Na svojo pest
Iz Titove Yugoslavije do Argentine
Ignacuj Hladnik


PRVO POGLAVJE

Deset jih je bilo. Vsi oboroženi in odločeni, da bodo po najkrajši in najbolj varni poti prišli do Gorice.
Tam v Gorici bodo že zvedeli pri znanih ljudeh, kako od tam naprej. Ali pa se mogoče vrnejo domov v domače gozdove. Da tam začno pripravljati odpor proti oblastem, ki zdaj s srpom in kladivom vladajo v njihovih domačih krajih.
Prejšnjo noč je Marko Gorjan, njih vodja slišal po radiu iz Londona, da je zavezniška vojska pognala komunistične partizane ven iz Gorice. Pa samo do Ajšovice par kilometrov od Gorice proti vzhodu.
Do zdaj so vsi, ki so se skrivali po gozdovih okrog Idrije, slišali drugače.
Da bodo zavezniki zasedli vso Primorsko do stare meje, ki je bila začrtana leta 1924. Tedaj bi se pokazali v Idriji z slovensko zastavo brez rdeče zvezde. Gotovo bi jih pustili, da bi skrbeli za red in mir in branili, da partizani iz stare Jugoslavije ne bi skrivaj vdirali čez mejo.
Saj je bilo skrivačev še dosti na obeh straneh meje. Ti bi se jim pridružili. Pa tudi iz Italije se je vrnilo precej domačih fantov, ki so jim prej sorodniki svetovali, naj do konca vojne kar v Italiji počakajo.
Ljudje tam okrog so bili skoraj vsi proti komunistom. Tudi v sami Idriji je bilo čisto rdečih bolj malo. Večina je šla za njimi zaradi slovenske zastave, ki njihovega navdušenja za Jugoslavijo tudi rdeča zastava ni motila.
Pa tudi rdečega raja septembra 1943 niso občutili. Nemci so hitro Idrijo zasedli. Prej kot so se partizani zavedli, da laških vojakov in laških oblasti ni več.
Nemci so dobro vedeli za živo srebrni rudnik v Idriji. Vojna industrija je živo srebro zelo potrebovala. Težko je braniti mesto, ki je tako med hribi kot Idrija. Pa tudi pot po Zali, da bi lahko vozili živo srebro v Logatec, je bila več kot nevarna. Zato so v Idriji Nemci naredili močno posadko.
Zdaj ko v Idriji Nemcev ni več gospodarijo partizani po svoje. Čez noč izginjajo taki, ki so bili strokovno podkovani kako se ruda iz zemlje dobi in v živo srebro predela. Pa tudi uradniki mestne uprave pod Nemci, da je šlo življenje nekako naprej.
Najprej moraš živeti, da sploh lahko modruješ in sanjaš o zlati svobodi, ki bo zasijala jutri. Tisti, ki so obležali kot talci in so shirali v taboriščih, svobode niso dočakali, še njenega sijaja ne.
Bili so seveda tudi taki, ki so se klanjali na levo in na desno. Pod Lahi so radi oblekli črne srajce. Pod Nemci pa pozdravljali po hitlerjansko. Partizanom v Cerkno pa pošiljali vesti, kadar so se Nemci v Idriji pripravljali za hajko proti partizanom. Take, ki so bili proti komunizmu pa so Nemcem ovajali, da so nevarni in jih je treba poslati v Dachau.
Zdaj so tisti v Idriji ta glavni. Vsi drugi pa morajo biti podložni in tiho, če ne jih čaka zapor ali še kaj hujšega. Na tihem so upali do sedaj, da bodo zavezniki zasedli vse do stare meje.
Zdaj ko so se partizani morali umakniti samo par kilometrov od Soče, pa so vsi spoznali, da je upanja konec.
Skrivači vsem vestem iz Londona niso verjeli. »Moramo iti pogledat kaj je in kaj ni.«
Zato so nocoj, noč pred kresnim večerom zbrani na Medvedjem brdu. Vsak drugi ima brzostrelko. Tisti brez brzostrelke pa ročne granate in municijo za brzostrelke. Hrane pa ima vsak v nahrbtniku samo za štiri ali pet dni. Do Gorice in če bo kazalo tako, še za nazaj.
Marko Gorjan je odločil: Če bomo napadeni bomo streljali. Če pa ne, pa pustimo mirno iti naprej partizansko patrolo tudi če sta samo dva. Ne bomo ubijali, ker ne vemo v čigavem imenu naj. Tista slovenska vlada, ki se je oklicala 3. maja, da je zdaj ona oblast, se je z Nemci vred umaknila na Koroško. Smo ovce brez pastirja. Da bi ubijali na lastno pest, mi pa moja vest ne pusti. Vem, da vam vsem tudi ne. Braniti se pa imamo naravno pravico. Še živali se branijo, če so napadene.
Počasi se je pričela kolona pomikati proti Zali. Steza navzdol drži skoraj navpično in se je treba prijemati za grmovje, da ne zdrsneš navzdol.
Spodaj v Zali so morali čez cesto, ki drži v Idrijo. Najprej sta jo prešla dva z brzostrelkami, da bi druge krila, če bi jih napadla kaka patrulja.
Brž onkraj ceste se pričenja Cesarski gozd. Ljudje mu pravijo še vedno tako, čeprav cesarja in cesarstva ni več. Pot je strma vse do ceste, ki gre iz Črnega vrha v Zadlog. Potem do Predmeje ni nobene ceste več. So take, ki jih je zgradila laška vojska. Tiste ceste so zdaj čisto samotne. Partizani, ki so hodili po njih, so Cesarski in Trnovski gozd zdaj zapustili. Odšli so zmagoslavno v mesta in vasi v Vipavski dolini.
Vse je bilo tiho. Murni so se vedno redkeje oglašali. Le kresnic je bilo polno v zraku, kjer je bila gozdna jasa ali pa drevje bolj na redko.
Prvi ptiči so se začeli oglašati in jutranja zarja je začela rdeti, ko so bili v gozdu visoko nad Zadlogom. Zdaj se niso več držali nobene poti, še steze ne. Šli so kar naprej navkreber. Marko je vodil in se držal smeri od severa proti jugu. Bolj gosti lišaji na drevesnih deblih na severni strani so mu točno kazali, kje je sever in kje je jug. Od desne se je vsake toliko slišalo šumenje Bele, ki skokoma drvi v dolino.
Šli so tudi preko zaraščenih kolovozov. Vsa ta leta vojne, predvsem zadnji dve leti, si nihče ni upal v gozd, če mu je gozdna uprava dovolila les za streho ali za drva. Le bolj na obronke gozda so si upali. Kdor je šel bolj globoko v gozd so ga partizani takoj obdolžili, češ da je domobranski vohun.
Če ga je na poti iz gozda dobila nemška patrulja pa je bil obdolžen, da je nesel pošto partizanom.
Da so bili partizani tu več časa naseljeni, se je videlo povsod. Zemlja vsa poteptana kjer so stali šotori. Povsod pa kosi cele ali oguljene telefonske žice. Aparate so partizani odnesli s seboj v dolino. Žico uporabno ali pa tudi ne, so pustili tam kjer je bila, ko jim je odslužila.
Že čez poldne je šlo, ko so prispeli do vrha. Od tam se je videlo proti Colu. Z Angelske gore pa so slišali zvoniti poldne. Odslej so se držali grebenov. Goljak, najvišji vrh, jim je kazal smer, da so se pomikali proti zahodu. Tam kjer je cesta iz Ajdovščine na Predmejo bo treba iti čeznjo. Marko je vsake toliko pogledal na vojaški zemljevid.
Cesto so prešli precej pred Predmejo. Tisto iz Cola proti Predmeji, potem pa še tisto iz Ajdovščine. Prešli so eden za drugim. Z višjih točk sta po dva gledala na cesto, če bi se videlo kaj sumljivega: voz, popotnik ali celo patrulja. Če bi tisti, ki so stali na straži kaj videli, bi morali opozoriti z orlovim žvižgom.
Nikogar ni bilo na cesti. Vaščani so povsod pripravljali vse potrebno za kres. Še vaške zaščite so pomagale. To smo računali že naprej, mi skrivači.
Leta in leta so Slovenci na tej strani stare meje lahko samo od daleč gledali kresove na Jugoslovansko stran. Sami pa: Bog ne daj, da bi si kdo na najvišji in najbolj osamljeni planini upal zakuriti kres. Pridrvele bi tolpe fašistov. Preganjali in zasliševali bi vse bližnje vasi. Naložili bi vsem visoko kazen, pa še v zapor bi moral iti kdo. Morda prav oče številnih otrok, ki je družini najbolj potreben.
Bili so že na ravnini, ki je položno ležala proti Čavnu. Sonce je že zašlo za nižjimi griči proti zahodu. Hvala Bogu da je, ker so bili vsi žejni, ko so se med grmovjem mučili, da pridejo do vrha. Zadnji vodo iz čutar so popili že, ko se je začela pot navkreber. Marko niti čutare ni imel s seboj. Čemu? Saj mu je zemljevid kazal dosti potočkov in studencev. Pa tam je bila voda dostikrat samo spomladi ali jeseni. Poleti pa le če je bilo deževno.
Zdaj, ko so bili na vrhu, so žejo čutili vsi. Bilo je med travo več kislice in zajčje detelje. Tisto so spotoma trgali in žvečili, da bi jih žeja manj mučila.
Z najbolj golega griča so gledali v Vipavsko dolino. Prav sem gor se je slišalo petje, vriski in harmonika. Kresov je gorelo nič koliko. Okrog kresov so se povsod sukale človeške postave. Vsa vas se je zbrala, je menil Stanko, ne da bi jih kdo s silo ali grožnjo prignal.
Še so gledali in šteli kresove po dolini, ko so nekateri že silili, naj gredo naprej. Da bi čimprej prišli do vode. Že dobrih sto korakov od tam sta dva fanta obsedela, da ne moreta naprej dokler jima kdo ne prinese vode. Hodili so dobre četrt ure, a malo pod vrhom griča, ko so nekaj šumenju podobnega zaslišali. »Potoček je, voda je,« je nekdo zašepetal.
»Če ni samo veter, ki listje premika in šušti«.
Marko je stekel kot otrok tja, od koder se je slišal tisti šum. Šumenje je bilo zares in tudi voda zares. Jože je pritekel brž za Markom. Oba sta legla in se hitro napila mrzle vode.
Vsi ostali so že polnili svoje čutare. Jože je ravno napolnil svojo, ko je videl Franca s Planine, kako je zlival prejšnjo vodo proč, da bi čutaro napolnil s svežo vodo. Dregnil je Marka, ta se je obrnil in videl kaj se godi.
»Zakaj pa nisi dal vode tistima dvema, ki sta obsedela na poti, ko si jo edini še imel?« je ostro nagovoril Franceta.
Franc se je delal neumnega in molče polnil čutaro.
»Ustreli ga hudiča, ko je tak. Ni vreden da hodi z nami. Ni vreden da živi.« je jezno rekel Polde iz Potoka, ki je imel čutaro že polno.
Jože je brž zagrabil svojo in Poldetovo čutaro. Odhitel je v tisto smer od koder so prišli. Da nese vodo Stanku in Pavletu. Ki sta obsedela obnemogla od žeje. Prav kmalu so prišli vsi trije.
Vsi, ki so ostali tam, so videli da potoček izvira le par metrov više od tam kjer stoje.
Potem so se vsi ozirali preti dolini. Nekaj kresov je že ugašalo. Tam zadaj na krasu jih je gorelo še precej.
»Tam kjer kresov ni, tam se zadaj za Krasom prične morje.« je Marko kazal v tisto smer.
»Naše morje, naše morje«, so mrmrali za njim.
Še enkrat so vsi pokleknili in se napili hladne vode. Marko je potem ukazal naprej.« Vsaj nad Črniče moramo priti nocoj. Pa še malo naprej, da bomo v sredi med Črničami in Šempasom. To so velike vasi, da se že iz daljave vidi več luči skupaj.«
Hodili so in naleteli na stezo, ki je držala v dolino. Šli so po njej. Steza je prešla v kolovoz, strm je bil, nevaren za voz. Za hoditi po njem pa kar pripraven.
Naenkrat je goščave zmanjkalo in so stali na senožeti. Od tu se je videlo kje so Črniče in kje je Šempas.
Pomaknili so se malo višje do goščave. Kmalu so blizu kolovoza našli malo dolinico, okrog in okrog gosto zaraščeno. Vsak si je poiskal kraj, kjer ni bilo robidovja. Polegli so kjer je bilo bolj udobno. Vsi razen Poldeta, ki je bil določen prvi, da pazi na straži. Nikoli se ne ve kaj lahko pride.
Nekateri so že dremali, ko se je Stanko razhudil nad Francem, ki je hotel ležati preblizu njega. »Ti, ki mi nisi vode dal, ki si jo imel, ko sem jaz od žeje hiral, ne boš ležal poleg mene. Nisi vreden, da sploh z nami hodiš.« Franc je pobral svoje stvari in se umaknil bolj na rob dolinice. Na mah med skale je legel. »Vsi klopi naj ti zlezejo pod hlače. Pojedo te naj, ko nisi drugega vreden«, je Stanko napol mrmral.
Franca je bilo sram, da je bil tak. Opravičiti se pa ni znal. Saj niti ni bil od teh desetih, ki so se skupaj skrivali. Od one strani meje je bil doma. Samo slučajno je zvedel za ta odhod v Gorico.
Ko so začele bledeti zvezde, je Poldeta na straži zamenjal Tone iz Črne. Počasi se je delal dan. Tam za Nanosom je zora že kazala, kje se bo sonce pokazalo izza hribov.
Glasno petje ptičev in škripanje škržatov je prebudilo Marka. Vstal je, si pomel oči in se zagledal v dolino. Oči so mu potem ušle na Kras in na morje tam zadaj. Le megleno je videl. Gorice se ni videlo. Je bilo preveč gričev vmes.
Vzel je v roke zemljevid in točno določil na njem kraj, kjer so zdaj. Brž je našel cesto med Črničami in Šempasom. Pot, ki je bila na zemljevidu narisana in jo je od daleč tudi videl, bo ti sta po kateri bodo šli kadar bo noč. Od tu je sledil, da pelje med njivami in akacijami čisto po samoti. Do Dornberga in Volčje drage ni bilo videti nobene hiše. To je naša pot, je odločil.
Vrnil se je v dolinico in šel pokazat pot tistim, ki so že vstali in se otepali suhega listja.
Spodaj, precej nižje na senožeti so že pričeli kositi prvi kosci. Celo njih govorico so lahko slišali.
Vedeli so sedaj, da morajo biti čisto nevidni in tihi. Pomaknili so se med najbolj gosto grmovje v dolinici. Le eden je pazil, da opozori, če bi se kakšen domačin bolj približal. Pa ves dan ni bilo nikogar blizu. Škržati pa so bili tako glasni, da so tam v dolinici skriti lahko skoraj na glas govorili.
Ko se je delala noč in ni bilo žive duše videti nikjer, so se pričeli spuščati navzdol vse do gostega grmovja ob cesti. Po cesti je na redko peljal kakšen voz. Čakali so samo, da so se v bližnjih hišah pričele ugašati luči. Šele tedaj so si upali drug za drugim preiti čez cesto.
Uvrstili so se, da so bili par metrov eden od drugega in se previdno pomikali po samotni poljski poti. Luna je pričela vzhajati, ko so bili že daleč od glavne ceste.
»Precej čez polnoč že mora biti« so si mislili in hodili za Markom, ki si je čez dan dobro zapomnil kje vodi in do kam vodi tista pot. Zanesel se je na svoj zemljevid. Že pred jutrom so bili v gozdu, ki se pričenja pred Volčjo drago. Luna jim je v senci dreves le bolj slabo svetila na pot.
Ko se je naredil dan, so se približali drevesu, ki je stalo precej oddaljeno od prve hiše v vasi. Bilo je veliko figovo drevo. Pod njim je ležalo precej drobnih fig. Zgleda, da jih ni nihče pobiral. Jedli so jih zdaj oni. To je bil ves njihov zajtrk.
Obrnili so se potem bolj proti zahodu, v smer kjer bi morala biti Gorica. Pot je bila zdaj širša. Po njej se je pred njimi počasi premikal voz poln sena. Marko se je vozu približal, ker je stopal malo hitreje. Ostalim je pokazal z roko naj se skrijejo med drevje ob poti. Sam je ob vozu prišel spredaj, da bi vprašal voznika kam tista pot drži. Pa če je do Ajšovice še daleč.
Tedaj se je iz sena dvignil nekdo s puško v roki in pomeril na Marka. »Stoj!«
Marko se je brž stisnil k vozu čisto pod seno, da ga strel ne bi mogel zadeti. Tisti na vozu je pa vseeno ustrelil v seno brez da bi meril kam.
Strel je splašil vola, da je zdivjal po poti naprej do ovinka. Tam se je voz prevrnil in je seno pokopalo pod seboj moža, ki je streljal. Preden se je izkopal iz sena, na poti in v bližnjem gozdu ni bilo nikogar več.
Zdaj so skrivači hodili hitreje in čimbolj po goščavi. Vedeli so, da bo tisti s puško šel kam povedat kaj je doživel. Ni pomagal vozniku postavljati voza nazaj. Tako se mu je mudilo.
Brez da bi še koga srečali, so okrog poldne prišli na grič od koder se je spodaj lepo videla Gorica. To je vrh sv. Marka je ugotovil Marko z zemljevidom pred seboj. Poslopja, ki so bila pred njimi, so bila vsa vojaška. Pa zdaj vsa brez oken in brez vrat. Gledali so med grmovjem skriti, pa ni nihče prišel od nikoder. »Ni več kaj odtrgati in nesti domov« so sklepali.
Vseeno so se pomaknili nekoliko nižje v breg, da jih nebi kdo opazil če bi prišel na vrh.
Med robidami in akacijami je bilo toliko prostora, da so vsi lahko sedeli. Jedli so, kar so imeli s seboj.
Marko je preko mesta na levi strani iskal kje je Štandrež in če se vidi tam blizu most čez Sočo. Našel je in dobro videl most za železnico. Tistega za vozove in pešce je pa komaj razločil, kje naj bi bil. Na desno od tam se je dalo videti zvonik cerkve v Podgori. Še bolj na desno pa na griču Števerjan.
Ostali so sedeli. Nekateri so dremali, drugi se še dremati niso upali. Vse je skrbelo, kako bodo prišli čez mejo.
»Po moje meje še niso začrtali in zastražili. Je premalo časa odkar so morali partizani iz Gorice« si je dajal korajžo Marko. Čisto prepričan pa le ni bil.
»Tista poročila na BBC so točna ali pa tudi ne. Tudi če meje ni in partizanov v Gorici ni, moramo biti previdni« je rekel vsem.
Pomaknili so se čez dan skoraj na rob gozda blizu Šempetra. Gledali so v vse smeri, če bi kje ob poteh videli zastraženo. Pa niso ničesar videli, kar bi bilo sumljivo.
Le poredkoma so videvali zavezniška vozila in vojake na njih čisto brezskrbne.
»Na večer bomo šli po dva in dva z rokami v žepih proti mestu. Ne bi svetoval ostajati po gostilnah v Šempetru. Če ni partizanov tam, je pa gotovo dosti takih ki z njimi drže« je trdil Marko.
Že precej v mraku so se pričeli spuščati iz gozda proti mestu. Po dva in dva so se kmalu porazgubili med hišami. Marko je imel za družbo Jožeta. Namenila sta se priti po najbližji poti do Travnika, ki je veljal za središče mesta.
Jože je nosil angleško uniformo. Dober teden prej preden so skrivači odšli na pot, je prišel domov pogledat. Po dveh letih. Imel je službo pri angleški vojaški pekarni. Že pred Firencami se je prišel ponujat, če bi imeli delo zanj. Dobil je službo in se skupaj z vojaki selil iz kraja v kraj proti severu. Konec vojne so dočakali v Udinah in se tam tudi usidrali za dalj časa.
Dogovoril se je tedaj s komando pekarne, da so ga pustili domov za teden dni. Ko pride nazaj ga bodo spet vzeli v službo.
Po Raštelu sta prišla do Travnika. Videla sta povsod same zavezniške vojake in kar hitro zavila v gostilno pri Figlu. Oba sta vedela, da je tam vse slovensko. Orožja nista imela s seboj, niti malih žepnih revolverjev ne. Vsa skupina je med robidovjem že blizu ravnine skrito orožje. Vsi so si dobro zapomnili tisti kraj, če bi hoteli ali morali vzeti orožje v roke.
Pri Figlu je bilo polno gostov. Vsi so večerjali isto. Gosto riževo juho. Po drugih gostilnah še tega ni bilo. Od gostov sta zvedela, da je pri Figlu riža toliko, da ga še kokoši jedo.
Marko in Jože sta brž pospravila vsak svoj krožnik juhe. Plačala sta in odšla malo po mestu. Kmalu sta se vrnila. Ne zato, ker je tisti riž dišal. Morala sta se dobro najesti. Danes je, jutri pa sam Bog ve. Nahrbtnike sta imela skoraj prazne.
Sita do vrha, sta odšla v mesto, da si poiščeta za čez noč. Kjer je bil prostor, ju niso vzeli pod streho, ker nista imela nobene legitimacije s seboj.
Po cestah so hodili samo zavezniški vojaki. Nikogar nista videla z rdečo zvezdo na kapi. Bilo pa je dosti črnih vojakov in Indijcev s turbani namesto vojaške kape.
Hodila sta in hodila, da sta iz mesta prišla na lepo livado zadaj za semeniščem. Tu bi se dalo prestati noč. Nikogar ni. Tudi luna ne sveti, noč pa je dovolj topla, da mraza ne bo. Zleknila sta se pod nizko grmičevje. Eden je spal, drugi pa dremal in pazil, dokler nista zaspala oba.
Zjutraj sta bila že ob sedmih na Raštelu. Domenili so se včeraj, da se danes vsi dobijo tam. Hodila sta sem in tja. Trgovine so bile večinoma zaprte, ker niso imeli kaj prodajati. Izložbe so bile popolnoma prazne.
Iz pogovorov ljudi, ki so hodili po cesti sta zvedela, da so partizani čez noč izginili iz Gorice. Videla sta tudi, da tam kjer je napis kazal, da je njih komanda, ni bilo nikogar. Napol strgana zastava z rdečo zvezdo je klavrno visela. Tudi italijanske in slovenske zastave z rdečo zvezdo, ki sta jih sinoči še nekaj videla, so nekam izginile.
Deset je že bila ura pa onih, ki so hodili svoja pota, ni bilo od nikoder.
Obupana sta šla spet k Figlu in tam zvedela, da so partizane zjutraj še v temi naložili na kamione in odpeljali proti Ajdovščini. Tudi iz Šempetra in Solkana so vse partizane odpeljali v isto smer.
»Kaj, če niso naših, ki so ostali v Šempetru partizani ujeli in se zdaj skupaj z njimi peljejo proti Ajdovščini«, je oba hkrati zaskrbelo.
Ni jima ostalo drugega, kot iti na zavezniško komando, da tam bolj točno zvesta, kaj in kako je bilo. Jože je po angleško sicer bolj za silo govoril. Zvedela pa sta, da so čez noč partizani vse svoje zapore izpraznili. Tiste, ki so bili tam zaprti so gnali peš čez hribe v Vipavsko dolino.
Obupana sta odšla nazaj v gozd, kjer so se še včeraj skupaj skrivali in so imeli orožje skrito. Tam je čepel pod grmom skrit tisti Franc, ki je pred drugimi noč nazaj skrival vodo.
»Vsi smo šli skupaj v najbližjo gostilno in si tam veselo napili, da smo srečno prišli do Gorice. Mene so gledali postrani, zato sem se umaknil ven na dvorišče, zadaj za gostilno. Pri vratih spredaj so notri udrli partizani. Videl sem, kako so v veži vse zvezali in odgnali proti hribom. Jaz sem skočil čez neko ograjo in tam med gostim plevelom dočakal jutra.« Vse to je Franc pripovedoval in se še vedno preplašen oziral okrog.
Vsi trije so odšli nazaj proti Gorici. Franc je ubral svojo pot, rekel je, da ima sorodnike v Pevmi. Da bo tam počakal in videl, kako in kam naj se obrne.
Marko in Jože sta odšla na avtobusno postajo. Nista se hotela dolgo časa sprehajati po Gorici. Bolje, da se peljeta v Udine, kjer ni več Slovencev, pa tudi partizanov ne. Jože pa je hotel čimprej priti do pekarne, kjer je bil zaposlen. Je že deseti dan, odkar ga ni tam. Upala sta tudi oba, da bo Marko dobil tam kakšno zaposlitev.
Noben avtobus ni tisti dan vozil. »Jutri tudi ne, za naslednji dan pa še ne vemo«, so jima povedali tam, kjer so vsi avtobusi imeli svojo postajo.
Zdaj si vsi goriški Slovenci, ki drže s partizani razkačeni. Lahko se zgodi, da bodo na najbolj samotnih cestah napadli avtobuse. Tako je bilo splošno mnenje.
»Pojdiva še enkrat k Figlu in se riža najejva«, je predlagal Jože. »Potem pa peš v Udine. Drugega nama ne kaže.«
Pri Figlu je bilo vse zaprto. Tudi druge gostilne so bile vse zaprte. Našla sta eno samo odprto. So jima rekli, da nimajo nič za jesti. So že partizani vse pobrali in pojedli, ker nismo bili zanje. Še vina ni več, le soda je.
Napotila sva se proti Udinam napol lačna. Žejo sva pogasila kar z vodo na drugi strani Soče. Mosta ni nihče stražil.
V Ločniku je bilo še polno napisov Titu na čast. Na neki tabli je bilo nabitih polno oglasov in odredb izvršnega odbora OF, že napol zbledelih.
Onstran Ločnika ju je povabil na voz starejši možakar. »Hej fanta! Če sta Slovenca prisedita. Bo krajši čas.«
Voznik je bil res čez fašiste. Vse tisto kar je rekel čez, sta mu dala prav. Saj se govoril kot bi njima jemal besede iz ust. Pa tudi tisti z rdečo zvezdo niso nič boljši. Do včeraj so še vladali tu. Noč jih je pa vzela. Menda so jih Angleži spodili.
Mož je z vozom zavil proti Krminu. Marko in Jože sta se mu zahvalila za vožnjo in odšla peš naprej proti Udinam. Že sta bila blizu Udin, ko se je zvečerilo.
»Tamle je polno kopic sena. Bi tam prenočila? Od hoje me že noge bolijo«, je tarnal Jože. »Če bo dež bova pa pod seno zlezla.« Zavila sta s ceste med kopice.
Marko je potegnil iz nahrbtnika že skoraj obrano pleče. Jože pa je imel par skorij kruha. Po bratsko sta povečerjala vse tisto. Vodo pa pila oba iz Jožetove čutare.
Naslonila sta se na napol suhe kopice in brezskrbno zaspala.
Jože je menil. Jutri bova pri Angležih več in bolje jedla, je še povedal, potem pa mu je spanec zaprl usta.
Komarjev, ki so jima peli okoli ušes nista nič slišala. Šele zjutraj sta se ogledovala, da sta vsa opikana.
Sredi dopoldneva sta že prišla med razvaline, ki so bile pred vojno mesto Udine. Med ruševinami je že vozil tramvaj. Sedla sta nanj in se odpeljala v sredino mesta, kjer je bilo manj razvalin kot okoli železniške postaje. Sredi mesta sta se presedla na tramvaj, ki je vozil tam kjer je imel Jože delo.
Veselo so ga sprejeli nazaj na delo. Za Marka so pa rekli, da dela nimajo. Jesti so pa dali obema. Jože je potem spremil Marka v veliko šolo, že skoraj zunaj mesta. Tam je bilo zatočišče za vse, ki so se vračali iz Nemškega ujetništva in prisilnega dela nazaj v Italijo. Tudi tisti, ki so pribežali od vzhoda so se lahko pomešali vmes. Nihče ni vprašal, kdo si in od kod prihajaš. Za vse je bila streha in tudi jed, če so imeli posodo s seboj.
Dajali so vsem gosto juho zjutraj, makarone opoldne, zvečer pa nič. Noč so lahko prespali tam, kjer se je dobil prostor pod streho. Bolje na trdih tleh pod streho kot v travi na prostem.
Marko je drugo jutro bridko občutil, da ni imel posode, ki jo je imel še iz vojašnice v Trstu.
»Le zakaj je nisem vzel s seboj«, si je očital.
V skladišču so porcije in žlice posodili tistim, ki so imeli legitimacijo, da so jih zastavili tam. Marko je pa ni imel.
»Zgubil sem vse papirje spotoma v drenju na vlaku«, je hotel prepričati skladiščnika. Pa porcije vseeno ni dobil.
Tam za nekim vogalom pa je našel zmečkano konzervno posodo, še kar dosti veliko. Naravnal jo je kolikor se je dalo. Umil jo je, ker se je držala mast od znotraj.
Postavil se je v vrsto in dobil polno posodo juhe. Tudi mali hlebček kruha so mu dali. Odlomil je vrhnjo skorjo, ki me je bila za žlico. Potem pa še spodnjo, ki se je tudi brž zmehčala. Tako so jedli naši dedje, preden so brihtni Ribničani iznašli in naredili lesene žlice, se je tolažil Marko.
Dopoldne je obiskal Jožeta. Opoldne je dobil jesti tam tudi on. Jože mu je preskrbel porcijo in žlico.
Popoldne sta vzela tramvaj, ker je bil Jože prost. Peljala sta se proti sredini mesta. Jože je spotoma pokazal Marku trgovino goriškega Slovenca. Vsak, ki je spregovoril po slovensko, je tam dobil moko, riž, makarone, pa tudi sir brez karte za živež.
Nenadoma je Jože zavpil: »Glej jih naše.« Skočil je s tramvaja, ki je bolj počasi vozil in bil takoj pri njih. Tudi Marko se je zavedel in skočil za njim. Oba sta odhitela na pločnik na drugi strani ceste, kjer so šli po vrsti: Stanko, Tone, Jaka, Polde, Vinko, Pavle in zadnji Pepe, Jožetov stric.
»Kje ste bili? Kje ste hodili? Kako ste ušli?« Sta oba hkrati govorila vanje. Še objemali so se ob tem snidenju.
»Ušli smo pač, saj vidita«, je za vse govoril Pepe. »Srečo smo imeli. Pa še kakšno. V gostilni v Šempetru so nas prijeli. Pili smo tam in bili veseli, da smo do Gorice prišli.«
Štirje partizani z brzostrelkami so se nenadoma prikazali in na strel pripravljeni vdrli v sobo. Eden od njih je bil nekaj časa pri domobrancih v Trstu. Ta me je brž spoznal in po nas je bilo. Ni kazalo drugega, kot roke držati kvišku.
»Če ni šel kdo od domačinov iskat partizane, ko smo bili tako glasni in veseli«, je dvomil Polde. Povezali so nas s konci telefonske žice. Vse skupaj pa so nas privezali na vrv, ki jo je rad ali nerad moral dati gostilničar. Zvezane in zastražene so nas suvali s kopiti brzostrelk. Gnali so nas po najbližji poti do gozda. Šli smo nekaj časa navkreber. Po napol zaraščeni poti smo potem zavili na levo.
Dajali smo si tajne znake med seboj, da bi ušli kadar bo za to prilika. Partizani so slišali šepetanje, videli pa nič. Je bila temna noč in svetloba od mesta ni segla med drevje.
»Fantje zdaj«, je zavpil Pepe in vsi hkrati smo se zvalili v gosto robidovje, ki je rastlo pod potjo. Valili smo se in valili. Robidovje je bodlo do kože. Partizani so streljali, pa preveč visoko, da smo le žvižganje krogel slišali. Naenkrat je streljanje prenehalo. Kar so imeli municije so vso postrelili.
Mi smo se nižje doli izkopali iz robidovja. Vrv se je zataknila nekje višje gori, da jo je samo Polde privezan nanjo privlekel s seboj.
Partizani zgoraj na cesti so vpili in kleli. Pa kar po italijansko so kleli. Reve uboge. Za slovensko svobodo in besedo so se borili. Kolnejo pa po laško.
Morali smo biti vseeno oprezni, če bi prišla partizanom kakšna pomoč. Odšli smo na slepo bolj daleč od tam in se poskrili med robidovje. Vsak zase, da bi lahko priskočili na pomoč, če bi koga od nas našli. Pa se ni nič zgodilo. Vse do jutra in še čez dan smo čepeli tam. Šele, ko se je naredila noč, smo si upali eden po eden iti proti mestu. Sešli smo se pri Figlu. Vsi smo vedeli kje je to. Tam smo se za silo najedli. Zvedeli smo tudi da partizanov v Gorici ni več.
Mlad kaplan je prišel k Figlu. Tisti, ki so ga poznali, so ga veselo pozdravljali. Prišel je iz Travize.
»Tam je taborišče samih Slovencev«, je pripovedoval. Mi pa smo poslušali in molčali. Nismo se zanesli, da bi kaj spraševali. Nekdo drugi je na ves glas pripovedoval, da je v Palmanovi vse polno četnikov. Z vsem orožjem hodijo po mestu in prisegajo kralju Petru. Ko bo čas za to, bodo šli nazaj v Jugoslavijo.
»Zdaj samo iščemo, kako bi prišli v Palmanovo«, je rekel Pepe. »Menda tja vozi vlak, moramo najti do postaje.«
Jože je spravil vse na prvi tramvaj, ki vozi na postajo. Potem se je poslovil in rekel vsem: »Marko dobro ve, kje me lahko dobi, če me bi potreboval.«
Marko se jim je pridružil. Med ruševinami je na postaji stal tovorni vlak. Ogledali so si kje je priključena lokomotiva. Da odpelje tisti vlak v Palmanovo, jim je povedalo dekle, ki je z drugimi na postaji čakalo, da vlak od severa pripelje povratnike. Da jim bodo postregli kadar pridejo.
Vlak z tovornimi vagoni polnimi kamenja, se je zdajci premaknil. Šele zdaj so poskakali nanj. Železničar, ki je to gledal, je bil takih prizorov že vajen. Že so sedeli vrh kamenja na enem od vagonov. Ozirali so se po ravnini in se pogovarjali z veselim upanjem.
»Tam v Palmanovi se bomo četnikom pridružili še mi. Če ne bodo imeli orožja za nas, bomo šli iskat svojega tam za Gorico. Ko bomo oboroženi in bodo zavezniki dali ukaz, bomo udarili v Vipavsko dolino in še naprej. Da osvobodimo Slovenijo izpod Titove svobode.«
Preden je ustavil vlak na postaji zunaj Palmanove, so bili že vsi na tleh. Videli so, da je okoli mesta krog in krog visok okop, ali pa zid. Več vrat je držalo tam v mesto.
Čudili so se, da pri vhodih v mesto ni nobene straže. Morda stražijo na notranji strani? Odločili so se, da gredo eden za drugim v mesto. Tam jim bo stražar pokazal, kje je komanda.
Pa ni bilo nič. Ne stražarja, ne komande.
Na svojo veliko srečo so tam med ljudmi zagledali znanca iz Godoviča. Vso vojno ga ni bilo v domačem kraju. Bogve kje v Italiji je čakal, da mu bodo domači poslali pošto. »Zdaj pa le pridi domov«.
»Kar tu sem bil v Palmanovi in kupčeval s koruzo in pšenico«, jim je pripovedoval, potem ko so ga imeli med seboj.
Vseh vrst govorice slišim tukaj. Vsak pobarva po svoje, če kaj ve. Sam kralj Peter jih je bil. Pa so jih Angleži vseeno razorožili in poslali nekam naprej v Italijo.
Zdaj je tu samo par slovenskih družin. Pa zgleda, da so taki, ki so imeli radi ali rade fašiste. Če kaj zapojo je vse po laško. Če se ne družite z njimi, ne boste nič izgubili.
Pustil jih je tam in sam zavil za vogal. Tam je v pekarni vrečo pšenice zamenjal za kruh. V isti vreči kjer je bila prej pšenica, jim je zdaj prinesel kruha.
»Nate pa jejte. Gotovo ste vsi lačni. Po očeh vas sodim«.
»Bog ti bo povrnil«, so ga fantje kar objemali in že držali vsak hlebec kruha v rokah. Od sinoči nismo nič jedli. Pa še tisto je bila samo gosta riževa juha pri Figlu v Gorici. Zjutraj ko smo zvedeli, da že vozi avtobus v Udine, smo se rajši postavili v vrsto za tisti avtobus. Je bilo bolj važno tisto, kot iskati kaj za pod zob. Na trgu so bile že češnje iz goriških Brd. Pa smo jih z lačnimi očmi od daleč gledali.
Godovičan jim je tudi povedal, da je v Udinah pri usmiljenih bratih za vratarja nekdo, ki je iz Jugoslavije pribežal. Menda je bil celo domobranski oficir, če so domobranci oficirja imeli. »Tega dobro ne vem. Vem pa zagotovo, da imajo Slovenci tam nekje pri Trevizu svoje taborišče. Tisti kapucinar bo to bolj točno vedel. Ko greste v Udine nazaj, kar povprašajte tam, kje so kapucini«.
Noč so prespali kar tam, kjer je imel godovičan spravljenih polno vreč žita. Kar vreče so si dali za vzglavje.
Drugo jutro so se spet peljali nazaj v Udine. Zdaj na praznih tovornih vagonih. Pri kapucinih so stopili najprej v cerkev. Samo zadnji evangelij so še ujeli. Potem sta šla samo Marko in Pepe na samostanska vrata. Brat kapucin jima je odprl. Rekla sta mu:« Dober dan«. Že njegov obraz je razodeval, da ni Italijan.
Povedal jima je, da je bil pred vojno kapucin v Kandiji pri Novem mestu. Potem je kuto slekel, bil je pri vojaški straži in potem pri domobrancih. Iz Slovenije je prišel skoraj vso pot peš do Udin. Zdaj je pa spet menih. Tako imam streho nad seboj in jed pred seboj. Ko se bo kje odprlo na boljše, bom prvi, ki se bo prijavil. Rad bi bil že spet vratar, kot sem bil pri kapucinih v Kandiji.«
»Tudi ta gospod, ki je pravkar maševal je Slovenec. Iz Gorice so ga poslali, da bi se v Udinah brigal za slovenske begunce in vojne ujetnike. Ima težave pri Italijanih, ki so vsi od rdečega križa. Ne dajo me pisarne v tisti šoli, kjer se begunci in povratniki zbirajo. Zato se največ zadržuje tukaj. Pravi, da nima prevelikih težav. Pravi, da vsakega Slovenca že po obrazu in zadržanju loči od Lahov«.
Brat vratar je Marka in Pepeta spustil do obednice, kamor je tisti slovenski duhovnik pravkar vstopil. Povedal jima je, da za tisto taborišče v Monigu pri Travizu dobro ve. Da je bil že par krat tam, je povedal. Če nimate denarja za živeti na lastno pest, je najbolje, da greste tja.
Ponudil jima je zajtrk. Videla sta samo eno skodelico in en tanek kos kruha na mizi.
»To je gotovo njegov zajtrk«, je Marko potiho šepnil Pepetu. »Kar pojdiva. Zdaj že veva kam naj so obrnemo. Bolje bo iti v taborišče, kjer so sami Slovenci, kot iti za hlapca na kmetije v Beneški Sloveniji. Tam je tak breg, da skoraj vse kar na njivi zraste v košu znesejo domov. Menda še gnoj na njive nosijo v košu.

