Med Vrhniko, Žirmi in Idrijo stoji v notranjskih hribih vas Petkovec. Obširna vas je to, tako obširna kakor Dunaj. Samo, da ima hiš samo toliko kot Dunaj cerkva. Od soseda so soseda je pet minut hoje, raje pa še več. Le par hiš stoji skupaj kjer je nekdaj oče razdelil posestvo. Tam so zgradili še eno hišo. Potem je bil eden gornji in drugi spodnji kakor so stale hiše. Pri večini kmetij je zraven bajta, včasih pa še koča. Tam žive ljudje, ki nimajo nič svojega k kmetiji pa spadajo kot bi bili ena družina. Nič prezira, nič zaničevanja. Otroci gruntarski in bajtarski se igrajo skupaj in včasih bajtarski odločijo kaj se bodo igrali. Gruntarski pa lepo ubogajo.
So pa bajtarski ali kočarski dobra delovna moč, ki njivico za krompir in drva iz gozda odslužijo z delom. Vedno so pri roki, če se od zahoda valijo težki deževni oblaki, na senožeti pa je par voz suhega sena.
Na Petkovec pripelje občinska pot. Dovolj je široka za vozove, ko vozijo v mlin ali na žago. Pa tudi za tajsle na katerih vozijo petkovski gospodarji obtesan in okrogel les, trame in hlode, lesnim trgovcem v Logatec. Ko pa se pot odcepi do hiš, ki so zadnje, preden prične gozd ali grapa, je pa že bolj ozka in vegasta. Naprej od zadnjih hiš drže samo steze skozi gozdove ali se spuste v grape do kolovozne poti.
Tako kot se zgubi pot, se zgubi tudi potok, mali potoček Ovčica. Izpod griča izvira studenec. Če je deževno leto jih je več. Voda od vseh studencev naraste v potok. Teče po dolini, ki je na vse strani zaprta. Njegov tek se konča v votlini, kjer gre za njim lahko tudi človek. Dobrih sto korakov pod zemljo pa obstane ob podzemskem jezeru. Ob luči bakle se vidi voda še daleč naprej. Tja naprej pa si nihče ne upa. To pa vsi vedo, da ista voda priteče na drugi strani hriba spet na dan, kar cel potok naenkrat.
Vsaka hiša na Petkovcu ima svoj studenec. Nekateri nad hišo, da voda sama priteče v korito pred hlevom ali pa v kad pred kuhinjo. Tiste hiše, ki imajo studenec nižje od hiše pa morajo nositi vodo v škafu. Samo v korito priteče sama. Tja gonijo živino napajat. Kadar se poleti voda v studencu zniža pa morajo še to korito polniti s korcem. Več je takih malih dolinic, kjer udari voda na dan samo ob deževju. Ker ni odtoka nikamor lahko zvečer po dežju otroci čofotajo po vodi. Zjutraj pa vode ni več. Vse take kraške dolinice so nekje na skritem povezane s podzemljem.
Petkovec stoji na kraškem svetu, ki je spodaj ves prevotljen. Na večih krajih so vdori ali pa brezna, kjer se da priti vanje. Navadno je to en sam prostor s kapniki. Skozi ozke špranje skozi katere človek ne more pa se vidi, da drži jama še naprej. Ponekod se tudi sliši kako se pretaka voda pod zemljo. Vode pod zemljo ne manjka, zunaj pri studencih pa skoraj vsako leto.
Najprej usahnejo studenci, ki leže više. Ko se zmanjša curek v korito tudi pri nižjih studencih, se pa že tudi vidi ožgana trava vrh gričev in po prisojnih bregovih. Trava, zlasti otava, zleze nazaj v zemljo, pravijo stari ljudje, ki so že veliko suš in mokrote doživeli.
Trava in pridelki ostanejo lepo zeleni le tam, kjer je zemlja bolj na debelem ali pa na osojnem svetu.
Kjer so njive v bregovih, tam orjejo vedno samo na eno stran. Tako je nižje zemlje vedno več, višje pa vedno manj. Črtalo pri plugu tam višje v bregu kreše iskre. Lemež pa poskakuje in zarezuje ozke brazde, pa še tiste razmetane med skalami kot ovčji bobki na gmajni.
"Jaz sem čisto prepričan, da kamenje raste", pravi stari Kaznar, ker se vrhu griča vedno bolj ven vidijo.
