OB STOLETNICI 1862 - 1962
 

Od Petrovča do Brenčiča
in Jelovškovega griča.
Od širokih njiv nad dolom
babnika nad Godobolom
meje ruparske teko
še sedaj kod nekdaj so.

Sredi Ruparske doline
je nekoliko ravnine,
ravno prav za hišo, hleve
hrame žitne in za pleve.
Za vozove in vse to,
pa stojita dva kozolca.

Lep pogled na to s Petkovca
nudi se mu, kdor poroma
k cerkvi svetega Hieroma,
ki vrh Parklja kozjega,
v božjem hramu tron ima.

Davno že so preminili,
ki so božji hram gradili,
za povečat božjo slavo,
za ohranit vero pravo,
prav gotovo da pri gradnji,
v Rupi niso bili zadnji.
Zdaj še stari ta patron,
kjer njegov se sliši zvon,
varje hiše vse in koče
suše, moče, strele, toče.

Hiša stara sred doline
davne hrani že spomine.
Tristo let in morda čez
stara sta že zid in les.
Rod za rodom je prihajal
zid o tem lahko bi bajal,
kje tičali so skrivači,
da jih cesar ne zasači,
v suknjo vtakne brž vojaško,
pošlje bojevat na Laško.
 

Davno že je kar Lovrica
pot vodila je v Gorico.
Tam je kupoval kafe,
da ga pilo je dekle.
Pil vipavca za tolažbo
in pripravil grunt na dražbo,
ki za svojega je Franca
kupi Hladnik iz Logatca.

Zdaj je že sto let minilo,
kar se je vse to zgodilo.
Ko v Logatcu na vozove
skladali so skrinje nove,
polne loncev, skled, keblic,
škafov in lesenih žlic,
koše moke in slanine,
oblačil in postelnine.
Za posevek vsa semena
in živina vsa plemena.

Škripal prednik je in zadnik,
ko na vozu je Franc Hladnik,
s svetim križem voz pognal,
na petkovsko stran ravnal.

Še pomlad se ne razveže,
ko že v skalah brazde reže.
Komaj čaka na novino,
da bo krmit s čim živino.

Mine že pomlad in zima,
pa še gospodinje nima.
Dostikrat pa v Rovte grede
meče v Gabrovce poglede,
če kje pleve Urška zala,
ki srce mu je vžgala.
Urška iz rodbine davne,
po desetih farah slavne.
Če dobi jo vsak bo menil,
da se dobro je oženil.

Proti koncu listopada
v Rupi gospodinja mlada,
burklje že in lonce suče,
od kleti in kašče ključe.
Z doto njeno pa izbriše
še poslednji dolg od hiše.
 

Modra glava, ženin svet
možu večata ugled,
kmalu daleč že poznan,
kot rovtarski župan.

Štiri Bog mu da sinove,
štiri hčere so njegove.
Janez kmalu rade volje
gre v ljubljanske višje šole.
Francelj ljubi delo poljsko,
Nace gre pa na Tirolsko.
Jakob pa po šolah tudi,
k boljšemu se kruhu trudi.
Micka na grunt starodavni,
k Turku pojde na Vrh Travni.
Franca k Gašparju moži se,
da z doma daleč ni.

Nežo mlinarjev pa sin,
zvabi v godobolski mlin.
A Johana poroči se
in v Ameriko pobriše.

Oče Franc pa vedno zdoma,
po županskih poslih roma.
Žena pa zaman svari,
naj že te stvari pusti,
ker je že na daleč znan,
da vsem birtom je dolžan.

Treba sekat je gozdove,
da poplačajo dolgove.
Kmalu pa ni kaj prodati,
za dolgove poravnati.
Prazen hlev in kašča tudi
priča sta že stiski hudi.

Janez sin pa ne miruje,
rodu rodni dom rešuje,
Nace pa začne sirarstvo,
da otel bi gospodarstvo.
Vsi so bratje poprijeli
in rešiti dom uspeli.
 

Nace je res gospodaren,
skrben, varčen in preudaren.
Sestram doto vsem izplača
in dolžnikom dolg povrača.
Za pomoč mu nosit križe,
po nevesto gre v Predgriže,
ki o njej vsi govore,
da ima zlato srce.