DRUGO POGLAVJE

Vožnja od Udin do Treviza bi bila naporna za ostarele in bolne. Za mlade ljudi pa je bilo le eno doživetje več.
Na kupu gramoza sede so naši fantje gledali, kako so razni njim nepoznani ogromni stroji zajemali iz širokih rečnih strug drobno in debelo kamenje. Delali so poleg nasipa, kjer je že vozil vlak. Nov bolj širok nasip je gotovo za novo progo, so sklepali.
Zdaj poleti so bile tiste neskončno široke struge rek skoraj brez vode. Čez tisto malo vode, ki je tekla po strugi zdaj v poletju, so naredili vojaški most in čezenj položili tračnice. Če so si vlaki s polnimi vagoni upali voziti po tistih nasipih, se nam tudi ni treba bati, da se kaj podre, so modrovali. Kjer ni bilo rečne struge pa so ležali razbiti vagoni in preluknjane lokomotive vse naokrog.
Na postaji v Trevizu so poskakali s stoječega vlaka in začeli spraševati, kje je tisti kraj, ki mu pravijo Monigo. Ljudje so jim pokazali pravo smer. Nekdo je celo vedel, da je tam taborišče polno beguncev. Kar kmalu so zagledali dolg in visok zid pred seboj.
»Tukaj je taborišče, ki ga iščemo, so sklepali«.
Že so prispeli do glavnih vrat. Dva stražarja brez orožja sta stala spredaj. Marko je enega takoj spoznal. Prava ljubljanska srajca je in sta skupaj hodila na klasično gimnazijo.
Tudi ljubljančan je Marka takoj spoznal. Pozdravila sta se po študentovsko. Brž nato jih je ljubljančan odpeljal v pisarno. Bila je odprta, čeprav je bilo v nedeljo popoldan.
Uradnica je vsem dala kartice za hrano. Porcije so imeli kar svoje in niso prosili zanje. Dala je vsakemu majhen kartonček na katerem je pisalo INDEX, naprej spodaj pa z majhnimi črkami, vse po angleško. Dala je tudi vsakemu nakaznico za dve odeji, ki jih bodo dobili v skladišču, ki ni daleč od tu.
Najprej so šli iskat odeje v skladišče. Skladiščnik, ki je Marka poznal, je dal vsakemu še prazno slamnjačo. Bodo že jutri prinesli nakaznice zanje, ko je danes tista gospodična nanje pozabila.
Zdaj je bilo treba poiskati prazen prostor, kjer se bodo ugnezdili. Bilo je lepo nedeljsko popoldne in polno ljudi zunaj na velikem dvorišču.
Hitro so našli poznane ljudi. Znanca, prijatelja in tudi sorodnika. Velik krog se je naredil okrog njih, ko so zvedeli, da so ti fantje pravkar pribežali iz Slovenije. Bilo je spraševanja in pripovedovanja, da so se komaj oddaljili in poiskali prazen prostor v taborišču. Poldetova sestrična ga jim je šla pomagat iskat. Odložili so brž vse kar so dobili in se vrnili na dvorišče. Polno znanih obrazov so videli.
Dva Stanetova prijatelja sta prepričala vse naj tisto kar so v skladišču dobili, znesejo raje v njegovo barako, ker je prostora za vseh osem. Da bodo to storili so mu obljubili.
Marka sta dobila dva prijatelja z univerze. Zagotovila sta mu, da je poleg v baraki še en prazen prostor. Tako bodo skupaj, da bodo katero rekli in tarok zaigrali.
Marko je šel brž iskat svoje stvari in jih zanesel tja kamor sta mu prijatelja pokazala. Potem pa se je vrnil na dvorišče.
Našel je svoje fante v živahnem pogovoru z domačini iz idrijskega kota. Ker so ga komaj opazili je tudi on šel iskat, kje bo našel kaj znancev iz domače fare.
Dobil je kar kmalu vso Mežnarjevo družino. Tudi vsa družina trgovca Cvetka je bila pri njih. Pa tudi Jože Albreht je bil in je spadal mednje. Saj je bil poročen z eno od Janeževih deklet. Povedali so se vse žalostne in vesele novice. Marko je zvedel šele sedaj vso resnico, kako so Angleži vračali domobrance.
Sorodniki so še vedno verovali, da jih je mnogo pobegnilo in se bodo lepega dne pokazali tu v taborišču. Da se jih po koroških hribih skriva vse polno. Mežnarjev Ludvik menda z vsemi svojimi fanti skupaj. Bog daj, da bi bilo res, so želeli.
Tudi Marko je dobil priliko, da je povedal kako je preživel on, ki ni maral k Angležem na Koroško.
Skraja sem takoj začel tiskati na tiskalnik novice, ki sem jih trikrat na dan slišal na BBC. Potem so tisti zasilni časopis, on in še dva druga ponoči prenašali in dajali ljudem pod vežna vrata, da so lahko prebrali in skrili. Nekdanja vojaška zaščita je tudi dobila v roke nekaj izvodov.
Marko je kmalu zvedel od nekoga, ki je delal v občinski pisarni, da vaška zaščita dolži domače študente, da širijo tiste laži. Postal je previden. Čez štirinajst dni so že v Logatcu vedeli, da se jih dosti skriva, ki so bili prej domobranci in so ostali doma. Pričeli so poizvedovati, kateri so in kje si shajajo.
Nekega večera sta prišla dva in povedala sestri, ki je stala na pragu, da imata važno pošto od domobranske komande iz Vetrinja na Koroškem. Sestra ju je povabila v hišo. Peter jima je pa žganje postavil na mizo. Pila sta in čakala, pa sta se čez dobro uro naveličala in odšla. Marka niti doma ni bilo takrat.
Tiste, ki so bili nekaj časa domobranci in sploh vse moške je nova oblast pozvala, da se morajo iti prijavit v Logatec. Dosti jih je ubogalo in so šli. Vrnili so se pa le prav redki, Ostali so nekam izginili, nihče ni vedel točno kam.
Med ljudmi se je šušljalo, da so jih poklali kot živino v Korenčevem hlevu v Logatcu. Nekdo je celo videl cel kup čevljev nametanih, tam kjer je klavnica.
Tisti, ki so se vrnili od tam živi, niso ne videli ne slišali ničesar.
Ko se je delala noč so se ljudje porazgubili po barakah. Naši fantje so ostali brez večerje. Tople večerje ob nedeljah ni bilo. Mrzlo so delili že pri kosilu opoldne. Ostali so ob svojem.
Marko se je znašel med svojimi prijatelji iz Ljubljane. Nekdo se je zavedel in mu ponudil par prepečencev. Ni se branil.
Nekateri so bili z družinami in so se držali bolj zase. Tudi je bilo nekaj postelj praznih. Njih lastniki so že dobili službe pri zavezniški upravi v Trstu.
Eno tako prazno posteljo je lastnikov brat ponudil Marku. Da ne bo na trdem spal, ker ima še prazno slamnjačo.
Pogovarjali so se še dolgo, da zavezniki v Gorici in Trstu odpirajo slovenske šole, pa ni zadosti domačih učiteljev in profesorjev. Vsi, ki so študirali na italijanskih šolah, niso poznali slovenske literature in zgodovine tudi ne.
Tudi Titova vojska je strašila in grozila staršem, naj v tiste šole, ki jih ustanavljajo zavezniki ne pošiljajo svojih otrok. Ker pa niso bili več na oblasti, so ljudje lačni slovenskih šol svoje otroke vseeno pošiljali vanje. »Živjo Tito«, so po še vedno vpili. Slovenska govorica se je zdaj uveljavljala. Ni bilo strahu pred fašisti.
Marko se je spominjal na tiste tri mesece, ko je bil v Trstu v domobranski kasarni. Zvečer, ko so bili prosti so hodili po gostilnah in drugih javnih lokalih in trgali z zidov napise: Qui si parla soltanto italiano.
Drugi dan se je Marko srečal z dvema fantoma, brata sta bila, prijateljema iz kasarne v Trstu. Oba sta bila Dolenca. Tako se od svojih staršev niti posloviti nista mogla ob umiku v Italijo. Na hitro sta zbežala na staro barko. Tu je z večjo skupino samih Slovencev zavozila iz pristanišča, ko so prve krogle Titove vojske že žvižgale po pristanišču.
Zdaj se dolgočasita tu v Monigu in čakata, da bi se s kom, ki pot iz Italije dobro pozna, prebila do svojih domačih in se od njih po človeško poslovila. Na tisti povratek, ki so ga obljubljali prve dni begunstva, že tedaj nista verjela.
Zdaj sta silila v Marka in ga opogumljala, da bi vsi trije skupaj odšli v Slovenijo. Na Dolenjsko seveda.
Marko se je kmalu ojunačil in jima zaupal, da imajo tam za Gorico skritih pet brzostrelk, ki so jim služile za varno pot. Še nekaj drobnih spominov je Marko nabral v taborišču, da bi jih odnesel svojcem domov. Da bi njih domači zagotovo zvedeli, da so živi in zdravi na varnem v Italiji.
Tretji dan so res odšli iz taborišča. Na postaji so čakali, da se je vlak proti Udinam premaknil. Tedaj so brž poskakali nanj. Ugnezdili so se v napol praznem tovornem vagonu, ki je bil napol napolnjen z raznimi stroji, ki so bili vsi razbiti.
V Udinah so našli slovenskega duhovnika, ki je bil bolj bojevit kot oni. Pravil jim je, da hoče ustanoviti onstran meje borbene enote, ki se bodo proti Titu z orožjem borile.
»V čigavem imenu, ko nimamo nobene naše vlade in nobene opore pri zaveznikih«, se je Marko brž osvestil.
»To bi bila sveta vojna. Sveta vojna ne potrebuje ukazal in navodil nobene vlade. Bori se za vero. Bori se v božjem imenu. Potem kar zdaj delajo z vero in duhovniki tisti, ki so tam na oblasti, imamo vso pravico da se branimo.«
Oba Dolenca sta se kar kmalu navdušila za to. Vsaj ne bova časa zgubljala v taborišču. V Italijo in v Monigo pa se bomo lahko vsak čas vrnili, če bo prevroče tam.
»Ne bo vam treba zatekati se v Monigo. Tu imam prostor, da boste vedno imeli kam iti. Od tu se bo borba tudi vodila.
Vse tri je peljal na stanovanje neke pobožne stare mamice. Bilo je prostora pri mizi za več kot tri osebe. V dveh sobah pa je bilo pet postelj. Vse tisto jim je tista ženica dajala zastonj. Pobožna stara vdova jih je prijazno sprejela in takoj povabila k mizi, kjer se je jed že kadila na krožnikih.
Zdaj se je tudi Marko vdal, da bo vsaj za vodnika, če se boril ne bo. Jedli so in gledali, če je še kaj. Lačni kot so bili.
Ženica jih je pobožno gledala. Prepričana je bila, da je s tem, ko je vzela te fante pod streho, kupila za v nebesa vozni listek. Tisti slovenski duhovnik ji je že prej razložil, čemu so ti trije fantje tukaj. Da se borijo za sveto stvar.
Zgodaj so legli spat. Ugodno so se počutili, da so spet spali na posteljah z žimnico, rjuhami in odejo kot se spodobi. Tisti duhovnik, ki jim je to preskrbel, pa je vso noč premišljeval, kakšno ime bo dal tej borbeni enoti.
Ves naslednji dan so na Markovem vojaškem zemljevidu začrtovali in premišljevali poti, kje bodo hodili in kam se bodo zatekli, da bodo na varnem. Tudi duhovnik je bil zraven.
Marka je že zjutraj ko je vstal bolela glava. Da ni čisto nič vse skupaj, se je tolažil in nikomur nič omenil. Popoldne je že začutil, da ima vročino. Pa se je vseeno naslednje jutro odpravil na pot. Na prvi avtobus, ki jih bo zapeljal v Gorico.
Marko je dolžil, da so krivi njegovih bolečin v glavi tisti dnevi, ki jih je prebil v vroči furlanski nižini. Ko bo prišel v domače gozdove, kjer ni vročine in zrak bolj čist, mu bodo tiste bolečine same od sebe prešle.
V Gorici je na postaji, kjer so izstopili zagledal svojo sestro Gelco. Tudi njegovo dekle Jelka je bila tam. Čakali sta, da vstopita v tisti avtobus, ki je Marka pripeljal pravkar iz Udin.
Stopili sta iz vrste. Marko je Gelco objel, Jelko pa seveda poleg objema tudi poljubil.
Gelca je povedala, da sta bili z Jelko namenjeni v Monigo. Zdaj je že vsa Gorica vedela, da je tam taborišče slovenskih beguncev. Povedala je tudi, da je od doma ušla in se ne misli več vrniti. Morala je zbežati skozi ta mala vrata, ko sta jo dva od OZNE v hiši že pri praznem fraklju čakala, da se preobleče in gre z njima. OZNA je Gelco dolžila, da ima zveze z Koroško in da se v Gorici shaja z ubežniki, čeprav v Gorici še nikoli ni bila. Zatekla se je k Jelki onstran stare meje, kjer OZNA še ni gospodarila. Jelka je obema preskrbela dovoljenje za pot v Gorico. V Idriji za to ni bilo težav. Začasna oblast je dovoljevala pot. Idrija je spadala pod Gorico. Vsak, ki je imel opravka z gosposko je moral v Gorico. Pa tudi po zdravila in injekcije. Do mladih deklet pa tisti, ki so dajali prepustnice niso bili nič manj uslužni kot laški uradniki par let nazaj.
Marko je obema fantoma svetoval naj se rajši vrneta v Monigo. Naj tam počakata. On pa bo medtem nekje namestil svojo sestro. Potem pa se vrnil v Monigo, da se znova odpravijo na pot. Poslovili so se in oba sta kot zadnja stopila na avtobus.
Gelca, Jelka in Marko pa so zavili v prvo kavarno na postaji. Tam so lizali sladoled. Marko je pripovedoval svoje doživetje. Pa tudi Gelca je imela dosti novic od doma. Ko je govorila, je za potrdilo prijela Marka za roko.
»Za božjo voljo kakšen pa si? Saj kar gori iz tebe. In tak si mislil iti v Slovenijo nazaj. Saj bi pod prvim grmom obležal in kdo bi te tam pozdravil.« Jelka je vsa preplašena tudi stiskala Marku vročo roko.
»S to vročino moraš ti nekam, kjer te bodo pozdravili« je odločno rekla Gelca. Jelka pa pritrdila. Tu v Gorici že ne. Tu je vse preveč partizansko. Pojdimo raje v Udine. Tam imam stanovanje in poznanstvo pri neki ženici. Neki slovenski gospod mi je tisto dobil.
Odpeljali so se še tisti večer v Udine. Marko je seveda peljal obe s sabo na tisto stanovanje pri pobožni furlanski ženici. Vzela je vse tri pod streho čeprav je tudi Marka komaj poznala. Skuhala je Marku vročega čaja. Tudi zdravnika je poklicala.
»Za vsak slučaj« je rekla. Prišel je zdravnik, dober znanec pobožne gospe. Saj sta vsako jutro oba prihajala k prvi zgodnji maši in bila včasih edina vernika pri maši.
Zdravnik je zmajal z glavo. »V bolnišnico bo treba«, je odločil. Bom že jaz vse uredil. Odšel je tako naglo kot je prišel. Pred hišo pa se je kmalu ustavil rešilni avto in odpeljal Marka v državno bolnico.
Gelca in Jelka sta prebili noč pri vdovi, bolj v molitvi, kot pa v spanju. Ker se je molitvi pridružila tudi ženica je zdaj Jelka molila po italijansko naprej. Ženica je odgovarjala v svojem jeziku, Gelca pa v svojem. Bog pa je vse tri slišal in razumel.
Drugo jutro sta se potikali po mestu, ki ga nista nič poznali. Zavili sta v vse cerkve, kjer sta šli mimo njih. Spet in spet sta molili za Marka in njegovo zdravje.
Že pred dvanajsto sta stali pred bolnico. Ko so odprli, sta bili prvi, ki sta stopili čez. Dobili sta Marka še z večjo vročino kot včeraj. Komaj ju je spoznal. Poiskali sta tistega starega zdravnika, ki je Marka spravil v bolnico. Povedal jima je, da ima Marko tisto bolezen, ki se ji pravi tifus. Kot vsi, ki leže v tisti sobi. Naročil jima je, da mu ne smeta prinašati nobenih jedil, edino limone in sladkor. Samo oslajen limonin sok in pire krompir sme uživati, če hoče ostati živ. Tifus je nevarna bolezen.
Še en dan sta ostali v Udinah. Jelka je morala drugi dan navsezgodaj nazaj v Idrijo, ker ji tisti dan dovoljenje poteče. Gelca pa je iz Gorice poiskala pot v Jamlje, kjer je bil brat njenega fanta Mirka za župnika.
Zvedela je tam, kje živi Mirko živ in zdrav. Ko bo čas za to bo že našla pot do njega. Zdaj pa naj raje ostane tu in naj se počuti kot doma.
Gelca je povedala, da ima v Udinah v bolnici brata, ki je zbolel za tifusom. Pa bi ga šla rada obiskat vsak dan ko je tak revež. Jesti , da ne sme drugega kot sladek limonin sok.
Nežka, Markova sestra, ki je pri svojem bratu gospodinjila je že vedela, kje bo Gelca lahko dobila sladkor in limone. Da bo že ona preskrbela vse to za vsak dan posebej.
Gelca je v bolnici videla, da Marku vročina popušča, sliši pa vedno manj. Prav na ušesa mu mora vpiti, da vsi gledajo. Prišla je uradnica s popisano polo, da izve, kdo in od kod je Marko. Govorila mu je po laško, po furlansko…. Še drugo uradnico mu je pripeljala, ki je znala govoriti po rezijansko. Pa se niso nič razumeli.
»Kaj ga tako sprašujete? Saj še mene ne razume, ki sem njegova sestra in mu po naše govorim«, je rekla Gelca.
Prišel je nato zdravnik in ukazal naj Marka prepeljejo na pregled ušes. Izprali so mu obe ušesi, dokler ni povedal, da dosti bolje sliši. Da pa na desno uho bolje sliši kot na levo. Drugi dan so ga še enkrat peljali na pregled. Nekdo od zdravnikov je ugotavljal, da za tisto, da manj sliši na levo uho lahko dolžijo tifus.
»Je dobro, da zdaj bolje slišim. Vse dobro pa tudi ne«, je par dni nato potožil Gelci. »Prej sem lahko mirno spal brez šuma. Zdaj pa me neprestano govorjenje Italijanov kar naprej budi. Še ponoči, kadar kdo pokliče bolničarja«, je povedal Gelci.
V glavi se mu še ni vse uredilo. Posebno ne kadar je dremal. Tudi Gelci je pripovedoval vse tisto, kadar je tiho sedela poleg njegove postelje. »Veš ji je pravil. Nocoj ponoči so bili partizani v našem hlevu. Porezali so stegna vsem volom. Zdaj jim bodo morali narediti bergle. Ne vem, kako bo Peter oral s takimi voli«.
Kadar je bil sam, pa se mu je zdelo, da nekdo leži poleg njega. Kadar mu prinesejo jed, tisti večni zmečkani krompir, pa tistega ni nikjer. Ko je legel nazaj, se je pa spet oglasil.
»Kdo pa tebi da jesti, kadar delijo hrano«, je hotel vedeti Marko.
»Jaz sem duh, tvoja duša, ki sem le na pol še v tebi«, se je Marku zdelo, da mu duh odgovarja, ker si tako zelo bolan.
Ko je preteklo štirinajst dni odkar je bil v bolnici, pa ga je tako sanjarjenje popustilo. Prišli sta Gelca in Jelka, obe skupaj. V Gorici na postaji sta se dobili. Obe sta bili veseli, da se je sedaj Marko bolj veselo pogovarjal z njima. Jelko je držal za roko ves čas. Tudi v oči sta gledala eden drugega kar naprej. Pripovedovala mu je, kako jo zaslišujejo zaradi njega. »Vedno se izvijem, ko jim povem, da se še poslovit nisi prišel, ko si pobegnil. Kakšen zaročenec je to? Težav za prepustnico za Gorico mi pa zaenkrat še ne delajo«.
Pogovarjali so se tudi o nesrečnih domobrancih, ki so jih Angleži vrnili. Kar od kraja so vse pobili, le take pod šestnajst let stare so spustili domov.
»Veš, kakšni so prišli tisti domov. Napol zmešani, ko so jih tako tepli tam. Kaznarjev Jaka je že po štirinajstih dneh umrl. Tudi Kisovcov Zdravko bo menda šel isto pot«.
»Jože naš bratranec je pa ušel, bos in zvezan, ko so jih ponoči gnali, da jih pred nekim breznom pobijejo. Zdaj je menda v Monigu. Bom šla pogledat, če je res«, je rekla Gelca.
Jelka pa je še bolj stisnila Marku roko. V tistem stisku je bil objem in poljub, pa hvaležnost Bogu, da je njen fant živ.
»Takrat, ko sem se odločil, da ne grem na Koroško in sem odšel domov, mi je nekaj reklo: To se ne bo dobro končalo. Ali za tebe, ki si ostal doma, ali pa za tiste, ki so odšli na Koroško.
Jelka je med tem dala zavitek obleke Gelci. Sestra Rezka ga ji je prinesla, ko je zvedela, da bo spet šla v Gorico. Odprli so tisti zavitek. K sreči ga niso Jelki nič pregledali. Bilo je med perilo skrito tudi Markovo maturantsko spričevalo. Ko sta odhajali, je Marko vse do vrat gledal za njima. Pri vratih se je Jelka obrnila. Njune oči so se srečale.
Odslej je Marko mislil in premišljeval usodo tistih dobrih fantov, ki so skupaj zrasli gor, zdaj jih pa ni več.
Odslej so mu vsak tretji dan vzeli kri za analizo. Injekcij je pa že itak imel polno zadnjo plat. Vselej ga je zabolelo, ko je katero dobil.
Zdaj pa je samo stisnil zobe in pomislil na svoje prijatelje, ki so jih zvezane streljali v tilnik. Odprli so jim rano za smrt, njemu tu v postelji pa samo tanko iglo.
Jesti mu pa še vedno niso dajali drugega kot zmečkan krompir in nekaj sladkega, čaju podobnega. Tistemu mlademu Furlanu, ki je ležal na postelji desno od Marka, so skrivaj porinili zavitek piškotov v nočno omarico. Lačen kot je bil, jih je preveč pojedel. Čez par dni so ga preselili na tisto posteljo, ki je stala v kotu sobe, krog in krog zakrita z zavesami. Čez dva dni ga ni bilo več.
»Vidiš Gelca, kako je prav da midva nimava denarja za piškote«, je Marko rekel Gelci. Ona je pa zamolčala, da ji je Jelka pustila zavitek peciva, pa ima skritega tam kjer zdaj živi.
»Le dobro ga skrivaj ali pa sama pojej« je naročal Marko.
Jelka je zdaj še večkrat prišla. Pa ne sama. Njena sestra je bila vedno z njo. Bali so se, da bo Jelka kar v Italiji ostala, kjer je njen fant. Potem pa bo ona imela sitnosti. Noben od sorodnikov in sosedov ne bi dobil prepustnice.
Na dom Gelce in Marka, tako sta zvedela, so še vedno hodili premetavat in odpirat omare, če bi le bil kdo od njiju tam skrit.
Že pred koncem avgusta se je Marko počutil tako močnega, da je lahko vstajal. Še na dvorišče so ga spustili, če je bilo lepo vreme. Oziral se je proti severu, kjer so se videle visoke gore in proti vzhodu, kjer je njegov dom.
»Da bi že skoraj prišel tisti dan, ko bo lahko odšel iz bolnice. Da bi šel tudi za hlapca na kakšno hribovsko kmetijo v Beneški Sloveniji. Samo, da ne bi bil več v bolnici , sebi in vsem odveč«.
Bral je že tudi časopise, ki so jih drugi bolniki dajali tudi njemu brat. Kadar je prodajalec prinesel »Glas zaveznikov«, je pa tudi on kupil in vse prebral do zadnje vrstice. Koliko šol imajo Slovenci sedaj. Da se povsod javno in glasno po slovensko govori in poje. Da titovci delajo samo zgago, oblasti pa nimajo več.
Tudi sestre usmiljenke, ki jih je bilo nekaj, da so skrbele za bolnike, so se začele zanimati zanj. Spraševale so ga karkoli, kot vsi Italijani, ki so mislili, da kjer se neha Italija, tam se neha tudi cesta, železnica, časopisi in sploh vsa kultura. Ena od usmiljenk se ga je celo upala vprašati kakšno vero ima. »Musliman sem kot so tam v Jugoslaviji vsi«, je Marko lagal. Usmiljenka mu je kazala na križ, ki je bil obešen na zidu.
»Poznaš tistega, ki tam visi na križ pribit? Si kaj slišal o njem?
»Ne«, se je delal Marko nevednega. »Kdo pa je tisti?«
»Jezus Kristus, naš Bog visi tam na križu«, je razložila sestra.
»Če je vaš Bog, zakaj ste pustili da so ga križali?«
Odslej so porabile vsako priliko, da bi ga kaj več poučile o Kristusu in veri vanj. Vse dokler ni ena od sester dobila pod zglavjem na Markovi postelji rožni venec.
Sestra, ki je vsako popoldne prišla in pri odprtih vratih molila na glas rožni venec, da so lahko slišali in odgovarjali:Sveta Marija…. Tista sestra ni mogla videti, če Marko premika ustnice ali ne. Je bila predaleč.
Zdaj, ko so odkrile rožni venec, so se vse smejale. Marko pa je priznal, da mu je rožni venec prinesla Jelka, njegovo dekle. Da bi molil za svoje zdravje in za srečo obeh.
Končno je le prišel tisti dan, da so mu dovolili zapustiti bolnico. Ko so vse analize pokazale, da ni več bacilov tifusa v njem. Nihče ni Marka vprašal, če ima denar, da bo plačal. Primarij, ki ga je v bolnico pripeljal, je še naprej skrbel zanj. Preskrbel mu je hrano in stanovanje pri dobri družini, tam v bližini. Od tam je še hodil na preglede in po injekcije, ki jih kar ni hotelo biti konec.
»Vidiš Gelca«, je rekel Gelci nekega dne. »Kako Bog vse po svoje obrne. Italijani so nama ubili brata med vojno, meni pa rešili življenje«.
To je bilo tisti dan, ko je Gelca odhajala v begunsko taborišče. Zvedela je, da je tam blizu v službi njen fant Mirko. Tako se bosta lahko pogosto videvala.
Sredi oktobra se je za njo podal tudi Marko. Premišljeval je in premišljal. Bolje, da bližnjo zimo prebijem v taborišču. Bil je pa tudi bolj okostnjak kot mlad fant. Nihče mu tam v hribih ne bi dal dela, ko je tak. Pa še zima se bliža, ko dela ni. Marko je odkril, da v nekaterih pekarnah prodajajo kruh tudi brez živilske karte. Pa če je drugič prišel v isto pekarno, so že rekli, da prevečkrat pride. Pa se zredi! Od česa?
Gelca mu je brž pisala, ko je prišla v taborišče, kje so nahaja zdaj, ko so se iz Moniga preselili bolj proti jugu. Tisti kraj, kjer je zdaj se imenuje Servigliano. Pride pa se do tja, če se od Ancone pelješ še dve postaji naprej. Ko tam izstopiš, greš na drugi vlak, ki pripelje v Servigliano.
Z veliko hvaležnostjo se je poslovil od vseh svojih dobrotnikov. Še z popotnico so ga založili, da ne bo preveč sestradan prišel v taborišče.
Od Treviza naprej se je vozil po čisto nepoznanih krajih. Zdaj v vagonih za potnike. Tudi proga je bila popravljena in nič več razbitega železja ob njej. V Mestre se je presedel na vlak, ki vozi skozi Bologno, doli do Barija daleč na jugu. Zdaj so na postajah že prodajali vozne listke. Tudi so jih sprevodniki hodili ščipat po vagonih. Marko je samo pokazal tisti kartonček, kjer je bilo napisano vse po angleško. »INDEX«, je bila važna beseda in zato napisana z velikimi črkami. Sprevodnik je tisti kartonček samo pogledal in salutiral. Za druge potnike pa je bilo vse bolj strogo. Če kdo ni imel listka, je preden je prišla kontrola legel na dolgo klop, štirje pa so sedli nanj. Marko je tudi videl, kako se je nekdo obesil na okno od zunaj, drugi pa se je na okno naslonil, da sprevodnik ni mogel videti rok, ki so se okna oprijemale.
Ko je sprevodnik odšel naprej, se je začelo veselo praznovanje. Vsak je položil, kar je imel užitnega na svoja kolena. Drug drugemu so ponujali, kar je kdo imel. Tudi Marku so ponujali. Ker je premalokrat posegel, so ga opogumljali z »mangi, mangi«…
Proti jutru tretjega dne se je vlak ustavil v Porto San Giorgio malo naprej od Ancone. Marko se je hvaležno poslovil od sopotnikov in ostal sam na peronu.
Šel je čez cesto, kjer je bila postaja za mali vlakec, ki je vozil do Servigliana. Pa je vlakec, ki bi moral stati na ozkotirni progi že odpeljal. Do poznega popoldneva ne bo nobenega več, so mu povedali.
»Tja bi prišel šele ponoči«, je Marko sklepal. Kam naj se dene, koga naj vpraša, kje je tisto taborišče. Bolje je, da do jutri počaka tu. Potepal se je po malem mestecu vse do noči. Pojedel je vse tisto, kar so mu dali užitnega za dolgo potovanje tam v Udinah. Ponoči pa se je zleknil na dolgo na klop v čakalnici. Nihče ga ni podil od tam proč. Z nahrbtnikom pod glavo je vso noč bolj dremal kot spal.
Preden je zjutraj šel na vlak, je moral pokazati tisti listek, kjer je pisalo INDEX. Pa so zmajevali z glavo in z rokami mahali po zraku. Marko je iz besed in kretenj spoznal, da bo moral vožnjo plačati. Bila je to privatna proga in več taborišč ob njej. Tako tisti kartonček ne velja nič.
Počasi se je vlak pomikal naprej. Dan je bil sončen. Kraji ob progi zanimivi. V Sloveniji so po gričkih stale same cerkvice, je primerjal. Tu je pa na vsakem večjem griču kar cela vas. Zgrajena pa tako, da si je Marko mislil: Kot bi gledal mesto Betlehem v jaslicah. Vlak je vozil ob široki rečni strugi, kjer je bilo videti več peska in grušča, kot vode.
Vse povsod so vozili z voli na vozeh, kadi polne grozdja. Bil je čas trgatve. Tu ni bilo videti vinogradov, kot na vipavskem. Visoke murve, ki so rasle kar sredi njiv, so bile brajde, od koder so trgali grozdje in ga metali v brente.
Pod trtami je Marko opazil njive. Strnišča od požetega žita je zasledil na njih. Kako res znajo uporabiti svet, da jim daje pšenico za kruh in grozdje za vino.
Kjer je bilo bolj strmo za oranje, pa so rasle oljke. Vse zelene, da Marko od daleč ni mogel presoditi, če imajo kaj sadežev.
Sredi doline ob reki kjer ni bilo peščeno, je rastlo nekaj, kar se je od daleč videlo pol zeleno, pol rdeče. To so gotovo paradižniki, ki jih je vsa Italija polna.
Že sredi popoldneva so se pripeljali do Servigliana. Postaja je bila poleg taborišča.
»Ko bi prej vedel to, se ne bi mučil vso noč na trdem ležišču. Pa kar je, to je, si ni preveč grenil.
Pred vhodom v taborišče je stal stražar. Prav tisti ljubljančan kot v Monigu. V Angleško uniformo oblečen je bil. Tudi on je Marka brž spoznal in ga peljal v stražarnico. Tam je sedel za mizo nekdo, ki je skupaj z Markom trgal hlače v gimnaziji tam v daljni Ljubljani. Med pozdravljanjem in spominjanjem je peljal Marka v taboriščno pisarno.
Tam so mu povedali, da brez dovoljenja komandanta ne smejo nikogar sprejeti v taborišče na novo. Marko je pokazal tisti kartonček, ki so ga mu dali v Monigu. V spisku so hitro našli njegovo ime. Tudi svojo odpustnico iz bolnišnice in priporočilo primarija je pokazal. Tako je postal prebivalec taborišča, ne da bi moral zato prositi poveljnika.
Dobil je živilsko karto, dve odeji in prazno slamnjačo, sošolec stražar ga je peljal do samske barake. Kmalu sta našla zanj prazen prostor sredi barake ob steni. Marko se je oziral po dolgi vrsti postelj in tudi ležišč brez postelje, brez stolov, mizic ali omaric.