Kjer je po bregovih skal le preveč, tam je pa gmajna. Na gmajni rastejo redka drevesa. Pa tudi praprot raste tam in sočna trava. Med skalami je vedno dosti zemlje pa še senca je. Vsak kmet ima nekaj svoje gmajne. Tam pasejo pomladi in poleti živino otroci, ki so za drugo delo še predrobni. Ti pastirci z dolgimi palicami oboroženi pazijo da živina iz gmajne ne uhaja v deteljo ali pa še kaj bolj sočnega na bližnjih njivah.
Palica pa ima dva konca. Z enim koncem jo dobi po hrbtu in rebrih živina, ki se pripase preblizu zelnika, z drugim koncem pa jo dobi po tazadnji pastirček, če je žival kakšno zelnato glavo že objedla.
Na osojnih bregovih pa ni njiv. Kvečjemu za oves katera. Za vse druge posevke pa je premalo sonca. Vse zori tam počasi, prej kot bi dozorelo, že pade prvi sneg. Tam so zato senožeti. Ena sama košnja je tam šele koncem julija. Potem pa se živina iz gmajne preseli na senožeti. Kjer je osojni svet bolj skalovit in kotanjast tam pa je gozd.
Gozd z debelimi smrekami in hojami je petkovskemu gospodarju kot hranilnica. Vanj poseže s sekiro in žago če ima stroške, ki so večji kot obleka za družino, pa sladkor, petrolej in sol. Drugo pa vse doma zraste.
Na Petkovcu sejejo ječmen za ješprenj, pšenico za kruh, ajdo pa za žgance. Koruzo pa le kjer je njiva zelo na soncu. Za živino sejejo oves, korenje, peso in repo. Za mladovne krave, da dajo več mleka in pa za pujske, ki bodo dali kožo, meso in zabelo. Zelje morajo pridelat dosti, da ga je za vse leto za dvakrat na dan. Še več pa krompirja, ker je zima dolga in ga nekateri jedo po trikrat na dan. Zjutraj na vodi in zabeljenega z zaseko, opoldne v kosih in z mastjo zabeljenega, zvečer pa ob licih zraven kislega mleka.
Tudi nekaj obleke pridelajo doma. Brisače, blazine in rjuhe pa gotovo. Dosti dela da lan. "Za cele litanije ga je", je rekla Gašparca in jih zmolila.
"Lan sejati-lan pleti-lan puliti-lan osmukati-lan goditi-lan treti-predivo mikati-predivo presti-štrene naviti-štrene prati-štrene zviti v klovčke". Šele klovčke dobi tkalec v roke.
Tudi fižol pridelujejo in proso. Proso phejo sami doma. Pozimi je dosti časa za to in pri tem delu še razsvetljave ni treba. Domači fantje phejo na peči posušeno proso, ječmen pa kar iz vreče. Tako ima gospodinja dosti kaše in ješprenja v kuhinjskih predalih. Fantje, ki so zaposleni zvečer, se navadijo biti doma. Pozimi na vas itak ne gredo. Je premrzlo. Gredo pa vsaj enkrat na teden v prosvetni dom. Tam telovadijo, ali pa kaj koristnega slišijo. Saj je zadosti, da pomladi in poleti obidejo okna vseh vaških deklet. Da po fantovsko zapojejo in nageljne za v nedeljo izprosijo. Pretepači pa petkovski fantje niso. Že od nekdaj ne. Za poleno ali za nož nobeden ne prime. Niti najstarejši Petkovčani ne pomnijo, da bi morali koga peljati do zdravnika, da ga zašije ali mu ude naravna.
Občinska pot, ki drži na Petkovec se od glavne ceste odcepi pri Sivcu. Sivec je strojar, ki se je preselil s Tolminskega v te kraje. Odkupil je nekaj sveta od ruparskega grunta. Vse tiste njivice in nekaj gozda blizu glavne ceste. Svet je peščen in tiste njivice so bile daleč od Rupe. Pa morda ne bi prodali, če bi prejšnji ruparski gospodar ne rabil denarja.
Stari zdaj že pokojni ruparski oče je bil družabni pijanec. Srenski župan je bil in seje so bile vedno v gostilni. Da je bilo za pijačo, je precej izsekal gozd, potem pa še tisti del ruparskega grunta prodal.
Tista pot od Sivca na Petkovec je navkreber dokler pelje po Koncovem in Ruparskem gozdu. Ko prideš iz gozda in je že po ravnem, se odcepi od nje na levo pot do Koncev, ki sta dva, zgornji in spodnji. Malo naprej se pri Zastavi razdeli na dve. Tista na levo gre mimo Zastave proti Petrovču. Zastava je Petrovčeva njiva. Ko je bila po francoskih vojnah huda lakota je tedanji gospodar to njivo zastavil za hleb kruha.
