Mojster Franc Brenčič je bil rojen leta 1927 očetu Nikolaju v Podlipi pri Vrhniki, njegov oče se je šel k stricu Jožetu učit kolarskih veščin.  Že kot majhen fantič je očetu pomagal v delavnici, večkrat  ga je kaj polomil in oče ga je napodil na dvorišče. Odraščal je in vedno bolj ga je mikala kolarska obrt. Šel je v  šolo se izučil za kolarja in leta 1956 je opravil mojstrski izpit. Bili so težki časi. Na izpitu mu je član komisije rekel, naj našteje kolarsko orodje. Odgovoril mu je, da pozna samo nemške izraze, on pa mu je rekel, saj jih tudi mi poznamo, ko pa naših še nimamo. Tako je bilo pred dobrimi petdesetimi leti. Kmečkih voz so naredili bolj malo, več pa furmanskih. Veliko vozov so naročili predvsem za državna posestva. V njegovi delavnici pa je šlo iz rok sedem kočij, trije gigi za tekmovalce in kar predej drugih mizarskih izdelkov. Na začetku je bilo pretežno ročno delo, potem pa so prišli stroji – vendar blatnike še danes krivi na star, preizkušen način.

Franc Brenčič izdeluje kočije, zapravljivčke. Za izdelavo kočije porabi dva meseca, za zapravljivček pa polovico manj. Vse je odvisno od zahtev stranke, ki naroči izdelek. Pravi da je kolarstvo ljubezenska zgodba, brez pravega zaslužka in z veliko delovnih ur. Za izdelavo kočije ali zapravljivčka se uporablja izključno jesenov les. Ta je namreč najbolj prožen. Blatnik ima tri krivine, ki jih moraš narediti. Jesen ne sme biti preveč suh, imeti pa mora široke letnice. Les naj bo debel 12 milimetrov, da ga v 200-litrski kotel in kuha 20 minut. Potem ga krivi čez vroč železen boben. To je vse. Postopek zahteva veliko mojstrske spretnosti in seveda znanja. Za ostale dele zapravljivčka pa mora biti les debel en centimeter in leto dni star, pet centimetrov debel in pet let star, osem centimetrov debel in osem let star. Še pri petih letih naravnega sušenja ima les v sebi do deset odstotkov vlage. 

Kolarski mojster Franc Brenčič preprosto uživa pri svojem delu. Veliko ima spominov in dogodivščin. Časi se spreminjajo. Danes ni več toliko kmečkih vozov oz. jih sploh ni več. Ljudje so jih preprosto pokurili. Mogoče se še kje na Petkovcu po kakšnim kozolcem skriva to staro izročilo, bogastvo. Kolarstvo je postalo del prazgodovine in marskikdo se bo čudil nad temi besedami. A če pogledamo življenjsko pot mojstra Brenčiča bo kar držalo. 

V njegovi delavnici je vse polno orodja in strojev.  Najprej mora seveda biti 'veštart', potem je tu oblič, dleto, kladivo, razne ročne žage, svedri, pant žaga, itd... V današnjem času pa seveda tudi stroji, saj brez njih ne gre. 

Večkrat je obiskal tudi znameniti 'Furmanski praznik' v Postojni, kjer je ljudem pokazal svoje znanje in spretnosti. Del njegovega znanja je opisano tudi v monografiji, ki izšla pri založbi 'Rokus', z naslovom "Mojstrovine Slovenije". Videli smo ga lahko tudi na nacionalni TV v oddaji, "Domače obrti na Slovenskem", v oddaji "Pod klobukom" itd. 

Trenutno je v delavnici mojstra v izdelavi mlinsko kolo, ki ima premer približno 2,70 m. Kolo se bo vrtelo na mlinu – reka Dragonja.

Pripravila:Silva Brencic