TRETJE POGLAVJE


Marko je prespal prvo noč kar na tleh, na prazni slamnjači. Zeblo ga ni. Trdo pa je bilo kot prejšnjo noč na postaji.
Drugi dan sta ga spremila dva znanca iz barake. Da mu pokažeta, kje bo morda dobil slame, da si natlači blazino.
Na malo večjo kmečko hišo sta mu pokazala oba, ki sta bila z njim. Tam, sta rekla, jih je že več iz taborišča dobilo slamo.
»Že spet je nekdo za slamo«, je vpila majhna deklica skozi odprta vrata nekomu v hišo.
Hišna gospodinja se je kmalu prikazala na pragu. Majhna in debela, kot večina gospodinj v tistih krajih.
»Tam bi ostali, kjer ste doma, pa vam ne bi bilo treba prositi slame. Le kdo vas je podil od doma«.
Marko je odgovoril tako dobro po italijansko, da sta se njegova spremljevalca in gospodinja kar čudili: »Če bi vam sredi noči odpeljali moža iz postelje. Če bi še vas hoteli vzeti s seboj, da bi otroci sredi noči ostali sami in v strahu čakali kdaj se mama in oče vrneta. Bi vam bilo všeč, če bi vam moža ubili in bi ostala vdova? Vse zaradi komunizma.«
»To se nam Italijanom ni in ne bo zgodilo. Tu so bili eni fašisti, drugi pa proti njim. Imeli smo dvoje vrste partizanov. Pa so vsi samo jesti prosili. Grozil pa ni noben.«
»Saj vam slamo rad plačam«, je Marko posegel v žep.
Dva fantiča sta med tem že prinesla na dvorišče vsak polno naročje slame. Preden je gospodinja mogla izreči svoj odločni »Ne«, sta fantiča že pomagala Marku tlačiti slamo v slamnjačo.
»Povejte vsem tistim tam doli v taborišču, da pri nas ne bomo nikomur več dali slame. Ti si zadnji, ki si jo dobil«, je na ves glas govorila gospodinja in z očmi gledala oba mala sinova.
Popoldne se je Marko razgledoval po taborišču. Sinoči je bil samo v dekliški baraki, pri svoji sestri. Pa še tam so ga zvečer ob osmih skoraj spodili ven. Da je tako pravilo, so rekli.
Gelca pa ni rekla ne da, ne, ne. Da bosta že jutri več govorila mu je rekla, na pragu barake.
Prešel je taborišče po dolgem in počez.
Takoj ob vhodu je bila stražarnica in gostilna poleg nje. Naprej od gostilne so bile manjše barake, napol zidane. V eni je bila ambulanta. Poleg je stalo skladišče za obleke in odeje. V najlepši pa je gospodovala angleška miss, ki je bila zastopnica rdečega križa. Angleška miss so ji rekli vsi.
Desno od širokih vrat je bila uprava in poleg tudi urad angleškega poveljnika. Takoj zadaj je bila še kar spodobna hiša, kjer je bilo poveljniško stanovanje. Poveljnik je živel tam s svojo družino. Malo zadaj je bila druga hiša za podoficirje.
Kjer je bila na eni strani hiša podoficirjev, na drugi pa bivališče angleške miss, se je prostor taborišča razširil. Sredi je bil širok prazen prostor, na obeh straneh pa barake.
Po dve in dve sta stali skupaj v vrsti in med njimi stranišča in umivalnice za obe baraki skupaj. Bolj na levo je bila še ena vrsta takih barak. Vse leseno, pa dosti dobro zgrajeno, da se med deskami ni svetilo. V tisti zadnji vrsti so v obeh živele družine z napol odraslimi otroki. Vsaka družina si je ogradila svoj prostor z odejami, šotorskimi krili ali pa tudi kar z vrečevino, za silo zašito skupaj. Imeli so poleg postelj, tudi še malo prostora za kakšen stol, ali za silo zbito mizo. Bili pa so sami zase. Sosedje so lahko slišali, kaj govore, če so ušesa bolj pozorno približali. Videli so pa lahko, kaj se dogaja, kadar so imeli notri prižgano luč- Brž pa je vse zbodlo v nos, če so v kakšni baraki, bolje hlevčku kaj kuhali ali celo cvrli.
»Le kje dobijo«, so se sosedje spraševali.« Če jim kdo iz skladišča kaj ne prinese«.
Prva baraka v prvi vrsti na levi je bila samo za moške, ki niso imeli družin s seboj. V tej baraki so stale postelje v štirih vrstah. Dve vrsti ob steni, dve pa po dolgem, sredi barake med oporniki, ki so sredi barake podpirale strehe.
Posteljo je imel, kdor si jo je naredil sam, ali pa mu jo je za par cigaret naredil kdo drugi. Drugi so ležali na slamnjačah kar na tleh.
Če je imel kaj perila ali druge drobnarije, je moral tisto stlačiti kar pod zglavje. Tisti, ki je imel posteljo, pa je lahko imel vse tisto zloženo pod posteljo.
Na desno od širokega dvorišča so bile tudi tri vrste barak. Prva na desni je bila kapela, druga v isti vrsti, pa je bila baraka za dekleta in tudi vdove, ki jim je vojna može pobrala.
Vrsta zadaj za to, je bila prav tako iz dveh barak. Prva je bila župnišče. Bilo je tam okrog osemdeset duhovnikov- beguncev. V vrsti za to barako so bile spet družinske barake. Tudi dve zadnji baraki že tik ob zidu taborišča, sta bili družinski.
Zunaj obzidja na isti strani so bile med zidom in železniško progo še štiri barake. Tri so bile namenjene za taboriščno osnovno in srednjo šolo. Pa tudi za razne tečaje, za jezike in za rokodelce. Največja baraka pa je bila spremenjena v dvorano z odrom. Tudi če je poveljnik sklical sestanek, so se vsi iz taborišča zbasali v tisto dvorano.
Zid, ki je bil okrog vsega taborišča, je bil na dveh krajih porušen, pa ga ni nihče dal popraviti. Ruševine so ležale kar tam. Da bi lahko hodili tam čez tudi starejši in otroci, so prostovoljci iz taborišča naredili nekaj stopnicam podobnega. Tistega prehoda ni nihče stražil, ne ponoči, ne podnevi.
Marko je brž drugi dan šel stikat, kje bi našel deske, da si naredi posteljo. Zadaj za kuhinjo jih je našel precej. Bile so za kurjavo namenjene. V kuhinji, ki je bila počez tam kjer se končajo barake, si je sposodil kladivo, klešče in žago.
Nažagal je deske potrebne za noge, obod in dno postelje. Potem je iz desk napulil skrivljenih žebljev, več kot je potreboval. Žeblje je kar na kamnitih tleh poravnal. Potem je posteljo zbil skupaj in jo zadovoljen nesel na svoje mesto v baraki.
Pozabil je še eno desko, da bi bilo zglavje malo višje. Ko je bila odžagana, je vrnil orodje v kuhinjo. Pa sta že dva druga prav na pragu prevzela orodje. Tako se je Marko samo zahvalil.
Čez dan se je Marko bolje seznanil z vsemi, ki so bili najbližji njegovi postelji. Lastnik prve postelje na desni je bil bivši bogoslovec Jože Selan. Z Markom sta se poznala že iz postojanke na Brdih, kjer je bil Jože telefonist. Prav zaradi tega poznanstva se je Marko odločil za tisti prazni prostor.
Eno posteljo bolj na desno je bil Jožetov brat Rudi. Na desno poleg Rudija, pa je imel posteljo Janez Verbič. Vsi trije so bili doma izpod Gorjancev. Vedno so imeli dosti snovi za pogovor in tako so postali veliki prijatelji.
Na levi strani je imel posteljo nekdo, ki je bil zelo malo v baraki. Čez dan je poučeval na gimnaziji, zvečer pa skoraj redno na raznih sestankih. Marko je zvedel, da je tisti nekdo, lansko leto naredil doktorat. Če je bil v baraki, je bil vedno na voljo za pogovor.
V ostalih barakah pa je najprej poiskal družine iz domačih krajev. Bilo jih je bolj malo, ker so skoraj vsi prebivali v drugem taborišču v Servigianu.
Sestra Gelca ga je ponavadi spremljala. Tako so skupaj obujali vesele in žalostne spomine o vojnih in predvojnih časov. V taborišče je malo dni zatem prišel bratranec Jože. Tisti, ki je bil vrnjen in je izpred groba ušel. Na Koroškem, tik za mejo z Italijo, je do sedaj služil za hlapca. Zdaj ko se je bližala zima, pa se je odločil in šel v taborišče. Imel je srečo, da ga je poveljnik sprejel.
Dobra dva tedna je bil Marko v taborišču. Tistega večnega pogovarjanja, kako je bilo, kako bi bilo pa ni bilo, se je kmalu naveličal. Še bolj pa tistih, ki so vedno postavljali datum, kdaj se bodo vrnili v domovino. Dan brez dela je bil silno dolg. Če je le bilo vreme za to, sta z Gelco hodila na daljše sprehode. Tudi Jože se je rad pridružil. Včasih tudi Rudi in Janez.
Gelca in Marko sta spodaj blizu reke, kjer so bili nasadi paradižnikov, tiste za malo denarja kupovala. Na trgu v vsi pa še čebulo in kis. Kar pogosto sta si privoščila tisto solato, ki se je ostalim zdela neužitna. Je niso bili vajeni od doma.
V taboriščni kuhinji niso pripravljali solate. Tam so kuhali samo toplo jed in kruh so dajali. To pa po trikrat na dan. Zjutraj kavo, tako močno, da je srce utripalo tistemu, ki je šel po dodatek. Opoldne je bila navadno mineštra z ovčjim mesom. Zvečer pa riž, ali makaroni.
Za nič delati je bilo tiste hrane kar dovolj. Opoldne jo je še ostalo, ker nekateri niso marali ovčjega mesa.
Ker so bile pritožbe, so kmalu začeli kuhati mineštro z ovčjim ali pa govejim mesom vsako posebej. Ker je vse hotelo jesti jed z govejim mesom, je tista z ovčjim ostajala. Vedno je lahko dobil dodatek tisti, ki ni bil izbirčen.
Marko je skraja vedno hodil po dodatek. Ko so mu lica postala bolj okrogla, hlače v pasu pa skoraj preozka je nehal hoditi po dodatke.
Kuharji so bili vsi Slovenci. Tudi skladišče za hrano so samo Slovenci upravljali. Angleška komanda je samo kupovala in nadzirala. Kuharji, pa tudi skladiščniki, mizarji, zidarji in drugi rokodelci so dobivali mesečno plačo. Pa še za delo primerno obleko so dobili. Kdor je hotel dobiti delo, se je moral prijaviti starešini barake. Kadar je bilo kako mesto prosto je delo tudi dobil.
Vsi prebivalci taborišča so pazljivo gledali vse tiste, ki so imeli delo. Posebno na tiste, ki so imeli delo v skladišču hrane in obleke. Vedno so šle vse oči za tistimi, ki so prihajali iz teh skladišč in se je poznalo, če pod obleko nese kaj skrito. Če se je vrnil v svojo barako s prepolnimi žepi ali nekoliko preveč trebušast, že je padel sum nanj.
Zvečer, ko so bile v baraki že vse luči pogašene, se je začelo: »Nekdo se je odebelil, kot bi bil noseč. Nikoli ne hodi po dodatke, pa je tako trebušast. Drugi hodi postrani, pa vsi vedo, da ni bolan. Amerikanci spreminjajo razne snovi v atomsko energijo. Tukaj se konzerve spreminjajo v lire«.
Tisti, ki je skrivaj kaj iz skladišča prinesel, je vedel, da tisto modrovanje leti nanj. Pokazati s prstom na tistega, ki ga dolži pa ni mogel, ker so govorili po dva ali trije hkrati.
Angleška miss je vsake toliko delila obleke. Za moške so bile navadno obrabljene vojaške hlače ali prekratke bluze. Vojaki iz vsega sveta, so jih metali proč, ko so odhajali vsak v svojo domovino.
Za ženske pa so prišle v taborišče bolj spodobne obleke. Tiste, ki so bile zaposlene v skladišču za obleke, so lepše oblekle najprej sebe. Za tem pa so prišle na vrsto mestne gospodične, ki so imele bolj namazan jeziček, kot navadna kmečka dekleta. Te so dobile le vojaške bluze, ali iz vojaških hlač narejena krila. Da bi nosile hlače je veljalo tedaj še za nespodobno.
Tudi o delitvi obleke, so bili zvečer v temi razni pogovori. Padale so opazke, ostre kot strele na tiste, ki so hodili po taborišču lepše oblečeni.
Marko je kmalu opazil, da se tudi tu delijo na tiste iz mesta in na tiste z dežele doma. Na tiste, ki so zbežali od doma s »kufrčki« in na tiste, ki jih je zaneslo v svet z nahrbtniki na ramah. Da so begunci s »kufrčki« hodili mirno svojo begunsko pot na Koroško, ker so domobranci branili varen prehod, se je že pozabilo. Še tisto so odpustili domobranci, ko so se nekateri vrnili v taborišče že s kamioni na Jugoslovanski meji
»Ker ti, ki so bili tja namenjeni, prihajajo nazaj, bodo še nas skupaj z njimi poslali Titu v roke«, so se tedaj bali civilni begunci.
Zdaj je tisto že pozabljeno. Razlika med »kufrčki« in nahrbtniki je pa še v veljavi.
Marko je pribežal iz domovine na svojo pest. Tisto zbadanje je le poslušal, držal pa z nikomer. Tudi Rudi in Janez sta se malo menila za tiste prepire. Imeli so druge pogovore. Veliko so hodili na sprehode. Postali so neločljiva trojka. Tudi Gelca je hodila z njimi. Pa je kmalu dobila službo pri starejši učiteljici v Serviglianu. Ves dan do večera je ostajala tam.
Marko jo je večkrat obiskal v tisti stari hiši iz opeke, ki je bila neometana. Opeka na steni, opeka na stropu, opeka na tleh.
Učiteljica, »Gelčina gospodinja«, je bila silno pobožna. Že zjutraj je morala z njo k maši tudi Gelca. Po kosilu pa jo je učila peti: Avanti popolo, bandere roso…« Tudi več drugih deklet in tudi mater, se je zaposlilo zunaj taborišča. Največ pri Poljakih, ki so bili v teh krajih oblast. Nekatera dekleta so našla med Poljaki tudi ženine.
Poljski vojaki so v svojih uniformah na zunaj izgledali bolj prikupni, kot tisti fantje iz taborišča slabo oblečeni. Pa že od nekdaj je uniforma mlada dekleta privlačevala.
Če se je katera od deklet iz sestanka s Poljakom bolj pozno vračala v taborišče, ni šla skozi glavna vrata. Tam čez, kjer je bil zid podrt, se je rajši kopala. Tam je ni nihče videl. Videlo jih je pa več, d imajo potolčena kolena.
Za obiranje svojega bližnjega, je bila v taborišču ena snov več. Poleg tiste, najbolj v modi, da so skrivaj opazovali, kaj se v tistih hlevčkih, v družinskih barakah dogaja. Kjer je bila luč tako močna, da so se sence na zastorih dobro videle, je bilo za opravljanje največ snovi.
Križ je bil tudi z napol odraslimi fantiči. Niso se več pustili vzgajati svojim staršem.
»Saj nam ne daste vi jesti, tudi obleke nam ne daste. Kje imate kakšne pravice?«
Vsa taka opravljanja in dogodki niso motili tistih, ki so si kar naprej določali datume, kdaj bo komunizma v Sloveniji konec in se bodo zmagoslavno vrnili domov. Najprej za »Vse svete«, ko je tisto prešlo, pa so datum prestavili na Božič.
So bili ljudje, ki se niso znali drugače zaposliti kot s čenčami. Drugi so po ves dan stali pred barakami, ali pa poležavali na posteljah. Tako so se polenili, da jim je bilo iti na stranišče predaleč. Marko je od daleč videl luknjo v steni, kamor so nekateri hodili odlagat tekočino, kadar se je v telesu nabralo preveč.
Pa je komaj leto minilo, ko so šli na vse zgodaj na travnik kosit.
Da so se vsaj malo zaposlili, so nekateri igrali karte. Tudi Marko je vsak večer igral tarok. Belokranjec, ki je imel posteljo nasproti njega, je imel karte in je vabil tudi Marka. Igrali niso za gumbe, še manj za denar. Čas je pa le mineval.
V taborišču so izdajali tudi časopis:«Svobodna Slovenija«. Ves časopis je bil na enem samem listu tiskanem na obe strani, kar na ciklostilu. Mlad fant ga je vsak dan prodajal po barakah. Marko ga je kupil včasih in prebral novice. Za tisto politično modrovanje, ki je obsegalo eno celo stran, se pa ni menil.
Nekega dne je raznašalec časopisa ponujal za isto ceno, kot je veljal časopis, precej debelo knjigo. Marko je vzel knjigo v roke. Naslov po angleško:«Fiziologija rastlin«.
»To bo zame, ki hočem študirati agronomijo. Bogve kateri vojak- ujetnik jo je vrgel v kot, ko je bilo vojne konec. Ko se vrne domov, bo lahko kupil bolj novo knjigo.
Plačal je tisto knjigo in so začel prelistavati na postelji sede. Takoj je iz nahrbtnika izpod postelje potegnil angleško italijanski slovar. Še v Udinah ga je kupil.
Že je imel odprto prvo stran tiste knjige. Za vsako vrsto je moral brskati po slovarju vsaj trikrat. Sprva je rabil celo dopoldne samo za eno stran. Iste besede so se potem večkrat ponavljale, njegov zaklad angleških besed pa se je večal. Ko je prebral do srede knjige pa slovarja skoraj ni več rabil.
»Kaj boš toliko študiral« sta ga zadrževala Rudi in Janez. Pojdimo raje ven v naravo. Tudi katera od deklet bi šla z nami na sprehod. Samo povabiti jih moramo. Dve sta mi že namignili«, je rekel Janez.
»Tistega študija naravoslovja ne boš nič rabil. Mi, ki smo bili domobranski oficirji, bomo šli vsi k policiji kadar se vrnemo domov v Slovenijo. Nas bodo rabili, da bomo razkrivali tiste rdeče podgane.
Marko tistih sprehodov v bližnje in daljne vasi ni opuščal. Knjige pa ni odložil. On mora postati kmetijski inženir. O tistem je sanjal že v gimnaziji….
Gledal je mlade fante, ki so zapravljali čas, ko so stikali okrog dekliške barake, kdaj se bo katera pokazala ven. Da so se pogovarjali malo za šalo, malo za res. Pri dekletih čas hitreje mine.
»Dekleta pravijo, da si čudak. Da se za nobeno dekle ne zanimaš«, je nekega večera Gelca oponesla bratu.
»Kaj bom za drugimi letal, saj imam Jelko tam v Sloveniji.« se je branil Marko. Gelca pa mu je tu na skrivaj izbrala eno.
Redno je vsak večer hodil v barako ob uri, ko je vedel, da bo še našel Gelco na njenem prostoru. Tudi z dekleti, ki sta bili Gelci sosedi se je rad šalil.
Okrog osme ure sta skoraj vsak večer prihajala v dekliško barako dva starejša duhovnika. Eden je celo hodil obiskovat tisto, ki je bila v njegovem župnišču za kuharico.
Srepo sta gledala vsakega fanta, ki si je ob osmi uri še upal ostati v baraki. Sobna upravnica je vsak večer oznanila na glas: »Ura je osem«.
Marko je ostajal navadno čez osmo uro. Šel je mimo eden od duhovnikov in ga nekega večera grdo pogledal. Rekel pa ni nič.
»Šel bom, kadar se bova s sestro pogovorila. Kadar mi bo ona rekla naj grem. Druga dekleta v baraki pa samo poznam, Nič več«. Pogledal je po baraki in videl, da nekaj deklet odobrava, kar je rekel in da ne bo še šel iz barake.
Marko je zares rad imel Jelko, ki je ostala onstran meje. Zdaj si samo dopisujeta. Toplo mu je pri srcu, ko bere in prebira tista drobna pisemca lepo po slovensko napisano. Pa je samo v Italijanske šole hodila. Že zato jo ima rad.
Še vedno dobi dovoljenje, da prestopi tisto začasno mejo malo vzhodno od Gorice. Na italijanski strani začasne meje ima posestvo, ki ga je njen oče zapisal na njeno ime. Tako ima zdaj izgovor, zakaj hodi čez mejo.
Markov levi sosed je še vedno videval Marka z angleško knjigo in slovarjem v rokah. Pričel ga je nagovarjati, če bi hotel biti za učitelja na angleškem tečaju.
Do zdaj, da imajo že toliko prijavljenih za tečaj, da bi morali narediti štiri oddelke. Pa jim za četrtega manjka učitelj.
Marko je res začel poučevati angleščino. Bal se je kako bo, ker je bil v izgovorjavi angleških besed pravi revež. Za pouk je uporabil tisto angleško vadnico, ki jo je v Udinah kupil. Tam je bilo za vsako besedo napisano kako se izgovori.
Pa ni bil za učitelja več kot tri ali štiri ure. Ko je prvo navdušenje splahnelo, sta od vseh, ostala samo dva oddelka. Marko se ni več ponujal za učitelja.
Bolj ga je veselilo, da je ob večernih urah hodil na skušnje za igre. Tudi Gelca je hodila. Bilo je toliko navdušenih igralcev, da so se učili tudi po dve igri hkrati.
Za Miklavžev večer, je bil določen za hudiča. Pri enem od kuharjev si je sposodil pajaca. Bil je tako umazan tisti pajac, da je bil za hudičevo obleko kot nalašč. Da bi bil bolj izviren je natlačil ozko nogavico s travo in jo prišil zadaj na pajaca. Preko rame je dal tanko vrvico, dolgo toliko, da je segala od repa do pasu na prednji strani. Tam je naredil zanko za prst. Če je kazalec vtaknil v tisto zanko in pomigal, je migal tudi rep.
Ljudje v dvorani so tisto miganje repa takoj opazili. Smeha je bilo več kot dovolj. Tako se je Marko ojunačil in med miganjem repa tudi katero, ne preveč pobožno zapel. Vmes je mešal tudi take angleške besede, ki jih je znal dobro izgovarjati.
Angleška miss je sedela v prvi vrsti. Če je razumela ni vedel. Videl je pa, da se je smejala. Po tem uspešnem parklju je bil Marko vedno povabljen, da bi igral smešne vloge. Pa se mu je že po prvi igri uprlo, ker je slišal iz dvorane besede: »Tisti s klobukom, ki ima brke je bil parkelj«.
»Kmalu mi bo kdo od otrok rekel tudi zunaj!«
Prvo nedeljo, ki je bila sončna so Rudi, Janez, Gelca in Marko šli na sprehod čisto do reke. Marko je videl dosti bele ilovice ob rečni strugi, še več pa vrbovih šib in mladik.
»Veš Gelca«; je rekel, ko so se vrnili. »Tam doli ob reki je dosti vrbovja. Spletel bom dva taka stola z naslonom. Enega boš imela pri postelji ti, drugi bo pa zame«.
Od ponedeljka naprej je vsak dan zahajal popoldne k reki. Tam je pletel vse do noči. Kar pa je naredil je vedno skril med gosto vrbovje in še z listjem pokril, da bi kdo tistega ne iztaknil.
Deset dni pred božičem je zmagoslavno nesel dva stola z naslonom v taborišče.
Že je bil skozi glavna vrata, ko je iz pisarne stopil komandant taborišča. Videl je tista dva stola in ju hotel imeti.
»So stoli tvoji« je vprašal Marka po italijansko.
»Sam sem jih naredil, doli ob reki, iz vrb, ki rastejo tam«, je branil Marko svojo lastnino.
»Če so res tvoji, koliko hočeš zanje? Všeč so mi.«
»Za denar jih ne prodam. Če pa imate kako tako srajco in hlače, kot jih nosite vi, jih pa zamenjam. Ni treba, da je tisto čisto novo«.
Komandant je odšel notri, pa se kmalu vrnil s srajco in hlačami. Marku so se od zadovoljstva raztegnila usta, ko se je na ves glas zahvaljeval. Postavil je stola pred pisarniška vrata.
Odšel je v svojo barako, da bi tam pokazal Rudiju in Janezu, da bodo odslej naprej vsi trije enako oblečeni. Marko, še celo v novi angleški uniformi. To ga bo gledala Gelca zvečer.
Popoldne je Marku mlad policaj prinesel na stroj pisano, s podpisom in pečatom potrjeno. Po angleško je pisalo tam, da lastnik tistega potrdila sme nositi uniformo zaveznikov.
Marko je tisto potrdilo spravil v žep. Za enkrat ni vedel, kje in kako ga naj potrebuje. Saj je imelo vsaj polovico ljudi v taborišču angleške bluze in tudi hlače nekateri. Nihče ni nikogar nadlegoval zaradi tistega. Tudi policaji v Serviglianu ne.
»En Poljak več, en Poljak manj?«, so rekli laški policaji, ki pa niso imeli nobene oblasti nad begunci.
Oblast v tistih krajih je bila vojska generala Andreva. Begunci iz taborišča so vedno iskali stika z njimi.
Pevski zbor iz taborišča je bil večkrat povabljen, da je na njihovih postojankah prirejal koncerte. Tudi domačini so radi poslušali slovensko petje. Kadar je pel zbor, jih je bilo vedno polna cerkev. Pri njihovih nedeljskih mašah, pa je bilo več kot polovico klopi praznih.
Marko je pa najrajši šel ob nedeljah k tisti maši, ki je bila za Poljake. Všeč mu je bilo tisto enoglasno petje na ves glas.
Pa tudi slovenski in poljski ljubitelji dobre kapljice so se znašli kmalu skupaj. Poljaki so pili žganje, Slovenci pa vino. Če je bilo Poljakov več in so zapeli po svoje, so slovenski pivci samo brundali. Če so zapeli Slovenci, so pa Poljaki brundali zraven.
Teden dni pred božičem je taborišče pokril sneg. Ne tako na debelo, kot so bili vajeni pred božičem v Sloveniji. Otroci so bili snega veseli. To je bilo kepanja. Tudi starejši so gledali sneg prijazno. »Tako je vsaj narava podobna božiču doma, ko vse drugo ni.«
V vsaki baraki so izdelovali jaslice. Vedno se je dobil kdo, ki je za silo narisal sveto družino, pastirce in ovce. Drugi pa so tisto s klejem iz moke nalepili na karton in izrezali figure. Tudi mah se je na skalah ob reki dobil. Hlevčki so bili še najbolj kozolcem podobni. V nekaterih barakah so celo luči napeljali, da je bil ves prostor osvetljen.
Za dekliško barako je naredil jaslice Marko. Gelca je drugim povedala, da zna Marko delati kipce iz gline. Da jim bo jaslice gotovo naredil, če bo le ilovico dobil.
Marko se je vdal, ker je videl v rečni strugi polno gline takrat, ko je pletel stole.
Že zjutraj pred svetim večerom je šel s pokrovom ne preveč velikega zaboja k reki. Naredil je sveto družino, dva pastirca in še pet ovčic. Da se je Jožef ločil od Marije, je pripomoglo, ker je bil večji. Pastir je stal na nogah, sv. Jožef je pa klečal. Tako sta se ločila. Na pokrov je natresel mahu. Z vrbja je spletel hlevček, ga pokril z mahom, da je bila sveta družina pod streho. Ovce in pastir pa zunaj.
Že so prvi z posodami v rokah hiteli delat vrsto pred kuhinjo, ko je Marko tiste jaslice prinesel v dekliško barako. Vse so bile jaslic vesele, čeprav tako na hitro narejene.
»Pravijo, da fantje iz taborišča samo za dekleti lazijo, pa poglejte zdaj, kaj nam je ta fant naredil. Še so dobri fantje na svetu«, je govorila ena od tam zbranih deklet. Tudi za Gelco je bil tisto popoldne bratec.
Na sveti večer je bila po vseh barakah nenavadna tišina. Nekaj jih je posedalo na posteljah blizu jaslic. Večina pa je sedela na svojih posteljah. Na karte ni igral nihče. Celo taboriščna gostilna je bila zaprta.
Vsi so bili z mislimi na domovih, ki so jih morali zapustiti. Gotovo so tudi tisti, ki so ostali v domovini s svojimi mislimi bili pri tistih, ki jih ni doma. Tam nekje sredi Jadranskega morja so se misli srečale.
Marko je na svoji postelji ležal vznak in premišljeval, kako bi bilo, če bi bil zdajle doma. Obhod okrog voglov so gotovo že končali. Na mizi je poprtnjak, tako kot vedno. Luč gori nad mizo mora goreti na sveti večer vso noč. Jaslice so gotovo brez lučk, ki bi jih on napeljal, če bi bil doma.
Na peči ležita samo Peter in Rezka, edina, ki sta od številne družine ostala doma. Bolj čutita tisti prazen prostor okrog sebe kot pa Marko. On niti ne ve, kam bi Rezko in Petra posadil, če bi ga prišla v taborišče obiskat. Bilo bi jima čudno pri srcu, kot je Marku nocoj.
Brez, da bi ob enajstih zazvonil veliki zvon pri fari in brez potrkavanja četrt ure pred polnočjo, ki vabi v cerkev, so se prebivalci barak tiho drug za drugim podajali v taboriščno kapelo. Tam je bilo svetlo. Pevci so peli božične pesmi, vse lepše kot v vaški cerkvici nekoč.
»Mašnik je pridigal, kako smo vsi nocoj podobni božjemu detetu, ki je prišlo na svet in bilo položeno v jaslice, ki niso bile narejene zanj. Tudi mi v taborišču ne ležimo na svojih posteljah, kako smo res božjemu detetu podobni nocoj.«
Po božiču je nastopil pravi zimski čas. Na sveti dan je snežilo. Tiste prve dni po božiču ni mogel Marko k reki, da bi naredil dva nova stola. Gelci je obljubil enega in besedo je treba držati.
Pa je par dni kasneje, ko je sneg pri reki že skopnel zagledal na smetišču zadaj za komandantovo hišo tista dva stola, ki jih je on naredil.
»Seveda brž so sedali nanj, čeprav sem naročil naj puste, da se sveže vrbovje posuši. Da se le nebi spomnil komandant in zahteval hlače nazaj.«
»Cel teden je minil in nisem bil klican v pisarno«, se je Marko oddahnil. Veselje, da bi še dva stola naredil, ga je minilo.
Da bi ne bil brez dela, pa da bi kakšno liro zaslužil, se je šel prijavit starešini barake, da bi šel rad delat k zidarjem.
»Kaj boš delal ti, ki si študent. Zidarsko delo je za take, ki niso šolani kot ti.« Tako je menil starešina, star ljubljanski fotograf.
»Študirati ne morem, ker nimam knjig. Edino, ki jo imam sem že dvakrat prebral. Sicer pa ni noben greh, če kdo ki študira, tudi za ročno delo prime. Lenoba je sramota, delo pa ne«.
»Ko bomo šli po svetu, Bog ve kam, bom lahko zidal in se ob enem jezika tiste dežele učil. V pisarni ali kakem laboratoriju ne dajo dela, če jezika ne znaš.«
»Saj bomo šli že pred veliko nočjo nazaj v Slovenijo«, je zatrjeval sobni starešina. Vse tako kaže. Zaradi Trsta se bodo udarili. Tito Angležev in Amerikancev ne bo mogel premagati. Zgubil bo vojno in zapravil Trst. Mi pa se bomo lahko vrnili. Tisti, ki smo pred Titom bežali, bomo v Ljubljani dobili najboljše službe. Tisti, ki še študirate, pa štipendije. Boš že videl«.
»Če na vse tisto čakate, le čakajte«, je vztrajal Marko. Jaz bi pa rad delal zdaj, da se ne polenim. Tudi zidanje mi ne bo škodilo.
Prvi ponedeljek po tistem je Marko že zidal. Mojster je bil doma iz iste vasi kot Markova rajna mati. Pokazal je Marku prav rad, kako se prime in položi opeka, da zraste stena. Pokazal kako se pobeli po stropu, da ti nobena kaplja apna ne pade na tla.
Sredi januarja je že dobil prvo plačo. Brž drugo jutro je prosil mojstra za en dan dopusta. Še isti dan se je odpeljal v Porto San Giorgio. Tam je takrat, ko je ves dan čakal na vlak za Servigliano videl v neki knjigarni knjigo: »Quimica organica«. Brž jo je kupil in se zvečer vračal nazaj v taborišče.
Odslej je vsak večer po delu najprej listal po knjigi, potem pa se tudi učil.
Prvo nedeljo po tistem je prišel iz Rima k njemu poznan študent, čeprav starejši od njega.
Vsem študentom je naznanil, da je jezuit pater Prešeren dosegel po zunanjim ministru dovoljenje za študij na univerzi v Bologni. Pa tudi na drugih univerzah bo to mogoče. Treba bo imeti maturitetno spričevalo, ali index z univerze. Pa tudi rojstni in krstni list.
Marko je imel samo maturitetno spričevalo. Index-a se mu niso upali prinesti, ker ima trde platnice, da ga je pod obleko težko skriti. Marku se je čudno zdelo, da so mu poslali od doma nekaj knjig, pa tudi par fotografij. Zakaj pa ne index?
Slišal je, da na meji niso tako sitni za tisto, kar se od tam odnese. Bolj za tisto, kaj kdo prinese.
Marku je vse, kar je od doma dobil, prinesel v Servigliano bratranec Francelj, ki je imel v taborišču svojo sestro Anico. Tudi pisma od Jelke je prinašal on. Bil je vedno na poti. V Gorici je kupoval od črnih ameriških vojakov cigarete in jih nosil v Rim prodajat. Če so ga prijeli, je vedno izjavil, da je bil italijanski državljan. Prinašal je tudi časopise, ki so izhajali v Trstu v slovenskem jeziku. V tistih časopisih ni bilo nobenega namigovanja na možnost, da bi se vrnili domov. To se je kuhalo samo v taborišču.
Nekega dne so se sestali taki, ki so bili že v stari Jugoslaviji poslanci ali župani, ali pa vsaj za politiko navdušeni. Tam so sklenili, da mora narod v taborišču izvoliti svojega predstavnika na demokratični način.
Do sedaj je pri komandantu zastopal ljudi tisti, ki je najbolje znal po angleško govoriti. Komandant ga je poslušal, naredil pa po svoje.
V taborišču se je pričela volilna borba. Ker ni bilo v taborišču nič idejnih nasprotnikov, so se jih morali izmisliti. Tako je slovenska politična folklora zacvetela tudi v taborišču.
Dva sta se prijavila, da bosta kandidirala za predsednika taborišča. Eden je bil doma v Sloveniji narodni poslanec in advokat, drugi pa je bil samostojen, ki je po svoje mislil.
Ker strank ni bilo, se jih je bilo treba izmisliti. Ker so bili ljudje še na stare navade navajeni je večina podpirala, svojega kandidata, ki je bil nekoč poslanec. Drugemu kandidatu so pa takoj obesili, da je prikrit Stražar. Ker je bilo pravih Stražarjev v taborišču malo, so se morali izmisliti kaj bolj privlačnega.
Oba kandidata sta bila dobra in verna družinska očeta. Nobenemu ni bilo kaj reči. Pa so vendar odkrili, da je tisti, ki ni bil poslanec, moralno sumljiv. Nekdo ga je leta nazaj nekje videl ali slišal, da je kot fant menjaval dekleta. Da je celo za modrčke segal…. Pa še eden njegovih stricev je liberalec…
Bile so volitve že dopoldne in so imeli že vse preštete, kateri še niso volili. Med njimi sta bila Gelca in Marko.
Marko je ubogal in šel volit. Namesto imena je na listek napisal:« Poslanca voli narod, hlapca pa gospodar«.
Gelca je volilni listek samo prekrižala in ga vrgla v skrinjico. Pokazala sta, da se ne strinjata s tisto neumno volilno propagando, da ima en kandidat samo dobre, drugi pa samo slabe lastnosti. Saj sta vendar oba begunca in oba verna moža.
Že iz Slovenije nista marala politike. Kadar je bilo žegnanje, je sorodstvo za mizo sede, po tretjem kozarcu vina začelo vedno: »Bomo videli, kdo bo na volitvah zmagal. Pri nas ali pri vas«. Tisti pri nas so bili klerikalci, tisti pri vas pa liberalci. Gelca in Nace sta kot otroka tiste prepire poslušala in politika se jima je zazdela, nekaj kar ni lepo.
Po treh mesecih se je že izkazalo, da so volili hlapca. Tisti, ki je bil takrat izvoljen, ni hotel biti samo hlapec. Kot advokat se je na pravo razumel. Pokazal je to vselej, kadar je taboriščni komandant demokratično govoril, naredil pa tako kot se je v njegovi glavi skuhalo. Za mnenje odbora je vprašal, predsednika pa niti vprašal ni.
Zato se je nekega jutra brž razvedelo po taborišču, da je angleški komandant vrgel od beguncev izvoljenega predsednika iz taborišča. Še isti dan je moral oditi.
Šel je tako kot mnogi drugi izobraženci v Trst. Tam so ga nastavili kot profesorja na Slovenski srednji šoli.
Isti dan je ukazal tudi vsaj polovici duhovnikov, da morajo v teku enega tedna oditi iz taborišča. Izgnani duhovniki so odšli v Rim, kjer so jih namestili po raznih samostanih. Nekaj pa jih je odšlo na Primorsko in Koroško na slovenske fare.
Duhovnikov je bilo za tako faro, kot je bilo taborišče v Serviglianu, res kar preveč. Malo več kot petsto beguncev, duhovnikov pa več kot petdeset. Vsak je hotel izvrševati svoje dušno pastirstvo vsaj med begunci, ki so bili doma iz njegove fare. Zdelo se jim je to seveda premalo.
Pazili so zlasti na to, kaj dela mladina, ki ima časa preveč. Tisti, ki so hodili v taboriščno gimnazijo, so vse spravili v eno samo barako, kjer so imeli dijaški dom. Vodili so ga samo duhovniki.
Tudi so pazili, kaj se godi po barakah. Če se je iz kakega hlevčka v družinskih barakah kaj preveč videlo in preveč slišalo, so že bili s svojimi opomini zraven.
Prav tako, če sta se kakšen fant in dekle bolj na samem shajala, so že bili opomini pri rokah: »Če se imata rada, poročita se. Da nebo skušnjav, ki tako rade pridejo in ne bosta drugim slabega zgleda dajala.«
Nekateri so ubogali in preko duhovnikov dosegli, da jim je taboriščna uprava dodelila prazen prostor v kateri od družinskih barak. Tam sta s pomočjo sorodnikov in prijateljev ogradila nov hlevček in pričela srečno družinsko življenje.
Drugi, ki so gledali bolj na bodočnost, kot na prve medene tedne, niso tako pokorno ubogali.
Dokler nič ne vemo, kje in kdaj bomo lahko služili kruh zase in za družino je bolje, da s poroko počakamo. Mineštra, ki jo jemo tu v taborišču, je danes in jutri. Kaj bo potem?
Zgodilo pa se je, kot se je dostikrat zgodilo, pa tega zgodovina ni napisala. Treba se je bilo poročiti na hitro, prej kot se razve. V taborišču pa imajo novice hitrost svetlobe.
Prošnja pri taboriščnem odboru, da jim dodeli prostor za hlevček je bila odbita. Kaj sedaj?
Fant se je ojunačil in šel do komandanta. Da mu odbor ne dodeli prostora v družinski baraki, ker še nista poročena. Zgodilo pa se je tisto kot se zgodi.
Komandant se je razjezil. Živel je pred vojno po raznih angleških kolonijah. Lahko je videl, kako so domačini urejali take probleme. Zrasle so družine, brez da bi krajevna vera dala svoj blagoslov in krajevna oblast svoj pečat.
Ni se mu zdelo nič narobe, kar sta odbor in predsednik imela za greh, ki ga je treba javno kaznovati. Dodelil je novemu, še ne poročenemu paru prostor, predsednika beguncev pa izgnal iz taborišča.
»Boste že drugega izvolili, če ga hočete imeti«, je z angleško mirnostjo odgovoril razburjenemu odboru in beguncem.
Sredi januarja 1946 je taborišče prevzela UNRRA. To je bila civilna organizacija. Ustanovili so jo združeni narodi za pomoč beguncem in razseljenim osebam. Sprva je pomagala izključno Judom, češ da je te vojna najbolj prizadela. Počasi je pričela skrbeti tudi za begunce drugih narodnosti. Prevzeli so begunska taborišča, nastanjena po Italiji in Avstriji.
Poveljniki taborišč, organizacije UNRRA so bili še vedno oficirji zavezniške vojske. Odslej so se imenovali direktorji.
Ker je bila UNRRA ustanova Združenih narodov, so imele besedo zraven tudi države, ki so spadale v komunistični blok. To se je tudi kmalu pokazalo.
Dokler so bila begunska taborišča direktno pod zavezniško upravo, ni smel stopiti v tisto taborišče noben odposlanec katere koli komunistične države.
Pod UNRRO pa se je to kaj kmalu spremenilo. Od kraja so prihajale razne komisije, ki so kazale samo prijaznost in radovednost. Kaj kmalu so začeli nagovarjati begunce naj se vrnejo domov in ne izgubljajo časa v taboriščih. Obenem pa so poizvedovali, če so pod drugačnim imenom med begunci skriva kdo, ki ga imajo na listi, da je med vojno organiziral ali vodil borbo proti komunistom.    
Prepričevali so begunce, naj se ne puste več ustrahovati od duhovščine, ki jih je vedno sleparila in izkoriščala. Naj ne verjamejo več tistim politikom, ki so v Sloveniji vladali pred vojno. Ti bodo pred ljudskim sodiščem morali odgovarjati za svoje grehe. Ti so itak vojni zločinci.
»Vrnite se domov«, so ponavljali vse dni. Tam boste svobodno zaživeli. Mi vam bomo odpustili, ker ste se borili proti nam. Za vse je zdaj objavljena amnestija. Domovina vas pričakuje in potrebuje. Dela je dosti za vse.«
Nekaj, prav zelo malo jih je res nasedlo. Vrnili so se domov. Doma pa naravnost v zapor. To se je po taboriščih razvedelo. Tisti, ki so prihajali iz domovine lagat, so odslej samo stenam taboriščnih barak lahko govorili.
Odkar je prevzela taborišče UNRRA se je hrana zboljšala. Tudi bolj spodobno obleko so delili, ne samo staro obnošeno vojaško obleko, ki so jo puščali v skladiščih ameriški vojaki, ko so se vračali domov v civilno življenje.
Ker je bil pred pustni čas, so pričeli tudi prirejati plesne večere. Tako naj bi imela mladina razvedrilo.
Prvi, ki so organizirali prvi ples, so bili begunci iz Ljubljane. Po stari meščanski navadi niso povabili na ples tudi fantov in deklet, ki so bili s kmetov doma.
Da se ne znajo prav obnašati in so za ples nerodni. Vsaj ne tako uglajeno kot meščanske hčere in sinovi. Pa še pretepajo se radi kmečki fantje, če malo spijejo. To pa je za boljšo družbo ni primerno. Spet je zazijal razdor med kmeti in meščani. Neki nedeljski večer, pred pustom seveda, so meščanski fantje v zato pripravljeni baraki plesali, fantje s kmetov pa zunaj okrog vogalov stiskali pesti.
Mimo so prišli Janez, Marko in Rudi. So šli ravno na večerni sprehod, ker je bilo za spanje še prezgodaj. Videli so tiste fante zunaj, pripravljene na pretep.
Marko in Janez sta stopila v plesno barako.
»Poglejte, kaj ste naredili«, sta rekla tistima na vhodu v barako in odločala, kdo sme notri in kdo mora ostati zunaj.
»Poglejta ven pa bosta videla«, je ponovil Janez. »Samo besedo naj kdo reče tistim fantom, ki ne smejo na ples, pa bodo vdrli noter in vas vse ven pometali.«
»Vama nihče ne brani na ples«, je rekel eden od vratarjev. »Pojdita in pripeljita vsak svojo punco pa bosta lahko plesala, kolikor se vama bo ljubilo«.
Janez in Marko sta zapustila plesno barako. Rudi, ki je stal zunaj, se jima je pridružil. Odšli so ven iz taborišča, da se malo sprehodijo. Med tem so tisti fantje od zunaj vdrli v barako, kjer je mestna mladina brez skrbi plesala.
Dekleta so se cvileč razbežale. Mestni fantje, ki niso poskakali skozi okno pa so bili pri vratih deležni brc in suvanja. Pa še kakšno klofuto za slovo je kdo dobil.
Janez, Marko in Rudi so se vračali nazaj v taborišče, ko je bilo v baraki in okoli nje vse pusto in prazno. Samo taboriščna policija je stala pred barako in se nekaj prerekala.
Drugi dan sta Marko in Janez z drugimi vred brala na oglasni deski po slovensko in angleško pisano:
»Obžalujemo večerne izgrede in pretepe. Že vemo za povzročitelje tega nereda«.
»To sta dva mlada moža, ki bosta za kazen in svarilen zgled vržena iz Serviglianskega taborišča«.
Še sanjalo se ni Janezu in Marku, da sta tista moža prav ona dva. Popoldne po četrti uri ju je prišla policija iskat. Morala sta pred direktorja taborišča, da se zagovarjata.
Marko je odklonil tolmača in sam razložil, kaj je bilo in kaj ni bilo. Tudi eden od policajev se je spomnil, da sta se Janez in Marko vrnila v taborišče dosti kasneje, ko ni bilo več pretepa.
Direktor je svoj ukaz za izgon preklical.
Janez in Marko sta besna odšla: »Če so tu v tem taborišču taki ljudje, ki ovajajo in niti pravih dokazov nimajo, smo na istem, kot če bi ostali doma pod komunizmom. Če sva domovino zapustila, ker sva hotela svobodo, bova pa še taborišče zapustila. Sama zapustila, ne izgnana«.
»Sta neumna, ko tako govorita«, so ju mirili vsi, ki so tam okrog pasli zijalo.
»Zdaj, da bi šla iz taborišča, ko nas je UNRRA prevzela. Če ti UNRRA odreče pomoč ali, če se je sam odrečeš, kam se bosta dela. Če gresta iz taborišča, vaju bodo Italijani na mejo postavili. Brez UNRRA za nas tu v Italiji ni življenja«.
Marko in Janez sta po tistem iz taborišča res odšla. V pisarni jima ni nihče silil pod nos papirja, kjer naj bi podpisala, da se UNRRI prostovoljno odpovesta. Anica, Janezova sovaščanka, ki je delala v pisarni jima je zagotovila, da bo njune kartice z njunimi podatki spravila v arhiv med tiste, ki so z dovoljenjem začasno odsotni.
Janez je dobil službo v Rimu. Na papirju je pisalo, da je zaposlen kot čuvaj pri zavezniškem skladišču za begunce. V resnici pa je kot nevidna senca sledil doktorju Kreku, da je bolj varno hodil po mestu.
Dr, Krek je preko zvez, ki jih je imel že od prej, ko je bil še minister v begunski Jugoslovanski vladi, marsikaj lahko storil za slovenske begunce, ki so jih iz Ljubljane, kot vojne zločince zahtevali nazaj. Zaradi tega dela tudi njegova osebna varnost ni bila dosti vredna.
Je pa imel prijetno zadoščenje, da je preskrbel svobodo tistim, ki bi jo v Ljubljani zgubili začasno v ječi, ali pa za vedno v neznanem kraškem breznu.
Povsod seveda tudi Dr. Krek ni mogel. Eden ali drugi je bil iz taborišča izgnan. Italija ga ni postavila na slovensko mejo, ki tedaj ni bila točno začrtana. Poslali so nesrečneža na otočje Lipari severno od Sicilije.
Prišel je na listo sivih beguncev. To so bile kot nekakšne vice med rdečim peklom in svobodnim življenjem v taborišču. Dokler Združeni narodi ne sklenejo kam z begunci.
Marko pa se je iz taborišča v Serviglianu preselil na sever. V Torino, kjer so imeli salezijansko srednjo kmetijsko šolo.
Prijatelj Milan, ki je leta 1943 v Torinu doktoriral iz prava, ga je našel v taborišču. Prinesel je iz Torina za gimnazijo v Serviglianu sel kup šolskih knjig. Prepričal je Marka, da je odšel z njim v Torino še po več knjig. Skupaj sta odšla na sever in pripeljala knjig, kolikor sta jih mogla nesti.
Marku je pri vožnji tja in nazaj prišel prav tisti papir, ki ga je dobil takrat, ko je oba stola iz vrbovja prodal za vojaško obleko. Ker nista imela voznega listka ne on ne Milan, je pokazal sprevodniku tisti papir, pisan po angleško. Sprevodnik je tisti papir malo obračal, še manj pa razumel, kaj na njem piše. Strumno je salutiral in pozabil na Milana, ki zraven sedi, takega čudovitega papirja pa nima.
Milan tudi ni imel denarja, čeprav bi rad vožnjo pošteno plačal. Tudi on je bil begunec pred komunizmom, samo ne v taborišču.
Njegovi prijatelji v Torinu so se zavzeli zanj, ko je pribežal v Torino iz Gorice z ženo in dvema prav malima punčkama. Najprej se je zatekel k nekemu znanemu prelatu, ki je imel dosti besede na škofiji.
Tisti gospod, prelat mu je odkril, da cerkev ne nasprotuje načrtovanju družine. Prelat ni mogel vedeti, da Milan tiso tudi dobro ve. Saj je dosti let deloval v katoliških organizacijah med študenti, Ni pa mogel Milan vedeti takrat, ko se je oženil in imel otroke, kaj ga vse v življenju čaka. Še malo ne, da bo begunec brez vsega v tujem svetu.
Milan je potožil, da so tisto kar dobi bolj drobtine z bogatinove mize. Stanovanje ima zastonj, tisto res. Kakšno denarno podporo pa dobi samo, kadar ga pride kdo od prijateljev obiskat in vidi v kakšni revščini živi. Za kruh in mleko že nekako spravita skupaj. Za makarone in kaj boljšega pa komaj.
Tako se je Milan izpovedal svoje revščine, medtem ko sta se dvakrat peljala iz Torina v Servigliano in nazaj. Brez voznega listka. Tisto dovoljenje za nošenje vojaških hlač je bilo vedno pri rokah in je tudi vedno zaleglo.
Marko je povedal pogumno, da je Milan njegov spremljevalec v civilni obleki. Tista obleka pa velja za oba.
Spotoma je Marko tudi povedal, da mu življenje v taborišču ni posebno všeč.
Če ležeš na posteljo in imaš knjigo pred seboj, da študiraš je treba za to tudi bitke s samim seboj. Lepše bi bilo igrati tarok, brati povesti, iti na sprehod ali se družiti z dekleti. Zdaj pa še tisto zaradi plesa. Da je bil obdolžen, da je ščuval na pretep, ko ga še zraven ni bilo.
»Tako je«, sta sklepala oba. Doma v Sloveniji je ostalo dosti poštenih in načelnih ljudi, ki pred komunizmom ne bodo klonili. Pa tudi med begunce se je pomešalo nekaj takih, ki bi brez strahu lahko ostali v Ljubljani.
Marko je pripovedoval, da čaka, kdaj bo prišlo do tistega, da bodo šli študirat v Bologno. Pa se nič točno ne ve. Rad bi vsaj za silo dobil kakšen kraj, kjer bi v miru za mizo in knjigami okrog sebe lahko študiral, vsaj iz knjig. Vsaj to, če s profesorji ni mogoče. Nekoč bo…
Milan je vedel za kmetijsko srednjo šolo, ki jo imajo salezijanci blizu Torina. Tam, da sta dva Slovenca, salezijanska duhovnika, ki ju dobro pozna. Če bi poskušal vprašati, se s tem ne bo nič podrlo. Lahko pa se kaj premakne,