Tista pot gre naprej mimo Petrovča v Bizjanovo dolino. Tam stoje Bizjanova, Martinkovcova in Lukcova hiša. Sveta imajo pri vseh treh hišah bolj malo. Za par mernikov pšenice, za krompir in za zelnik. Edini grunt v dolini je Kolencov. Pa še to je kmetija šele zadnje čase. Prej je bil to podeželski dvorec Logaškega notarja Gruntarja. Sem je prišel včasih tudi Simon Gregorčič, goriški slavček. Po vseh njivah in travnikih so bile speljane peščene stezice. V senci ob gozdu pa vsake toliko kakšna klopca. Tja so sedali Gruntarjevi gostje, če jim niso okoliški otroci klopic razdrli.
Mimo Kolencove hiše gre pot naprej do Novakov. Ker stojita obe hiši na isti ravnični je eden Novak Jokelj, tisti na desni pa Novak France. Od Novakov naprej so samo steze. Ena na Gradišče, druga pa v Mizni dol.
Pot ki gre od zastave naravnost drži na sredo Petkovca. Najprej pride do Rupe.
Kmetija Rupa je dobila ime od malo bolj široke doline, ki se je v davnih časih udrla, ker je na kraškem svetu. Če še tako močno dežuje nikoli ne nastopi voda, ki se steka vanjo z bregov krog in krog. Ravnega sveta pa je v dolini, da pridelajo na njej sto mernikov pšenice, če je letina dobra.
Ruparska hiša stoji na nizkem griču, ki je nastal med veliko dolino in dvema manjšima, ki sta se vdrli pred davnimi časi. Nadstropna hiša se belo svetlika med visokim sadnim drevjem. Onkraj širokega dvorišča stoji hlev za dvajset goved. Proti zahodu zapira dvorišče kašča. Tam je zgoraj prostor za pregrade. Tam so po pregradah ločene pšenica, ječmen, oves, ajda in suhe hruške. Spodaj pod kaščo pa je klet za sadjevec. Proti vzhodu zapira dvorišče velika drvarnica, kjer je prostora za gepelj. Tam hodi v krogu en par ali dva volov, ki poganjajo veliko kolo. Na to kolo napet jermen poganja mlatilnico ali druge stroje zgoraj na skednju.
V Rupi se od glavne poti odcepi nekoliko ožja pot proti desni. Pelje do Brenčiča, do Kaznarja, Brenčička in do Kočarja. Še bolj slaba pot pa drži na desno od Brenčiča v Godobol. Pa se malo rabi, ker imajo Godobolski drugo krajšo pot od glavne ceste. Saj so vse Godobolske njive ob glavni cesti.
Pot ki drži iz Rupe naravnost pa pelje na sredo Petkovca. Konča pri Jelovškovem hlevu. Tam pa se tudi prične Gašparjevo dvorišče. Do cerkve, ki stoji na griču med Jelovškom in Gašparjem pa drži samo bolj široka steza.
Cerkvica sv. Hieronima je vsa v belem. Stene in zvonik . Še streha je belkasta, ker je krita s cementno opeko. Okrog cerkve je kamnita ograja, ki sega odraslemu do pasu. V visokem zvoniku, ki ima črno streho in pozlačen križ, pa vise trije zvonovi. Sliši se ostro tiktakanje ure, kot bi z mečem sekal na obe strani. Vsake četrt ure bije na mali zvon. Ura pa na velikega. Malo nižje od cerkve stoji Mežnija. Ena sama streha je čez hišo in hlev. Mežnar in njegova družina žive več od bire, kot od tistega, kar pridelajo doma. Spodaj pod mežnijo je studenec, edini studenec za vse tri hiše. Pa še ta je, ki na vsem Petkovcu prvi usahne. Potem nosijo vodo v brentah iz studenca v Šebju. Ta pa nikoli ne usahne. Izvira na Gašperjevem svetu, pa precej nižje doli od Gašperjeve hiše.
Petkovčani so mirni in delovni ljudje. Doma v družini se od ene ali druge hiše sliši včasih prepir. Do sosedov se razločijo samo moški, ženski in otroški glasovi. Zakaj je prepir in kdo je ta glavni pa ne odkrijejo niti najbolj radovedna ušesa. Je predaleč, hvala Bogu.