Prvi rod se razšel je po svetu,
drugi je hotel svoj prostor imeti.
Janez najprvo je mali kaplan
župnik pozneje in še dekan
in kot poslanec na Dunaj poslan.
Francelj v Ameriki daje na stran.
Vrnil domov s prav lepim je zneskom,
Janeščev dom si je kupil Podpeskom.
Jakob pa znanje kmetijsko si veča,
boljši bodočnosti kmeta posveča.

Mlada je zlatega bila srca,
ki ni poznala nobenih meja.
Vse je potrebne hitela podpirat,
v Rupo prišli so berači umirat.
Bog se ozrl na novi je rod,
svoj blagoslov mu je sipal povsod.
Pet se sinov jima zdravih rodilo,
hčera pa devet, je prav lepo število.

Tona in Peter pa Janez in Micka,
Štefan in Franca pa Rezka, Marjanca,
Tilka in Francelj, za njima še Pepca,
zadnji Ivanka, Angelca in Nace.

Mladi je Rupar zastavil široko,
hlev je obnovil in hišo visoko.
V hiši lepo obnovljeni so zbrali,
člani rodov dveh, veliki in mali.
Stara sta oče in mati otroke,
zbrala ob priliki zlate poroke.

V mirno življenje pa kot stela,
da se svetovna je vojna pričela.
Mladi že Rupar slovo mora vzeti,
cesar na fronto ga hoče imeti.
Mlada pa mati te žalostne čase,
mora skrbeti za otroke in zase.
Pa ne obupa in ne le varuje,
le še na boljše ves dom povzdiguje.
Štiri vogale pri domu podpira,
sina še Janeza zraven študira.
 

Komaj vojna je minila,
gospodarja povrnila,
ga bolezen v posteljo spravi.
več od španske ne ozdravi.
Že se dnevi me steko
in pokopat ga neso.
Sama morala ostati
s trinajstimi je mati.
Štirinajsti se rodi,
ko že v grobu mož leži.

Pa je rastel mladi rod
in pomagal ji povsod.
Tona, Mici že krepko
delo primeta v roko.
Peter, Štefan pa že kar
vsak na pol je gospodar.

Tona že prav mlada še,
za tamlado v Reko gre.
Mati včaka po trpljenju,
svoj najlepši dan v življenju.
Sin njen mašnik prvi dar
Bogu daje na oltar.

Kmalu Franca in še Micka
skoro hkrati se možita.
Franca z Lojzom v mlekarijo,
z maslom delat gre kupčijo.
Micka "da" z Andrejem pravi
in v Ponikvah dom postavi.
Tilki se tako obrača,
da dobila je kovača.
A Marjanca v Godobol,
šla je rod ustvarjat nov.
Pepca pa čez en presledek,
za tamlado gre v Osredek.
Božji pa Ivanka službi,
posveti v duhovni družbi.

Peter, Štefan pa oba
gospodarita doma.
Štefan iz srca vesel je,
če mu raste sadno drevje.
Peter pa najbolj uživa,
kadar z gnojnico zaliva.
Tudi Francelj pri kaki stvari,
rad že malo gospodari.
Nace in Angelca se štejeta
k odraslim že.
 

Prav lepo so se imeli,
prav lepo so že živeli.
Pa spet vojna razdivja se,
žrtev spet zahteva zase.

Predno zdivjajo se vojne strasti,
mati zaprla je trudne oči.
Bog je prihranil ji gledat grozote,
ki je divjala čez naše planote.
Videla ni več kako raztepen,
mrtev je Francelj domov prinešen.
Štefana čakala pač bi zaman,
danes še grob je njegov nepoznan.

Nace z Angelco iz tega gorja,
pa sta čez mejo na Laško ušla.
Zdaj pa iz daljnih ravnin Argentine
zbujata tople na dom si spomine.
Peter in Rezka sama sta ostala,
v časih najtežjih težko zdelovala,
v bridkih se urah na vso moč trudila,
Hladnikom Rupo pa le ohranila.

Peter se končno je vendar odločil,
da se je in še prav dobro poročil.
Zdaj pa je z zvesto ženico mu Viko,
skupaj že spravil družino veliko.