ČETRTO POGLAVJE

Marko je po tistih vožnjah v Torino še kak teden ostal v taborišču. Delo pri zidarjih je zgubil. Je bil preveč odsoten, da bi ga tisto delo čakalo. Dobili so drugega.
Med čakanjem, če bo kaj z Bologno, ga je Milan obvestil, naj kar pride v Torino, da je na tisti kmetijski šoli že vse dogovorjeno. Bil bo tam kot praktikant. Pol dne bo imel zaposlitev, drugega pol pa bo lahko študiral, če bo hotel.
Marko se je odločil, da pojde.
Tudi Gelca se je medtem pripravljala, da gre iz taborišča. Ker je Marko vedno govoril, da pojde iz taborišča, je tudi ona pisala v Merano svojemu fantu, če bi ji tam mogel priskrbeti kako delo. Mirko, njen bodoči ženin je bil tam v službi kot laški policaj. Želel je, da pride tja in ji je poiskal delo na neki graščini.
Tako sta se odločila oba in isti dan odšla iz taborišča. Z Gelco je šel tudi bratranec Jože.
Ko sta z Gelco prišla v Merano, je takoj dobil delo pri šolskih sestrah, ki so imele dekliški internat in srednjo šolo v Meranu. Zunaj mesta pa pristavo, kjer so pridelovali živež za zavod.
Rade so jemale za delavce begunce. Bili so ponavadi pridni in pošteni. Delo takih, ki niso bili državljani nove italijanske republike, je bilo tudi bolj poceni. Ni bilo treba plačati zanje socialnega zavarovanja in tudi počitnic jim ni bilo treba dajat.
Sestre so dale delavcu samo hrano in stanovanje. Tista plača, ki so jo dobivali pa ni bilo ves mesec za en par dobrih čevljev. Bilo pa je delo in življenje človeka vredno.
Marko se je sam odpeljal proti Torinu z istim nahrbtnikom, kot je z njim na rami bežal iz domovine. Skromno je čepel na polici med obilnimi zavoji in kovčki sopotnikov, ki so se vozili z njim. Oblečen po vojaško, je vzbujal spoštovanje med sopotniki. Niso mogli videti, kakšno revščino nosi v nahrbtniku, ki sramežljivo čepi na polici.
Razen dveh knjig je bilo notri precej obrabljeno perilo. Ene hlače in ena srajca je bila vsa obleka, razen tiste, ki jo je imel na sebi. Bil pa je poln upanja na boljše čase.
Prvo noč je prespal v glavni hiši, ki so jo imeli salezijanci v Torinu. Všeč mu je bil mir, ki je vladal tam. Pa tudi gostoljubnost, ki so mu jo njemu čisto nepoznanemu kazali salezijanski bratje in duhovniki.
Ni mu pa bilo všeč, ko je z raznimi drugimi begunci sedel za mizo pri večerji in kosilu. Bilo je samo stokanje, kaj vse so morali pustiti doma, ko so morali bežati. Pa še mladi povrhu. Izkoriščali so do skrajnosti tisti napis, z velikimi črkami napisan v veži pred obednico, kjer so salezijanci gostili tujce: »Kar vam preostaja, dajte revežem«.
Marko ni tožil.
Zakaj to tarnanje še sedaj, ko smo že več kot pol leta proč od svojih doma. Brez tistega kar smo imeli.
Če moraš od doma, če padeš v nesrečo, obžaluj in objokuj tisto dan ali dva. Potem pa išči novih možnosti in rešitev. Posebno še, če si mlad. To je pa Marko bil.
Drugi dan ga je nekdo salezijanskih bratov, ki je imel opravke na kmetijski šoli vzel s seboj. Odpeljala sta se z železnico. To pot je salezijanec kupil vozne listke za oba.
Peljala sta se skozi ravnino vso pokrito z debelo sneženo odejo. V Piemontu je zima huda kot v Sloveniji. Le da je svet tu raven in so se griči belili samo v daljavi.
Bila je že noč, ko sta prišla na kmetijsko šolo. Vsa zavodska družina je že sedela pri večerji.
Tudi Marka je salezijanec popeljal kar v obednico, kjer je odslej imel stol in mizo s krožnikom pred seboj. Nič več porcije. Štirje moški precej v letih so sedeli za isto mizo, kamor so posadili Marka. Salezijanec, ki ga je pripeljal, jim je Marka predstavil.
Prikimali so z glavo, da že vedo, kdo je ta novi. Saj so že par dni prej povedali tem možem, da bodo imeli mladega fanta med seboj.
Marko je sedel na določeno prazno mesto in tudi pričel večerjati. Sem ter tja je kdo od mož poškilil, brez da bi se mu ustavila žlica.
Marko je že med vožnjo iz Torina zvedel, da bo imel za družbo stare može, ki jim je zavod dal mirno zavetišče na večer življenja. Bili so stari samci ali pa vdovci. Dajali so zavodu del svoje pokojnine in imeli zato miren kotiček,
Vsi so bili še toliko pri močeh, da so opravljali razna dela, ki jih v velikem zavodu nikoli ne manjka.
Popolnoma plešasti mali možiček je bil hišni zidar. Sivolasi, napol grbast je opravljal v zavodu mizarska dela. Debelušni mož, ki je zadovoljno mrmral in jedel hkrati je imel na skrbi konje. Tisti najbolj suh in največji hkrati od vseh, pa je pekel kruh za vso zavodsko družino.
Preden je končal večerjo je Marko že z vsakim spregovoril nekaj besed. Manj ko je bilo v krožnikih, bolj gostoljubni so postajali.
Marko je zvedel od njih, da je bila v zavodu pred vojno, Srednja kmetijska šola. Tu so mladi domačini postajali tehniki za kmetijstvo. Nekateri so se potem šolali v Torinu, da so postali agronomi.
Zdaj po vojni, pa je zaenkrat samo osnovna šola. Tu v zavodu je petdeset fantov, že iz višjih razredov osnovne šole.
¸Po večerji so Marku pokazali, kje bo njegovo bivališče. V enonadstropno zgradbo onkraj dvorišča, ga je peljal plešasti mali možiček.
Šla sta gor po stopnicah. Možiček je odprl dvokrilna vrata in prižgal luč. Tu naj si izbere tisto posteljo, ki hoče. Voščil mu je lahko noč in pokazal kje je stranišče.
Marku je bilo seveda vse po volji. Spet bo spal na postelji, ki je to zares. Ne le po imenu, kot v taborišču. Spet bo šel na stran, da se bo lahko usedel, ne samo čepel.
Sobe res ni imel čisto sam zase, pa kaj bi tisto.
Tu, kjer so mu pokazali bivališče. Vsaka je bila ograjena z belo zaveso, krog in krog. Tako kot je navada po samostanih.
Kot hlevčki so, malo manjši kot jih je bil Marko vajen gledati v družinskih barakah v taborišču. So pa lepe bele zavese tukaj. Poleg postelje obkrožijo še nočno omarico.
Če bi hoteli brati ali študirati in biti sam zase, bo moral kar na postelji sede. Stola in mizice ni bilo, ne zadaj za tistimi zavesami, pa tudi zunaj zaves ne.
Ko se bo privadil, bo staknil mizico kjer koli, ali pa prosil zanjo. Tudi stol se bo gotovo dobil. Prostora pa je v sobi zunaj vseh teh šotorov več kot dovolj.
Medtem, ko sta šla po stopnicah je Marko videl, tam poleg stopnic v nadstropje, nekako lopo z veliko kamnito mizo. Krog in okrog klopi, tudi vse kamnite. Po vejah, ki so se ovijali med stebrički in se skupaj spletale zgoraj, mora biti tisto vrtna lopa.
»Če ne bodo drugi posedali tam, ko bo pomlad in poletje bom imel svoj prostor tam. Še pisal bo lahko tam, če za v sobo ne bo dobil mizo.«
V sobi se ni zunaj za zavesami nikjer nič premaknilo. Tudi dihanja ni slišal nikjer, ko se je vsakemu šotoru tihoma približal.
»Sam bom zaenkrat v sobi in spal bom v tisti, ki je najbolj daleč od vrat. Tam sta v steni še dva okna, tako blizu, da se zavesa skoraj stene tišči.«
Odložil je nahrbtnik in ga vrgel na tisto posteljo. Ni bilo kljuke, še žeblja ne kamor bi ga obesil. Tudi ni našel prostora, da bi tja položil ali obesil, tisto malo obleke, ki jo ima. Samo čevlje bi lahko spravil v nočno omarico, če bi imel še en par.
»Tako je po samostanih«, se je nasmehnil. »Oči vseh so uprte samo v nebo. Pa vseeno rabiš prostor, kamor lahko obesiš ali lepo zložene položiš svoje hlače«.
Marko je ugasnil luč in se pripravil da leže v posteljo. Lučke, še tako skromne, na nočni omarici ni bilo. Z dvorišča je prihajala medla svetloba, da je Marko lahko videl samega sebe in svojo posteljo. Slečeno obleko je obesil kar čez tisto zaveso, ki je bila proti oknu. Nič se ni upognilo zgoraj.
»Dosti je trdno vse v mojem hlevčku«, je bil zadovoljen. Odgrnil je posteljo in legel. Legel spet na bele rjuhe in položil glavo na belo zglavje, ki je dišalo po milu. Postelja je bila bolj trda, slame pa le ni čutil. To je prava blazina, je potipal s prstom pod seboj.
Odel se je in takoj začutil, da ga bo zeblo.
»Če ni nikogar tu v sobi in so vse postelje postlane kot ta, mi odeje nebo manjkalo«, je menil.
Vstal je in prinesel vso odejo iz dveh najbližjih hlevčkov. Tako je zavarovan pred mrazom zaspal.
Zjutraj je vstal brž, ko je zaslišal hojo in govorjenje spodaj na dvorišču. Nataknil si je hlače in edine čevlje. Poiskal je v nahrbtniku malo brisačo, edino, ki jo je premogel.
Šel je ven iz hlevčka, prižgal luč in se napotil v kopalnico. Na hitro se je umil in vse drugo opravil. Leden mraz je bil tam notri, ker je nekdo pustil okno odprto.
Ker ni našel glavnika, se je počesal kar s prsti in odšel v obednico. Vsi štirje od sinoči so že bili tam.
Od zajtrka je šel naravnost pred ravnateljevo pisarno. Potrkal je in vstopil.
Za pisalno mizo je sedel belolas gospod. Dvignil je pogled od brevirja. Z velikimi naočniki in majhno prijaznostjo je pogledal proti vratom, kjer je stal Marko. Povabil ga je naprej in mu podal roko. Od mize ni vstal.
Nič ni spraševal Marka, kje je doma. Nič, kje je pohajal do sedaj. Morda so mu že drugi povedali.
Da bi se rad tu česa naučil, je spregovori Marko. Tu na kmetijski šoli bo gotovo kaj zanj, ko misli na univerzi študirati agronomijo. »Tu kmetijske šole zdaj nimamo, pa jo bomo spet imeli«, je pripomnil ravnatelj. »Vse kar ti lahko damo na razpolago je knjižnica in morda laboratorij. Če bo kdo od patrov imel čas, da bo s teboj, če bi hotel kaj preizkusiti«.
»Če boš hotel na univerzo v Torino, nima zavod nič proti. Dvesto metrov od tu ima začetno postajo tramvaj, ki te tja pelje. Seveda, za vožnjo in študij je treba denarja. Pa tudi vse dokumente v redu. Vsega tega pa ti najbrž nimaš«.
»Zaradi časa pa se boš dogovoril s patrom ekonomom. Pa tudi zaradi dela, ki ga boš imel tukaj.«
Marko se je od uradno prijaznega ravnatelja, kar hitro poslovil in šel poiskat ekonoma.
Dobil ga je v pisarni. Skozi prva vrata na desno, takoj pri glavnem vhodu v zavod, je vstopil.
Ekonom je bil silno prijazen gospod. Rad je poslušal in hotel vedeti vse, kako so se borili proti komunizmu tam v daljni Sloveniji. Povedal pa je tudi, da sta tu dva patra Slovenca Eden je duhovni vodja zavoda, drugi pater pa je begunec. Dokler se ne nauči italijansko, ga bodo imeli tukaj. Tudi eden od bratov salezijancev zna slovensko, ker je iz Beneške Slovenije doma. Tako se ne bo počutil tako samega v tujini.
Dogovorila sta se, da bo Marko imel na skrbi zajčjo rejo. To ga bo zaposlilo dopoldne, popoldne pa bo njegovo za študij. Poklical je v pisarno brata, ki je bil kot kmetijski tehnik odgovoren za kokošjo rejo in zajčjo rejo.
Ta brat je peljal Marka čez široko dvorišče, kjer je v zgradbi na desni imel Marko spalnico. Onkraj dvorišča in onkraj hlevov za konje in goveda je bil velik, ograjen in pokrit prostor. Ob ograji so krog in krog stali na visokih nogah kletke za zajce. Za vsako žival posebej. Tudi po sredini so stale v dveh vrstah kletke za zajce. Prav na koncu prostora, kjer je bila zidana stena, pa ni bilo kletk.
Tam je stala miza in stol zraven. Tudi nekakšna omara je stala tam, za vse orodje, zdravila in razkužila. Še nekaj knjig je bilo na eni izmed polic. Marko je moral s svojim predstojnikom iti od kletke do kletke. Tako je prvo uro ločil flandrijskega orjaka od činčile, ki ima menda zelo drago kožo. Tudi je brž ločil kateri beli zajci so navadni in kateri angorski.
S police je nato vzel knjigo o umni zajčji reji in še drugo knjigo, ki zajčje pasme opisuje.
Pustil ga je pri odprtih knjigah samega. Da ga bo vsako dopoldne prišel pogledat, kako gre in da ga poduči česar še ne ve.
Marko je listal po knjigah. Pogled pa mu je nehote ušel tja spodaj, kjer so šli mimo mali zavodski gojenci z vzgojiteljem sredi med njimi. Potem je šla mimo še druga skupina, že malo večjih dečkov. Vsi so delali gručo in tiščali v vzgojitelja.
Oba vzgojitelja sta bila salezijanska bogoslovca. To je bila poskusna doba. Bogoslovec, ki si ni znal pridobiti zaupanja gojencev, je dobil nasvet, naj gre raje od salezijancev proč v škofijsko bogoslovje.
Marko je takoj videl, kako skušajo biti vsi dečki čim bližje vzgojitelju. Vsak mu je imel kaj važnega povedati, da so govorili vse vprek in se komaj med seboj razumeli.
Marko se je spomnil let nazaj, ko je bil kot učenec nižjih razredov v zavodu. Vajen je bil od tam, da je bilo med dečki in vzgojiteljem dosti vrat in dosti razlike. V učilnici je bila tam v vratih linica. Tam skozi je vzgojitelj lahko gledal, kako se njegovi gojenci vedejo, kadar njega ni v učilnici.
Nemarnež, ki je druge pri študiju motil, je bil kaznovan včasih šele drugi ali tretji dan, ko je že čisto pozabil, da je v učilnici delal nered. Dobil jih je zato s palico po nastavljeni roki. Marko se je spomnil, da je nekoč dobil štiri udarce s šibo po levi roki.
»Že veš zakaj jih dobiš«, je rekel takrat vzgojitelj. Marko pa se zdaj spominja, da takrat ni vedel zakaj.
Tudi se spominja, da nekoč ni maral skupaj z vzgojiteljem na sprehod. Vzgojitelj je za vsak sprehod zunaj zavoda naročil dva, ki bosta njegova spremljevalca. Eden na desni, drugi na levi. Ko je vzgojitelj pokazal nanj, se je delal kot da ne vidi in nalašč stekel v vrsto čisto spredaj. Vzgojitelj je izbral drugega za sprehod, on pa je dobil po sprehodu primeren poduk. To pot brez šibe.
Tu pa so dečki skoraj viseli na vzgojitelju, kot jagode na grozdu. Tisti spredaj so hodili po rakovo, da so se z vzgojiteljem lahko pogovarjali. Tisti zadaj so hoteli biti s vzgojiteljem vštric. Če pot ni bila dosti široka, so stopali po travi poleg poti. Le par jih je spredaj šlo v vrsti, da niso bili obrnjeni nazaj. Morda je bilo to za kazen. Morda niso bili tako po laško klepetavi. Tega Marko ni dognal.
Nehal je listati po knjigi in se pripravil, da bo vse pri zajcih dal v red. Da mora pod vsako kletko vsak dan počistiti. Da mora zamenjati vodo vsaj enkrat na dan. Da je v malih jaslih v vsaki kletki vedno zadosti sena ali trave. Vse to mu je tisti tehnik ukazal, ni pa povedal, kje naj seno dobi.
Videl je brž, da se danes še ni nihče pritaknil vseh teh del. Vzel je s police v omari malo lopatko in vedro, kamor bo stresal zajčji gnoj. Pričel je pri prvi kletki pri vhodu. Potegnil je izpod kletke pladenj iz pocinkane pločevine. Na tistem pladnju je bilo od zajca vse, kar ni več spadalo vanj. Pa še bolj drobne bilke sena vmes. Padle so na pladenj med lesenimi palicami, ki so bile na dnu vsake kletke. Ni še počistil deset kletk, že je bilo vedro polno. Ravno je hotel sprazniti tisto vedro kar čez ograjo, tam bolj ob strani. Zgleda, da ga je tisti tehnik, Sandra mu je bilo ime, ta iz bližnje kurje staje opazoval, kaj bo novi zajčji hlapec počel.
»Speta, speta«, je zaslišal Marko in že je Sandra rinil proti njemu veliko leseno samokolnico.
»Tu notri stresi, kar se ti v vedru nabere«, je podučil Marka. »Ko bo samokolnica polna, ga sprazni tam zadaj za kurjim hlevom. Saj se gnojišče od daleč vidi«.
»Kje naj dobim seno za zajce«, je brž vprašal Marko. Videl je, da je Sandra hotel kar oditi. Le kam se mu je tako mudilo. Komaj je postavil samokolnico pred vhodom v zajčnik, ga je kar odneslo.
Naglo se je obrnil in še hitreje bil pri zajčnici.
»Tu vzemi vrečo pa hitro za menoj«, je ukazal. Marko je sledil Sandri do bližnjega konjskega hleva. Tam mu je pokazal kup sena.
»Tu vzemi. Da ne boš sena raztresal ga stlači v vrečo. »Tu imaš še eno«, je rekel. Vzel je vrečo, ki je bila vržena med konjske komate. Vrgel jo je Marku in že ga ni bilo več.
Komaj je Marko natlačil vrečo do polovice, se je iz hleva prikazal konjski hlapec in godrnjal.
»Če hočeš seno, kar gor na hlev pojdi ponj. To je za konje in sem ga jaz zato zmetal dol.
Da tega ni vedel, ker je nov tukaj in da mu je Sandra tja pokazal se je opravičil Marko.
»Naj bo za danes. Kar napolni vrečo, ker si nov. Jutri pa stopi gor in naloži sena. Ne bom ti branil, saj ni moje.«
Marko je natlačil v vrečo do kraja in odšel. V zajčnici jo je postavil tam blizu omare. V prazno samokolnico je stresel vedro tistega zajčjega gnoja. Vrnil se je na čiščenje.
Več kot dve uri dela je imel, preden je počistil pod vsemi kletkami. Potem je razdelil seno po kletkah, povsod kjer je videl, da ga manjka. Ostalo ga mu je komaj pol vreče.
V omari, kamor je prej položil lopatko in prazno vedro je našel precej velik vrč. Malo se je razgledal, pa je takoj našel vodno pipo. Bila je v zajčnici tam ob strani skrita med dvema kletkama. Napolnil je vrč in šel od kletke do kletke. Nalil je sveže vode v glinasta korita. Tista je prej spraznil z gnojem vred, ali pa že našel prazne in prevrnjene. Posebno pri samcih.
Vselej ko je Marko pri katerem od samcev odprl vratca je samec jezno z zadnjima nogama udaril ob tla. Marko ni vedel, če je to pozdrav ali izkazovanje zajčjega poguma. Videl pa je, da je eden od samcev pri tem opravilu prevrnil korito.
V dveh večjih kletkah je Marko našel samico z mladiči. V eni jih je bilo šest. Vsi so bili goli in slepi. Če ne bi bilo zraven zajklje, bi Marko ne vedel, ali so zajčki, ali miši. V drugi kletki so zajčki že imeli dlako. Osem oči iz štirih glavic ga je nepremično gledalo.
Ni še dobro zaprl kletke, ko je poleg njega stal v talar oblečen salezijanec.
»Dober dan«, je pozdravil in se predstavil. Da je Strgar iz Gorenjskega doma in je tu kot begunec. Potem sva si v nečem podobna, je bil Marko rojaka vesel.
»Oba se proti svoji volji potepava po svetu«.
Pater Strgar je Marku opisal, kakšna in kje je bila njegova begunska pot do sedaj. Marko pa je vmes vpletel svojo zgodbo. Zvedel je tudi, da bo jutri za zavod in za vse salezijanske hiše velik praznik. Praznik njihovega ustanovitelja Don Boska. Živahen pogovor je prekinil hišni zvonec, ki je klical k kosilu. Odšla sta vsak v svojo obednico.
Popoldne po kosilu je sonce prijazno sijalo na dvorišče. Vsi salezijanci so bili zbrani v krogu tam. Ko je Marko prišel mimo, so ga poklicali. Predstavili so se mu vsi, on pa vsem. Beseda je nanesla, da je zvedel za brata salezijanca, ki je doma iz Benečije. Da dobro zna slovensko so mu rekli. On sam je to potrdil samo z »kako ti gre«.
Več pa po slovensko nista govorila. Vsi Italijani so enaki: Če govoriš tuj jezik, že sumijo, da o njih slabo govoriš.
Pozneje, kadar sta se sama srečala, pa sta vedno govorila po slovensko. Tisti brat je bil doma iz Drežnice. Tu v zavodu je končal srednjo kmetijsko šolo. Zdaj pa je imel na skrbi vrtnarstvo. Svoje prostore je imela vrtnarija v pritličju, kjer je zgoraj spal Marko. Zdaj pozimi je tam le orodje popravljal in pripravljal semena. Spomladi ko bo čas setve in sejanja mu bo Marko delal družbo. Pomagal tudi. Tako je obljubil.
Naslednji dan je moral Marko zgodaj narediti vse, kar je bilo nujno pri zajcih. Tako mu je naročil včeraj Sandra. Končal je zgodaj, da je bil že pred deseto v zavodski kapeli. Točno ob desetih so se oglasile orgle in petje otroškega zbora. Pričela se je slovesna peta maša z leviti.
Takoj po maši se je Marko srečal še z enim Slovencem, s patrom Horvatom. Ta je bil v Italiji že pred vojno. Med vojno in zdaj po njej pa je ves čas v tem zavodu. Ima skrb za duhovno rast salezijanske družine. Je njen duhovni vodja.
Torej tretji človek v zavodu. Takoj za ravnateljem in ekonomom. Imel je radio aparat in je Marko odslej zvedel pri njem vse svetovne novice. Včasih zvečer sta šla oba, on in pater Strgar v njegovo sobo. Tam so se pogovarjali in poslušali radio. Časopisa ni Marko videl, odkar je bil v tem zavodu. Edini časopis je dobival ravnatelj. Pa ga le nerad daje drugim brat.
Opoldne tisti dan je bilo tudi kosilo kot se šika. Nadvse slovesna »pasta asiuta«. Polovico sira, polovica makaroni. Marko se je kar čudil, kam so jo tisti stari možaki pospravil toliko. Cela gora je gledala iz krožnika, ko je vsak prinesel svojo porcijo na mizo.
V obednici pri mizi ni nihče stregel. Vsak je moral iti do nekakega vrtiljaka, ki je bil vzidan v steno na hodniku prav nasproti obednice. Bilo je tisto podobno valju. Visoko dober meter. Kakšne tri četrtine metra na široko. Po sredi je bilo od vrha do tal predeljeno na dvoje. Na vsaki polovici sta bili pribiti dve polici.
Kdor je hotel dobiti kaj za pod zob, je moral stopiti k tistemu vrtiljaku. V nekakšen lijak tam ob strani je moral povedati kdo je.
Vrtiljak se je obrnil in pred njim je stala jed, ki so jo skuhali tisti dan: Lonček juhe, krožnik riža ali makaronov. Vse z omako polito in včasih tudi kaj mesa zraven. Na vrhnji polici pa je stalo v velikem kozarcu točno odmerjena četrt črnega vina iz piemontske ravnine.
Marku so razložili vse to drugi dan opoldne. Prejšnji večer, prvi večer, je mali suhi možiček nosil zanj.
»Naj pa nikdar ne misli, da tisto jed pričara čarovnica. Tudi angelčki ne, čeprav je samostan tukaj. Na oni strani tiste stene, ki je debela toliko kot je tisti valj širok, je kuhinja. Tam kraljujejo in kuhajo sestre salezijanke. Nobenih vrat ni do tja v vsej dolgi steni.
Edina zveza z ženskim svetom na oni strani je tisti vrtiljak in tisti lijak zraven. Govori se pa samo od moške na žensko stran. Če še toliko govoriš, ne zaslišiš besede od one strani.
Marku so razložili, da je par metrov na desno na istem hodniku še en tak vrtiljak. Tam moraš na polico položiti vrečko z umazanim perilom. Pa tvoje ime mora biti v vrečki.
Samo pozvoniš in nevidna roka zavrti tisti vrtiljak, da ti vrečka izgine izpred oči. Ko greš čez teden dni svoje perilo iskat, poveš svoje ime v lijak tam zraven. Kmalu se na polici pokaže vrečka s tvojim imenom.
Vhod v samostan sester salezijank je strogo ločen od zavoda. Samo trije glavni patri gredo lahko skozi tista vrata. Bog ne daj, da bi kdo drugi poskušal, so rekli Marku.
Popoldne ob treh so bile v kapeli slovesne pete večernice. Takoj potem, se je iz kapele vsulo vse v dvorano. Še sestra prednica iz one strani zidu je prišla. Spremljala jo je še ena starejša sestra. Sedli sta v prvo vrsto poleg patrov salezijancev. Samo en prazen sedež je bil vmes.
Dvignili so zastor. Gojenci so deklamirali in peli. Salezijanski bratje so pokazali daljši prizor iz življenje Don Boska. Vsi so bili s proslavo zadovoljni. Saj je v dvorani le redko kakšna prireditev.
Marko je tisi večer prišel večerjat bolj pozno. Pater Strgar ga je povabil, da bi se šla malo sprehodit ven na zrak. Da naravnata kosti po tolikem sedenju.
Vsi štirje možaki v obednici so se pogovarjali po piemontsko, ko je stopil v obednico Marko s svojo večerjo v rokah. Ni se še dobro sedel, ko so se začeli pogovarjati po italijansko, zaradi njega.
Naj še kar naprej po piemontsko govore, jih je Marko zaprosil. Da je njemu tista govorica všeč. Da jo bo razumel, je rekel, ko bo več časa tukaj.
Piemontci, tako na deželi kot v mestu, so na svojo govorico zelo ponosni. Tudi bogati in izobraženi Torinčani se radi po piemontsko pogovarjajo. Če je kdo, ki je južno od Neaplja doma med njimi, pa še nalašč.
V Piemontu je čislan samo Italijan na severu doma. Tudi če je Benečan, vseeno. Toskance že še priznajo za sebi enake. Kar je pa drugih, bolj od juga ko so doma, manj jih marajo.
Še patra ravnatelja je Marko nekoč slišal reči: »Nimam pravega zaupanja v sobrate salezijanci, ki nam jih pošiljajo z juga«.
Med salezijanci v zavodu je bil en sam brat Napolitanec. Imel je čez zavodsko mehanično delavnico. Sobratje so prihajali v delavnico po potrebi. V klepet pa se ni nihče spuščal.
Marko pa se je kmalu moral družiti z njim.
Dobre štirinajst dni odkar je bil v zavodu, so vlomili v garažo. Vseh pet koles so odnesli skozi okno, ki so ga prej sneli z okvirjem vred. Zavodski avto je bil nekakšen furgon. Z njim so pripeljali v zavod vse kar so morali kupiti zunaj. Bratje so se prevažali z njim, če so imeli nujne opravke. Pa tudi kdo od patrov je rad prisedel v kabino.
Zdaj pa je bilo brez koles. Nova kolesa, posebno gume, pa je bilo mogoče dobiti samo na črno. Na skrivaj iz kakega skladišča, ki so jih Američani imeli za svoje vojsko.
Štirinajst dni je minilo, da je avto spet speljal iz garaže. Odslej so morali biti prebivalci zavoda, razen gojencev vedno na obhodu po dva in dva. Vsak par po dve uri, ponoči pa štiri. Pater ekonom je določil v kateri skupini bo kdo.
Marko je dobil za družbo Napolitanca. Tista dva, ki sta morala paziti med obedom, sta zato jedla eno uro prej.
Napolitanec, ki ga je Marko dobil za par, je bil kar družaben in zgovoren. Marko je odgovarjal na vprašanja. Še raje je samo poslušal. Posebno kadar je Napolitanec zabavljal čez svoje sobrate, kako so nevljudni do njega in kdo najbolj. Tiste tožbe so šle Marku pri enem ušesu notri pri drugem pa ven. Saj je bil on dosti bolj tujec v tej deželi kot pa Napolitanec. Tudi ni vedel, če bo nesel naprej, kar bi čez koga rekel.
Cumiana, kraj kjer je bila ta salezijanska šola je od Torina oddaljena kakih petnajst kilometrov. Iz vasi je v Torino vsake pol ure odpeljal tramvaj. Železnica mimo Cumiana ni bila speljana. Šla je po ravnini, tako je bil zavod kar na sredi. Do železniške postaje proti vzhodu je bilo prav tako daleč, kot do tramvaja na zahodni strani.
Marko se je odločil. Odpeljal se je nekega popoldneva z tramvajem v Torino. Tam je poiskal univerzo.
Povedali so mu, da se v zimski semester še lahko vpiše. Pokazal je dovoljenje zunanjega ministrstva, da se na vsako italijansko univerzo lahko vpiše.
Dobil je tisto dovoljenje takrat, ko se e govorilo o študentskem taborišču v Bologni. Markov prijatelj, ki je imel službo pri zavezniški upravi v Rimu je preskrbel tiste papirje vsem študentom.
Tudi druge papirje je Marko imel v redu. Tako so rekli na univerzi. Pristojbine in takse za vpis pa bo moral plačati iz svojega žepa.
Tisti njegov žep pa je bil prazen. Če bi plačal takso, bi me skoraj nič ne ostalo za vožnje do Torina. Govoril je o svoji denarni stiski s patrom ekonomom.
»Morda bi se kaj dobilo. Obljubim pa ne«.
Marko je vedel kako je »Tisti morda«, je pa kot nič. Že za časa laške okupacije v Sloveniji je spoznal, da se laški »domani« prevede po slovensko »nikoli«.
Dva tri dni je hodil potrt. Mar bo svoje težave zajcem razodeval. Tudi pater Strgar mu je rekel, da obljube niso vedno nič.
Spomnil se je pa, da ima v nočni omarici ključ, od zavodske šolske knjižnice. Pater Horvat, ga je prinesel nekoč, ko je omenil, da bi rad študiral, pa nima kje.
»Bom pa samouk«, je sklenil. »Nekoč se bo že nekaj odprlo«.
V knjižnici je dobil obširno knjigo »Organska kemija«. »Ravno v kemiji imam največjo luknjo. Zdaj jo bom lahko zamašil. Študiral bom kar tukaj v knjižnici. Toplo je in mir. Vmes pa bom pogledal, če je v knjižnici še kaj drugega.«
Hodil je v knjižnico vsako popoldne. Lep mir je bil. Že deset dni je hodil tja. Ves ta čas ni bilo nikogar, ki bi prišel iskat kako knjigo. Ali pa vsaj prelistat. Med odmori, ki si jih je naredil, je pregledal od kraja do konca vse knjige na policah. Še dve slovenski knjigi je našel vmes. Ena je bila »Kratek pregled svetovne literature«, druga pa Jurčičev roman »Deseti brat«. Spodaj na tleh pa je bilo v enem od napol zabitih zabojev vse polno malih knjižic izdanih na Rakovniku.
Tiste dni je dobil iz Slovenije odgovor na svoje prvo, ki ga je pisal iz zavoda. Tisto pismo iz domačega kraja je gotovo ravnatelj dolgo nosil v žepu. Bilo je precej zmečkano.
»E svo«, je tisto pismo dal pater Marku, ko je šel v zajčje kraljestvo. Hvaležen ga je prejel.
Vsa pisma, ki so prihajala pozneje, je Marku prinašal pater Strgar. Marko mu je povedal o pismu, ki ga mu je izročil ravnatelj.
»Ta pater nas tujcev ne mara. Zanj so ljudje samo Piemontci, pa še od tistih samo salezijanci«, je povedal svoje mnenje p. Strgar.
V nekem pismu je Marko omenil, da ima na skrbi čez sto zajcev. Sestra, kateri je to pisal, je razumela po svoje. Odgovorila pa: »Le dobro ravnaj in izuri tiste zajce, da bomo tudi mi tukaj imeli koristi od njih«.
Doma pod komunisti so kmečki ljudje zelo trpeli. Še vedno so verovali v kakega kralja Matjaža. Da bo komuniste z Rusi vred pognal iz slovenske dežele.
Sredi marca se je že kazala pomlad.
Brat vrtnar je pridno pripravljal grede za prve pomladanske posevke. Zgodnjo solato je že posejal.
V obednici so imeli vsak dan za večerjo jajčno jed. Brat Sanda je pridno zalagal zavodsko kuhinjo, kokoši pa njega. Dve košari na dan.
Zadaj za garažo in mehanično delavnico je bil neskončno dolg vodni bazen. Za namakanje so poleti rabili vodo od tam. Ob dolgem bazenu je tekla široka pot. Ob njej na drugi strani, pa je bila dolga vrsta samih jagnedi.
Na nekaterih vejah so se že pokazali prvi drobni listki. Že so se izvili iz malih smolnatih lusk. Pozimi so popke ščitili pred mrazom. Zdaj pa jih je že ležalo mnogo po tleh.
P. Strgar in Marko sta se zdaj najraje sprehajala tam. Marko je navdušeno sanjal o sebi, kot bodočem agronomu. Tedaj ko bo študij končal v domovini gotovo ne bo vladal komunizem. Marko bo lahko tedaj ponesel svoje znanje in bo domovini koristen. Nobene carine mu ne bodo zaračunali za tisto, kar bo nosil v glavi.