Kmečke hiše so na Petkovcu precej velike. Tako se imajo otroci kje igrati. Če so v hiši preglasni pa jih napodijo na hlev ali pod kozolec. Pozimi pa v hlev, kjer je lepo toplo kot v hiši.
Kjer je pri hiši dosti otrok, se jim obetajo lepi časi, ko bodo otroci malo zrastli. Otroci pomenijo zanesljivo in marljivo delovno moč. Tisti, ki mu bo dal sedanji gospodar čez, bo moral nekoč izplačevati dote. Pa to bo skrb bodočega, ne sedanjega gospodarja. Tisti pa sedaj šele živino pase. Tudi sedanjemu gospodarju je njegov oče tako zapustil, ko mu je prepisal. Šli so v gozd, posekali, prodali in izplačali. Hudo je, kjer je gozd izsekan ali pa ga je malo.
V zvoniku petkovske cerkve se je oglasil srednji zvon. Star zvon je to, tako častitljiv, da mu je še svetovna vojna prizanesla. Njegov glas je enak kakor baržun. To je zvon sv. Hieronimu na čast posvečen in s posebno močjo.
Če je blizu ali daleč človek, težko bolan, ki ne more ne živeti ne umreti, mu ta zvon pomaga. Nekdo od domačih, ali od sosedov, mora pozvonit nanj. Pa naj bo to podnevi ali ponoči. Če pride do zvonika in pozvoni, pa ga nihče ni videl prehajati ne odhajati, to zvonilo prinese bolniku olajšanje ali pa mirno smrt.
Danes se je oglasil ob petih zjutraj, ker bo v petkovski cerkvici ob šestih maša. God sv. Vida je danes, zavetnika zoper ogrce in druge črve. Logaški Oblak je narisal sv. Vida v kotlu in za ta dan ta slika zakrije kip sv. Hieroma v glavnem oltarju. Vsako leto je od takrat na ta dan maša, ki jo plača soseska, da bi črvi manj škode delali na vsem kar so petkovski kmetje posadili ali posejali. Lansko leto je bilo leto rjavega hrošča. Saj so jih po več mernikov natresli z pravkar ozelenelih dreves, in s kropom oparili. Otroci iz bajt pa so jih po več litrov nesli v šolo vsak dan. Občina jih je plačala po dinar liter. Tako so škodljivca zatirali in dali revnejšim otrokom priliko, da so zaslužili kakšen dinar. Kmetje svojim otrokom niso pustili nositi hroščev v šolo. Pa so jih tudi njihovi otroci skrivaj nosili. Otroci hočejo biti vsi enaki. Saj so revnejši hodili bosi v šolo, pa so si to zaželeli tudi otroci od gruntov. V šolo so šli obuti, pa so potem skrili čevlje v grmovju. Opoldne pa so se spet lepo obuti vrnili domov.
Ob svitu so na Petkovcu vsak dan že vsi ljudje pokonci. Moški, da dajo živini jest, ženske da pomolzejo in prašiče nakrmijo. Treba je iti zgodaj na njive, kjer čaka pletev in prekopavanje. Če se pri kateri hiši zakasne z delom, to sosedje takoj vidijo. Opleta ali neopleta njiva se od daleč vidi. Tudi klepanje kos se že sliši ob svetem Vidu. Najprej bo treba pokositi po travnikih okrog hiš in kozolcev, da ne bodo visoke trave pomendrali, ko bodo vozili suho seno od drugod.
Tudi pastirji že ženejo past, da bodo do sedmih nazaj z živino. Potem je kosilo, treba se je umiti in odpraviti v šolo. O sv. Vidu je še šola. Čez štirinajst dni pa bodo že počitnice. Za šolo seveda, za delo pa ne. Na kmetih so počitnic bolj veseli starši, kot otroci. Drobni so še, pa eno ali drugo reč že lahko naredijo. Vsaj pasejo lahko dalj časa.
Z dimnikov pa se ob tej uri na Petkovcu še ne kadi. Navada je taka, da gredo vsi zjutraj na delo tešč. Samo kosci v največji košnji dobe malo žganja za moč in korajžo in pa ker tako delajo tudi pri sosedu. Gospodinje zakurijo in pristavijo lonce tako, da je kosilo kuhano, ko pri sv. Hieronimu s ta velikim zvonom sedem zazvoni. Večinoma jedo zjutraj za kosilo krompir na vodi z zaseko zabeljen, ali pa zelje zmešano s krompirjem in z zaseko zabeljeno. Druga jed pa je pšenični močnik z sladkim mlekom zabeljen.
Kosilo pojedo doma za mizo. Samo koscem ga nesejo kadar kose daleč od doma. Kadar ni šole pa tudi pastirjem v gmajno. Vedno je kakšen otrok pri hiši, ki je za pastirja še premajhen, za kosilo nest pa ga je že zadosti skupaj. Da jedi ne raztresejo jo dajo v kilovce, ki so za tesače, ki veliko pojedo. Za pastirja je pa dosti ali pa še preveč, če mu dajo v eno posodo do polovice krompirja, v drugo pa močnika. Med obema posodama pa je velik ročaj, da kilovce nesejo kot košaro. Ni se bati da bi raztresli.
Za danes ves ta ustaljeni poletni red na Petkovcu ne velja. Pomolzejo in živali nahranijo ob istem času. Pastir pa danes na pašo ne žene. Treba se bo napraviti za k maši. Ne v najboljšo obleko, ki je za v nedeljo. Tako, ki je za sopraznike, ki se vidi da je že izrabljena, zašita pa še ne. Danes se bodo tudi moški umili. Drugikrat ta opravek puste za v soboto ali pa nedeljo zjutraj potem, ko so se obrili. Kjer je kraški svet je treba vodo le po potrebi rabiti. Zdaj gre v poletje in se ne ve kakšno bo, suho ali mokro.
Pri vseh hišah, ki so bolj blizu cerkve, se odpravijo k maši vsi. Še varuha ne puste doma. Ker pride vsa soseska vsak ve, da ne bo prav, če ne gre. Soseska je kot mala fara in vanjo spadajo vsi do koder se ob vsakem vetru sliši petkovski zvon. Ljudje pridejo skupaj, da pomolijo, da se pozdravijo, da druge vidijo in da jih drugi vidijo.
Ko zvoni tričetrt na šest z malim in srednjim zvonom, je kaplan že pri cerkvi. Pred žagredom čaka, če bo prišel kdo za spoved. Po navadi pride na ta dan samo stara Jelovšca, da opravi svojo velikonočno dolžnost. Težko hodi in pravi, da do fare v Rovtah ne more.
Ko ji je župnik nekoč omenil, da bi morda za najbolj velike praznike prišla k maši, mu ni ostala tiho. "S težavo bi prišla" je rekla "pa vem da logaški Brus in Korenčan ne gresta nikoli, pa se imata bolje kot vsi Petkovčani."
Od prejšnjih let je ona vse Logatčane poznala. Saj so imeli pri Jelovšku gostilno in so vsake toliko pripeljali z ruparskimi voli sodček vina iz Logatca. Tam so jim dali na upanje, ker je Jelovšek vedno rekel, da so voli njegovi. Jelovšca, ki je šla vedno z njim, kadar je šel po vino, pa je to potrdila. Ko je bilo vino doma in če gostov ni bilo, je dala za liter vina Jelovšca, spila sta ga oba. Drugi dan je dal za vino Jelovšek. Tako je šel denar za liter vina z rok v roke, sod se je spraznil. Prišli so na boben in zdaj gostilne ni več pri hiši.
Petkovčani počasi prihajajo v cerkev. Malo cucnejo, ker tukaj ni tabernaklja, potem pa sedejo dokler niso vse štiri klopi polne. Ostali, zlasti moški pa ostajajo zunaj klopi. Če pridejo že zunaj skupaj se pozdravijo, v cerkvi pa so tiho. Posebno zgovorni tudi zunaj niso. Je še prezgodaj. Kar čudno se vsem zdi, če berač Tomaž reče kakšno glasno besedo. On je gluh, da lahko sam sebe sliši. K soseski spada in ga ni nič sram, da je berač. Če kateri od otrok ni spoštljiv do njega, ga prav tako okrega z vso pravico kot bi bil največji gruntar v vasi.
Tudi danes na glas otroke krega ko se podijo okrog cerkve namesto da bi šli notri.
Ko zapoje zvonček, ki visi pri žagredovih vratih, vedo tudi tisti, ki so zunaj cerkve, da so gospod pristopili. Moški vstopajo in snemajo klobuke z glave najprej sebi, nato pa še fantičem, ki se med njimi gnetejo v cerkev pa so pozabili, da se v cerkev vstopa odkrit.
Izpred oltarja se sliši latinske mašne molitve. Kaplan moli skoraj na glas, mežnar, ki je danes ministrant pa bolj po tihem, ker ima za latinščino bolj trd jezik. Stari mežnar, oče sedanjega pravi, da je on konfiteor pa po svoje molil "malo okol, malo okol, tukaj ni masla" ( mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa). Tako pove v gostilni pri pijači, doma kjer so otroci pa ne.