Tudi patra Strgarja je navdušil za agronomijo. Lepega dne je rekel Marku:
»Iz glavne salezijanske hiše sem dobil sporočilo, naj se kar na hitro začnem učiti angleščine. Še to jesen me bodo poslali v Združene države študirat agronomijo.
Dnevi so se kar hitro daljšali. Sneg se je videlo samo še na daljnih, visokih hribih.
Ves veliki teden je bilo toplo. Toliko, da so izpod suknjičev zginili puloverji in podobna toplotna zaščita. Ne zato, ker je gojence delo ogrelo. Saj so tisti teden, ki je bil veliki zelo malo delali. Samo najbolj nujno.
Marko se je že veselil, da bo videl, kako tu praznujejo Veliko noč. Če bodo ropotale ragle
Zdaj za veliko noč je prišel v zavod star pater, nekdanji misijonar v Afriki. Videl je Marka in izvedel, da ni ne brat in ne gojenec. Pa še tujec povrhu. Vzel ga je na piko, da ne bi ostal za veliko noč brez zakramentov.
Ko je spovedal že vso zavodsko družino, je bil zdaj na vrsti Marko:
»Si že bil pri spovedi«, je bil Marko vprašan dvakrat v četrtek in dvakrat v petek.
V petek popoldne je pokleknil v patrovo spovednico. Šel bi tako ali tako. Prav danes popoldne je mislil zato obiskati p. Horvata.
»Pa mi ta stari gospod še verjel ne bo, če ne bom prav pri njemu opravil svoje velikonočne spovedi«.
Prvič v svojem življenju se je spovedal v tujem jeziku. Poslušal tako tudi dobre nauke. Kesanje pa je molil po slovensko. »Saj se kesam pred Bogom in ne pred patrom«.
Na veliko soboto po obredih v kapeli sta se spet sprehajala s p. Strgarjem pod jagnedmi. Lep sončen dan je bil.
»Kdaj bo velikonočna procesija«, je spraševal Marko. »Nič jo niso oznanili v kapeli«.
»Kakšna procesija? Tu v Italiji vstajenske procesije ne poznajo. Z obredi v soboto dopoldne je velikega tedna konec. Jutri na veliko nedeljo bo slovesna peta maša. Procesije pa nič. Tudi jedi ne blagoslavljajo«.
»Sam si bom naredil procesijo«, se je odločil tisto popoldne.
Že dolgo časa je nameraval iti na tisti precej visoki hrib, ki je bil zavodu najbližji. Zdaj se je pa odločil:
»Šel bom na hrib tako zgodaj, da bom še pred dnem gori. Gledal bom, kako bo vstajalo sonce, tam na vzhodu izza padske nižine. Tam, kjer je daleč zadaj moja slovenska domovina«.
»Tam kjer trpijo skupno s trpečim Kristusom, še bolj pa se vesele velikonočnega zmagoslavja«.
Na veliki ponedeljek so vsi tisti stari možaki, s katerimi je Marko delil skupno mizo v obednici, hoteli vedeti, kam bo šel popoldne. Čudil se je čemu in kam bi moral iti. Razložili so mu, da je tu navada. Vsaj malicat mora iti vsak nekam ven. Čeprav samo pod prvo hruško za vogalom.
»Temu se reče, iti v »Emavs«, so mu razložili.
Marko je videl zares, kako so brž po kosilu odhajali. Najprej gojenci s svojima vzgojiteljema. Košare z malico so nesli s seboj. Gojenci so odhajali v dveh skupinah. Mlajši skupaj, starejši tudi skupaj. Odšli so vsak v drugo smer.
Patrov Marko ni videl odhajati. Če so kam šli, so šli kar skozi glavna vrata tam spredaj.
»Kam naj grem jaz«, se je vprašal Marko. »Saj še malice nimam za seboj. Moral bi prositi zanjo pri tistem lijaku, kjer se prosi za jed vsak dan«.
Niti dobro ni vedel kako naj reče za tisto. Da bi pa katerega starejših mož prosil, naj reče tudi zanj, mu je bilo nerodno. Tako je ostal doma. Stal je pri zaprtem oknu v svoji spalnici in gledal na prazno dvorišče.
Že precej časa je minilo, odkar je odšel z dvorišča zadnji par patrov. Zdajci se je na vogalu pokazala glava sestre salezijanke. Dva meseca je že bil skoraj tukaj, pa do danes še ni videl nobene. Še slišal ne po tistem lijaku.
Sestra se je nekaj časa razgledovala po tistem dvorišču. Potem pa jo naenkrat ni bilo več.
Čez kratek čas se je izza istega vogala pričela pomikati mala procesija. Njihove rjave obleke so ji segale samo malo čez kolena.
Zdaj je Marko razumel, da je tista prva sestra samo prišla pogledat, če je dvorišče že prazno. Če so vsi moški prebivalci že odšli.
Ta mala procesija je zdaj šla čez dvorišče. Namenila se je iti po tisti poti pod jagdnemi. Noben od bratov ni šel v tisto smer.
Marko je gledal tista dekleta. Mladost na njih so razodevali samo mladi obrazi. Po postavi pa se je videlo že od daleč, da ima vsaka svojo hibo. Nosi jo revica rada ali nerada s seboj.
Ko bodo nekoč postale salezijanke, se bodo tiste telesne napake nekam zakrile. Če bi ostale doma na vasi, bi se jih ljudje navadili imeti med seboj. Ne bi bile pa koristne in toliko upoštevane, kot bodo tukaj v samostanu.
Kmalu po veliki noči je Marko dobil v svojo spalnico družbo. Prišel je mlad fant. Tam iz predmestja Torino. Šele zdaj se je vrnil s severa iz nemškega taborišča. Tja so Nemci odpeljali vso družino. Vrnil se je sam.
Zdaj je spal v prvem šotoru pri vratih. Zjutraj je že zgodaj odhajal. Hodil je v zavodsko osnovno šolo, da zamujeno nadoknadi. Prevelik je že bil, da bi jedel in spal skupaj s skoraj pet let mlajšimi gojenci.
Marko se je včasih po večerih, ko nista mogla zaspati pogovarjal z njim. Tisti šotori okrog so zadržali pogled, niso pa mogli zadržati besed. Prosto so plavale med njima.
Tudi s samostanskimi brati se je Marko dosti pogovarjal. Kar v pričo njega se je ta ali oni upal malo kritizirati čez zavod. Patra ravnatelja niso radi imeli, patra ekonoma pa še kar.
Želja večine je bila, da bi jih prestavili v Ivrea. Tam so lepši kraji. Že med gorami. Mimo zavoda teče reka Po, ki izvira prav pod Mount Blankom. Tudi patri so menda bolj prijazni tam. Marko je poslušal njihove misli in želje. Kaj je biti begunec brez doma niso razumeli. Še blagrovali so Marka, da je že videl toliko sveta in toliko doživel.
Ni jim povedal, da bo takoj odšel od tu, brž, ko bo izvedel, da ima v Bologni prostor. Pisali so mu od tam, da je zdaj v tistem študentskem taborišču že čez trideset slovenskih študentov. Vsi so vpisani na univerzi. Brez taks in drugih težav. »Škoda le, da zdaj ne sprejemajo v taborišče nikogar več«, je prijatelj France odgovoril Marku.
Kaj sem silil v ta Piemont, si je očital včasih. Če bi še malo potrpel v Serviglianu, bi bil zdaj skupaj z drugimi v Bologni. Saj sem se prijavil, zdaj pa se moja neučakanost maščuje.
Tu je Marko res lahko v miru študiral. Lepo posteljo je imel, dobro hrano. Imel je povsem človeško življenje, boljše kot oni. Pa kaj ko ni dosti, da samo študiraš. Treba je tudi pokazati kaj že znaš, da polagaš izpite.
Znanje nekaj velja samo za tistega, ki ga nosi v glavi s seboj. Za tiste, ki odločajo, kdo bo zaposlen in upoštevan pa velja samo tisto, kar je napisano na diplomi.
Zdaj spomladi je Marko s knjigo v roki največ presedel za tisto kamnito mizo, ki jo je opazil že prvi večer. Nihče razen on, ni popoldan prihajal posedat tja.
Široko razraščena glicinija je dajala senco na mizo in kamnite klopi okoli nje. . Dolgi cvetovi kot grozdi so se bohotili navzdol. Prijeten vonj in brenčanje čebelic, je delalo okolje, da bi kar pesmice skladal.
V začetku junija je bila v Cumiani žalostna obletnica. Dve leti nazaj so Nemci ob zidu kraj glavne ceste ustrelili deset talcev, domačinov.
Nemški vojak je padel ob napadu. Potem p deset domačinov, za maščevanje in v strah za naprej.
Ob desetih je bila v veliki farni cerkvi slovesna črna maša za vse domačine od Nemcev pobite. Tudi vsi komunisti so prišli k maši. Seveda s svojo zastavo.
Po maši se je z zastavo na čelu razvil sprevod na kraj, kjer so bili ustreljeni talci. Župnik, kaplan in vse pobožne ženice so se uvrstile zadaj. Nobene cerkvene zastave niso nosili. Tudi šolski otroci so šli brez zastave.
Bilo je več govorov. Nekateri zelo rdeče obarvani, drugi manj. En vod rdečih garibaldijcev, en vod partizanov so za konec skupaj izstrelili častno salvo.
Ljudstvo se je pričelo razhajati. Samo rdeči so strumno odkorakali. Marko se je vračal v zavod skupaj s p. Strgarjem. Predstavljala sta si, kako bi bilo v Sloveniji, če bi lahko beli in rdeči skupno počastili vse, ki so dali svoje življenje med vojno.
Tu v Piemontu je to mogoče, ker so zahodni zavezniki odločili do kje sme vladati komunizem. Koliko je kje ljudi za komunizem tega niso spraševali.
P. Strgar je pripovedoval Marku, da bodo tu v Italiji kmalu volitve. Komunisti že kar računajo na svojo zmago. Pa tudi druga stran se pripravlja. Vsi župniki in kaplani morajo obiskati vse družine v fari. Da jim povedo kaj bo vero in cerkev doletelo, če bi na volitvah zmagali rdeči.
Kakšni so ljudje se pa lahko vidi. Prejšnji četrtek na sv. Telesa dan je bila v Torinu procesija. Nadvse slovesna kot se za tako veliko mesto spodobi. Opoldne so šli domov samo najbližji. Vsi bolj oddaljeni so napolnili vse gostilne. Pojedli so vsak krožnik makaronov in čakali….
Popoldne se je ista množica zgrnila na isti trg. Tam je bil komunistični miting.
Marko je naslednji dan dobil paket iz Amerike. Njegov daljni sorodnik g. Gabrovšek, ga je poslal. Dobil je že kar odprtega v pisarni p. ekonoma. Notri je bil par lepih svetlih čevljev, ena srajca in dva kosa dišečega mila.
Pater ekonom je hotel vedeti, če bi morda Marko čevlje prodal. Brat Sanda jih je že dvakrat prišel občudovat.
Rad jih je prodal. Saj je bil že precej slabo pri denarju. Mislil je pa tako, ko je z denarjem v žepu odhajal iz pisarne.
»Kako je res v tem zavodu. Vsi veljajo več kot on, pa je paket prišel na njegovo ime Prebrskali in pregledali pa so ga prej že drugi. Sanda celo dvakrat«.
Marku se je ob tem dogodku življenje kar nekam zagrenilo. Na večer tistega dne, ko še zdaleč ni pozabil kaj se je z njegovim paketom zgodilo, ga je že spodaj na dvorišču ustavil tisti fant Kosta po imenu, ki sta spala v isti sobi.
Nagovarjal ga je, da bi šla prvo soboto in nedeljo v planine. Na Rocamelone v zahodnih Alpah, bi se dvignila skoraj 4000 metrov visoko. Že navsezgodaj v soboto bi odšla od doma, da bi do noči prišla že pod sam vrh. Drugo jutro pa nanj.
Marko je takoj pristal. Povedal je, da ima nahrbtnik. Kosta je zagotovil, da bo on preskrbel kruha za oba in morda tudi kaj sira. Pijača pa ni potrebna. Studenci so vsepovsod. Pod vrhom, kjer jih ni, bova pa kar led lizala.
Že po temi sta šla v soboto zjutraj od doma. Prešla sta po temi prve griče. Do reke Po, ki teče po dolini sta prišla, ko je izza visokih gora pokukalo sonce. Preko skal sta se prikopala do druge strani. Nič se nista zmočila.
Sonce je kar toplo sijalo, ko sta šla navkreber po drugi strani reke. Višje planine sta že videla visoko nad seboj. Rocamelone pa mora biti zadaj za temi.
Čez poldne je že moralo biti, ko sta močno pregreta pustila za seboj zadnjo hribovsko vas. Nizke hišice so se stiskale okoli cerkve. Cerkev je imela nizek zvonik, zvonik pa le. Poldne pa ni nič zvonilo. Bog ve če ima cerkev kakšen zvon. Pa tudi cerkovnik je lahko pozabil svojo dolžnost.
»Ni navada tu v Piemontu, da bi opoldne zvonili«, je odgovoril Kosta, ko je Marko vprašal.
Sedela in počivala sta malo nad vasjo. Marko je pripovedoval, kako je drugače tam v Sloveniji. Cerkvice, nekatere majhne, druge večje stoje po gričih. Kadar zvoni in se visoko v hribih, slišiš zvoniti iz desetih in še več cerkva hkrati. Ljudje na polju se odkrijejo in molijo.
Med pogovorom sta gledala na desni in levi strani male njive. Pšenica na njih je bila še brez klasja. Spodaj v dolini pa sta malo prej videla ječmen, ki je že rumenkast postajal.
Pojedla sta sede vsak hlebček kruha. Vode sta se napila kar v potočku, ki je žuborel mino.
Nato sta precej časa stopala skozi bukov gozd. Prijeten hlad ju je obdajal. Tudi potem ko sta prišla do prvih golih planin, ni sonce imelo več prave moči.
Sem in tja je še rasel kak pritlikav grm od zimskih viharjev ves razkuštran. Obilna trava med skalami je bila že za dobro ped visoka.
»Poleti sredi julija priženejo sem gor živino past«, je vedel Kosta. Vidiš tisto malo leseno hišico. Takih je več tu v planinah. Pastirji prebivajo v njih, sir delajo in maslo vse tiste dni, ko je živina v planinah. Bajte pravijo tistim hišicam«.
»Bajte«, je ponovil Marko. »Tudi v Sloveniji poznamo hišice, ki jim pravimo bajte. So pa nižje po dolinah. Ljudje živijo v njih. Pomagajo kmetu pri delu na polju. Kmet je tudi gospodar bajte.
Sonce je že začelo zahajati, ko sta prispela na prve visoke gore. Še enkrat sta ga videla zahajati, potem ko sta prišla na vrh.
»Vidiš tisti najvišji vrh tam na levi je Rocamelone. Malo bolj levo kot zdajle sonce zahaja za gore. Tu nekje bi prespala nocoj. Zgodaj bova vstala. Sonce bova videla vzhajat že na vrhu Rocamelone. Več kot dve uri hoda ni od tu do vrha«.
»Če bo treba plezati, ne vem«, je podvomil Marko. »Na Rocamelone se pride z rokami v žepu«, tako pravijo.
»Planinci, lovci in ribiči vedno več povedo, kot doživijo. Ali preveč, ali premalo, kakor jim prav pride, da se bolj postavljajo. Dokler sam ne poskušaš, ne moreš vedeti kaj je in kaj ni«, je dvomil Marko.
Z očmi sta iskala med skalami in previsi, kje bi bilo najbolj primerno za čez noč. Tam med previsi kakih sto metrov više sta videla nekaj temnega.
»Tisto temno je gotovo kaka votlina. Boljše gotovo ni tu v bližini«, se je navdušil Kosta. Že je namenil tja svoje korake.
Marko mu je sledil. Pa ga je Kosta kmalu pustil, da je šel Marko naprej in on za njim. Krepko sta se morala ponekod prijemati z rokami. Iskala sta trdne prijeme, med tem ko je noga iskala kje bo varno stala. Marko se je spomnil, da ima v nahrbtniku vojaške ovijače. Takrat, ko je odšel iz domovine, jih je vzel s seboj. Če bo pot med trnjem in robidovjem, si jih bo ovil. Da prinesem cele hlače v Gorico. Tu v Cumiani jih niti ni vzel iz nahrbtnika.
»Čez sedem let vse prav pride«, je zadovoljno rekel Marko.
Povila sta tiste ovijače eno okrog druge. Na obeh koncih sta naredila vozle in vrv je bila gotova.
Vsak na enem koncu sta jo trdno držala in se pomikala naprej. Par krat je bilo treba preskočiti široko razpoko v skalah. Tedaj je Marko hodil naprej. Izbral vedno kjer je z nogami trdno stal in se s hrbtom naslonil varno na skalo. Kosta zadaj se je držal za tisto vrv z obema rokama. Tako ga je Marko na bolj nevarnih mestih kar povlekel za seboj.
Brez nezgode sta dospela do tiste odprtine. Ni bila globoka, le široka ploščata skala je visela skoraj dva metra naprej. Pod tisto skalo je bil prostor.
Sedla sta pod skalo. Lasje so se jima dotikali stropa. Če je kdo naglo krenil z glavo, je brž čutil kako je skala trda. Tla so bila napol pokrita z nekakšnim mahom in drobnim gruščem. Še nekaj zemlje je bilo vmes. Pred napuščem je rastlo vresje. Komaj odcvetelo od letos in suho od prejšnjih let.
Pojedla sta vsak hlebček kruha in dve tanki rezini sira. Marko je potegnil iz nahrbtnika steklenico z vodo, da sta se tudi odžejala. Do sedaj ni povedal Kosti, da nosi vodo s seboj.
Natrgala sta si vresja in si poslala vsak svojo posteljo. Prostora je bilo dovolj.
Trudna sta se ulegla. Iz doline se je razločno slišalo ropot vozil. Od daleč celo godbo na pihala. Spanec je prišel, brez da bi ga klicala.
Marko se je sredi noči zbudil. V kolena je čutil mraz, imel je kratke hlače. Naj je kolena še tako tiščal skupaj, ga je vseeno zeblo.
Poiskal je v nahrbtniku žveplenko. Skušal je prižgati tisto bolj suho vresje. Kadilo se je, ogenj pa se ni in ni hotel prijeti. Večkrat je poskušal, dokler ni porabil zadnje žveplenke.
Potem je razvozlal tiste ovijače in si jih ovil okrog kolen. Vsako koleno posebej. Ulegel se je nazaj, vendar do jutra ni zaspal.
Kosta pa je poleg njega mirno spal. Imel je dolge hlače, da ga ni toliko zeblo. Še dim, ki mu je prihajal v nos, ga ni zbudil. Ob prvi zori ga je Marko poklical, da bi šla naprej na vrh. Kosta pa je trdno spal, ali pa se je samo delal, da spi. Za pete ga je moral potegniti Marko iz gnezda. Zdaj se je šele zdramil, poguma za iti naprej pa ni kazal. Nikoli še ni bil v visokih planinah. Kar je vedel o njih so mu povedali drugi, ki so morda tudi sami od drugih slišali.
»Nisem vedel, da je treba tudi plezati v planinah. Iskati zdaj kam boš stopil, zdaj kam se boš prijel. Pod tabo pa prepad. Če je taka pot na Rocamelone kot sva jo naredila sinoči do tega brloga, ne bova prišla na Rocamelone«, je Kosta kar obupal.
»Kaj naju pa sili tja gori«, je rekel čez čas. »Pojejva, če imaš še kaj v nahrbtniku. Potem pa navzdol v dolino«.
»Tam v zavodu bom rekel vsem, da sva bila čisto na vrhu. Kdo naju je pa videl? Poveš, da si bil. Poveš, kako si se moral držati za skale, da nisi zdrsnil v prepad. Kako si enkrat že čisto obvisel v zraku, da bo pripovedovanje bolj napeto«.
»Noben od bratov, ki so v zavodu, še ni bil tako visoko v gorah kot sva zdajle midva«.
»Govoril bom samo jaz. Če mi potrdiš kar bom rekel ni važno. Glavno je, da boš tiho in me ne izdaš«.
Vrnila sta se nazaj v dolino po isti poti. V dolini je Marko sedel na vlak do tja, kjer se dolina raztegne. Tam pa je prestopil na tisti tramvaj, ki vozi v Cumiano. Kosta ni imel ficka v žepu, Marko pa tudi ne toliko, da bi plačal za oba.
Popoldne so bili prebivalci zavoda še na počitku, ko se je Marko vrnil v zavod.
Najprej je nakrmil zajce s senom, saj so bili sestradani kot še nikoli. Brat Sanda je obljubil, da jih bo nakrmil. Pa jih ni. Potem je šel v spalnico. Kar oblečen se je vrgel na posteljo.
Zbudilo ga je glasno govorjenje na dvorišču. Kosta se je pravkar vrnil in pripovedoval. Širokoustil se je kako sta plezala pod vrhom. Kakšno vrv je naredil Marko…
»Najbolje bo, da se jim ne pokažem zdajle«, se je odločil Marko. »Ne bo mi treba lagati, pa tudi ne laži potrjevati. Če bodo Kosta na laži ujeli, naj ujamejo samo njega«.
Šele, ko je pogovor utihnil, znak, da so šli večerjat, se je dvignil iz postelje. Šel je večerjat še on.
Kosta je kmalu po tistem izletu odšel na svoj dom. Pričele so se počitnice. Tudi od mlajših učencev jih je ostalo v zavodu samo par. Gotovo so bili, sirote brez staršev.
Marko v sobi ni ostal dolgo časa sam.
Zbolel je tisti mož, ki je za ves zavod pekel kruh. Odpeljali so ga v drug, salezijanski zavod. Tam so imeli na skrbi vse bolne in druge za redno delo nesposobne brate.
Prišel je nov pek. Mlad fant Ukrajinec, toliko star kot Marko. Eden od takih, ki so se zatekli po vojni v razne italijanske samostane z željo na ustih, da bi radi postali redovniki. V glavi pa so imeli misel, da odlete na boljšo in bolj mikavno vejo brž, ko se bo ponudila prilika.
Tistemu Ukrajincu so pokazali prostor, kje bo spal. Tam zgoraj, kjer je imel svojo posteljo Marko. Izbral si je eno od postelj sredi sobe.
Vsako jutro ga je nekdo prišel klicat že ob štirih. Marko ni nikoli videl, kdo bi bil tisti. Samo slišal je. Vratu stegovati pa ni maral, pa čeprav njega nebi nihče videl. Bila je svetla luč samo v sobi, v Markovem šotoru pa ne. Nobene sence bi ne bilo na zavesah.
Ukrajinec je moral vstati, da je oblikoval hlebčke, iz že sinoči zamešanega testa. Hlebčkov je bilo treba narediti lepo število. Pa tudi peč ogreti in hlebčke vsaditi vanjo. Ob sedmih je moral biti kruh že na mizah.
Potem dopoldne je navadno zamesil še enkrat. Pred kosilom, mu je Marko redno pomagal, da sta znesla iz pekarne par košar še toplega kruha do največjega vrtiljaka pred obednico gojencev. Ukrajinec Harovski mu je bilo ime, je vedno prosil Marka, naj v lijak govori on. Sam je zelo malo znal italijansko, pa še tisto precej polomljeno. Kjer bi moral reči na koncu besede o, je vedno rekel u. Namesto »bene«, je rekel »banu«.
Z Markom se je pogovarjal kar po ukrajinsko. Nič ni vprašal, če ga razume ali ne. Znal je tudi po poljsko. Če je govoril Marku po poljsko, je še manj razumel. Zato je kar ostalo: Harovski je govoril po ukrajinsko, Marko pa po slovensko. Čez mesec dni je Marko že spravil skupaj, po stari kranjski navadi, nekaj ukrajinskih besed. Pa tudi stavkov. Harovski pa nič.
Marko je zvedel od njega, da je doma iz tistega dela Ukrajine, ki je po prvi svetovni vojni pripadala Poljski. Kot vsi Ukrajinci iz tiste pokrajine, tudi on ni maral Poljakov. Zanj so bili Poljaki Lahi. Marko ga je večkrat slišal peti:
»Ne bit na Ukrajini ne Lah ne komunist«.
Tako kot Poljakov, tudi Rusov niso marali. Pač slovanska bolezen. Hrvat ne mara Srba, Ukrajinec ne svojega slovanskega soseda.
Sicer pa je bil Harovski precej pokvarjen. Še malo ni mislil postati samostanski brat. Tudi pek je bil samo toliko, kolikor je videl doma. Njegovi starši so imeli pekarno. On je zadnja leta pred vojno hodil v gimnazijo. Za peka se je učil samo z očmi.
Ko so Nemci razkosali Poljsko, je raje zbežal na nemško stran. Dosti Ukrajincev je naredilo tako.
Kot begunec je zagrabil prvo priliko, ko so Nemci iskali prostovoljcev za delo v Nemčiji. Imel je srečo, da so ga poslali v neko delavnico v Šoštanj na slovensko Štajersko. Tam je bil toliko trdoglav, da se je po slovensko naučil klanjati lepim Štajerkam, drugega nič.
Po vojni je začutil, da bo lepše zanj, kje na soncu v Italiji, kot pa v mrzli Nemčiji. Slišal je tudi, da je rdeča ruska vojska, že prav blizu. Menda že v Prekmurju.
Pomagal si je hitro na zahod. Ruse je predobro poznal že iz domačih krajev. Šel je preko dolin, gozdov in bregov, kjer se ni vedelo, kdo bo prevzel oblast. Ali Angleži, ali Rusi.
Tam v prvem mestu, v Udinah, kjer je videl samo angleške vojake, se je počutil že na varnem. Zatekel se je tja, kjer je videl cerkev in veliko zgradbo skupaj. Da je tisto gotovo kakšen samostan.
Potrkal je na prva vrata. Predstavil se je kot nesrečna žrtev krutega komunizma, ki Boga in vero tako grdo preganjajo. On pa je zbežal od tam brez vsega. Samo, da bi še naprej lahko Boga častil in molil. Vera, da je vse premoženje, ki ga je prinesel s seboj.
Na postaji so mu dali jesti. Dali so mu novo srajco, da je tisto umazano, ki jo že mesec dni ni slekel, zdaj vendar dal dol. K sreči je bil v samostanu neki pater Hrvat, ki ga je vsaj za silo razumel. Kar mu je po ukrajinsko pravil.
Usmilili so se ga, ker se je tudi v cerkvi kazal zelo pobožnega. Poslali so ga v drug samostan v Verono. Rekli so mu, da so salezijanci in da imajo svoje redovne hiše po vsej Italiji. Tu v Veroni so mu dali v roke metlo in grablje. Moral je skrbeti za rože, puliti plevel. Pometal je dvorišče, kjer so gojenci vedno nametali precej smeti.
Kazal je željo, da bi rad postal salezijanski brat. Po poklicu, pa je rekel, da je pek.
»Dobro«, so mu rekli. »Tu boš na preizkušnji. Če se bo izkazalo, da si vreden in bodo v kakem zavodu rabili peka, bomo tebe poslali tja. Le po italijansko se boš moral naučiti. Potrudi se bolj. Zgleda, da ti gre naš jezik le počasi v glavo.«
Tako je preživel celo leto. Skrbno je poslušal, kdaj je pozvonilo, da je bil vedno prvi v cerkvi. Tudi pri delu je bil marljiv. Vsaj rekel mu ni nihče, da je lenuh.
Nihče pa ni vedel njegove skrite želje, da bi najraje z svojo metlo dal po hrbtu vsem gojencem, ki so se podili po dvorišču. Metali so po tleh papirje in papirčke. Razgrabili so pesek na dvorišču in naredili celo jamice. On pa je moral vse tisto molče poravnati in pograbiti.
Pravo odrešenje je bilo zanj, ko so mu rekli, da ga bodo poslali za peka v Cumiano. Tudi tu se je delal pridnega in pobožnega. Sicer so mu pa samo dekleta hodila po glavi. Dostikrat je to povedal Marku.
Njegov želja in sanje so bile, kako priti do denarja. Da bi se lepo oblekel, nališpal in zapeljeval dekleta.
»Dekle se izbere samo eno in se jo ima rad. Se poroči z njo«, tako mu je rekel Marko.
Tako je delal pri nas naš župnik. Izbral je samo eno. Najbolj lepo in najbolj bogato. Pri nas, ki smo unisti, je to mogoče. Bi pa zato fantom pustil več svobode. Ti ne veš, kako je v spovednici ozmerjal tistega, ki je povedal, da je eno dekle zapeljal. Ti so kot zgleda, prav take pameti, kot naš župnik«, je oporekel Marku. Samo delaš in v knjige buljiš, treba je tudi živeti.
Mimo lope kjer je Marko študiral so vsako jutri šla tri dekleta na njivo. Opoldne pa nazaj. Marko jih doslej niti opazil ni. Harovski pa takoj. Komaj ga je Marko zadržal, da ni silil vanje. Če bi znal italijansko, bi ga gotovo ne zadržal.
Nagovarjal je Marka, naj ga nauči kako se reče po italijansko: »Pozdravljene rožice sredi polja«.
Ti reci tako: »Kot plevel med pšenico ste«.
Harovski jih je takoj naslednji dan opoldne pričakal. Ko je videl, da prihajajo je stopil na cesto in se priklonil: »Kot plevel na njivi ste«.
Dekleta mu niso nič odgovorila. Tudi za na njivo so izbrale drugo pot.
K Harovskemu je pričel prihajati ob nedeljah še en Ukrajinec. Marku je rekel, da je rojen v Kanadi in da je zavezniški vojak v Italiji.
Vojaško uniformo je nosil zares. Tudi lep postaven je bil, Kudla je bil njegov priimek. Celo pater ekonom je iskal stika z njim. Če bi mu moglo vojaško skladišče priskrbeti gume za zavodski avto. Dal mu je celo nekaj denarja v naprej. Tisti denar je Kudla v Torinu zapravil z ženskami, ki so se za denar rade prodajale.
Neke nedelje zjutraj je prišel z harmoniko obešeno čez rame. Kje jo je dobil ni povedal. Pa tudi igrati nanjo ni znal. Popoldne sta oba pregovorila Marka, da je šel z njima proti Cumianu na sprehod. Da ne bodo samo doma čepeli.
Spotoma so v mali vasici s par hišami naleteli na skupino fantov in deklet. Stali so pred največjo hišo v vasi in radovedno opazovali prihajajoče. Marko je predlagal, naj se izdajo, da so ruski časnikarji. Tako je skupini pred hišo tudi povedal.
Poslušali so, posebnega zanimanja pa niso pokazali. Piemont je vse predaleč od Rusije. Marko je zvedel, da so prišli skupaj zato, da bi plesali.
Gramofon se jim je pokvaril. Je menda pri neki hiši tudi star klavir. Pa noben ne zna igrati nanj. Prosili so Marka, naj reče tistemu fantu, ki nosi harmoniko. Naj jim karkoli zaigra, samo da bo glasba, čeprav po Rusko.
»Fant ne zna nič igrati. Samo tako nosi harmoniko zaradi lepšega. Bom poskusil jaz, če nisem že vse pozabil«, je dejal Marko.
Vzel je Kudli harmoniko. Sedel je na čudno zveriženo klop pred hišo in zaigral. Znal je samo dve pesmi, ki se jih je naučil od brata Petra par let nazaj.
Mladina je na tisti kuretna, kuretna, takoj zaplesala. Glasba je le bila, čeprav monotona. Med igranjem je slišal, da je neko dekle pravilo dvema fantoma, da tistega, ki je najbolj čokat pozna. Da je tam iz salezjanskega zavoda. Še malo niso ruski časnikarji.
»Lepo godljo smo si skuhali«, je kar po slovensko rekel obema Ukrajincema. »Tebe, Harovski so prepoznali, da si iz zavoda«. Obesil je Kudli harmoniko nazaj na ramo in odšel. Ukrajinca sta mu sledila.
Drugi dan so že dopoldne vedeli v zavodu, da so bili trije iz zavoda. Dva sta plesala, eden pa je godel.
Marku je povedal pater Strgar, da ravnatelj že vse ve. Marko je povedal vse po pravici, tudi to, da on ni plesal.
Nihče ni bil klican na zagovor, ne k ravnatelju, ne drugam.
Čez teden je Harovski dobil iz Torina pismo, naj se tam takoj predstavi: »Con tutta la roba«, je pisalo.
Kudla je pa že v nedeljo zvečer izginil iz zavoda. Harovski je vedel, kje ga naj v Torinu dobi. Dogovorila sta se za v nedeljo. Da bosta šla do Rima in poskušala srečo tam.
Saj je v Italiji vse polno redovnih hiš. Ne samo salezijanci.
Marku je pater ekonom isti teden ponujal majhno plačo, če bi ostal. Če bo poleg zajcev imel tudi kokoši na skrbi. Sanda je menda dobil povabilo, da lahko pride v Ivreo. Menda je sam prosil.
Ravnatelj ga je prav tisti teden pričakal na dvorišču. Brez običajnega »kako tu gre«, ga je naravnost vprašal in rekel ob enem: »Menda te tvoja sestra tam v Meranu nekje pričakuje«. Marko je imel tisto za namig, naj se iz tega zavoda čimprej skida. Grizlo ga je tudi spoznanje, da je nekdo njegova pisma bral in ravnatelju prevedel. Če ni bil to tisti brat Slovenec po rodu. Zadnje čase ni več iskal pogovora z njim.
Pisal je sestri Gelci v Merano, da bi rad prišel tja. Po prvem odgovoru, da bo skušala poiskati kako delo zanj, se je Marko kar podal na pot.
Delal je načrte vseh sort. Da bo poskušal narediti ovinek čez Bologno. Zvedeti tam če je kaka možnost, da še njega vzamejo v taborišče.
Kmalu zdaj bodo v Tirolah pričeli obirati jabolka. Tam se lahko dobi zaslužek za par tednov. Že v Serviglianu so mu pravili taki, ki so šli na tisto obiranje lansko leto.
»Pelješ se z vlakom več kot pol ure skozi nasade samih jabolk«, so mu rekli. »Vsak, ki pride, dobi delo takoj ko se trgatev prične«.
Bo najbolje tako, da grem najprej na obiranje jabolk, in šele potem v Bologno pogledat. V Merano se spet vrnem potem, če v Bologni ne bo nič.
Isti dan, ko je pisal Gelci da pride, je pisal tudi v Bologno. To pot prijatelju Lojzetu. Naj on kaj ukrene, ker mu France že pol leta obljublja, pa se nič ne premakne.