Petkovčani spremljajo mašo z mašnimi bukvicami v rokah. Tisti, ki so jih doma pozabili, pa drže v rokah velike rožne vence s katerim tudi opozorijo kakšnega fantiča, ki je pozabil. da je pri maši, če ga rožni venec doseže.
Pred oltarjem prenaša dolgi suhi mežnar mašno knjigo od listne na evangeljsko stran. Okovani čevlji bijejo na kamnitih tleh, kot bi konj kopitljal okrog oltarja.
"To moti zbranost pri maši", se huduje Mojškrna Mici, ki je prišla k maši bolj od daleč. Vsak dan gre k maši v Rovte, danes pa je prišla na Petkovec. Je precej bližje, pa malo spremembe je. Sklenila pa je, da bo govorila z obema ključarjema, naj kupijo preprogo za pred oltar. Ona da bo tudi nekaj priložila. Da se enkrat za vselej tisto štorkljanje okrog oltarja odpravi.
Ko pozvoni k obhajilu se pride obhajat samo stara Jelovšca, ki se je danes spovedala. Drugi ne gredo, ker ni navade, da bi šli. Koliko je stalo pregovarjati može in sinove, da gredo zdaj vsako prvo nedeljo, to samo žene vedo. Sicer pa tudi žene ne gredo več kot po enkrat na mesec. Kadar pa gredo pa vedo, kam gredo in še po maši spoštljivo v cerkvi ostanejo. Da bolj zbrano zmolijo poobhajilne molitve, pa še križev pot nazadnje. Tudi svoje otroke tako uče.
Gospod odhaja v žagred, zato zdaj tudi vsa soseska odhaja iz cerkve. Možje se postavijo takoj poleg zvonika in si bašejo pipe s tobakom. Stari mežnar pa si odrezuje od klobase s tobakovega listja primeren za čik. So sami sosedje, Gašper, Jelovšek, Brenč, Kaznar, Brenčiček, Kočar, Godobolčan, oba Novaka. Tudi Ruparska Peter in Štefan se postavita zraven gospodarjev. To tudi sta, samo oženjena nista.
Fantje se postavijo zunaj obzidja. Tam imajo lep pogled na Hrušico in Trnovski gozd pa seveda po dekletih, ki prihajajo iz cerkve. Tam stoje Ruparski Francelj, Brenčičev Tone, Brenčičkov Tone, Kaznarjev Jože, Gašperjev Francelj in Jelovškov Stanko. Zdaj stoje tukaj in se menijo, da bi bilo lepo če bi tudi v cerkvi kaj zapeli, ne samo na vasi v soboto zvečer.
Mimo prihajajo dekleta. Prva je Ruparska Rezka. Danes še na "Dobro jutro" komaj odgovori. Tako se ji mudi. Mora pripraviti kosilo za domače in zajtrk za gospoda. Za domače je že prej pristavila, pa tudi vroča voda bo že. Mora skuhati za gospoda kavo. Na mizi mora biti še maslo, med in kruh na tanko narezan, ne na debele zagozde kot si jih od hleba odrežejo domači.
Za Rezko gresta bolj počasi Ruparski Pepca in Angelca. Nato Franca iz Koče, Gašperjeva Pepa, Novakova Zinka in dve Godobolski dekli, ki pa nista od tod. Pa se štejeta med petkovska dekleta. Gospodinja ju pohvali in tudi fantje radi za njima pogledajo.
Zadnje prihajajo iz cerkve gospodinje. Sedele so v klopeh pa tudi najbolj molitvene so. Brencela se pozdravlja z obema Novakicama, Ruparska mati pa se brž znajde med svojimi tremi hčerami, ki so blizu doma poročene. Marjanca je tamlada v Godobolu, Mici živi v hiši, ki sta jo z možem naredila v Ponikvah. Tilka pa je poročena v Godobolskem mlinu.
Ko se spodaj pri Jelovškovem kozolcu poslovijo, gre mati po poti navzdol proti Rupi, hčere pa zavijejo po stezi na levo vse tri skupaj. Sama gre mati Ruparska. Saj od Petrovča in iz Bizjanove doline so prišli samo otroci. Ti so pa že tekli prvi iz cerkve. Obe Novakici sta že tudi precej spredaj, že tam, kjer zavije steza na Novakov grič. Tudi če bi pohitela, bi jih ne došla več. Se bodo že od daleč pozdravile, če bo katera od obeh pogledala nazaj.
Ruparska mati bo imela letos že šestdeset let. Bo pa tudi kmalu štirideset let, odkar je prišla v Rupo za ta mlado. Iz Črnega vrha je doma, tam pod Trnovskim gozdom. Naj gre tja po ta mlado, je svetoval svojemu bratu Nacetu brat Janez, ki je bil v Črnem vrhu za kaplana. Nacetove sestre niso bile s kraja zadovoljne. Da ima špičast nos so rekle in da so take navadno zelo sitne. Pozneje so pa videle, kako je delovna in dobrosrčna. Ena za drugo so rekle Nacetu da se je dobro oženil.
Ruparska mati je dala možu in gruntu štirinajst otrok. Najstarejša je bila Tona. Ta je bila rojena na silvestrovo, na zadnji dan devetnajstega stoletja. Zdaj je že šestnajst let poročena. Na velik grunt in devet otrok ima. Vse je dala šolat. Ivan hodi v gimnazijo,Vinko, Slavko v nižjo gimnazijo. Cveta in MInka v osnovno šolo, Štefka letos pričenja s šolo. Doma so še Tone pri petih letih. Zvonka in Milena, dvojčici, pa pri treh letih doma po tratah rožice nabirata.
Za Tono so v Rupi po vrsti kupili dva fanta. Peter ima zdaj že sedemintrideset let. Nikoli ni silil, da bi mu dali čez. Gospodaril je vse doma. Včasih je vprašal mater, včasih pa tudi ne. Je vesel fant, čeprav šepa. To mu je prišlo že, ko je še v šolo hodil. Pa ni nikoli za to potožil. Pri delu pa ga to ni oviralo. "Če so roke prešibke in noge nimajo moči, da bi delo naredil, ti pa glava pove kako je treba", je vedno rekel. Na ženitev je bolj malo mislil. Čeprav šepa bi vsake ne maral. Pa še trije in tri sestre so bile pri hiši.
Za božič drugo leto je babica prinesla Janeza. Ta je materi najbolj ustregel, ker je šel za duhovna. Mati ga v to ni silila, si je pa toliko bolj želela. Ko je bil še majhen si je zastrupil nogo. Takrat so rekli zdravniki, da jo bo treba odrezati. Oče pa da ne. Da je fant prišel na svet z dvema nogama in bo z dvema tudi iz tega sveta odšel. Obveljala je očetova. Noga je ostala s fantom skupaj. Videli so pa da za težko delo na kmetih ne bo. Dali so ga v škofove zavode. Potem je šel študirat v Zagreb, pa se je sredi leta odločil in stopil v bogoslovje. Zdaj pase slovenske duše v daljni Argentini. Materi dostikrat piše in tudi "Duhovno življenje", ki ga ureja on, ji redno pošilja.
Naslednje leto so kupili hčer in so ji dali ime Mici. Saj je mati danes že govorila z njo. Dva otroka ima, Mici in Drejčka. Ker ji je desna noga nagajala se ni marala poročiti na grunt, zgovorna kot je bila,posebno s fanti. Dobila je od nje mlajšega moža. Z njeno doto sta si postavila z možem zid, streho, okna in vrata. Zdaj se pa počasi dodeluje kadar je denar pri hiši.
Eno leto za Mici je prijokala na svet Kristina. Samo mesec dni je živela, pa se je preselila nazaj med angelčke. V Rupi pa so drugo leto kupili fanta. Spet okrog božiča na svetega Tomaža dan. Vsa žlahta je hotela naj bo Tomaž, ker je Tomažev malo. Ruparska mati pa je odločila, da bo Štefan in Štefan je. Zdaj je že dvaintrideset let star. Preveč je pameten in preveč samotarski. Mati ne mara da bi zahajali v gostilno, v družbo jim pa ne brani. Štefan je pa le preveč samo doma. Bil je na kmetijski šoli in na praksi v Švici. Pa ni maral v službo. Preveč je navezan na dom in mu zdaj daje kar je v šolah dobil. Njegova roka se pozna na sadju. Jabolka so prodana vse v Logatec, ko še nezrela na drevesu vise, ker ni bolezni na njih. Pa tudi hruške. Vse vrhove visokih moštnic je precepil, da se zdaj vrhovi krivijo od debelih hrušk. Pa mladega drevja je začuda nasadil. Vse iz svoje drevesnice. Ko je bil na tihi ponedeljek v Rovtah semenj, so kupci za mlada drevesca, pevcarje hodili ponje na dom. Štefan na sejem voziti ni maral.