PETO POGLAVJE

Spet je Marku prišel prav tisti papir, da lahko nosi vojaško obleko. Mnogi jih sicer nosijo. Lahko jih kar na sejmu kupijo za malo denarja. Takega dovoljenja, kjer je podpisan zavezniški oficir in je spodaj tudi pečat vojaške komande. Takega dovoljenja pa nimajo.
Samo tramvaj iz Cumiana do Torina je Marko plačal, potem pa vso dolgo vožnjo nič. Šele v Veroni se je moral presesti na drug vlak proti severu. V Bocnu je šel dol. Z drugim vlakom se je v malo več kot pol ure pripeljal v Merano. Vozil se je skozi same jabolčne nasade. Par jabolk je videl že skoraj rdečih.
»Bo zaslužek, bo«, se je že v naprej veselil.
V Meranu je poiskal hišo, kjer je živela sestra Gelca. Ni bilo težko, saj je Merano majhno mesto.
Gelca je bila strežnica pri neki gospe, ki je bila invalid. Njen mož, star holandski polkovnik je Marka prijazno spustil v hišo. Povedal je Marku, da si je Merano izbral za bivališče, ker so mu tako svetovali zdravniki. Ni vojni begunec, kot jih je polno tu po Italiji. Njemu so rekli, da če bo njegova žena še kdaj hodila, bo to gotovo tu v Meranu. To je zdrav in čudovit kraj. Izpod zoreče fige na vrtu lahko gledaš gore pokrite z večnim snegom.
Nahrbtnik je Marko pustil kar na postaji. Čemu bi ga nosil po mestu, da bi čudno gledali za njim, ko niti ne ve, kje bo nocoj prvo noč prespal.
Medtem ko se je Marko pogovarjal z polkovnikom, je prišla iz sobe Gelca. Pravkar je končala pri gospe.
Bolj se je Marka prestrašila, kot razveselila. Premalo časa je minilo od takrat, ko je pisal, da morda pride. Zdaj je pa na enkrat kar ves in cel tukaj.
Polkovnik je odšel v sobo k svoji ženi. Lahko sta se kar po slovensko pogovarjala naprej. Gelca je svetovala Marku, naj se kar zapelje naprej v Naturns. Do bratranca Jožeta. Tam imajo dosti prostora. Morda bo še stalno delo dobil pri tistih sestrah. Če ne, pa vsaj par dni, da si kaj poišče.
Marko se je poslovil. Trdno je obljubil sestri, da bosta v nedeljo prišla Jože in on v Merano. Da bodo celo popoldne skupaj.
Šel je tisto kratko pot do postaje. Ogledoval je hiše in trgovine. Povsod je bilo napisano vse po italijansko. Samo priimek pod napisom mesar, urar ali trgovec je razodeval, da lastniki niso Italijani. Tudi pogovor med mimoidočimi je bil nemški.
Iz Merana pelje po dolini proti zahodu, proti Švici vlak z malo vagoni. Pa še tisti vagoni so bili stari. Stali so na stranskem tiru in so pravkar pripeli lokomotivo.
Brez, da bi koga kaj vprašal je stopil v prvi skoraj prazen vagon. Tu je šele vprašal, če ta vlak pripelje v Naturns. Pritrdili so mu.
Snel je nahrbtnik in ga poveznil na polico nad sabo.
Vlak je res kmalu odpeljal. Marko je čutil, da se dvigajo. Naenkrat se je vlak ustavil in nekaj časa peljal ritensko. Marko je videl, da ostaja Merano vedno nižje.
Vozi torej cik-cak, namesto, da bi dolge ovinke obiral. Prvič se je vozil tako. Ko se je končno odprla dolina pred njim je vlak spet peljal naravnost.
Marko je imel Jožetov naslov v Naturnsu. Saj sta si dopisovala na vsake dva ali tri mesece. Vedel je tudi, da se tiste sestre, ki Jože pri njih dela imenujejo »Angelske dame«. Zakaj tudi Jože ni vedel. V Meranu so imele srednjo šolo za boljše gojenke iz bogatih meranskih družin. V Naturnsu pa so imele pristavo. Tako je bilo za zavod dosti domačega mleka in zabele.
V Naturnsu je na postaji vprašal, če vedo kje imajo angelske dame svojo pristavo. Rekli so mu, da ob glavni cesti blizu tukaj. Povprašal je še enkrat, ko je že bil na glavni cesti. Pokazali so prvo hišo, ki je stala na levi. Navadna kmečka hiša z nadstropjem.
Med hišo in poslopjem, ki je bilo hlevu podobno je bil širok prehod na dvorišče zadaj za hlevom. Mogočen pes je sedel tam poleg svoje velike pasje ute. Velika stara skleda poleg je pričala, da ni samo velik, da tudi veliko poje. Bil je bernardinec. Marko je dvomil, če bi šel naprej ali ne ?
Doklicati ni mogel nikogar. Hišna vrata se niso odprla. Če je kdo zadaj na dvorišču, pa ni mogel videti. Slišal pa tudi ni.
Ker ni bilo nikogar, da bi se oglasil, se je odločil in šel naprej. Pes je leno vstal. Povohal je Marka, da se je dolga slina pocedila po hlačah.
Na dvorišču ni bilo nikogar. Iz debelih desk zbita miza je stala tam. Na vsaki strani pa klop. V kotu še malo naprej je videl med velikim kupom zelenjave majhno žensko postavo. Bila je po samostansko oblečena. Približal se ji je in povprašal, kje je Jože. Predstavil se je, da je njegov bratranec.
Da so vse sestre na polju in kmalu pridejo, je vedela tista sestra. Prednica je z njimi. Ona bolje ve kdaj pride Jože. Pokazala je Marku klop, da naj sede tja in počaka.
Marko je odložil nahrbtnik na eno klop, na drugo pa je sedel sam. Pričel se je razgledovati.
Videl je pred seboj sadovnjak. Preko drevja pa visoke hribe. Do vrha so bili poraščeni s smrekami. Sredi gozda je bila široka in dolga jasa. Nekaj poslopij je videl Marko sredi jase.
Na dvorišče so prav kmalu prišle tri sestre. Vse so nosile motike v rokah. Najbolj velika se je približala do mize.
Marko se je brž predstavil, da je Jožetov bratranec. Jože je tu za hlapca ali nekaj takega. Sestra je povedala, da je ona prednica in gospodar obenem. Jožeta pa do večera ne bo.
Imajo precej otave suhe. Treba jo je spraviti pod streho pred nočjo. Sedla sta oba vsak na svojo klop in se pričela pogovarjati. Naj govorita kar po laško, je želel Marko. On da sicer Nemško nekaj zna, tako kot govore tukaj domačini, pa še ni vajen. Je že doli v Meranu slišal, da govore drugače kot v knjigah.
Med pogovorom je Marko vprašal, če bi se dalo dobiti kako delo tu pri njih. Ali pa vsaj kje v bližini.
Prednica mu je odgovorila, da oni zaenkrat ne rabijo nikogar. Lahko pa ostane dan ali dva pri njih, da si kaj poišče. Morda na katerem od gradov. Tu v bližini sta dve graščini.
Pogovor je prekinila druga mlajša sestra. Spomnila je prednico, da stoji pred skednje voz pšeničnega snopja. Vse kokoši so na njem in delajo škodo, pa še dež je lahko ponoči.
»Res zmlatiti jo bo treba. Pa nas je premalo. Nobenega moškega ni, da bi dajal snope v boben«.
»Jaz znam«, se je ponudil Marko. »Namesto, da sedim in čakam, vam lahko pomagam. Bom vsaj večerjo zaslužil«.
»Pa pojdimo na skedenj, če res znaš«, je bila prednica brž pri volji. »Bomo videle, kako znaš ti«.
Odšli so na skedenj. Tudi tista sestra, ki je pripravljala jed za prašiče je morala z njimi. Prednica je vsaki sestri pokazala, kje bo njeno delo. Marku pa je pokazala, kje se prižge motor.
Marko je najprej slekel suknjič. Obesil ga je na nekaj žeblju podobnega ob edinem oknu, ki ga je skedenj premogel. Stopil je do mlatilnice in obrnil ključ v stikalu. Tako kot so delali doma. Mlatilnica je zabrnela.
Sproti je razvezoval snope, ki mu jih je podajala na mizo ena od sester. Bolj daleč se je držala, da jo nebi zadelo kakšno zrno, ki se s hitrostjo odbije od bobna.
Razpotegnil je razvezane snope po vsej mizi, da jih je lahko boben požiral čez in čez. Ne samo v enem kotu. Držal pa se je moško pri delu, kot bi bil čez vse to gospodar.
Čez kako uro je snopja zmanjkalo. Marko je takoj vstavil motor, da ne bi brez potrebe tekel v prazno.
Prednica ga je že kar na skednju vprašala, če bi hotel ostati na delu kar pri njih.
»Prej sem rekla drugače. Zdel si se mi premalo kmečki, da bi delo znal narediti. Taki bolj gosposki niso kaj prida. Tu smo imeli enega. Slovenec je bil, kakor Jože in ti. Bil je kmetijski inženir. Pokazal mi je vse papirje, da je res. Ni pa znal prijeti za nobeno delo. Tudi obračal se je pri delu bolj počasi. Zdaj ga je mati prednica iz Merana poslala na Figljoh. Tam imamo sestre še eno kmetijo. Tisti inženir pase krave tam gori«.
»Tebe bom pa rada vzela na delo, samo če hočeš. Toliko ti bom plačala kot Jožetu. Kar njega vprašaj koliko dobi na mesec.
Marko je pristal, da bo ostal kar tukaj. Tako bosta z Jožetom skupaj.
Skupaj sta potem odšla na dvorišče do mize. Marko je videl, da je nekdo vrgel njegov nahrbtnik v travo, tako daleč, da sam od sebe ni mogel pasti tja.
»Sep, ti ga je vrgel tja«, je takoj uganila prednica. »Sep je tisti stari možiček med drevjem, z grabljami v rokah. On nobenega novega, ki pride k hiši ne mara. Nekaj časa mu nagaja, potem se pa unese. Hudoben ni, muhast pa, brž se ujezi«.
Povabila je Marka naj vzame nahrbtnik in gre za njo. Peljala ga je po stopnicah v nadstropje male hišice tik za skednjem. Spodaj je delavnica, zgoraj pa so štiri sobice.
»V eni spi David, ga boš videl zvečer. Drugo z oknom na cesto ima Johan. Johan je tisti, ki vodi in razdeljuje delo. Njega boš moral ubogati, ali pa mene. V tej, ki ima najbolj ozka vrata spi Sep. Tu prav na koncu pa je večja soba. Dve postelji sta notri. Eno ima Jože, ta na desni bo pa tvoja«, mu je pokazala brž, ko je odprla vrata.
Stopila sta v sobo. Notri sta bili dve visoki kmečki postelji. Ne posebno imenitno narejeni. Po visoki plevnici na njej pa je Marko brž presodil, da bo na mehkem spal.
Tudi omara je bila v sobi. Odpirala se je samo na eno stran. Prav za vrati je stala. Ni se je dalo odpreti, če nisi prej zaprl sobnih vrat.
Prednica je odšla. Marko pa se je spravil na delo. Nahrbtnik je vrgel na posteljo, ki bo odslej njegova. Vzel je ven najprej oboje hlače, ene praznične, druge za vsak dan. Obesil jih je na prosta klina v omari.
Kar je imel perila, ga je zložil na dno omare. Spodaj je bil še en predal čez in čez. Tistega je vsega že Jože zasedel. Edine čevlje, ki jih je premogel razen obutih, je vrgel kar pod posteljo. Edini suknjič, ki ga ima, ga ima sedaj na sebi. Zvečer ga bo že obesil v omaro, na edini prosti klin. Knjige kar jih je imel je zložil zgoraj na omaro, čisto k steni. Zanje bo vedel samo on. Če bodo hoteli drugi videti, kaj je zgoraj na omari, bodo morali stopiti na prste in močno stegniti vrat. Ob oknu je stala mala mizica, ob njej pa en sam stol. Marko se je brž usedel. Da vsaj dva pisma napiše danes. Enega Jelki, ki ji že dolgo ni pisal, da bo vedela nov naslov in zakaj se je preselil. Drugo pismo je namenil prijatelju Lojzetu v Bologno. Moral mu je sporočiti, da je tu samo začasno. Tja koncu septembra, ali pa vsaj do konca oktobra, bi se rad preselil v študentsko taborišče. Da se še on vpiše v univerzo. Že v naprej je vedel, da se bo Lojze bolj pobrigal zanj.
Ko je to pismo končal in napisal na kuverte naslov je po stopnicah priletel Jože. Na hitro je odprl vrata in kar butnil v Marka.
Veselo sta se pozdravila. Da bo tudi Marko ostal pri tej hiši za hlapca, je Jože že vedel. On je bil tu že od zgodnje pomladi.
Da mu nobene sile ni tukaj, je povedal. Delati je res treba, včasih težje, včasih lažje. Še daleč ne tako, kot smo garali tam doma. Noben se ne pretegne. Še hlapec Davil ne. On se vedno sili, da je pri košnji prvi in pri žlici zadnji.
»Ni neumen, malo čez les pa je. Poznal sem take, ki so se delali neumne v svojo korist. David je pa prav narobe«.
»Čez Johana nimam kaj reči. Je že v tistih letih, ko listje na glavi pričenja odletavati. Pa je še vedno zakrknjen samec. Ima denar, lahko bi si hišico kupil in se oženil. Pa vedno pravi: »Drugo pomlad se bom«. Pri delu nič ne priganja. Najbolj umazana dela kar sam naredi. Še Davida ne nažene, ko ve, da bi se David v tisto delo kar zagnal«.
»Zjutraj nas Johan vse skliče. Nič ne godrnja, če si kdo hlače bolj počasi vleče nase in se počasi obuva«.
»Stari Sep je pa vedno sam zase. Za tako delo, da bi ga uvrstil med kosce, že ni več. Skrbi bolj za red in snago okoli poslopij. Malico nam na polje prinese«.
»Že vem, da je muhast. Moj nahrbtnik je s stola vrgel v travo«, je pripomnil Marko.
»Mojega je tudi, ko sem prišel k hiši«, je dodal Jože.
»Noč bo vsak čas«, je zaskrbelo Marka. »Dva pisma imam napisana. Rad bi jih še nocoj dal na pošto. Mislim, da je pošta v vasi«.
»Takoj na oni strani ceste«, je potrdil Jože. »Hiša ravno tu nasproti je gostilna, takoj zraven na levo pa pošta. Le kar pohiti, da ti pred nosom ne zaprejo. Potem pa pridi tu nazaj. Te bom jaz peljal v hišo, v prostor kjer jemo. Te bom vsem predstavil«.
Marko je odšel na pošto. Še jo je dobil odprto. Poštarica je znala samo italijansko. Tudi napisi so bili samo italijanski.
»Le kako se ta ženska sporazume z ljudmi v tej vasi. Stavim, da so pristni Tirolci tukaj v vasi. Razen žandarjev in policajev«, je rekel Marko Jožetu, ko se je vrnil.
»Saj Tirolci od tu še nemško ne znajo. Imajo čisto svoje tirolsko narečje. Ker niso klepetavi, ne znajo dosti več kot sto besed. Če se tiste po njihovo navadiš, se kar lahko pogovarjaš.
»Kako se imenuje orodje, ki ga rabiš. Kako se pravi tistemu delu, ki ga ravno delaš. Par besed o vremenu ti pride prav, če jih znaš«, mu je odgovoril Jože.
»Zgleda, da bom več molčal, kot govoril tukaj«, je menil Marko.
»Le nič se ne boj. Te bo že prednica dobila v roke. Ona zna po italijansko in nemško. Če res kaj znaš, ji boš lahko pokazal. Za pogovor njej snovi ne zmanjka. Čudno je, da se ji jezik ne vname«.
Ko sta se tako pogovarjala je nekdo poklical Jožeta. Johan kliče, gotovo je večerja na mizi. Kar pojdiva dol, je dejal Jože in vstal s postelje, na kateri je ves čas sedel.
Odšla sta dol po stopnicah, ki so bile samo napol pod streho. Mimo hleva sta potem prišla naravnost v tisto poslopje, ki so mu rekli hiša.
»Vidiš tukaj je«, je pokazal Jože. »Zgoraj imajo sestre svoje sobe. Veliko jih ni. Saj so samo štiri s prednico vred. Ena kuha za vse pri hiši in tudi sobe pospravlja. Tudi perilo ti opere, če ji rečeš. Tista, ki je najbolj suha ima na skrbi prašiče in krave. Tista mala debelušasta pa hodi največ na njive. Tudi prednica gre vedno z njo«.
»Tu kjer greva zdaj notri je soba s pečjo, kot smo od doma vajeni. V tisti sobi jemo in se tam družimo kadar je dež. Tu na levo na oni strani stopnic je kuhinja. Zadaj pa so shrambe«.
Stopila sva v precej velik prostor. V kotu med okni je stala miza. Pri njej sta sedela Johan in David. V kotu nad mizo je bil bogkov kot. Križ s suhimi rožami okrog.
Peč je stala v kotu za vrati. Klop je bila krog in krog nje. Na tisti klopi je sedel Sep in kadil pipo. Jože mu je hotel predstaviti Marka. Pa se je kar stran obrnil in krepko potegnil dim.
Marko je preko mize dal roko Johanu in Davidu. Kar Jože je govoril namesto njega. Marko se je opravičil, da že precej časa ni spregovoril nemške besede. Da bo zdaj le poslušal.
Johan je rekel, da bo kar Jožetu vedno dal delo za oba. David je samo kimal.
Sestra kuharica je prinesla skledo na mizo. Razpostavila je žlice in odšla.
Sep je položil še gorečo pipo na peč in prisedel k mizi, Spotoma je snel klobuk in ga vrgel na klop pri peči.
Johan je odmolil očenaš. Nato so zajeli. Bila je jed podobna kranjskemu močniku. Bolj gosta in precej z maslom polita.
V luknje, ki so jih naredili z žlicami, se je počasi cedilo tisto maslo. Tisti, ki je naredil z žlico večjo jamico, je jedel potem bolj mastno kot drugi.
Po večerji so pokleknili. Naslonjeni na stole so molili ves rožni venec. Johan je molil naprej. David je zdrdral svojo Sveta Marija… tako hitro, da sta Jože in Marko komaj do Prosi za nas grešnike pri molila. Sep je pa prenehal kar sredi besede, če je slišal samo še sebe.
Po molitvi so sedli okoli peči. Bila je k sreči mrzla. Niso pekli v njej kruha tisti dan. Johan je povedal, kje bodo kosili jutri zjutraj. Naj koso za Marka kar Jože pripravi. Saj sta še dve nasajeni, ki jih ne rabimo.
»Mislim, da znaš kositi«, se je obrnil do Marka. »Ne kot tisti Košir, ki je bil še tukaj, ko smo kosili za seno. Je inženir kmetijstva ali nekaj takega. S koso pa je kar naprej ril v zemljo, kot bi bila motika«.
»Kositi znam«, je pritrdil Marko. Nisem pa še utrjen za težko delo. Tam, kjer sem bil nisem nič kosil. Doma na kranjskem pa.
»Bomo jutri videli«, je podvomil Johan. Vstal je in šel spat. Sep si je spet prižgal pipo. David je odnesel skledo in žlice. Ni bilo njegovo delo. Ker ga je vedno naredil, je prišla sestra samo pobrisat mizo.
Drugo jutro je Johan sklical: »David, Jože«, se je slišalo skozi zaprta vrata. Marka ni poklical posebej.
David in Johan sta šla takoj kosit. Brez, da bi se pri koritu umila in vsaj s prsti počesala. Saj ju je klobuk počesal. Marku je Jože sklepal koso. Utrdil jo je pri peti, da se ne bi snemala. Privezala sta oselnik in odšla čez cesto na travnik kosit. Johan in David sta pravkar začela novo redovnico. Jože se je uvrstil brž za njima. Zadnji pa je bil Marko.
Vso moč je porabil, da nebi zaostajal za drugimi. Kar prav mu je vedno prišel tisti kratek počitek, ko so brusili kose.
Ko je pri cerkvi zazvonilo sedem so vrgli kose v travo. Odmolili so tri očenaše in razširjeno vero.
»Res vse kot na Kranjskem je tukaj. Samo jezik je drugačen«, je premišljeval Marko med molitvijo.
Kose so po molitvi pustili kar v travi in odšli domov jest. Na mizi jih je čakal lonec bele kave z zajemalko. Štiri velike globoke skodelice so tudi stale na mizi. Hleb kruha je bil kar cel. Vsak si je odrezal kruha in nalil kave po volji. Kolikor je mislil, da bo pojedel in popil.
Okrepčani in Marko spočit, so se vrnili na travnik.
Johan je z očmi ocenjeval Markove redi. Če je zajel tako na široko kot drugi in tako v živo kot ostali. Brcnil je celo v redovnico, da bi videl spodaj. Če je tudi tam čisto pokošeno ali samo polasano.
»Fant dobro kosi. Tako kot je treba«, je rekel obrnjen proti Jožetu in Davidu.
Marku je pohvala dala novih moči. Nič ni zaostajal za drugimi. Dajalo ga je pa. Pa še to je začutil, da mu kljuka ostro drgne dlan ob desnici. Ovil je kljuko z robcem, da nebo žulja.
Malo pred deseto je Johan končal redovnico in dejal: »Dosti je za danes«.
Marku se je vse smejalo. Kako lepe besede; »Dosti za danes«.
Kar s kosami so razmetali redovnice, da se bo sušilo čez in čez. Odšli so domov, ker je bil že čas za malico.
Na mizi jih je že čakal v oblicah krompir in ne prevelik kos slanine za vsakega. Lupili so krompir in jedli slanino. Samo Sep jo je razrezal z nožem, zaradi zob.
Po malici je šel David v hlev, da skida gnoj izpod krav in jim na novo postelje. Jesti je živina že dobila. Ista sestra, ki je skrbela za polna korita pri prašičih, je tudi jasli pri kravah napolnila.
Johan, Jože in Marko so šli metat otavo na hlev. Sinoči so jo pripeljali domov.
Marka so poslali na vrh kupa, da bo tam razmetaval otavo. Kolikor jo bo Jože nametal od vrat nad hlevom, kjer je stal. Komaj je sproti metal gori na kup, kar mu je Johan navalil z voza. Bilo je že poldne, ko so končali.
Takoj so šli jest. Po tirolsko veliki cmoki so se že kadili iz sklede na mizi, Dajali so jih na krožnike. Z zajemalko so si dolili na krožnik omako iz kislega zelja.
Kar z žlicami so rezali cmoke. Z vsakim kosom cmoka so pojedli tudi nekaj zelja, da so precej suhi cmoki raje drseli po grlu.
Po kosilu je Johan napovedal eno uro počitka. Zleknil se je v senco najbližjega jablana. David je vzel metlo in pomedel med hlevom in gnojiščem. Sep je šel dremat v svojo sobo.
Jože in Marko pa sta šla poležavat nad hlev. Tam blizu vrat je bilo na tleh nekaj otave. Dosti da nista ležala čisto na trdem.
Johan ju je poklical, ko se je njemu zdelo ležanja zadosti. Šli so z vilami in grabljami na travnik, da najprej danes pokošeno obrnejo, potem pa nalože na voz tisto od predvčeraj. Ta že mora biti suha. Obračali so, Johan naprej, Jože za njim, Marko pa zadnji. Vsak svoj zagrabek. Malo ožji kot tisto, kar pri košnji odkosi kosec z svojim zamahom.
Lahko se je Marku zdelo tisto obračanje. Kosa zjutraj ga je ugnala. Cel dan bi ne zdržal. Obračanje je kot počitek. Okrog petih je prišel Sep z vozom. Prinesel je tudi malico. Kos pogače za vsakega in majhen sodček lepsa.
Tropine iz stisnjenega grozdja Tirolci zdrobijo in zalijejo z vodo. Ko se napije vode spet stisnejo. Ko tisto vino zavre je lahko kot sadjevec. Tisti pijači pravijo leps. Če se ne skisa, je še kar užitna pijača.
Ob košnji in žetvi jo nosijo na njivo, da si delavci pogasijo žejo, namesto vode. Zdaj na jesen, ko je vročina manjša pa dajo leps samo za malico.
Sep je po malici spregel vola in šel domov še po en voz. Sodček lepsa je še vedno krožil od ust do ust. Vsak je odpil par požirkov in dal naprej. Pogačo pa so že pojedli.
Po malici so oba voza naložili do vrha. Marko je tlačil na vozu, da so lahko več vrgli gor. Tisto delo dela najmlajši in to je bil on. Noč se je že delala, ko so zadnji voz otave pripeljali pred hlev.
Drugi dan je bil petek. Zjutraj spet košnja. Marko pa je še od včeraj ves razbolen, vse ga je bolelo ko je vstal.
»Ko bom s koso nekajkrat zamahnil mi bo bolje«, se je tolažil. »Saj je bilo leta nazaj vedno tako. Vselej ko sem prišel na počitnice, se je že prve dni pričela košnja. Prvi teden sem bil vsako jutro, kot bi me s križa snel. Potem pa se utrdiš, utrdiš roke in dobiš moč v rokah.«
Minil je petek, prišla je sobota, spet s košnjo zjutraj. Vso voljo je Marko napel in zdržal. Jutri košnje ne bo, odpočil se bo zares. Ne bo se več bal kaj bo v ponedeljek.
Popoldne ob štirih so bili na travniku. Napol suho otavo so dajali v kopice. Zazvonilo je pri cerkvi za delopust. Johan pa se je oglasil »Fajer um lasen«.
Hotel je po tirolsko povedat, da je dela za danes konec. Samo še tri kopice so naredili. Toliko, da je bila v kopicah vsa otava. Z vilami in grabljami na ramah so odšli domov.
Jože in Marko sta se takoj po malici umila do pasu. Pri koritu je bil močan curek. Močan, da sta se oba hkrati lahko umivala.
Lepo obrisana sta se lepše oblekla. Odšla sta na vas, da jo Jože pokaže in Marko vidi, kakšna je ta vas Naturns. Obšla sta jo po dolgem in počez. Je bilo komaj za eno uro počasne hoje.
Sedla sta potem za mizo pri gostilni poleg cerkve. Kar zunaj sta sedla za edino mizo, ki je bila tam. Jože je naročil pol litra vina.
Pila sta počasi tisto rdeče tirolsko vino in se pogovarjala.
Marko ga je naprosil in Jože mu je na kratko povedal tisto bridko zgodbo. Kako je bil vrnjen s Koroške in kako je izpred groba ušel.
»Čez Maribor so nas peljali v zaprtih vagonih prav do Celja. Hotel sem že z vlaka pobegniti. Večkrat sem videl, da bi se dalo, pa so me zadržali: Če ti pobegneš bomo mi vsi kaznovani. Kamor gremo pojdimo skupaj«.
»Vsi domobranci iz naše in okoliških vasi smo bili skupaj. Zato sem jih poslušal in ostal, vse do Teharij. Tam so nekateri res ušli iz taborišča. Pretepali in zmerjali so vse nas zato. Moj brat Franc jim je samo rekel: »Bog vse vidi, Bog vse ve«. Zato je bil tako pretepen, da ga jaz, ki sem njegov brat, nisem prepoznal«.
»Nekega večera so nas zvezali po dva in dva in vrgli na kamion, kot bi bili drva«.
»Vidiš Jože, zdaj je pa konec«, sem si rekel. »Nisi porabil prilike za beg. Zdaj je pa konec. Peljali so nas v smer, od koder se je slišalo streljanje«.
»Tako nas peljejo, kot se pelje živina v zakol«.
»Kot volek se pa res ne bom dal pobiti, mi je šlo kar naprej po glavi. Že so nas gnali v vrsti, zvezane po dva in dva. Ko sem začutil levo roko prosto. Menda se je žica samo napela, ko sem stiskal pesti. S prsti levice sem previdno odrival žico, ki mi je še ovijala desnico«.
»Temna noč je bila. Stražarjeva svetilka je komaj še malo svetila. Pod nogami sem čutil, da gremo po bregu počez«.
»Zdaj ali nikoli, sem si rekel. Bog mi pomagaj, sem zaprosil. Naglo kar sem mogel, sem se zvalil v prvi grm. Hitro sem zlezel pod«.
»Hudič je pobegnil, pa živ nebo ušel, sem slišal tik nad seboj. Stražar od spredaj in od zadaj, oba sta pritekla. Streljali so z brzostrelkami po bregu doli. V grm pa ni nihče. Tako sem se rešil. Kot divja zver sem potem taval po gozdu ponoči. Podnevi si nisem upal. Borovnice sem jedel in kakšno jagodo. Kar sem mogel doseči iz skrivališča. Vsak šum me je prestrašil, če je kje počila suha vejica, sem že mislil, da je strel. Duševno ves zbit, lačen in s krvavimi nogami sem se privlekel do doma. Lastna sestra Mici me ni spoznala, dokler nisem spregovoril.«
»Pomiril sem se malo. Na novo oblečen in obut sem šel še enkrat na Koroško. V taborišče pa ne več. Delal sem par dni pri kmetu blizu laške meje. Čez mejo bi lahko šel podnevi z rokami v žepu. Brž ko sem vedel kam naj grem, kje dobim slovenske begunce v Italiji. Od Humina naprej sem se peljal z vlakom prav do Treviza«.
»V Monigu sem dobil sovaščane, ki so ostali živi in polno drugih Slovencev. Se preselil z njimi v Servigliano. Zdaj sem pa tukaj«.
(Jože je iz Italije odšel v Argentino. Še pol leta ni bil tam, ko ga je zadela nesreča. Hotel je skočiti na vlak, ki se je že premikal. Kolesje mu je vzelo življenje, ko mu ga brzostrelke niso)
Nekaj časa sta molčala, vsak s svojimi mislimi zrla v zvonik farne cerkve v Naturnsu. Šele čez čas je Jože spet pričel, da je sploh nekaj rekel, da je prekinil mučen molk.
»Vidiš Marko, v tisti nizki hiši na desno od cerkve so policaji. Ti so vsa oblast tukaj. Midva ne bi smela služiti tu v vasi pri angelskih damah. Vedo za naju, Bog ve, kdo je to naznanil. Če nebi prednica vsake toliko policajem poslala, po Sepu par lepo rejenih piščancev. Zame vem, da jih je poslala, zate jih še bo, če jih že ni«.
»Tisti piščanci jo ne stanejo dosti več kot tiste tri tisočake, ki jih da meni na mesec in jih bo dajala tudi tebi. Tisto še za par čevljev ni zadosti«.
»Če bi vzela na delo domačina, državljana, bi mu morala plačati dvakrat več, pa še deset dni počitnic sredi poletja bi me morala dati. Sredi poletja, ko je dela največ. Plačanih seveda«.
»Kaj hočeš, tujci smo. Dolgočasiti se v begunskem taborišču in tuhtati, kaj bo z nami je še huje. Tu vsaj človeka vredno življenje živiš, čeprav napol zastonj delaš«.
»Nekoč bomo šli od tukaj«, je poprijel besedo Marko. Južno ali severno, da bomo dobili delo plačano kot se spodobi in brez tistega strahu:
»Kaj če nas bodo Italijani izročili v Titovino prvi dan, ko bo zadnji zavezniški vojak zapustil Italijo«.
Angležem so naši ljudje slepo verjeli. Niso verjeli takrat v Vetrinju tistim domobrancem, ki so pribežali nazaj. Da lažejo, da jih je nekdo podkupil in govore proti Angležem, da naše ljudi vračajo v Titovino in ne v Italijo kot pravijo. Angleži besedo drže, tako so takrat Angležem zaljubljeno verjeli.
»Če se je izkazalo, da Angleži ne drže besede, kako bomo verjeli, da jo bo držala Italija, ki je kupčije vajena«?
»Nam ne kaže drugega, kot iti čez morje brž, ko se bo dalo. Brž ko se bo kje odprla pot«, je bil prepričan Jože.
Da v domovino povratka ni dokler bo tam komunizem, sta pa dobro vedela oba.
Marko je povedal, da mu večkrat piše brat iz Argentine. Kakor hitro se bo dalo bo uredil, da bi vsi prišli tja. On, Gelca, njen fant, pa Jože tudi. Naj se vsi moški v Italiji iz uče mehanike. Tistih v Argentini primanjkuje.
»Zgibati se bo treba in pričeti na lastno pest. Le nase se lahko zares zaneseš. Drugi obljubljajo, ko pridejo težave se pa odmaknejo«, je menil Jože.
»Ko bo največje delo opravljeno, bom prosil prednico za par dni. Bom šel pogledat v Bologno, kje naši študirajo. Potem pa še naprej v Rim, da izvem, kako dobiti dokumente, ko ne ti ne jaz nimava nobenega na pravo ime. Če nimaš veljavnih dokumentov, ne dobiš potnega lista za v Ameriko. Pa če te sto bark v pristanišču čaka, ne moreš gor, če nimaš vizuma in potnega lista. Tako so mi povedali salezijanski patri v Cumiani, je zatrjeval Marko.
K maši sta šla drugi dan kar v Naturnsu. »Vidiš, je kazal Jože Marku može in fante, ki so čakali mašo pred cerkvijo. Kar v predpasnikih pridejo k maši. V lepo plavih čisto novih. Ko je prvič opran ni več za v cerkev. Le za delo doma«.
V cerkvi so peli tako kot v kakšni cerkvi na Kranjskem. Le da so peli po tirolsko. Orgle pa itak mednarodno. Župnik je prav tako grmel nad svojimi farani, kot tam na Kranjskem, le še kje v hribih.
»Ljudje so pobožni tukaj kot Slovenci. Prazniki so nadvse slovesni tukaj«, je po maši pravil Jože. »Bil sem tu za veliko noč. Tudi na procesiji na dan sv. Telesa. To je bilo bander, križev in sveč na svetlih svečnikih. Pa na Vnebohod. Jezusa potegnejo kar izpred oltarja v nebo. Počasi se dviga iznad ljudi vedno više. Potem zgine skozi lino v stropu«.
Tisto nedeljo popoldne sta se Jože in Marko odpeljala v Merano. Ob dveh popoldne sta stopila na vlak. Par korakov sta imela do postaje.
Za nazaj pa morava vzeti vlak ob sedmih. Tisti je zadnji. Če bi ga zamudila, bova morala peš nazaj v Naturns. Dve uri hoda je«. Tako je že v naprej skrbel Jože.
V Meranu sta poiskala tisto hišo, kjer je služila Gelca. Ob nedeljah popoldne je bila vedno prosta. Njen fant Mirko, ki bi jo tudi rad videl , je bil že pred njima tam.
»Kam«? So se spraševali.
»Bi šli na grad Tirol, kjer sem služila prej. Tam pod gradom pri majerici nam bodo že postregli. Majerica me je imela rada«.
Odšli so iz mesta v breg. Pot do gradu je bila bolj strma kot dolga. Izbrali so bližnjico. Mirko je hodil vedno prvi.
»Bi mislili, da ženem kakšne hudodelce, če bi hodil zadaj. Oborožen in v policijski uniformi«.
Med drugim je tudi povedal, da je imel kaka dva tedna nazaj opravka z dvema Ukrajincema. Neko žensko sta napadla in okradla. Jaz sem bil za tolmača, ko so ju prignali na našo komando.
»Če nista bila Harovski in Kudla«, je podvomil Marko. Opisal ju je Mirku približno kakšna sta. Se je kar ujemalo.
Da sta taka falota si pa nisem mislil. Dolgo sta vlekla salezijance za nos. Posebno Harovski se je v kapeli držal kot sam angel božji.
»Rekla sta, da sta mislila iti v Avstrijo. Pa nista imela denarja za pot«, je še povedal Mirko.
»Meni sta rekla, da gresta v Rim«, je povedal Marko.
Pogovor je prekinila Gelca, ki jo tista dva Ukrajinca nista prav nič brigala. Povedala je Marku, da je ta teden dobila pismo od sestre Rezke,
Zdaj že dolgo ne hodijo več stikat po hiši, če bi bil kdo od vaju še skrit, mi je pisala.
»Zdaj jo samo pridejo nagovarjat naj piše, da se lahko brez skrbi vrneta domov. Nič jima ne bodo naredili. Nič ne bosta zaprta. Le poglej, ji pravijo vedno: Gašparjev Francelj in mežnar sta že pol leta doma. Nikamor nista bila klicana, ko sta se vrnila. Zaprta pa sta bila samo en dan, da so dognali, kdo sta in od kje doma«.
»Da bi hodil nazaj, od koder sem jim bos in brez hlač ušel«, je jezno pribil Jože. »Raje sem tu za zadnjega hlapca vse žive dni«.
»Še dva meseca potem, ko si odšel so te iskali«, je nadaljevala Gelca. »Dobili so brata Petra, ki je spal v čebelnjaku. Tja je šel par krat spat. Rad bi videl, kdo hodi čebelam satje podrezovat«.
Zagnali so velik vrišč. Zdaj smo ga dobili ptička. Pa je bil samo Peter.
»Sem rajši tu za karabinjerja, kot kje blizu Gorice«, je svoje povedal tudi Mirko. »Tudi za učitelja se nisem ponudil. Pa je to moj poklic. Preblizu je meja in jaz nebi molčal rdečim v Gorici. Starši, oče in mama bi imeli sitnosti, ker so na oni strani ravno za mejo doma«.
»Tako imajo starši mir. Meni pa nobene sile ni tukaj. V pisarni sem na toplem prestal vso zimo. Me niso nagnali v patruljo. Sem edini od vseh, ki zna pisati na stroj«.
Pogovor je tekel, stekla se je tudi pot. Kar hitro so dospeli do čedne hišice tik pod gradom. Majerica je veselo objela Gelco. Vse je povabila notri. Na mizo je prinesla prva, že kar rdeča jabolka. Postavila jih je v jerbarščku na mizo.
Z Gelco sta obujali spomine. Mirko je vzel v roke harmoniko, ki je bila spravljena na nizki polici. Pokazal je Marku na kitaro, ki je visela na steni.
»Kar zaigrajta brez skrbi. Pa zapojte tudi. Rada poslušam kako pojete«, jih je opogumljala majerica. »Saj znate tako kot bi bilo po naše. Samo besede so drugačne«.
Mirko in Marko sta začela z »En hribček bom kupil«…. Nista še končala kitice, ko je majerica prenesla jabolčnik na mizo.
»Da se boste odžejali«, je rekla in nalila jabolčnik v štiri kozarce.
Popoldne je minevalo tako hitro, da je Jože že zaskrbljen gledal na uro. Ni ga veselilo iti peš iz Merana v Naturns.
»Vidiš po teh bregovih sem nosila travo in listje, ko sem služila tukaj. V košu sem nosila kot Tolminci«, je kazala Gelca Marku precej strme bregove okoli gradu. Stali so že zunaj pred hišo in se poslavljali.
»Poglej«, ga je pocukala za ramo. Tista stara ženska, ki gre zdaj notri v grad je grofova mati. Sitna in imenitna. Zakaj ne vem. Saj imajo samo ta stari grad, sveta okoli pa komaj za malo večjo kmetijo.
»Milostna gospa«, sem ji morala reči.
Če je dobila kakšno pismo, sem ga ji morala nesti na svetlem krožniku. Rekli so, da je iz čistega srebra, pa ni bil res.
Par dni preden sem šla proč, sem ji pa nesla pismo kar brez krožnika.
»Kako se pismo meni prinese«, me je jezno nagnala nazaj. Položila sem tisto pismo na bližnjo mizo in se obrnila, da grem.
»Počakaj«, je strogo ukazala. »Prinesi mi ga kot se spodobi«.
»Tam je pismo na mizi. Veseli bodite, da vam sploh kdo piše«.
Naslednjo nedeljo sta šla Marko in Jože v Merano že zgodaj dopoldne. Johan ju je podučil, kako naj naredita:
»Ob devetih pride tisti motor s prikolico. Tako kot vsak dan, da odpelje mleko«.
Že pred deseto mašo bosta lahko v Meranu. Dosti časa bosta imela, da bosta tam še pred mašo stopila v kuhinjo. Naročita naj skuhajo še za vaju, jedla bosta tam kot drugi možje, ki so v službi v zavodu. Tisti, ki mleko vozi, šolski sluga, mežnar in še eden, ki vse popravlja, kar se v hiši polomi.
Zvečer se pa kar z vlakom vrneta.
Tisti motor je bil narejen tako, da je imel spredaj eno samo kolo. Motor pa je poganjal tista dva, ki sta bila zadaj več kot meter narazen. Vmes med kolesoma je bila škatla z obodom okrog. Zadaj je imel obod tečaj, lahko se je odpiral proti tlom.
Na tisto mesto zadaj sta sedla Jože in Marko. Morala sta držati noge malo od tal, da jima niso drsele po tleh. Vrči z mlekom so bili naloženi spredaj. Z neko platneno rjuho so bili pokriti. Tako sta se lahko naslonila nazaj, ne da bi suknjiče namastila ob mlečne posode.
Bilo je bolj doživetje tista vožnja, kot pa prijetnost. Peljala sta se pa le, pa še zastonj. Vsako nedeljo odslej tako.
Vedno sta prišla vsaj četrt pred deseto v Merano. Naročila kosilo in čakala na mašo.
Cerkev je tudi pripadala samostanu angelskih dam. Bila je lepa in kar dosti velika cerkev.
Maševal je ob desetih navadno nekdanji šentpetrski župnik iz Ljubljane. Kot dober pridigar je slovel tudi v Meranu. Lepo mu je tekla nemška beseda, pa tudi povedal je dosti.
Na koru je orglal in vodil dekliški zbor doktor Anton Dolinar. Skladatelj in mojster orglanja. Posvetno pesem je zaigral tako, kot bi bila nabožna.
Med obhajilom je lepo počasi zaigral: Sem v Šiško v vas hodil. .
Angelska dama, stara profesorica pa je zapisala v kroniko. Tako kot zna na orgle igrati ta gospod, doslej ni tu še nihče.
Že prvo nedeljo po maši sta doktorja Dolinarja počakala pod korom Jože in Marko. Voznik jima je spotoma povedal, da je Slovenec tisti, ki orgla pri maši.
Pozdravili so se in malo pogovorili. Pogovor pa preko tistega o vremenu ni stekel. Pa mu je Marko za orglanje čestital.
Najbrž sta bila preslabo oblečena. Dr. Dolinar pa je na zunanjost zelo pazil. Oblečen je bil, kot bi ga iz škatlice vzel. Onadva pa pri vsem še malo pomečkana od vožnje.
Neke nedelje sta šla po maši pred zakristijo, da se predstavita in tudi pozdravita župnika Košmrlja. Tisto nedeljo je bil z njima tudi inženir Košir, tisti , ki ga prednica v Naturnsu ni marala.
Gospod Košmrlj je bil silno prijazen. Do besede pa jih ni pustil, zlepa ne. Prepričeval jih je, da se bo v kratkem zgodilo nekaj velikega. Terezija Newman je tako napovedala. Da verjetno ne bo več dolgo, ko bo on spet pridigal v Ljubljani.
»Dosti smo poslušali in malo govorili« je pripomnil Košir, ko so se razšli. Tega gospoda jaz že iz Ljubljane poznam. Pridigar je res, da malo takih, pogumen pa ni. Prvo nedeljo v maju lani je pridigal v svoji fari. »Naj pride hudo ali dobro. Naj pride taka ali taka nova oblast, jaz svojih ovčic nebom zapustil. Čez dva dni se je že drenjal med množico, ki je bežala preko Ljubelja«.
Ko so sedeli za mizo pri kosilu, je Košir tudi povedal, da bo odslej vozil mleko on. Zjutraj bo že ob osmih odpeljal iz Figeljaka. Naredil bo ovinek do Naturnsa in naložil mleko še tam. Tudi je obljubil, da bo imel vedno debelo odejo s seboj. Jo bosta dala pod sebe, tako bosta sedela malo više. Ne bosta več drsala z nogami po tleh med vožnjo. Tudi obleko bosta manj pomečkala.
Popoldne je šel inženir Košir svojo pot. Jože in Marko pa sta se kot navadno dobila z Mirkom in Gelco. To popoldne so šli k dr. Adlešiću. K njemu so najraje zahajali. Bil je mož, ki je znal zbrati skupaj vse Slovence v Meranu.
Že leta 1942 se je odpovedal županstvu v Ljubljani. Italijani so postavili na njegovo mesto generala Rupnika. Dr. Adlešič pa se je umaknil v Merano. Počakal je tam do konca vojne. Vabili so ga domov, pa ni maral. Tovarno Saturnus, kjer je imel dosti deleža je nova oblast podržavila. Advokati pa pri ljudskem sodišču niso veljali nič. Kaj naj bi vendar tam počel.
Ostal je v Meranu. Prevzel je v upravljanje hotel v katerem je živel. Tako je imel stalen dohodek. Poletje letos je že privabilo v Merano toliko tujcev, da so se skoraj vsi hoteli napolnili. Tako je pripovedoval.
Slovenci so se vedno shajali v vrtni uti na hotelskem vrtu. Ta prostor je dr. Adlešič rezerviral za Slovence vsako nedeljo. Da so se sešli in pogovorili. Tudi če njemu ni čas dopuščal, da bi bil zraven.
Prihajal je tja še Nemanič, ki je delal sode v pivovarni Forst. Včasih tudi dva stara upokojenca iz Gorice. Dr. Dolinar in inženir Košir sta prišla včasih. Župnik Košmrlj pa nikoli.
Dr. Adlešič je bil zelo razgledan mož. Rajši je poslušal kot govoril. Zato so vsi radi prihajali k njemu, povedali mu, če so imeli težave. Če so bile velike je med tednom posegel vmes on. Ne da bi tisti, ki ga je kaj tiščalo za to izvedel. Tudi če je kateri kaj lepega doživel se je veselil z njim.
Prve dni septembra so v Naturnsu pričeli obirati jabolka. Kaltarer je bil jabolčna sorta najbolj sloveča okrog Merana. Jablana kaltarer je rodila rdeča progasta jabolka, ki so ostala zdrava do pomladi.
V Sloveniji se je istočasno uveljavljala smitbergerjeva reneta. S kaltarerjem sta si bila na zunaj podobna.
V Naturns sta tiste dneve prišli še dve mlajši sestri, da sta pomagali sortirati jabolka. Domači hlapci so jih obirali in v košarah prinašali v čisto pomeden skedenj.
Obe sestri sta bili profesorici spodaj v Meranu. Ena je bila delavna in tiha, druga malo večja pa kot da nebi bila redovnica. Znala je kakšno nedolžno šalo povedati na tak način, da se je še David smejal. Marko se je dosti pogovarjal z njo. Snovi za pogovor kar ni zmanjkalo, precej časa. Na glasbo se je razumela. Tudi slavne slikarje je poznala malo več kot po imenu.
Marko je rad prestavljal že polne košare odbranih jabolk. Tako je bil čas za pogovor daljši. Tretji dan se je že upal vprašati, zakaj je postala redovnica. Da se mu zdi preživahna za tak poklic, je menil.
»Vesela sem zato, ker sem redovnica. Dobro mi je, morda bolje, kot če nebi bila. Ko sem bila stara šestnajst let sem se zaljubila v nekega fanta. Morda samo jaz, ne vem če on tudi. Nikoli ni bilo prilike, da bi si to povedala«.
»Poleti istega leta se je ubil v gorah. Šel je planike nabirat. V nobenega se ne bom več tako zaljubila«, sem začutila takrat. Šla sem pozneje v noviciat, ne iz obupa. Čisto dobro sem vedela, za kaj se odločam«
Marko je tudi povedal odlomke iz svojega življenja. Tudi, da ima izbrano dekle tam v Sloveniji.
Pogovarjala sta se tudi ko so metali otavo na svisli. Zadnji voz je bil še poln. Kup pa že tak, da en sam ni mogel razmetavati in še v kote tlačiti ob enem. Zato so poslali na kup obe sestri. Kar jima je Marko vrgel z vilami sta prijemali kar z rokami. Nosili sta otavo tja, kjer je bilo med kupom in streho še kaj prostora.
Tista bolj zgovorna je vedno dobila priliko za par besed. Prosila je tudi Marka naj več meče drugi sestri, ko je prišla blizu. Marko je začutil vonj, kot bi španski bezeg cvetel kje v bližini.
V soboto popoldne sta morali obe sestri nazaj v Merano. V ponedeljek bo šolska maša in nato redni pouk. Obiranje jabolk pa je trajalo še skoraj ves drugi teden. Košir je s svojim motorjem vozil jabolka v Merano tudi štirikrat na dan.
Iz slabših jabolk so delali sadjevec. Jože in Marko sta mlela jabolka prvi dan kar na roko. Potem je Jože staknil primerno kolo in jermen. Vse tisto je napel med motorjem za mlatilnico in mlinom za sadje. Prej sta vrtela in se utrujala, zdaj pa je bil čas tudi zato, da sta gledala, kako se tisti mlin sam vrti. Jože se je na sadje in sadjevec dosti bolje spoznal kot Johan. Pustil ju je kar sama. Davida pa je vzel s seboj na njivo krompir kopat.
Naslednji teden je ostal pri sadju in moštu samo Jože. Marko je tudi moral kopat krompir. Prav poleg sebe ga je prednica postavila, kot da Marko tega dela nebi poznal.
Pa zgleda, da bolj zato, da se je imela s kom pogovarjati. Kar naprej je spraševala. Tisti čas tudi stala oprta na motiko. Johan in David sta jima ušla z delom daleč naprej, pa je ni brigalo. Marka tudi ne, saj je ona glavna. Če manj dela se tudi njemu ni treba poganjati.
Marko je moral opisati vse svoje življenje. Od tedaj naprej ko sta ga mati in ena od sestra lovili okrog mize, da bi mu s silo oblekli prve hlače.
Tudi prednica je povedala o sebi, da je pri osemnajstih letih imela fanta. V planinah je zdrsnil po ledu v prepad. Pri dvajsetih je imela izbranega drugega. Bila je na tem, da se poročita. Zasul ga je v planinah plaz in načrtov je bilo konec.
»V samostan pojdem sem se odločila takrat. V tretje gre rado, sem verjela in še danes verjamem. Če bi se poročila bi ostala kmetica. Gotovo s kopico otrok. Samo v domači vasi bi me poznali. Zdaj sem prednica tukaj. Daleč okrog me poznajo in moja beseda povsod nekaj velja«.
Marko se je zamislil v krutost tirolskih planin. Lepe so, krasne so in nevarne. Skrbijo, da samostani tu po tirolskih dolinah ne ostanejo prazni.
Da je po visokih hribih hoditi nevarno, je vedel Marko že iz gorenjskih planin. Vendar je prepričal tudi druge, da so zadnjo nedeljo v septembru šli v visoke planine.
Mirko in Gelca sta prišla z vlakom do Schlandersa, dve postaji pred Naturnsom. Jože in Marko sta se pripeljala na dogovorjeno mesto kar s Koširjem. Namenili so se prav do vrha. Do tja kjer se med snegom in ledom blešči jezero Sprenzer.
Štiri ure so se neprestano dvigali. Najprej po macesnovem gozdu. Potem je bilo macesnov vedno manj in vedno več bukovja. Tudi bukovja kmalu ni bilo več. Stopili so na golo visoko planjavo. Samo še kakšno skrotovičeno drevo je rastlo tam. Bila pa je trava, kot na travnikih v dolini. Polno cikastih krav se je paslo tam. Zvonci so pozvanjali vsak malo drugače. Šli so kar po sredi med kravami. Nič se niso zmenile zanje. Tudi pastirja niso videli nobenega.
Še eno uro so hodili prav do vrha, do prvih grebenov, vedno bolj so bile gole skale. Sem pa tja je še cvetela kaka zapoznela gorska roža. Vsak je kakšno utrga, kot napisano potrdilo, da so bili res v planinah.
Jezero Sprenzer so občudovali kar z vrha tega grebena. Ležalo je kakih sto metrov nižje proti severu. Gladek, ne preveč strm in leden breg je bil skoraj do vrha. Spodaj pa prav do jezera. Le sem pa tja je molela kaka ostra skala iz ledu.
»Če ti tam spodrsne? Če se ne ujameš ob katero od tistih skal, naravnost v jezero zdrsneš«, je strašil Jože še druge. Bil je prvič v planinah, kjer je sneg in led vse leto.
Gelca tudi Marka ni pustila, da bi šel do jezera.
»Da se mi kje ne utopiš, ko še dobro plavati ne znaš«, ga je svarila. Tudi prepričala ga je.
Marko se je usedel na gladek kamen prav na vrh. »Od tu me ne premakne nihče, se varno sedi. Skala je pa topla, sonce jo je grelo že od jutra zame.
Še ostali so posedli po bližnjih čim bolj gladkih skalah. Pogledi vseh so bili uprti proti severu. Videli so same gorske vrhove, kamor je seglo oko. Bolj okrogli vrhovi so bili pokriti z snegom. Stene bolj ostrih vrhov so kazala gola rebra.
Veličasten pogled za par trenutkov. Potem je moralo oko zamižati. Svetli oblaki in bele gore so kar slepili. Zelenih očal pa se ni nihče spomnil vzeti s seboj.
Pogovarjali so se s pogledom proti dolini od koder so prišli. Proti severu so le bolj pogledovali. Jedli so jabolka, ki sta jih Jože in Marko prinesla s seboj. Tudi vodo sta prinesla. Gelca je napol naskrivaj spekla nekaj piškotov, zdaj jih je delila med vse.
V kos praznega in samo malo mastnega papirja je Gelca zavila vse tiste planike, ki za klobukom in v gumbnici ni bilo zanje prostora. Zadovoljni z izletom in razgledom so se že pozno popoldne spuščali v dolino.
Na postaji v Schlandersu so se ločili. Bila je že skoraj tema. Gelca in Mirko sta še ujela zadnji vlak proti Meranu. Jože in Marko sta se vračala peš. Še eno uro hoda ni bilo.
Med tednom po tisti nedelji je Marko dobil tisto težko pričakovano pismo. Prijatelj Lojze iz Bologne mu je pisal.
Njegova zaročenka, tako je pisal, je dobila službo v taboriščni pisarni. Našla je tisti seznam, ki so ga naredili takrat pozimi v Serviglianu. Na tistem seznamu je bilo tudi Marko Gorjan. Šla je brž pogledat v kartoteko. Tam je našla čisto zadaj kartico na kateri je pisalo: Marko Gorjan. Spodaj pa pripisano: Začasno odsoten.
Kar pridi brez skrbi. Ne bodo te vrgli ven. Začasno odsoten se lahko vrne kadar hoče. Pred 20. novembrom moraš biti tukaj najkasneje. Rok za vpisovanje na univerzo je študentom beguncem podaljšan do tistega dne.
Še isti večer je na pismo odgovoril in končal s pozdravi za oba. Vere ni še poznal, hvaležen ji je pa že bil.
Sestri prednici ni nič povedal, da namerava oditi. Ker se mu ni mudilo je v Naturnsu počakal še do trgatve.
Tri dni zapovrstjo sta David in Jože nosila brente polne grozdja. Marko pa je moral obirati grozdje v vrsti poleg prednice. Spraševanja ni bilo ne konca ne kraja. Da namerava prej kot čez en mesec od tod je pa kar utajil.
Tretji dan je tudi njega doletela čast, da je nosil brento. Jože je moral ostati pri stiskalnici. Johan, ki je tisto delo dobro poznal se je nekaj potolkel. Klin s katerim je navijal stiskalnico se mu je izmuznil iz stopnje. Z isto silo s katero je pritiskal na klin je odletel med škafe in brente. Še par dni po trgatvi je hodil pobit.
Po trgatvi jih na polju ni priganjalo nobeno delo več. Dva tedna so hodili v gozd, pripravljat drva za zimo. Prav gori do tistih kmetij, ki so se z dvorišča videle so morali hoditi vsako jutro. Tam je naturnska pristava imela nekaj gozda.
Dosti dreves so podrli vsak dan, največ macesne. Obsekali so veje in odsekali vrh. Deblo so s cepini zdrsali do struge malega hudournika. Od tam pa so debla kar sama drsala v dolino. Zadnji dan so samo še iskali debla, ki so se kje zataknila. S cepini so jih spet zdrsali v gladko strugo.
Spodaj na ravnini, je bilo debel na kupe. Nič se jih ne mudi spravljati domov. Če se ne da prevažati z vozom, se zapreže sani. Drv pa ima kuharica še dosti od lanske zime in to suhih.
Zopet so me vzeli karabinjerji v roke, je nekega dne potožila prednica. Prav Marku je rekla, da je že predolgo tu brez dovoljenja. Ne vem, kako jih bom pregovorila, naj te še pustijo tukaj.
Marko je vedel, da tistih piščancev, ki so se zvalili med šmarnimi mašami tudi ni več. »Ker ni piščancev, sem odveč tudi jaz«. Tudi dela ni bilo več za toliko hlapcev.
Marko je tisti večer povedal Jožetu, kaj namerava. Naj tega nobenemu ne pravi, ga je prosil. Bodo že izvedeli.
Na Martinov večer so se gostili z pečenim kostanjem. Tudi novo vino, sama črnina, je bila na mizi. Bil je sobotni večer.
Jutri v nedeljo greva z Jožetom v Merano, da se od vseh posloviva. V ponedeljek zjutraj pa odidem od tukaj. Grem v Bologno študirat.

ŠESTO POGLAVJE

Marko je stal pred študentskim taboriščem v Bologni, ulica Cirene številka 2.
Stražar, Srb že na prvi pogled, ga ni spustil naprej. Obraz, ki ga je videl pred seboj, mu je bil neznan. Že nahrbtnik na rami ga je delal sumljivega.
»Če nimaš dovoljenja za obisk, ne moreš naprej«, se je napihnil pred Markom stražar.
Fantje, ki tu študirajo, me skoraj vsi poznajo. Pokličite nekoga. Nisem prišel na obisk, sem študent. Prišel sem, da tu študiram.
»Vsaj Vero Seljak, ki vodi pisarno«, mi pokličite.
»Pisarna je ob tej uri že zaklenjena. Vsi so sedaj pri večerji. Vidiš, da bo kmalu noč. Zate ni v stopa, pa amen«
Marka je zaskrbelo. Kaj naj naredi sedaj na večer sam v čisto nepoznanem mestu. Da mora biti ta stražar tako trmast.
Spomnil se je, kaj je videl na železniški postaji, ko je tu v Bologni stopil z vlaka. Več starejših ljudi, pa tudi mlajših so nagovarjali potnike naj gredo k njim prenočevat.
Za majhno vsoto 50 lir. To je malo. Saj toliko stane kg. Kruha.
Slabe volje ob sprejemu, kot ga ni pričakoval se je obrnil in odšel proti postaji. Počakal je tam prvi vlak, ki je pripeljal iz Milana. Oprijel se je stare ženice, ki je imela pošten obraz, bila je oblečena v zbledelo vendar čisto obleko.
Za 50 lir, pa še deset za vožnjo za oba na tramvaju, se je dogovoril z ženico.
Odšla sta do tja, kjer je med ruševinami bilo nekaj prostora za postajo. Tam je ustavil tramvaj, stopila sta gor. Peljala sta se par postaj, ko je ženica vstala.
»Tukaj je«, je rekla tiho in stopila s tramvaja. Odprla mu je majhno sobico. Postelja in en sam samcat stol, sta bila vse pohištvo v njej. Snažno je bila videti tista soba z oknom na ulico. Ne kakšna zakotna luknja.
Marko je vrgel nahrbtnik na posteljo in se pripravljal, da odide. Moram iti večerjat kam. Pa malo mesta bi rad videl, je rekel ženici.
»Vsaj do desetih, bi prosila, če bi mogli že biti nazaj. Nerada puščam odprto pozno v noč«.
»Pridem«, je obljubil Marko. Nahrbtnik naj kar tu ostane za poroka, da se bom vrnil zares.
Toliko zaupljiv pa ni bil, da bi plačal v naprej.
Po zavitih srednjeveških ulicah je hodil Marko. Vsako križišče je dobro ogledal, da bo znal nazaj. Predaleč pa bolje, da ne hodi. Prišel je do glavnega trga. Trda noč je že bila, razsvetljava pa revna. Stolnici pred seboj je komaj videl do vrha pročelja. Na levi od cerkve sta molela v temo dva stolpa, iz surove opeke, nič ometana. Kateri je večji ni mogel uganiti. Svetloba ni segla do tja gor. Opazil pa je, da je eden od stolpov postrani. Kje se je tista poševnost končala pa ni mogel videti.
Stopil je v temačno gostilno in naročil porcijo špagetov. Prinesli so mu na krožniku kupček napol sivih špagetov. Prav na vrhu kupčka je bila sled senca tiste omake, ki je dajala jedi ime: »špageti a la bologna«.
Bolj lačen kakor sit se je kar brž vrnil tja, kjer ga je čakal nahrbtnik, tja kjer bo prespal noč.
Drugo jutro je šel že zgodaj pred študentsko taborišče. Stražar pred vhodom je bil Slovenec. Po obrazu in besedi. Spremil je Marka do pisarne, tam je potrkal zanj in odprl vrata. Marka Vera ni poznala, zato se je predstavil. Vera je stekla poklicat Lojzeta in se brž vrnila. Poiskala je v kartoteki Markovo kartico in prečrtala tisti začasno odsoten. Stvar je bila s tem urejena. Marko je spet postal član taborišča.
Prišel je Lojze. Veselo je bilo srečanje. Od brezskrbnih študentskih let v Ljubljani v začetku vojne se nista videla.
Lojze je bil vpisan na agronomsko fakulteto. Isto, kar je imel v načrtih Marko. Oba bosta šla za istim ciljem.
Bila pa je razlika: Lojzetu je kar naprej pisaril njegov oče in ga rotil, naj se vendar vrne domov. Pri krajevnih oblasteh je dobil zagotovilo, da mu ne bodo nič naredili, če se vrne. Precej velik grunt, ves na ravnem čaka, da ga prevzame in ohrani priimek pri hiši.
Marko je imel še enega brata doma. Lahko se poroči, čeprav je šepav. Ohranil bo priimek pri hiši in priimek ne bo šepav.
Da mu je hudo ker očetu ne more ustreči, je trdil Lojze s solzami v očeh. Ko so njega dali študirat, sta bila še dva druga brata doma. Končala sta v Kočevskem rogu. Morda bi pot Lojzeta pripeljala tudi pod zemljo, če bi verjel. Če bi se vrnil!
Lojze je z zamahom odgnal težke misli in povabil je Marka, naj gre z njim. Mu bo taborišče razkazal.
Sicer pa to ni nobeno taborišče. To je veliko poslopje v dva nadstropja zidano. Zgleda kot kakšna šola.
»Ta stavba je bila dom fašistične mladine, ko je bil še Musolini gospodar Italije in Italijanov«.
»Poglej kaka lepa in široka veža z marmornatimi stopnicami v prvo nadstropje. Vidiš, tukaj na desni so pisarne in soba za policaja. Policajev, seveda brez orožja.
Vse to z nami vred pripada ustanovi UNRRA.
Direktor UNRRA in seveda tega taborišča je neki holandski oficir – stotnik. Upravnik, pa je begunec, še iz leta 1917, ko so iz carske Rusije bežali plemiči, oficirji in druga smetana. Tudi ekonom je ruski emigrant, Jud po rodu.
Na levi strani veže je vhod v veliko dvorano. Tudi velik oder ima. Zdaj je ta dvorana naša obednica. Trikrat na dan pridemo sem. Tisto kar jemo skuhajo v kuhinji, ki je prizidana. Kuharji so sami Italijani. Eden je zidar, drugi mizar, tretji je mehanik.
»Za red in snago so skrbeli študentje sami.«
Odšla sta po stopnicah v prvo nadstropje. Zgoraj v tem nadstropju sta bila na desni stanovanja upravnika in ekonoma. Direktor je imel tu samo pisarno. Stanoval je v hotelu.
Na levi je bil velik prostor, zdaj spremenjen v učilnico. Samo vrata, kjer se gre notri je Lojze pokazal Marku. Notri nista šla, bi motila tiste, ki študirajo.
Odšla sta kar v drugo nadstropje. Na desno so bile vrata v velik prostor.
Tam imajo študentke svojo učilnico, svojo spalnico in drugo. Vse študentke so Slovenke. Tu prav na koncu pa je še ena sobica. Mala sobica z oknom na dvorišče. To sobico bova dobila Vera in jaz, kadar se poročiva. To bo kmalu, je že vse urejeno. Če bi imel ključ s seboj bi ti jo pokazal.
Tu na levi pa imamo spalnico študentje. Razen spalnice, velike kot dvorana imamo tu še kopalnico in stranišča.
»Pridi, ti bom pokazal, kje boš spal ti«, je povabil Lojze. Vstopila sta v spalnico.
Bila je polna postelj v dva nadstropja. Blazine niso bile slamnjače. Prave blazine so bile. Videle so se, ker nekateri svojih postelj zjutraj niso postlali. Za odejo so bile samo deke, rjuh pa nikjer.
»Vidiš tukaj. Ta postelja bo tvoja, je rekel Lojze in pokazal posteljo v četrti vrsti od okna na levo. Tista spodaj, ki je še brez dek. Rekel boš skladiščniku, ki je Slovenec in ti bo dal. Dve ali tri, kolikor boš prosil«.
Slovenskih študentov je ravno trideset. Študentk pa dvajset. So tudi trije študentje Hrvati, dva Albanca in pet Litvancev. Postelj je za petdeset oseb. Tako je kakih deset postelj vedno praznih.
Za kake begunce, ki prihajajo še vedno, tu prespijo dve, tri noči. Potem jih pošljejo na italijanski jug v taborišče, ki mu ga določijo. Ali pa ga pošljejo nazaj od koder je pribežal.
Marko je svoj nahrbtnik odložil spodaj v pisarni. Zato sta odšla po stopnicah dol do pisarne, kjer je bila Vera. Marko je odnesel nahrbtnik v spalnico. Takoj se je vrnil. Sedla sta on in Lojze, da bodo kosilo kar tam počakali.
Pogovarjali so se in čakali. Vera je naredila za Marka tako rdečo izkaznico za mesec dni kot so jih imeli vsi.
Pri vstopu v obednico, ti jo dežurni preluknja. Ima za vsak dan tri okenca, za zjutraj, opoldne in zvečer.
Dežurni je vedno eden od študentov. Vsi študentje se morajo zvrstiti v vseh službah tedensko. Štirje za red in snago v obednici. Štirje za isto delo v veži in stopnicah. Samo stranišča čisti stara Italijanka.
Policajev je deset. Ti so stalni in niso študentje. Štirje so Slovenci, drugi pa Srbi ali Črnogorci. Tista služba je plačana. Ves dan mora biti pri vratih ali pred vrati policaj. Brez orožja seveda. Ponoči mora kjer koli posedati še eden. Da ga tisti, ki straži takoj pokliče, če bi bilo potrebno.
»Večina študentov je zdaj dopoldne na predavanjih na univerzi. Popoldne imam predavanje tudi jaz«, je rekel Lojze. »Danes popoldne grem sam, da se ti v spalnici ugnezdiš in v učilnici izbereš prostor. Jutri zjutraj pa pojdeva skupaj.
»Ti bom pokazal, kje se vpiše. Najbolje, da to opraviš jutri, je čas samo še do nedelje. Še to je izjema samo za begunce – za nas. Tu v Bologni je župan komunist. Rektor na univerzi pa ne. Univerzitetni svet še manj. Imamo skoraj privilegij pri profesorjih, zato ker smo se proti komunistom borili«.
V pisarno, kjer so sedeli se je slišal vedno večji direndaj. Govorjenje in klicanje vsepovsod, po veži in po stopnicah. Študentje so se vračali iz predavanj. Odnašali so svoje knjige in ostale pripomočke v učilnico. Vsak na svojo mizico.
Dežurni je že stal tam s svojimi kleščami. Delal je luknjice, kot sprevodnik na vlaku. Nihče se ni mogel vrniti in kositi še enkrat. Luknjica za opoldne je že bila narejena.
Lojze je skozi priprta vrata videl, da je obednica že kar precej zasedena.
»Pa pojdimo sedaj še mi« je rekel in se dvignil.
Lojze naprej in Vera zadnja, so odšli proti obednici. Marku so preščipnili prvo luknjico na izkaznici. Študenta, ki je bil dežuren, ni poznal. Da je Litvanec, mu je pošepnil Lojze.
V obednici se je več glav dvignilo, ko je stopil Marko. Mahaje z levico so ga pozdravljali kar sede. Desnice vseh so bile zaposlene. Z žlicami oborožene so ponavljale tisto tisoč in tisočkrat ponavljano pot iz krožnika v usta.
Dva študenta sta stregla. Eden je vsakemu podal krožnik mineštre. Drugi pa hlebček kruha in žlico. Druga dva sta že napolnjene krožnike nosila iz kuhinje.
Vera, Lojze in Marko so sedli k mizi, kjer je že sedel France, Markov prijatelj. France mu je krepko stisnil desnico. Marko pa ga je še krepkeje udaril po rami.
»Pa smo spet skupaj«, vidiš France.
»Ti je uspelo, da si končno le prijadral sem«, je veselo pripomnil France. »Če nebi bilo Vere, ki se je potrudila zate, Bogve kdo bi sedel zdajle tu kjer sediš.
Po kosilu je šel Marko skupaj z ostalimi v veliko vežo v drugo nadstropje. Tam je bila miza za tenis. Dva sta igrala. Drugi so navijali, kritizirali, hvalili, ali se o čem drugem pogovarjali.
Marko je imel cel krog okrog sebe. Eden ali drugi je tudi prišel. Stisnil mu je roko v pozdrav in odšel po svojih opravkih. Ostalo jih je kakih šest, sedem zbranih v krogu. Nekdanji sošolci iz klasične.
Vse je moral povedati Marko. Kje je hodil, s kom je hodil, kaj je doživel. Tudi drugi so imeli kaj povedati iz svojih begunskih doživetij. Žogico, ki je skakala po mizi še opazili niso.
Brž drugo jutro se je šel Marko vpisat. Povedal je pri okenčku svoj priimek in svoje ime. Uradnica je šla pogledat na nek seznam. Tam je bilo Markovo ime zapisano. Bil je tisto seznam vseh, ki jim je italijansko zunanje ministrstvo odobrilo vpis na univerzo v Bologni. Marko je imel pri sebi dovoljenje, da se lahko vpiše v Torino. Pa tistega ni pokazal.
Morda bi s tistim papirjem oborožen moral plačati takso. Saj so mu tako na univerzi v Torinu rekli. Tu na tem skupnem seznamu pa je bilo črno na belem, da je vpis in drugo zastonj.
Samo index je moral Marko kupiti za svoj denar. Če bi imel ljubljanski index pri rokah, bi bil pa še tistih stroškov prost.
Pokazali so mu dve veliki tabli. Tam je bil razpored vseh predavanj za vse smeri na tej univerzi. Marko je prepisal na poseben papir vsa predavanja za prvi letnik agronomije. Kadar bo sedel pri mizi, bo vse tisto na čisto prepisal v index. V taborišče se je vrnil kar sam. S tem dnem je pričel življenje študenta begunca.
Ob nedeljah je hodil k maši v jezuitski kolegij. Tam je precej veliki kapeli, so jo imeli študentje vsako nedeljo ob devetih. Vse je bilo italijansko, razen petja na koru. To je bilo slovensko po besedi in po melodiji. Zbor je vodil France, zato se je tudi Marko takoj pridružil zboru. Imel je za petje silno veselje, glas pa bolj povprečen.
Italijanskih študentov je prišlo bolj malo, skoraj več profesorjev.
Marko je skupaj s Francem pokukal tudi v stolnico. Tudi tam sta videla praznino.
»Ti Lahi«, sta se razhudila oba. »Take imenitne cerkve imajo. Papeža imajo in nič koliko svetnikov«. Dejal bi, da je skoraj več svetnikov na oltarjih in na raznih konzolah, kot pa vernikov v klopeh.
Popoldne so študentje iz taborišča radi zahajali v malo oddaljeno gostilna. Že skoraj zunaj mesta. »Pri stari hruški«, se je reklo tisti gostilni. Če je bilo toplo in vedro so zasedli dolgo staro mizo, ki je stala pod še bolj staro hruško na vrtu. Če ne, so zasedli edini večji prostor, ki ga je gostilna premogla.
Veliko so peli in malo pili, vendar jih je bil gospodar vedno vesel. V Italiji južno od Benetk nihče ni Slovencev zatiral ali zaničeval. Gospodarja pri »stari hruški«, so celo učili peti po slovensko. Več kot »moje dekle je še mlado«, mu ni šlo v glavo. Pa še tisto šele, ko so mu povedali kaj besede pomenijo.
Marko je mislil, da so študentje v Bologni čisto brez ficka v žepu. Zato je prvo nedeljo plačeval samo on, ki je tri mesece delal za denar.
Čez teden je spoznal, da se je zmotil. So bili študentje, ki so imeli v žepu več kot on. Eden je bil kar bogat. Če je kdo od študentov ali begunec, ki je vedril v taborišču par dni imel dolarje, mu jih je on zamenjal za lire. Zaslužil je pri tem. Drugi je imel v taborišču trafiko. Prodajal je bonbone, cigarete in kak drobiž takim, ki jim je bilo v trgovino zunaj predaleč.
Opati in priorji raznih samostanov v Bologni, so se tudi brigali, da študentje niso bili čisto brez denarja. Tudi iz Vatikana je kdaj pa kdaj prišel kak prelat, tudi ne praznih rok.
Vsak, ki je za študente kaj prinesel, se je ustavil v bližnjem župnišču. Dal je sklicati slovenske študente v župnišče. Župnik je na vso moč hvalil slovenske študente, še bolj pa študentke. »Nimajo doma, reveži so begunci. Pa pridno študirajo in tu v moji cerkvi jih dosti vidim. Dobra polovica jih je pri maši in obhajilu vsak dan.«
Vsak darovalec, ki je prišel je držal svoj dar visoko v zrak. Namazal ga je seveda tudi z dobrimi nauki: »Da ne boste kadili. Da ne boste pili. Da ne boste za ženske zapravljali…«
Študentje niso zapravljali. Saj bi tisto malo, kar je vsakemu pripadalo, kaj hitro izhlapelo. Pili so samo po četrtinko, kadil ni skoraj noben. Da bi zapravljali za ženske, so bili prepošteni.
Ta ali oni je s tistim malim denarjem nakupil sukanca, šivank, aspirinov in podobno, ter vse tisto poslal v Slovenijo. Vedeli so tedaj v Italiji, da celo šivanke soseda sosedi posoja. Brž ko je Marko vedel, da se lahko pošlje in da tudi na naslov pride, je naredil tri male pakete po pol kilograma. Več se ni smelo poslati na en naslov.
Tri tedne je že bil Marko v Bologni. Nekega dne se je odločil: »Jutri pojdem v Rim pogledat. Če se da in kje se da dobiti osebne dokumente. Vseh vrst govorice je slišal, da ni posebnih težav in stroškov. Točnega pa ni vedel nihče.
Razen maturantskega spričevala ni imel nobenega dokumenta na svoje ime. Za pot naprej v širni svet, pa moraš imeti papirje v redu. Moraš imeti kak dokument, ki ga priznajo policaji, cariniki in druge oblasti. Vsi so taki, da jim dobro napisan in z žigi opremljen papir nekaj velja. Tvoj pošten obraz pa nič.
V Rim se je odpeljal preko Firenc. Vlak je bil tako poln, da je komaj četrtina potnikov sedela. Ostali pa kar stoje, vso noč in še nekaj dopoldneva.
Marko se je zrinil do prve kopi. Usidral se je tam, kar nekaj mu je reklo, da bo šel tisti potnik v Firencah dol. Da se bo lahko do Rima peljal sede. Tisti, ki je stal tik za Markom, se mu je priporočil, naj potem sedež odstopi njemu, kadar bo šel dol. Tisti sedež, ki ga Marko še zasedel ni.
Sprevodnik ni prišel ščipat voznih listkov. Je bilo preveč dren. Vožnje niso od konca vojne še nič podražili. Pa jo bodo gotovo kmalu. Marko je zdaj vedel čemu tak dren.
Stal je ko so se vozili skozi dolgi predor pod gorovjem Chianti. Marko se je spominjal na velike jajcu podobne čutare. Na meji na Tratah jih je šlo na jugoslovansko stran vsako nedeljo na stotine. Kdor jo je kupil je moral vpričo carinika narediti požirek. Potem jo je zamašil in odnesel. Bila je vedno tam vrsta takih, ki so molče čakali ali pa kar glasno prosili za tisti požirek. V Firencah je šel tisti dol, ki je sedel poleg Marka. Marko se je usedel, se odpočil, celo malo zadremal. V Orvietu pa je prepustil svoj sedež tistemu, ki se mu je prej zaročil zanj.
Mož se mu je iz vsega srca zahvalil in sedel. Da že skozi od Milana stoji, mu je rekel. »Vzemi mladi fant, ki si mi sedež odstopil«, je ponudil Marku steklenico vina v dar.
Marko je ni imel kam spraviti. Lepo se je zahvalil. Steklenica manjša od litra, se mu je potem valjala po rokah vse do Rima. Prestavljal jo je iz rok v roko, ko je hodil po cestah in spraševal, kje je ulica Dei Colli.
Našel jo je kar kmalu in na številki 10 pozvonil. Predstavil se je sestri, ki je prišla odpirat. Vedel je že prej, da je tista hiša last slovenskih šolskih sester.
Sestra je pokazala Marku po stopnicah navzdol: »Tam doli se shajajo slovenski begunci, kadar prihajajo v Rim. Gotovo jih je nekaj doli.«
Marko je šel po stopnicah navzdol. Spodaj so navadno kleti. Ni bila klet, bil je lepo ometan in celo pobeljen prostor.
Tam so že stali trije in pripravljali nekaj, da si bodo skuhali. Celo čebulo je rezal nekdo na drobne koščke. »Brez čebule makaroni nimajo okusa«, je rekel Marku, ki se je približal. Nič se nista poznala. Pa se je že ustalila navada med begunci, da so začeli neznanci pogovor med seboj. Brez, da bi se predstavili naprej.
V kotu je videl Marko malo pečico na plin. Nekdo, ki si je pravkar ocvrl jajca v mali ponvi, se je umaknil k mizi. Ogenj je brž zasedel tisti, ki je rezal čebulo. Na mizo, kjer je nastal prostor, je postavil svojo ponev. Potegnil je iz žepa kos kruha. S skorjo je trgal jajca narazen. S sredico pa pobrisal, ko je bilo v ponvi še samo malo maščobe. Jedel je kar stoje.
»Na, da boš lahko zalil«, mu je Marko ponudil steklenico vina, ki se mu je še vedno valjala po rokah. Neznanec ga je hvaležno pogledal. Brž jo je odmašil, brez vseh priprav, napravil požirek. Za požirke so se priporočili tudi drugi.
»Tako kot sem jo dobil, tako naj gre naprej. Sam jo še odmašiti ne bi znal. Pa tudi jedi nimam, da bi zalival zraven«.
Vsi tisti okoli mize stoje so Marka podučili: Kje je sodišče, kje notar, kje naj dobi priče. Govorili so tudi trije hkrati. Marko je vedel vedno manj. Slišal je besede: notarski akt, izkaznica, potni list… Z potnim listom lahko dobiš dovoljenje za vse države Južne Amerike. Seveda, če imaš potrdilo.«To je papir, mu je dosti točno povedal eden od štirih, ki ti ga mora poslati nekdo od tam. Da zate odgovarja, da ne boš v breme države kamor prideš.
Marko je hotel tudi vedeti, kje se dobi v Rimu poceni kosilo. On da kuhati ne zna, pa tudi posode nima, še žlice ne.
»Posodil ti bi kdo od nas«, se je brž eden oglasil.
»Kje kupite, kar si kuhate«, je bil radoveden Marko.
Tu blizu. Če imaš denar vse dobiš. Tu zunaj greš na levo in vprašaš, kje je »Campo Fiori«. Brž ti bodo pokazali. Tam dobiš vse brez karte. Je dražje res. Dobi se pa: makarone, riž, moko. Jajca, olje… Še tobak dobiš. Lepo na drobno narezan. Ponujajo ti ga, da ga poduhaš. Vzameš ščepec pri enem , drugem, tretjem in ga je toliko, da lahko zviješ cigareto. Papirčke tudi prodajajo tam. Take, ki so že narejeni, samo tobaka ni notri. Dobiš za majhen denar strojček, daš tobak vanj. Pritisneš in cigaretni papirček se napolni s tobakom. Vidiš pa je cigareta gotova.
»Škoda, da ne kadim, ko ste mi vse tako lepo opisali«, jih je pohvalil Marko. Veste, jaz sem prišel iz Bologne. Da bi tu v Rimu čimprej dobil potrebne dokumente. Prav nobenega nimam«:
»Jaz bom šel s teboj, se je ponudil tisti, ki je malo prej jajca jedel. Jedel sem že nekaj. Lahko kar greva.
Hodila sta že nekaj časa, ko je Bregar pozvonil na nekih samostanskih vratih. Marku je spotoma povedal, da se piše Bregar, ime pa mu je Polde. Tudi Marko mu je povedal svoje ime in priimek.
Skozi malo linico v vratih je pokukal bradat menih.
»Če bi poklicali tiste tri duhovnike begunce, ki živijo pri vas. Recite jim, da jih Bregar čaka zunaj. Naj pridejo vsi trije, da bodo temu fantu za priče.
Kmalu so se odprla vrata. Ven so stopili trije duhovniki. Dva je Marko po obrazu spoznal. Bila sta z drugimi v Serviglianu, dokler jih ni komandant nagnal ven.
»Veste gospodje«, je po pozdravu pričel Bregar. »Ta študent bi rad naredil notarsko potrdilo. Vi vsi trije mu boste za pričo, četrta priča bom pa jaz«.
»Jaz notarskega akta tudi nimam«, je rekel tisti duhovnik, ki ga Marko ni poznal.
»Kako prav«, je rekel Bregar. »Bo ta fant četrta priča. Bomo ubili dve muhi na en mah«.
Malo so morali čakati. Ob pol dvanajstih pa so prišli na vrsto. Uradnica je že imela v rokah dve veliki tiskani poli. Tako veliki, da je bila na sredini prepognjena. Na enega so se štirje podpisali, da je Marko Gorjan res Marko Gorjan. Na drugem pa se je poleg onih treh podpisal tudi Marko. Uradnica je udarila spodaj velik pečat in se podpisala na desno stran. Na levi strani pa se je moral podpisati tisti za katerega je notarski akt delan.
»S tem papirjem pojdite na sodišče. Tam bodo dali obema potrdila, da v sodnih aktih ni nič napisanega proti njima. Lahko danes, ali pa naslednje dni«.
Plačala sta vsak po sto lir za kolke in papir. Potem so se razšli. Duhovniki v samostan, Marko in Bregar pa po cesti naprej. Nekdo mi je rekel v Bologni, da je tu v Rimu papeška menza, kjer se prav poceni naješ.
»Jaz vem kje je«, je brž odgovoril Bregar. »Tudi jaz grem tja, kadar imam denar. Danes sem bolj suh«. »Bom jaz plačal za oba«, je bil Marko brž pri volji. Tisto kar ste si pripravili in pojedli tam pod samostanom, je bilo samo za apetit razdražit. Kar pojdiva«.
»Ne misli, da te bodo v papeški menzi ne vem kako gostili. Krožnik mineštre dobiš. Makarone pomešane z nekim črnim fižolom. Menda ga iz Brazilije pripeljejo«.
Nista hodila dolgo, ko sta prišla na kraj, kjer je že zunaj dišalo po kuhanem fižolu. Vstopila sta skozi na široko odprta vrata. Marko je takoj pri vratih plačal za dva krožnika mineštre. Z malim listkom, vsak enega sta dobila, sta šla tja, kjer so že nekateri stali v vrsti, da dobijo krožnik jedi in žlico.
S polnim krožnikom in žlico v rokah sta poiskala prazen prostor pri zelo dolgi mizi, ki je stala tam. Deset lir je stala jed za vsakega. Toliko kot vozni listek za tramvaj. Jed ni bila najboljša, užitna pa. Tudi krožnik je bil globok, toliko, da je bil želodec zadovoljen.
Malo sta po jedi še posedela. Kar kmalu sta odšla na sodišče. Bregar je vedel, da tam delajo ves dan, tudi od poldan do dveh.
Za tisto potrdilo, kjer je bilo uradno potrjeno, da Marko ni noben lump. Da ni v sodnih aktih nič napisanega proti njemu, sta morala čakati kar dve uri. Marko ga je dobil, ker je povedal, da prihaja od daleč iz Bologne. Če ne bi jezika rabil, bi moral čakati na tisti papir tri dni.
»Kako le vedo, da nisem lump. Saj me nimajo nikjer zapisanega«, se je čudil Marko.
»Kaj hočeš. Uradni postopek je tak«, je vedel Bregar.
S tistim papirjema oborožen je šel Marko delat vrsto na matični urad. Ni mu bilo treba iskati. Edina vrsta, ki je bila v ogromni veži, je bila za tiste, ki so prosili za osebno izkaznico Z velikimi črkami pa je bilo tudi napisano tam, da za tujce izdajajo dokument, ki se mu pravi NANSEN.
»Boš znal sam nazaj na Dei Colli, če te samega pustim tukaj v vrsti«, je vprašal Bregar Marka. Bil je že kar napol obrnjen da gre.
»Imam še druge opravke«, je rekel že par korakov proč.
Marko je pritrdil, da naj ga kar nič ne skrbi. Da bo že sam vse opravil. Da mu je zelo hvaležen že samo za to, da ga je spremljal do tukaj.
Minila je ura, minili sta dve pa se je vrsta le malo premaknila. Komaj za dva metra je v vrsti napredoval. Do pisarne pa je bilo še več kot pet metrov.
»Pozno bom prišel na vrsto, če sploh bom«. Ura nad glavnim vhodom je kazala pol šestih. Na vratih pisarne pa, da zaprejo ob sedmi uri.
Več kot pol ure je še stal tam, ko so se vrata pisarne nenadoma bolj na široko odprla. Ven je stopil zlikan mlad policaj in stoje pri vratih vprašal.
»Je kdo tukaj, ki dobro italijansko zna pa tudi ukrajinsko razume.«
Marko je kar planil naprej. Preden se je kdo drug oglasil je že stal pri vratih.
»Jaz razumem«, je rekel.
Mladi policaj ga je brez pomisleka spustil naprej. V pisarni je stal pred pisalno mizo precej rejen mož. Se je videlo, da revež ni, samo jezika ne zna. Marko ga je spraševal pol po slovensko pol po ukrajinsko. Vse tisto, kar mu je rekel uradnik, da naj ga vpraša. Kar dobro je bilo.
Ukrajinec se je samo še podpisal na NANSEN izkaznico in Marko je svoje delo opravil. Ukrajinec mu je ponujal zavitek cigaret. Marko je odklonil, ker on ne kadi. Uradnik pa je cigarete rad vzel. Medtem, ko jih je spravljal v žep, se je Marko opogumil:
»Pa bi še meni naredili enak dokument kot temu gospodu, ko sem že tukaj. Iz Bologne sem prišel zato, dve uri sem že čakal zunaj«.
Uradnik je bil kar takoj pri volji. Vzel je v roke vse tiste papirje, ki jih je Marko prav ta dan nalovil po Rimu. Dobil je še on izkaznico NANSEN. Da se ta dokument tako imenuje, je po zaslugi nekega Belgijca Nansena. Ta mož se je po prvi svetovni vojni brigal za begunce, ki so zaradi vojne izgubili vse, celo svoje dokumente. Tako je Marku razložil uradnik.
Zahvalil se je lepo za uslugo in odšel iz pisarne. Spotoma je videl, da je tisti mladi policaj odbral samo še tri, ki so bili najbližje vrat. Drugim pa je rekel, naj pridejo jutri.
Marko je po srečnem naključju vse opravil v enem dnevu. Večer se je že delal, ko se je vrnil v hišo šolskih sester na Dei Colli 10.
»Da bi se že nocoj vrnil v Bologno? Vso prejšnjo noč sem se vozil. Ves dan sem bil na nogah. Kar tu bom ostal čez noč, ne bom sam«.
Stopil je do vogala, kjer je videl trgovino. Stopil je notri in kupil sendvič z mortadelo za večerjo. Naslonjen na zid ga je pojedel, nato pa potrkal pri sestrah. Trikrat je potrkal in čakal. Stepel si je iz suknjiča vse drobtine in drobtinice ko je čakal.
»Kaj pa trkaš«, je rekel tisti, ki mu je odprl vrata. »Ne veš, da se tu kar na kljuko pritisne in vstopi. Vidim, da si tisti, ki nam je dopoldne steklenico vina prinesel. Dobra kapljica je bila. Zato pa pojdi kar naprej. Se bomo že stisnili, če boš ti tukaj čez noč«.
»Tukaj v pritličju ni nikogar. Pisarna socialnega odbora je že zaprta. Sestre so tudi že odmolile v kapeli, ki je tu zraven. Zdaj so vse v prvem ali drugem nadstropju. Edino tam so si obdržale. Vse drugo so dale beguncem na razpolago. Rečem ti, svetnice so. Stisnjene bolj na majhno, da imamo prostor še mi«.
»Če ne bi imeli tega, se bi potikali po železniških postajah in gnili po taboriščih«.
Stopila sta po stopnicah v kletni prostor. Kakih deset moških se je že stiskalo tam. Dva sta kar oblečena ležala na edinih dveh slamnjačah, vrženih kar na tla. Pet drugih je sedelo na klopi, kjer je bilo prostora za štiri. Dva sta se vrtela okoli pečice v kotu. Eden je kuhal makarone, ko je drugi rezal v ponev čebulo in paradižnik. Da bosta tisto, ko bo popečeno na olju stresla vrh makaronov. Sredi prostora je bila edina luč. Visela je od stropa gola žarnica brez senčnika.
Tik pod lučjo je sedel nekdo kar na tleh. V rokah je držal precej debelo knjigo. Edino tam je bila luč tako močna, da se je dalo brati. Marko je na knjigo radovedno poškilil. Bila je knjiga o rimskem pravu.
»Študiraš kot jaz«, je prijazno vprašal Marko.
P»Da«, je pritrdil fant in malce dvignil glavo. »Vidiš lahko tudi, kje in kako. Tu v Rimu sem vpisan na pravno fakulteto. Jih je še več, ki študirajo tukaj v Rimu. Zasedli so prazno avstrijsko veleposlaništvo. Avstrija je še zasedena dežela. Nimajo tukaj poslanika, še konzula ne«.
»Zakaj nisi tam še ti«, je hotel vedeti Marko.
»Tam so samo taki, ki so bili pred vojno organizirani v klubih. Jaz nisem bil ne pri mladcih ne pri stražarjih. Zato me ne povabijo tja, sam se pa nočem vsiljevati. K sreči imam dobre živce. Lahko študiram, če je zgoraj ropot, ali pa če se tu okoli mene pogovarjajo«.
Tista dva tam pri peči, sta že zajemala z žlico tiste makarone s čebulo in paradižnikom začinjene. Tako, da je po vsem prostoru dišalo. Toliko sta skuhala, da jima je še ostalo. Ponudila sta na tleh sedečemu študentu.
Študent je potegnil iz notranjega žepa žlico. Vzel v roke skoraj prazno skledo. Nagnil jo je, da je polovil z žlico vse makarone in omako na dnu. Zadnjo je obrisal s prstom. Prst pa obliznil.
»Lačen je fant, pa vseeno študira. Takim bi morali postaviti spomenik«, je menil Bregar. Bil je eden od tistih, ki je ležal na slamnjači.
»Bogve, če ni meni vzel kruh iz žepa v površniku. Tam na žeblju visi. Opoldne je bil kruh notri, zvečer ko sem prišel sem pa ne«.
»Lačen sem res včasih, kradem pa ne«, se je branil študent. »Kadar sem lačen grem na prag kakega samostana. Pomešam se med berače in dobim svoj delež. Kaj hočeš, ko smo pa begunci«.
»Če mi pokažeš kje je avstrijsko veleposlaništvo, bom šel jaz s teboj. Poznam Kosa, poznam Petelina. Ta dva vem, da sta tam. Vsi v Bologni vemo. Ta dva sta moja prijatelja še iz Ljubljene, ti bosta še nocoj preskrbela, da se preseliš tja«.
Študent je bil takoj pri volji. Pobral je aktovko in še en manjši zavoj. Odšla sta na poslaništvo. Marko se je zadovoljen čez dobro uro vrnil sam nazaj. Vinko Kožar, tako se je pisal tisti študent, pa je ostal tam.
»Saj imajo prostora kot v kakšni graščini«, je rekel Marko ko se je vrnil. »Postelje imajo še tri prazne«.
Tam so se ravno pogovarjali, kako je treba paziti na Kampo Fiori, da te ne osleparijo. Kupiš in ko iščeš denar, da bi plačal, govori eden vate kot raztrgan dohtar. Drugi ti medtem zamenja zavitek enak po velikosti in po teži. Ko prideš domov dobiš notri umazane cunje in par kamnov ali kamenčkov je zavitih.
»Kadar pridem spet v Rim si pojdem ogledat tisti Kampo Fiori«. Jutri ne bom mogel. Bi rad šel že ob osmih na vlak za Bologno.
»Fant mora biti zaspan«, je rekel nekdo. »Vso noč ni spal. Se vam ne zdi, da je tudi za nas čas, da gremo v spalnico«, je predlagal nekdo.
Polegli so se po tleh, kar tam, kjer je kdo prej stal. Obe slamnjači so dali skupaj. Nekdo je napisal na koščke papirja številke od 1 do 8. Zmečkal jih je, potem pa je vzel vsak enega. Tisti, ki je imel najvišjo številko, ga je zadela čast, da je smel spati med onima dvema na slamnjači.
Tista dva, ki sta vedno spala na slamnjači, sta imela edina pravo dovoljenje za prebivanje tukaj. Pa sta velikodušno delila še z drugimi. Eden, tisti, ki je dopoldne hodil z Markom je bil zaposlen zgoraj v pisarni. Drugi mlajši pa je spremljal uradnika socialnega odbora po uradih, če niso italijanščine dovolj znali. On pa je bil Vipavec za jezike brihten. Znal je celo napolitansko in rimsko narečje.
Tisti najbliže vrat je ugasnil luč. Spanje se je pričelo. Najbolj trdno čeprav na trdem je spal Marko. Zato se je drugo jutro zbudil prvi. V klet je že silila skozi okno pod stropom dnevna svetloba. Ker so še vsi trdno spali, se je poslovil kar po francosko.
Šele na postaji je stopil na zajtrk. Vlaka, ki pelje v Bologno še ni bilo na tirih. Bil je napisan na steni pri vhodu vozni red za vlake, kjer je pisalo:
»8. 10 Diretto Roma- Firenze- Bologna- Venezia«. Popil je skodelico bele kave in pojedel kruhek, ki je bil nekoliko podoben slovenski žemlji. Plačal je in se postavil med tiste, ki so že stoje čakali na peronu.
Vlak je z malo zamude pripeljal na postajo. Ven so se usuli potniki. Drugi pa so hoteli istočasno gor skozi ista vrata. Marko je čakal bolj daleč pri zadnjih vagonih. Videl je kako zginejo nekateri za zadnjim vagonom, nazaj jih pa ni.
Brž se mu je posvetilo. Gor gredo od druge strani, kjer so vrata prosta.
Pomagal si je takoj na drugo stran čez tračnice. Tam se je z drugimi vred dvignil po stopnicah, nato pa po vagonu do prvega sedeža, ki je še našel praznega. Ni se še dobro usedel, ko so navalili na vlak potniki, ki so čakali na peronu. Kot bi trenil je bil vlak natrpan. Vsem, ki so sedeli so pritiskali na kolena. Marku se je zdelo, da ima noge v stiskalnici, sedel pa je le.
Počasi se je Marko navadil na red v taborišču. V primerjavi s Servigliano je bilo kar prijetno. Tudi povsod sami mladi obrazi, vsi zaposleni s študijem. Ni bilo dolgočasja in nerganja. Tudi Marko je pridno hodil poslušat predavanja, ki si jih je zapisal v index.
Še dva druga Slovenca sta študirala agronomijo. Lojze, njegov prijatelj in štajerski Pep iz Šoštanja. Bil je nemški vojak in zadnje leto vojni ujetnik tu v Italiji. Delal je v skladišču in se naučil severno ameriške angleščine.
Marko je porabil priliko. Znal je več angleških besed kot Pep. Z izgovorjavo pa je bil prava reva. Pep ga je učil pravilne izgovorjave, Marko pa novih besed. Lepo sta se ujemala.
Vsi trije so tudi hodili na sestanke katoliške akcije k Jezuitom vsako soboto popoldne. Na tiste sestanke so hodili samo taki, ki so že v Ljubljani bili člani straže.
Bila so predavanja verske vsebine. Vodil je pater jezuit, ki ni znal nič slovensko. Še manj pa vedel kaj beseda stražar begunec pomeni. Ne Marko ne Pep o tem nista dosti vedela, hodila pa sta, ker so bili fejst fantje.
Tudi člani katoliške akcije so bili fejst fantje. V taborišču jih je bilo bolj malo. Največ med dekleti. Večino v taborišču pa so imeli stražarji.
»Posamezniki se tako lepo razumemo med seboj«, je premišljeval Marko. »Zakaj potem pa udrihajo eden čez druge na svojih sestankih. O mladcih so govorili na stražarskih sestankih, da so totalitarci. V osebne zadeve se vtikajo. Fant ne sme imeti punce brez privoljenja od zgoraj.
Mladci pa so prerešetali stražarje: Da so koristolovci. Da eden drugega rinejo naprej. Da so sploh njihovi nasprotniki. . Liberalci, ki jih je bilo v taborišču samo pet, so bili za mladce pomožna sila, ki pomaga v borbi proti komunizmu. Stražarji pa nasprotniki.
V učilnici, pri pevskih vajah, v obednici ni bilo nikoli prerekanja. Če je bila ideološka debata, je bila na akademski ravni. Tudi s Hrvati so bile včasih debate. Pa se vedno zašle na šaljivo plat, kako so Hrvatje kot ustaši čistili hrvatski jezik. Študirali pa so Hrvatje pridno. Tudi oba Albanca sta bila vedno pri knjigah.
Litvanci so pa študirali malo ali nič. Če so prišli v učilnico so samo sestavljali prošnje na svoje bogate rojake v Severni in Južni Ameriki.
Če je v pismu, ki je bil odgovor na tiste prošnje, bilo kaj dolarjev notri so v kotu spalnice enodušno zapeli: Vivat macenatus«. Tisti dan so izginili takoj po večerji. Šele po drugi uri ponoči so se vračali pijani v taborišče. Bili so prave stare bajte.
Na univerzi v Bologni so študirali tudi drugi tuji študentje. Poljska vojska generala Andersa, je v glavni ulici v Bologni vzdrževala akademski dom. Za vse vojake, ki so imeli pogoje za univerzitetni študij.
Slovenski študentje so se z njimi spoznali. Tudi družili so se nekateri. Nihče pa ni mislil, da bi ustanavljali skupen akademski naslov. Tudi študentje iz bližnjega republike San Marino, so se imeli za tujce. Iskali so povezave s slovenskimi in poljskimi študenti. Do povezave pa ni prišlo.
Slovenci so bili kot študentje begunci na univerzi najbolj upoštevani. Nekdo od profesorjev je to ugotovil in tudi javno povedal. »Slovenski študentje begunci narede največ izpitov«.
Prve dneve decembra je v Bologni zapadel sneg. Kar pol metra. Mraz je pritisnil. Iz dimnikov se je pokazal dim, tudi iz taborišča. Marko je šele zdaj začutil, da ga v tisti tanki obleki zebe. Druge ni imel. Kje naj dobim, da se bolj po zimsko oblečem. To so stroški.
Med študenti so nekateri vedeli, da obstaja v Bologni trg, kjer se vse in poceni dobi.
Šel si je tisti trg ogledat. Bilo je več sleparjenja kot trgovanja. To je Marko brž videl. Prodajali so malovredno italijansko blago iz celuloze. Zraven je bil prišit ozek trak, kjer je pisalo: Made in USA«.
Iz bližnje veže je nekdo kukal in ponujal najfinejše čevlje iz USA pripeljana. Mora jih že danes prodati je nagovarjal vse, ki so šli mimo. Jutri mora nazaj v Ameriko.
Tistemu, ki se je ujel je rekel naj dobro gleda, če od kje prihaja vojaška policija. Zato pa še poseben popust. Medtem ko je oni gledal, mu je dal v škatlo stare čevlje in jih lepo zavil. Za naslednjo kupčijo se je preselil v drugo vežo.
Sredi trga, na okvirju vodnjaka je stal lepo po kavbojsko oblečen Italijan.
»Moj oče«, je govoril na ves glas, »je v Kaliforniji nakopal cele kupe zlata. Ko je umrl je bil najbogatejši Amerikanec. Na smrtni postelji sem mu moral obljubiti, da bom polovico tega premoženja razdelil med rojake v Italiji«.
»Zdaj sem tu. Le poglejte: zlata verižica. Zlata zaponka, prstani, uhani, svetinjice. Vse samo zlato. Vse to prodajam za malo denarja, da bom imel za povratek v Kalifornijo. Zlato pa je zastonj«. »To je posebno čisto zlato. V Ameriki mu pravimo : guldung, guldung pakfong«.
Moški so kupovali za svoje žene. Žene so kupovale za svoje hčere. Zavarovani v tisti blišč niso v roki potežkali, da tisto nima take teže kot zlato.
Marko je prišel do stojnice, kjer so prodajali rabljeno pa tudi kar nove obleke zavezniških vojakov. Vojaki so se vračali v civilno življenje. Nekdo pa je iz natrpanih skladišč tisto prodajal kramarjem napol zastonj. To so vsi vedeli.
Marko ni kupil ničesar. Samo ogledoval si je. V taborišču je vprašal zidarja, če ve za kakega dobrega krojača.
Tisti taboriščni zidar je bil zaupnik vseh študentov. Če so česa potrebovali, pa ne vedeli kje se dobi. Marku je povedal naslov poznanega krojača. Marko ga je obiskal. Bil je star možiček, zgovoren za vse krojače sveta.
»Če bi mu mogel iz dvojih vojaških hlač narediti suknjič in predelati hlače, če so prevelike«, je bil radoveden Marko. »Kupi največje, ki jih dobiš. Take še nerabljene. Sem že delal nekomu podobno reč. Ti kar prinesi«. Povedal je tudi koliko bo računal za tisto nerodno delo.
V učilnici je Marko po večerji računal in nič študiral. Dvoje hlače in delo. Delo in dvoje hlače.
»Če si kupim in dam narediti, mi bo ostalo le malo, malo lir. Tudi jaz se bom moral zriniti blizu, kadar pride kakšen prelat iz Rima, tak, ki prinese študentom podporo«.
To se je postavil Marko, ko je bil nov. Ravno za Božič. Dvema študentoma je takoj moral povedati kako je naredil. Tisti, ki je kupčeval z dolarji je šel na trg in k krojaču še tisti dan.
V taborišču so se že teden prej pričeli pripravljati na Božič. Zbrali so se upravnik, ekonom in trije študentje. Glavni od študentov je bil Gustelj, močan in brihten fant. Na univerzi prvak v metanju diska.
Še ekonom, ki je bil Jud se je navdušil za lepo in skupno praznovanje krščanskega božiča. Skupaj so naredili program.
Vsi študentje in študentke se bodo na sveti večer zbrali v dvorani. Vsaka narodna skupina mora pripraviti nekaj programa. Čeprav samo skromno recitacijo če ne kaj več. Na mizah pa bo bolje in več postreženo. Tudi s pijačo. Za take stvari bo skrbel ekonom.
Prišel je sveti večer. Prvi so pričeli prihajati že ob sedmih. Običajne gole žarnice so okrasili krog in krog z rdečim in modrim papirjem. Bolj praznično je bilo tako.
Na mizi so bili pečeni piščanci. Solate pa vseh vrst. Pecivo tudi. Na vsako mizo so postavili buteljko vina. Za študentke pa malinovec ali pomarančni sok.
Dva Hrvata sta zapela staro zagorsko božično pesem. Eden od Albancev, ki je bil katoličan je prebral božični evangelij kar v albanščini. Litvanci so se tudi odrezali. Vseh pet je enoglasno zapelo božično pesem.
Potem je bil nekaj časa odmor in razgovor. Malo pred enajsto je stopil na oder mešani slovenski zbor in zapel tri stare božične pesmi.
Po petju so nekateri že pričeli odhajati v mesto k polnočnici. Največ v stolnico. Tam igra orkester in poje zbor. Slovenski mešani pevski zbor pa je bil povabljen v univerzitetno kapelo.
Več profesorjev jim je prišlo po maši čestitat. Nekdo od njih je celo prosil dirigenta Franca za note vseh pesmi, ki so jih peli. Dobil jih je. Bosta pa prihodnjič dva pevca gledala na iste note.
Patri jezuiti so zbor povabili na topel čaj. Tudi pecivo so postavili na mizo. Čaj z rumom je bil za pevke premočan, samo poskusile so ga.
Na sveti dan popoldne pa so se izkazale študentke. Vse slovenske študente so povabile v svoje prostore. Druge dneve nedostopne. Postregle so s pravo potico in lipovim čajem. Gustelj jim ji preskrbel preko ekonoma vse, kar je za potico potrebno: moko, orehe, rozine, sladkor. Samo začimbe so kupile same. Tisto ni bilo na karte.
Vsi so zaploskali v zahvalo študentkam. Potem so prepevali božične pesmi, nato pa narodne vse do večerje.
Drugi dan na sv. Štefana so bila na univerzi predavanja.
Marko je za praznike pisal Gelci in Jožetu. Napisal je obema, da ima on že dokumente. Naj bi še ona dva sporočila, kdaj bi lahko prišla, da bi potem šli skupaj v Rim. Naredili bi dokumente in se prijavili na Socialni odbor za emigracijo v Argentino. Do Bologne je že prišla novica, da bodo lahko šli v Argentino vsi slovenski begunci, ki bi to želeli.
Izseljeniški duhovnik Janez Hladnik je preskrbel to. Šel je do predsednika Argentine, Perona. Deset tisoč jih lahko pride, je rekel Peron Hladniku. Samo to jim recite, naj politiko puste onkraj morja. Takih delovnih ljudi kot so Slovenci Argentina potrebuje. Zagotovil je naj pridejo cele družine, otroci in stari ljudje tudi, Dovoljenja ni treba iskati nikomur.
Gelca je odgovorila, da bodo ona, Mirko in Jože šli v Rim konec januarja. Preden ji je Marko odgovoril, je na postaji pregledal vse vozne rede. Potem je vzel pero v roke in pisal Gelci:
»Vzemite tisti vlak Salzburg-Roma. Pelje skozi Bozen malo pred deveto uro. Poiščite vlak, ki ima tablo, kjer piše tako. Tisti bo šel gotovo direktno do Rima. Jaz vas bom v Bologni čakal in poiskal, kje bo tisti vlak. Tako se bomo dobili.
Tudi sedež boste v tistem vagonu dobili zagotovo. Tudi sovražniku ne privoščim, da bi se vozil vso pot stoje. Jaz sem to poskušal od Bologne do Rima.
Domenili so se končno za določen dan in določeno uro. Da jih bo Marko lažje našel, kadar se pripeljejo do Bologne.
Tisti dan so se res lepo našli. Vsi trije so hkrati pogledali skozi okno in glasno klicali Marka. Takoj je pritekel, povedal je, da on ne more z njimi v Rim. Ima prvi izpit na univerzi takoj jutri, potem pa še enega.
»Saj znamo sami«, je rekel Mirko za vse. »Ne bom v Rimu prvič, če si ti našel Dei Colli, ga bomo tudi mi«.
V dveh dneh so spravili skupaj v Rimu vse potrebne dokumente. Polde Bregar jim je pomagal. Marko jim je že prej naročil na koga se naj obrnejo. Tudi za Argentino so se prijavili. Še Marka so prijavili, ko so že bili tam, mu nebo treba posebej hoditi v Rim.
Zvedeli so tudi, da bo za tiste, ki se bodo odločili za Argentino, preskrbela IRO prevoz zastonj. Tiste kratice so pomenile mednarodno organizacijo za pomoč brezdomcem. IRO, ena kratica več, ki je poleg UNRRE našla pot v begunske možgane.
Še bolj natančno je Marku razložil Jože, ki se je za dva dni ustavil v študentskem taborišču. Vera mu je uredila, da je tam prespal in dobil hrano.
»Zdaj nismo več tako brezpravni kot prej. Nismo več vrženi v kot med smeti«, sta se zmenila Jože in Marko. »Nekdo se bo za nas pobrigal in spravil čez morje. Tam se bomo pa že znali postaviti na lastne noge. Tam na ameriških tleh«.
Jože je tudi povedal, zakaj ni z njim ne Mirka, ne Gelce. Kar v Rimu je ostala pri neki Slovenki. Ta je bila prej višja uradnica na Jugoslovanskem veleposlaništvu. Zdaj ima bolj majhno službo pri UNRRI. Zadosti zasluži, da plačuje tisto veliko stanovanje. Vlada še ne pusti povišati stanarin. Mora pa biti v stanovanju vedno nekdo. Če opazijo, ali če kdo naznani, da tisto stanovanje ni zasedeno vse dni, ga kar kmalu zasedejo drugi stanovalci.
Zato je naprosila Gelco, da bo ona tam, kadar bo morala sama kam po opravkih za nekaj dni. Pa še skuhala bo kaj in pospravila. Mirko pa se je do Bologne pripeljal z istim vlakom kot Jože. Peljal se je kar naprej, iztekel se mu je tisti kratki dopust, ki ga je dobil. Rekel pa je, da bo prosil, naj ga premestijo v Rim ali kje blizu tam.
»Vidiš Marko«, je rekel Jože, ko sta se poslavljala. »Zdaj bomo vedeli kam naj se v Rimu zatečemo, kadar bomo šli v Rim delat vizume. Pa če bo še kaj drugega treba. Tista Slovenka, tista uradnica ne vem ali je gospodična ali gospa ima dve prazni sobi. Lahko nas bo vzela pod streho vse hkrati«.
Marko je že imel prvi izpit za seboj. Bil je iz rastlinske fiziologije. Prav tisto, kar je Marko že v Serviglianu na postelji leže študiral. Iz tiste angleške knjige, ki jo ima še vedno s seboj.
Če se mu je na izpitu kje zastavilo, je brž imel izgovor, da ve kaj mora reči, pa da pravega italijanskega izraza ne najde. Profesor je vzel to na znanje. Še pomagal mu je iz zagate.
Naslednji teden je opravil izpit iz organske kemije. Tisto je že v Cumiani študiral. Že iz italijanske knjige, še dosti več je vedel, kot je bil vprašan.
Pri fiziki pa mu je spodletelo. Profesor je zahteval tisto kar je bilo zapisano v skriptah, po njegovih predavanjih zapisano. Marko pa je študiral samo iz knjige. Skripto mu je posodil nekdo šele zadnjih deset dni pred izpitom, vse premalo.
Po izpitih je nastopil tudi za študente predpustni čas. Že prej je bil vsako soboto zvečer v dvorani ples. Fantov je bilo neskončno več kot deklet. Pa še te niso vse plesale. Tistim od katoliške akcije je bilo menda prepovedano. Tudi gledat niso prišle, kako plešejo druge.
Vsaj tri četrtine fantov je vedno stalo ali sedelo. Marko je ves večer prišel samo enkrat na vrsto. Mislil je, da zna dobro plesati. Soplesalka Vesna iz Celja doma pa ga je prepričala: »Največja neroda nisi, uglajenosti pa nimaš nobene«.
Vendar mu je obljubila, da ga bo naučila plesati tango. Kadar bodo godci, ruski emigranti, zaigrali tango, ga bo prišla iskat.
Tudi to je prišlo na vrsto. Vesna ga je učila korake naprej, korake na stran. Vse prekratka je bila skladba, da bi si Marko vse zapomnil. Da bi vse prav plesal.
»Pa drugič spet«, se je priporočil, Vesna mu je obljubila.
Na tistih pred pustnih plesih, se je razcvetelo nekaj mladih ljubezni med študenti. Le najbolj sposobni in podjetni so si osvojili tistih malo dekliških src. Drugi so si samo dajali korajžo in imeli upanje za naprej. Ko se bo meja v Slovenijo odprla.
Za zdaj pa tolažba. Saj tudi gnezdeca ni. Tako malo vemo, kaj bo z nami. Kje bomo drugo leto ob tem času.
Če pa dekletu obljubiš, kar mu potem dati ne moraš, si navaden slepar. Ni pa noben slovenski študent šel iskat ljubezni za denar.
Zadaj za stolnico je bila ozka ulica. Pri obeh vhodih vanjo je visel čez cesto napis:«vojakom strogo prepovedano«. Pred vsakim vhodom pa je gorela rdeča luč. Tam so se ponujale Italijanke. Mlade za 200 lir, malo starejše pa tudi za 50 lir. Vojakov se je zvečer kar trlo tam.
Tisti pred pust sta se poročila Vera in Lojze. Brez svatbe, samo v prostoru, kjer so se učile študentke, je bila majhna napitnica. Marko je bil za druga. V tisti obleki iz oficirskih hlač je bil kar spodoben par Lejki, Verini sestri, ki je bila družica. Lejka je prišla iz Rima in bila tudi po rimsko oblečena, nobel zares.
Na poročno potovanje sta se novoporočenca namenila v Rim. Marko je od Lejke zvedel že pred poroko, da voznih listkov še nimata. Brž je pohitel na postajo, kupil dva vozna listka za Rim in nazaj. Za poročno darilo. K sreči je brat iz Argentine poslal Gelci in njemu nekaj dolarje. Če ne še tega nebi mogel podariti.
Na pustni torek popoldne so šli vsi iz taborišča gledat na glavno ulico karneval. Tak kot nekakšen običaj iz prejšnjih stoletij. Vse skupine so se vozile na širokih in dolgih vozovih, posebej za to prirejenih. Skupine so bile zelo slikovite. Kar so govorili in počeli pa je bilo precej banalno.
Zvečer so slovenski študentje v dvorani peli in igrali Kovačevega študenta. Marko ni nič nastopal. Bilo je dosti drugih, ki so imeli lepše glasove. Direktor taborišča je prišel na predstavo. Po predstavi pa je ostal, da je tudi on plesal.
Veselo pustno razpoloženje sta še povečala dva Črnogorca. Napol pijana sta se stepla zaradi neke Slovenke. Te ni bilo tam, tudi govorila ni še z nobenim. Da je bila lepa pa tudi ni bila samo njena zasluga.
Kmalu po pustu je šel Marko spet v Rim. Da na argentinskem konzulatu že dajejo vizume, mu je pisala iz Rima Gelca. Naj pride čimprej. Zdaj še ni drena tam, pozneje pa bo. Takrat ko bodo hodili delat vizum Slovenci iz taborišč. Pa tudi Italijani, kot se sliši.
Marko se je peljal v Rim ob jadranski obali. Vsak dan pozno zvečer je odpeljal vlak iz Bologne direktno: Bologna- Ancona- Jessi- Roma. Vožnja je bila res daljša, drena pa nič.
Dobil je sedež pri oknu. Ni bilo kaj gledati pri taki temi, dremal je skoraj vso pot.
K Gelci je v Rimu takoj našel. Saj je bilo tisto stanovanje skoraj poleg kvirinala. Vesela ga je bila, ko se je pojavil na vratih. Povedala mu je kmalu po pozdravu, da bo moral spati na podstrešju. Fani, tako je njeni gospodinji ime je obe prazni sobi oddala v najem dvema gospodoma, ki sta bila pred vojno narodna poslanca.
Stara gospa, ki je lastnica hiše, je Gelci že dovolila, da bo njen brat lahko na podstrešju prenočil kadar pride. Postelja je tam dobra. Tudi luč je tam, da nebo po temi taval.
Tisto noč je bil Marko žrtev. Preden ga je stara gospa peljala na podstrešje, je moral poslušati vse kar je gospo bolelo.
»Njen pokojni mož je bil arhitekt. Zgradil je med drugim mogočni milanski kolodvor. Odkar je po njem vdova je pa velika reva. Vso hišo, ki ima osem nadstropij daje v najem. Tako malo ji plačajo stanarine, da je komaj za davke. Dokler bo stanovanjska zaščita bo tako«.
Marko je za vdano poslušanje zaslužil močno črno kavo. Tudi s pecivom mu je postregla. Da ga ponoči nebo zeblo, mu je dala še eno debelo odejo. Potem mu je šele pokazala, kje so vrata na podstrešje in kje se prižge luč.
Drugo jutro je šel Marko že kar zgodaj na argentinski konzulat. Pol ure prej kot so pričeli uradne ure. Vendar je moral čakati skoraj dve uri, da je prišel na vrsto.
V pisarni so imeli dolg seznam vseh slovenskih beguncev, ki so se prijavili za Argentino. Po Peronovem ukazu in odredbi državne direkcije za emigracijo bo vsem na tistem seznamu napisanem dodeljen vstop v republiko Argentino.
Na tisti seznam so pogledali, ko je prišel Marko na vrsto. Ni minilo pol ure, ko so mu na hrbtni strani NANSEN dokumenta pritisnili žige in podpise. Vizum za Argentino je bil narejen.
Opoldne je pri kosilu spoznal gospodinjo Fani. Zjutraj ko je šel Marko na konzulat je še ležala. Zdaj pri kosilu tudi ni bilo preveč časa za pogovor. Mudilo se ji je v urad. Zadnji požirek kave je popila že na pragu, tako se ji je mudilo. Na kavo pa sta se povabila kar sama tista dva politika, ki sta najela stanovanje pri Fani.
Marko je še sedel pri mizi ko sta prisedla. Ne da bi se predstavila kdo sta, sta začela popravljati svet, ki je tako narobe narejen. Silila sta v Marka, zakaj samo posluša in nobene ne reče.

»Že od takrat, ko sem nosil prve hlače, politike ne maram. Oprostite mi, tak sem. Doma v naši hiši sem slišal dosti prepirov zaradi politike. Posebno kadar je bilo žegnanje in so pili malo preveč«.
»Pa še tistega, kar se je zgodilo ob koncu vojne, politikom ne odpustim. Kot da so imeli angleško vojsko že na ljubljanskem gradu, so se šli neko slovensko vlado in prepevali: Hej tretji maj«. Zakaj niso povedali ljudem resnice. Zakaj se niso umaknili v Italijo takrat, ko se je še dalo. Ne pa z Nemci skupaj prek Ljubelja. Študirani kot so, bi morali vedeti, da so Angleži navadni kramarji. Da te ne bodo stiskali na svoja prsa, ko jim boš povedal, da je tvoje srce vso dolgo vojno bilo za Angleže. Jaz nisem Angležem verjel, zato sem še živ, zato sem še tukaj. Šel sem iz domovine na svojo pest«.
Kot bi dregnil v sršenje gnezdo, sta brž zabrenčala oba. Marko je bil ozmerjan od glave do pete. Bil je vse: smrkavec, stražar, pa še komunistični vohun povrhu.
Vstal je in šel k Gelci v kuhinjo. »Vidiš, to imaš«, mu je rekla. »Še prej je zaprla prej priprta vrata. Zakaj se pa bodeš z bikom«.
Popoldne je šel Marko poiskat svojega prijatelja Janeza Selana. Gelca mu je povedala, kje ga bo dobil. Šla sta na kozarec vina v bližnjo gostilno. Obujala spomine iz Servigliana in delala načrte za naprej.
Medtem ko je bil Marko v Rimu sta študente v Bologni razburili in raztresli dve novici: Direktor taborišča je zbral v dvorano vse. Povedal je, da se bo študentsko taborišče moralo preseliti v druge prostore. Ob koncu predavanj meseca junija mora biti ta prostor, kjer bivate sedaj izpraznjen. Tak je ukaz, župan Bologne ga je podpisal.
»Seveda, ker je komunist«, so govorili študentje. Poparjeni so odhajali iz dvorane. Bilo je prelepo to bivališče za nas, ki smo begunci in proti komunisti, da bi ga nam rdeči župan privoščil. Pravi akademski dom je to, kar smo imeli tukaj. Lepo spalnico, kopalnico s toplo vodo. Vso zimo toplo učilnico, lačen ni bil nihče«.
Upravnik jim je povedal isti večer, ko so že našli drug prostor. Konjske hleve v neki prazni vojašnici. Tiste bomo dali predelati, da bo bivališče manj hlevom podobno.
Iz Španije pa je prišla novica. Vse bolj vesela je bila. Kolegij sv. Jakoba ustanovljen kot dom za študente iz tujih dežel bo dal streho in vso oskrbo dvajsetim slovenskim študentom.
Tudi ta novica je imela svoj trn. Kateri bodo tisti izbrani? Stražarji so preko jezuitov priganjali, naj narede tako, da bodo samo stražarji med izbranimi. Kar je bilo organiziranih pri mladcih so pisali italijanski in španski katoliški akciji, da bi šli samo mladci v Madrid.
Tudi na študentke so se spomnili. V Zaragozi bodo sprejele šolske sestre deset slovenskih študentk v vso oskrbo. Hodile bodo na zaragoško univerzo, ki da za tisto v Madridu nič ne zaostaja. Brez, da bi tekla kri, so sporazumno določili, koliko in kateri bi šli v Madrid. Nekaj iz Bologne, nekaj iz Rima. Tudi nekaj takih, ki so še v taboriščih, ki še ne študirajo.
Je že udarilo med nas. Na vse strani nas bodo razkropili je žalostno ugotavljal Gustelj. Po veljavnosti in velikosti prvi študent v Bologni. Marko ima že vizum za v Argentino. Deset ali dvanajst jih bo šlo v Španijo. Drugi pa v hlev. Vse to za šolsko leto 1947/48.
Po tistem se jih je precej začelo zanimati, kje in kako se da dobiti dokumente, ki so potrebni za v Ameriko. Vsa družina je bila v Serviglianu ali Senigaliji. Samo fant je študiral v Bologni.
Marko je na mah postal agencija za emigracijo. Vsem je povedal kako naj gredo v Rim, na koga naj se obrnejo. Nekateri so šli res delat dokumente v Rim, drugi pa so čakali, da Rim pride do njih.
Za španščino pa je bilo zanimanje splošno. Markov učbenik za španščino po italijansko pisan je bil edini v vsem taborišču. Zaželen in iskan je bil kot sanjske bukve. Prepisovali so iz njega cele lekcije. Pa tudi slovar na zadnjih straneh. Najbolj na hitro so se učili tisti, ki bodo šli študirat v Španijo.
Je že tako. V tujo deželo greš lahko k zidarjem na stavbo malto mešat, če jezika ne znaš. Na univerzi pa je drugače.
Študij in hojo na predavanja je kar nekoliko opustil. Ob tako negotovi bodočnosti, to niti čudno ni. – V Španijo?- V Argentino? – V hlev? Nič več ne bo tako, kot do sedaj.
Tisti, ki so bili prej odločeni vztrajati v Bologni do konca študijev, so bili najbolj prizadeti.
Samo trije so študirali enako zagrizeno kot prej. Zanje je bil to zadnji semester na univerzi. Naredili bodo zadnje izpite, dobili diplomo. Potem pa v Trst na slovensko šolo za profesorja.
V učilnici se je govorilo zdaj bolj glasno, posebno po večerji. Kar naenkrat se je velika večina hotela učiti španščine. Marko bi bil lahko kar za učitelja, saj je bil že več lekcij naprej. Tudi edini učbenik je bil njegov, v Rimu ga je kupil.
»Za učitelja nimam sposobnosti«, je rekel. Spet se je pripravljal, da pojde v Rim.
Hotel si je zagotoviti brezplačen prevoz čez morje. Povsod se je govorilo, da bo neka mednarodna organizacija, ki ji pravijo na kratko IRO, prepeljala zastonj tiste, ki so se prijavili za Argentino.
Prva pot v Rimu je bila na organizacijo IRO. Da na svoje oči vidi in na svoje ušesa sliši, kaj je res, kaj pa samo govorice. Na IRO so mu rekli, da je res, da bodo prevažali begunce čez morje. Pred koncem junija pa še ne bo vozne karte za nikogar. Marka so samo zapisali, in mu obljubili, da bo med prvimi.
Na Dei Colli je drugi dan zvedel, da je prišel iz Argentine mlad bogoslovec študirat v Rim. Marko je zvedel kje stanuje in ga je obiskal. Zelo je bil prijazen. Rekel je, da ve kdo so Slovenci. Na fari sredi Buenos Airese, kjer je rojen on, je za kaplana Janez Hladnik. Povedal je Marku, kako se v Buenos Airese živi. Kje se lahko dobi delo, tudi koliko delavec zasluži na uro. Za študij na univerzi, ga pa ni posebno navdušil.
»Težave bodo za vpis«, je opozoril Marka. Najprej boš moral narediti izpit čez šesti razred osnovne šole. Nato izpit iz argentinske zgodovine, zemljepisa in slovstva čez vso srednjo šolo. Šele potem se boš mogel vpisati na univerzo«.
S korajžo v hlačah in hladnim navdušenjem za Argentino, se je Marko vrnil v Bologno. Nekaj koristnega je pa le pridobil.
Da se ll in y v Argentini izgovarjata kot ž. Da se črka g pred e ali pred i izgovarja kot h. Namesto Argentina so sedaj vsi rekli »Arhentina«.
Špansko so se vsi učili še naprej. Zdaj so imeli dva učbenika. Tisti, ki je kupčeval z dolarji je Marku naročil še enega. Še ob nedeljah popoldne, ko so sedeli v gostilni so kovali španske stavke. Spraševali so drug drugega španske besede. Se skušali kdo jih zna več.
Nekdo je vprašal, kako se pravi po špansko krtača. »Cepillo«, sta se brž oglasila dva. Cepillo se piše, reče se pa »še pil bo«, je ponovil France in dvignil svoj kozarec.
Marko je bil trdno prepričan, da bo v Argentino odpotoval že meseca junija. Na socialnem odboru so imeli zapisanih prvih deset. Marko je bil med njimi. Po pošti je dobil tisto obvestilo. Študiral je po malem še naprej, na izpite se pa ni pripravljal.
»Prej bom odšel, kot se bodo začeli«, je bil prepričan.
Kako bo s študijem v Argentini, se še ne ve. Težko bo priti na univerzo, nemogoče pa ni. Trda bo ta, delati in študirati, oboje hkrati. Ne bom visel na bratu, da bi mi študij plačeval, grdo bi to bilo.
Tolažil se je kot stara ženica v Poljanski dolini: »Bo že kako, saj je bilo vedno tako«.
Takoj po veliki noči se je odločil in odšel v Gorico. Z bratrancem Francem sta se dogovorila. On se je vedno vozaril iz Gorice v Rim in nazaj. Trgoval je s tobakom in dobro zaslužil. On je lahko, ker je bil italijanski državljan.
Franc je po domačih ljudeh, ki so iz Idrije prihajali poredkoma v Gorico, sporočil Jelki naj pride ta in ta dan v Gorico. Marko jo bo čakal tam.
Spotoma iz Rima se je ustavil v Bologni. Skupaj sta nadaljevala pot v Gorico. Od Bologne do Benetk sta se drenjala. Potem je bilo potnikov vedno manj. Od Udin do Gorice sta bila že sama v vagonu.
Po letu in pol se je Marko v Gorici sestal z Jelko. Tako kot se sestanejo zaljubljenci, ki se že dolgo niso videli. Ne samo od jutra do večera, kot poje narodna pesem.
Jelka je še kar lahko dobila dovoljenje za v Gorico. Tisto, da ima svojega Marka tam nekje v Italiji, se je že kar pozabilo. Imela je vzrok. Za posestvo, ki ga je imela na italijanski strani, je bilo treba narediti novo najemniško pogodbo ali pa jo prekiniti.
Dva dni sta hodila skupaj po Gorici. Se ljubeznivo pogovarjala. Tudi o bodočnosti sta govorila. Jelka bi rada ostala kar na svojem posestvu. Poročila bi se takoj. Skupno bi potem obdelovala zemljo. Bila bi skupaj in dnevi ne bi bili več tako dolgi kot zadnje čase.
Marko pa je imel svoje misli. »Meja, ki je sedaj se bo premaknila. Tam kjer imaš posestvo bo Jugoslavija. Prej kot bo minilo pet let. Kadar bodo podpisali mir«.
»Kaj potem? Jaz bom še enkrat begunec. Ti pa prvič, če boš hotela bežati z menoj. Pa če ostane meja tako kot je bodo težave. Ti si lastnica, ti si italijanska državljanka. Jaz pa še hruške ne bom imel, da bi pribil številko nanjo. Vedno bi se čutil samo od tebe odvisen. Pa je dolžnost moža preskrbeti, da bo bodoča družina imela svoj dom«.
»Prepišem tisto posestvo nate, če ti je prav tako. Samo da ostaneva skupaj. Edini, ki sem ga kdaj imela rada si ti. Če mi ti po svetu uideš, kako bom živela brez tebe«?
Vsa v solzah se je naslonila Marku na ramo.
»Še sva živa Jelka. Midva imava lahko upanje, da bova nekoč živela skupaj«, jo je tolažil Marko in božal po laseh.
»Koliko je deklet, tudi v vaši vasi. Koliko jih je, ki tega upanja nimajo več. Za fante, ki so jih imele, še vedo ne v kateri jami ležijo pobiti. Pa če bi vedele, še sveče ne smejo prižgati na njihovih grobovih.« »Vem Marko, hvaležna sem Bogu, da si mi ti ostal. Pa ne morem drugače. Ti si tu v Italiji, menjaš kraje kjer živiš. Študiraš, raztreseš se s tem«, je kar kipelo iz Jelke. Zvesto mu je gledala v oči.
»Jaz pa živim vedno v istem kraju. Mar naj potožim svoj bol tistim, ki so še bolj udarjene od mene. Tudi sestra Mici me ne razume. Poišči si drugega fanta, vsak te bo vzel, ko nekaj imaš«.
»Jaz pa imam rada samo tebe. Ob tej misli zaspim. Ob tej misli se zbudim. Samo od tega živim«.
Jelka je bila pripravljena iti z Markom takoj zdaj. Samo rekel bi ji Marko, pa bi šla. V Bologno. V Argentino. Kamorkoli.
»Ne smem izkoriščati tega kar čutiš zdaj Jelka«.
»Če bi te zvabil s seboj, si bi očital vse življenje«. Nič trdnega ji ni mogel obljubiti. Nič določenega kako bova živela in kje bova živela. Ko pa še sam ne vem. Potepati se po taboriščih. Ti v baraki za ženske, jaz v baraki za moške«.
»Bolje bo zaenkrat Jelka, da se vrneš domov. Jaz pojdem kmalu v Argentino. Kadar bom imel tam gnezdo spleteno te povabim. Te pokličem, da ga boš zasedla«.
»Posestvo, ki ga imaš tukaj, boš prodala, če boš hotela. Priložila zraven, da bo najino gnezdece lepše in mehkejše. Tudi tebe sem dal na seznam tistih Slovencev, ki pojdejo v Argentino. Nič te nisem vprašal. Kar nekaj mi je reklo, da se boš tudi ti za to odločila. Franc, moj bratranec, ti bo vse povedal. Ne po pismih. Kdaj pojdeš od doma, kam se obrneš v Rimu. Boš videla, da bo kmalu tisti čas prišel.«
»Moj naslov v Argentini pa ti bom poslal takoj prvi teden, ko pridem tja. Kar po pošti. Tudi ti mi boš pisala kar po pošti. Če bo kaj takega, da cenzura ne sme vedeti, je pa Francelj zato tukaj. Ima zveze in tudi v Argentino še ne misli iti.
Še kar pogumna se je z malo večjim upanjem vrnila Jelka na Potok.
V Bologni, v študentskem taborišču, je beseda emigracija bila ponovljena večkrat kot :«Dober dan«. Tisti, ki so bili skraja trdno odločeni, da bodo v Bologni dokončali študij, so se kar redčili.
Marko je vsem povedal kar je zvedel v Rimu. Da bodo za vpis v univerzo v Buenos Aroesu težave. Oči tistih, ki še niso bili zaradi staršev in sorodnikov odločeni iti v Argentino, so se začeli ozirati na Kanado. Vsaj zima je takrat v Kanadi kot v Sloveniji. Božič bo bel, Velika noč pa zelena, v Argentini bo ravno narobe.
Zvedelo se je, da bodo dobili vizum za v Kanado samo mladi.
»To pa študentje smo. Mladi smo in zdravi.«
Zvedelo se je, da je v Kanadi treba najprej prijeti za delo, ki ti ga država dodeli. V gozdu, v rudniku, na cestah…
»Leto ali dve takega dela bo minilo. Z denarjem, ki ga bomo zaslužili, bomo lahko študirali«. .
Pričel se je lov na potne liste. Vsak dan je kdo odpotoval v Rim. Nekdo je izvedel, da se potni list rdečega križa dobi tudi v Bologni. Na tistega dobiš, tako argentinski kot kanadski vizum.
Samo ob sobotah in nedeljah ni bilo lova za potnimi listi. Tudi ob praznikih ne.
Na Vnebohod je vprašal nepismeni Bosanec, policaj po poklicu, musliman po veri, zakaj študentje danes ne gredo na univerzo.
»Ne gredo, ker je praznik. Ker je Jezus Kristus odšel v nebo«.
»Kje je pa dobil potni list, pa vizum«, je na vso sapo vprašal Bosanec.
Konec junija se je Marko poslavljal od taborišča.
»Dolgo je grozil da pojde, zdaj gre zares«, je spregovoril Gustelj zvečer, ko so zadnjič ugasnili luč v tem taborišču.
Drugo jutro se je pričela selitev taborišča v drugi kraj. Ni bilo daleč. Tisti, ki so že bili tam so rekli, da so hlevi kar lepo predelani. Direktor UNRRA se je potrudil za študente. Še to je dosegel, da se lahko vse, kar se da odnesti ali odtrgati odpeljali v novo taborišče.
»Vsaj spali bomo na dobrih posteljah in sedli za mizo vsak na svojem stolu. Ne na kakšni klopi iz starih desk skupaj zbita. Silno so bili vsi zaposleni tisti dan. Študentje in študentke. Samo Marko ne, ki se je poslavljal.
Mimogrede je vsem stisnil roko v slovo. Na postajo sta ga pospremila samo Vera in Lojze. To pot Marko ni imel oprtanega nahrbtnika. Kupil je srednje velik kovček iz nekega zelo trdega materiala. Les ni bil, sam karton pa tudi ne.
Notri je naložil vse, kar je premogel. Še več bi lahko, če bi imel. Nahrbtnik je imel prav na dnu, da bo za spomin. Tudi aktovko je imel. Iz platna je bila. Z neko snovjo prevlečena, da je izgledala kot iz usnja.
Na vlaku ni bilo več drena. Vožnja se je podražila. Pa tudi poseben vlak je bil iz Bologne v Rim. Marko je dobil sedež. Ne čisto pri oknu. Dal je na tisti sedež aktovko. Sam je stal pri oknu, da se je pogovarjal dokler vi vlak speljal.
V Rimu se je nastanil pri Gelci. Do odhoda ladje je bilo še sedem dni. Vse je imel, samo vozne karte ne. Samo naslov je imel, kam naj jo gre iskat.
Poiskal je Janeza Verbica, ki je bil v službi pri zaveznikih. Vse od takrat, ko sta se razšla iz _Servigliana, se nista več videla. Samo dopisovala sta si.
Že pri Gelci je zvedel, da je Janez določen za odhod na isti ladji kot on. Zdaj sta se našla.
Najprej sta govorila vsak o svojih doživetjih ves ta čas. Nato je prišlo na vrsto vse to, kako bo naprej. Janez je povedal, da je zasluga dr. Kreka, da gre tudi on med prvimi.
Zdaj jih je vse polno tam okoli pisarne na Dei Colli. Kuhani in pečeni so tam, da bi prišli prej na vrsto.
Boje se nekateri, da tisti, ki pridejo kasneje na vrsto, ne bodo dobili v Argentini ne lepega stanovanja, ne dobre službe. Tisti, ki bodo prišli prvi tja, jim bodo vse to pojedli.
Naj bi pogledali na zemljevid, je nadaljeval Janez. Brž bi videli, da je to velika država. Da Buenos Airese ni malo mestece kot je Ljubljana.
Samo štirje prebivalci so na kvadratni kilometer. Boš videl Marko, kako bo tam prostora in dela za vse. Jaz sem v neki knjigi bral, kaj vse se tam prideluje. Ogromna polja same pšenice in koruze.
Takih ki niso vajeni delati z rokami pa skrbi. Posebno tiste, ki so šli v begunstvo s kufrčki. Tu v Rimu jih je nekaj takih, jih poznam. Posedajo po parku in kujejo načrte.
Eden pravi, da bi za ves denar, ki ga ima nakupil samih kravat. Italijanske kravate se menda tam v Argentini dobro prodajajo. Drugi, ki je imel malo več denarja, se pripravlja, da bo nesel v Argentino celo goro švicarskih ur.
Zašiješ jih v nogavico. Nogavico pa daš za pas. Tam zataknjenih ne bo noben carinik iskal. Dišijo ne, ropota pa tudi ne delajo.
Midva teh skrbi nimava se je razvnel Marko. Nisva prišla s kufrčki. Še kovček, ki sem ga kupil za na pot je napol prazen.
Hvala Bogu imam brata v Argentini. Delo mi je že preskrbel. Pisal sem mu, da sem, ko se je vojna pričela delal pri električarjih. Enako delo mi je priskrbel tam. V neki manjši tovarni za električne likalnike.
»Če je zame dobil, se pravi, da delo je. Gotovo se bo tudi zate dobilo delo prav tam«.
»Skupaj bova nehala tu v Italiji. Skupaj začela v Argentini. Tako bo še najbolj prav«, je zadovoljno potrdil Janez.
Tretje popoldne kar je bil Marko v Rimu, sta šla na urad IRO. Tam je bil glavni šef neki Francoz, advokat po poklicu. Vedeli so o njem, da se da podkupiti. Proda kakšno vozno karto, ki je že bila nekomu namenjena za vožnjo zastonj. Denar spravi, tistemu, ki karte ne dobi, pa obljubi drugo čez mesec dni.
»Prijatelj, prihodnjič boš ti prvi na vrsti«.
Janez in Marko takih težav nista imela. Posebno Janez je s svojim nastopom in korajžo vse dosegel. Dobila sta nakaznico za vozne karte, brez, da bi se igrala slepe miši.
Vozne karte boste dobili v Neaplju. Tam ima IRO zastopnika, ki pri pomorski družbi vse uredi, Kar brez skrbi bodite, je govoril tisti francoski advokat še kar prijazno. Janeza je celo želel postaviti za zastopnika Slovencev, ki bodo s tisto ladjo potovali. Ladja se imenuje »ANDREA GRITTI«.
Vse sta imela sedaj v redu. Šele danes sta izvedela kako važen je tisti dokument na katerem piše »Libre desembarco«. Tak papir so na konzulatu dali vsakemu, pa ga večina še pogledala ni. Se ni bilo treba podpisati nanj. Noben ni razumel kaj piše tam. En papir več, so vsi rekli.
Kdor ima vizum gre lahko na ladjo. Lahko se do Argentine pripelje. Tam pa ne sme z ladje dol brez »Libre desembarco«.
Naslednji popoldan proti večeru sta šla na Dei Colli. Tam kjer je Marko prespal prvo noč v Rimu na trdih tleh. Bil je radoveden kako se imajo tam zdaj. Pa če je Bregar še tam, da bi ga pozdravil. Se mu zahvalil, ko je tako zvesto skrbel, da so Gelca, Mirko in Jože kar hitro dobili vse potrebne dokumente.
Zgoraj v pritličju sta videla in slišala, da je pisarna »Socialnega odbora« še odprta. Sedaj, ko se je pričel čas emigracije čez morje, so delali vedno pozno v noč.
»Dve gospodični sta notri, ki delata in garata zares«, je vedel povedati Janez. Pa gospod Kosiček, ki je bil tam doma urednik »Domoljuba.« Tudi tisti Primorec, ki ga imajo, da leta od urada do urada je vedno na poti.
So pa taki, ki pridejo. Doma v Sloveniji so se šli politiko. Tudi sedaj jih še ni minilo. Pridejo na Dei Colli sedeti za mizo. Ker doma, kjer žive nimajo dela, pridejo na Dei Colli. Zato se sliši toliko govorjenja tam notri. Kar dol pojdiva.
Šla sta po stopnicah v spodnji prostor. Več ljudi je bilo kot takrat, ko je bil Marko prvič tam. Marko se je pozdravil z Bregarjem. Tudi Janez je našel dva znanca tam. Malo sta govorila, potem pa sta Janez in Marko le bolj poslušala.
Bili so tam nekateri, ki so se sedaj potepali po Italiji na svojo pest. Bili obrtniki, posebno mizarji. Nekateri so živeli pri svojih primorskih sorodnikih. Teh je bilo po vseh mestih nekaj. Fašizem je skrbel, da so vsi študirani Primorci dobili službo od Firenc naprej proti jugu. Zdaj so bili nekateri zatočišče beguncem. Drugi bi jih najraje v žlici vode utopili.
Zdaj so zvedeli, da se je odprla pot v Argentino in so prišli delat dokumente. Tudi iz taborišča jih je bilo nekaj. Vsi z namenom, da dobijo že jutri vizum in kar jutri tudi vozno karto.
Za potni list ni bilo težave. Rdeči križ jih je izdajal zdaj. Nihče ni več prosil za NANSEN. Problem je bil precej dolga vrsta na argentinskem konzulatu. Niso bili samo Slovenci v vrsti. Dosti več je bilo Italijanov. Podvizali so se v Argentino prej, kot bi kdo sodno začel preiskovati njihovo fašistično preteklost.
Tudi na IRO so bila vrata zelo ozka. Je pa bilo samo za begunce. Kdor ni znal jezika, je moral do tistih vrat preko socialnega odbora. Tam so tudi lahko zbirali, kdo bo prišel na vrsto prej. Tisti, ki ni prišel takoj na vrsto, je vso jezo zlil na odbor. Zato je bilo spodaj v kletnih prostorih precej zabavljanja.
»Dobro so nas vodili naši voditelji. Prav do Rima so nas pripeljali. Takrat so pa rekli, da gremo samo na Koroško. Pa še tisto samo za par tednov. Da se bomo vrnili zmagoslavno, so nam obljubljali«.
»Samo do dobim vizum in vozno karta. Potem bom vsem fige pokazal«, se je razburjal droben možiček.
»Kdor nima časa čakati na argentinski vizum, lahko dobi paragvajskega«, je dajal nasvet nekdo. »Tam na Španskem trgu je neka pisarna. Papeška zastava visi ven. Samo patre sem videl tam. Eden je bil celo Slovenec. Tisti gospod si je hitro preskrbel vizum«.
»Ob pol desetih sem šel noter. Ob desetih pa že ven z vizumom.«
»Tudi jaz sem ga dobil takoj«, se je oglasil še nekdo. »Jutri grem pa še na argentinskega čakat«.
»Mi gremo v Paragvaj.«
»Hej tretji maj«.
Tako so zapeli kar trije hkrati, vsak malo drugače.
Naslednje dni sta Janez in Marko ogledovala Rim. Janez je že zdavnaj obšel vsega. Službo je imel v nekem severnoameriškem skladišču. Tam je prekladal razne zavitke in zavoje. Če pa je telefoniral Dr, Krek, je bil takoj tistega dela prost. Sledil je v primerni razdalji Dr. Kreku in gledal Rim spotoma.
»Zdaj me Dr. Krek ne rabi več. Ima zasedeno vilo nekega poslanika iz srednje Amerike. Tam za njim nihče ne stika. Tam je diplomatska četrt mesta«, je razlagal Janez. »Tudi je italijanska policija odkrila tri Jugoslovanske vohune, ki so po Rimu vohunili. Postavili so jih na mejo«-
»Dr. Krek pa se kot vem pripravlja za odhod v Severno Ameriko«.
Ko sta hodila je Janez govoril, Marko pa gledal. Šla sta čez stari Forum, mimo Koloseja in mino angelskega gradu proti Vatikanu. Šla sta tudi na kupolo cerkve sv. Petra. Prav do vrha.
Od tam je Marko štel in ni naštel sedem gričev na katerih stoji Rim. »Kar piše v zgodovinski knjigi menda ni vse res«, je rekel sam pri sebi.
V nedeljo popoldne so šli na izlet ven iz mesta. Gelca, Fani, Janez in Marko. Do Albanskih gora so se peljali s tramvajem. Krog in krog tistega jezera, kjer stoji Eastel Gandolfo so šli. Čudili so se njeni črni barvi. Samo spodaj pod papeško rezidenco je bilo plitvo in prozorno. Tam so posedali dalj časa in se pogovarjali.
Gelca ni imela tiste potovalne mrzlice kot oba fanta. Fani pa še manj, ni se ji mudilo iz Italije, dokler bo imela službo na UNRRI. Obe sta pa že imeli argentinski vizum.
Janez, ki se je z Dr. Krekom poznal, je od njega zvedel, da za konec leta pripravljajo ladjo samo za Slovence. Na Dei Colli o tem še ne vedo. Ali pa povedati ne smejo.
Da bi novica ne prišla na neprava ušesa. Da ne bi kdo nastavil na ladji bombe, ali pa drugače škodoval. Da so begunci za jugoslovansko oblast nadležna zadeva so vedeli vsi.
Odhod prve skupine iz Rima v Neapelj je bil napovedan za v torek. Da sta nekako preživela ponedeljek, sta šla Janez in Marko obiskat tiste, ki so živeli ali životarili na avstrijskem veleposlaništvu. Marko jih je nekaj poznal. Rad bi videl kako jim gre. Tudi tistega študenta Kožarja, ki ga je on spravil tja, bi rad videl.
Okrog Marka in Janeza se je zbral precejšen krog znanih in nepoznanih beguncev. Bila sta redka zanimivost, ki bo že jutri začela pot v novi svet, na nov kontinent.
Beseda je dala besedo. Janez in Marko sta med govorjenjem ogledovala, kar se je dalo videti. »Stanovanje imate še kar dobro. Ni slabo«, je rekel Janez. »Jaz sem bil v službi pri Američanih, pa sem na slabšem živel in spal kot vi tukaj. Pa se bojite, da bi vas vrgli na cesto«.
»Dokler bodo Rusi na Dunaju, bomo tudi mi tukaj. Dokler ne bo Avstrija kot država spet dovoljena«, je vedel Mejač. Razgledan fant, ki je imel neke veze na zunanjem ministrstvu. Marko je vedel že prej, da je prav on njemu in vsem begunskim študentom preskrbel možnost študija na univerzah.
»Še veš ne kakšno uslugo si naredil meni in vsem študentom v Bologni. Pa smo taki, da znamo komaj reči »boglonj«, se je obrnil Marko proti Mejaču. Krepko ga je udaril po rami.
»Stanovanje imate«, je naprej spraševal. »Kje le dobite hrano tisti, ki študirate. Pa za knjige in nove podplate, kadar se naredi luknja v njih«.
»Jaz sem dopoldne mežnar in ministriram pri jezuitih. Pater Prešeren mi je to preskrbel. Imam zato hrano trikrat na dan. Tudi spal bi lahko tam, pa sem raje tukaj v družbi«, je povedal Mejač.
»Znati je treba, pa se preživi«, je bilo mnenje vseh.
»Največ nas hodi v CINECITTA«, je rekel eden v imenu vseh. »Tam vedno iščejo statiste, ki niso samo črnolasi in majhni Italijani. Posebno svetlo lasi in veliki smo zaželeni«.

Drugo jutro v torek so se prvi pred pisarno IRO nakladali na vojaški tovornjak. Ker nihče ni imel dosti prtljage, je bilo za vse zadosti prostora.
Gelca in še par drugih deklet, ki so imele delo v Rimu, je prišlo gledat prve izseljence.
Vsaj od tu se bomo vozili bolj po človeško kot smo se čez Ljubelj takrat.

KONEC