Za Štefanam je bila rojena Franca. Ko je bila mlado dekle je prišel na Petkovec mlad Ižanec in začel na Petkovcu z mlekarno. Dobro mu je šlo in vsi Petkovčani so rekli, da ga je sam Bog prinesel v vas. Zdaj so dobili samo za smetano več, kot za vse mleko poprej. Posneto pa jim je doma ostala. Tisti Ižanec Lojze in Franca sta se vzela in pri glavni cesti naredila novo mlekarno. Predobro jima je šlo, zato je on v Ljubljani dosti posedal po kavarnah in na karte igral. Ker ni delal in ne na delo pazil sta prišla na boben. Rupa je morala priskočiti na pomoč, da sta lahko začela znova. Ruparska mati pa sedaj moža svoje France trdo drži na vajetih, da nebi spet pod pot zapeljal.Ob letu so spet kupili punčko. Ker je bilo ravno na god svete Terezije, so jo krstili za Rezko. Rezka je zdaj doma gospodinja, ker mati ne more vsega več. Po operaciji par let nazaj ni več taka kot je bila poprej. Rezka mater za kuho poseka. Saj se je na gospodinjski šoli naučila. Zdaj v Rupi ne zajemajo vsi iz ene skede kot pri sosedih. Vsak ima svoj krožnik in zjutraj so zabeljeni koruzni žganci z mlekom za kosilo. Tudi fanta ima že zbranega. Tako kot se reče, "ta ali pa nobeden". Na Micini ohceti sta se spoznala. On je bil drug svojemu bratu, ona pa družica. Fant je delaven, pridno daje na stran za novi dom. Pa tudi Rezka ne bo šla prazna iz Rupe. Vse ruparske hčere imajo balo in doto.
Marjanca so dali ime deklici, ki je bila rojena leto in pol za Rezko. Z njo je Ruparska mati danes že govorila. Ko je bila še zelo mlada se je zagledala v prijaznega in korajžnega fanta. Pa kaj, ko mu oče še ni hotel dati čez, še par let ne. Zato je rekla "da" , ko so jo prišli snubit za soseda, Godobolskega Francelja. Velik grunt je tam, večji kot v Rupi. Gozda pa še veliko več, Zdaj je Marjanca modra mlada žena. Mož jo rad uboga kar mu svetuje. Tri otroke že imata, Franjek, Jože in Peter.
Naslednje leto je v Rupi spet zajokalo. Zdaj je prišla na svet Tilka. Peter in Štefan, mlada pobovca, sta godrnjala okrog hiše, zakaj kupujejo pri njih same babe. Tilka je bila zelo malo doma. Prikupila se je teti Neži, gospodinji v Godobolskem mlinu. Vzela jo je za svojo, ker lastnih otrok nista imela. Mož, ki je zraven mlina imel tudi kovačijo, pa je za naslednika izučil kovačevega Jožeta iz Rovt. Da sta se Tilka in Jože na skrivaj rada videla, tega teta in stric nista vedela. Pa se je vse lepo izšlo. Zdaj je on mojster kovač, ona pa gospodinja. Pet otrok že imata.
Ob letu sta bila Peter in Štefan zadovoljna. Kupili so fanta. Francelj naj bo po starem očetu, da se ime pri hiši ohrani. Zdaj je Francelj že petindvajset let star in bo bodoči ruparski gospodar. Tako sta odločila Peter in Štefan, ki sta gospodarila dobro, žene si pa nobeden ni upal izbrati. Franceljna so dali na kmetijsko šolo in nato še na zadružno. Je močan bolj kot drugi pri hiši. Neveste pa še nima zbrane, vsaj take ne, da bi rekel " Če te ne smem pripeljati v Rupo, druge ne maram." Menda zahaja zdaj k Trčkovim dekletom na Vavknov grič. Katero ima ogledano mati še dobro ne ve. Pa bodo že Rezka, Pepca ali Angelca odkrile.
Leta petnajstega v dvajsetem stoletju so se v Rupi spet sušile plenice. Spet je bilo dekletce in so jo krstili za Pepco. Ker je bilo v Rupi pastirjev in pastiric že kar zadosti je Pepca še čisto majhna šla k stricu župniku v dolenjski Šentvid. Osnovno šolo je naredila tam, pa še v kuhinji je pomagala. Tudi naučila se je marsikaj, ker je farovška kuhinja dosti bolj zahtevna kot kmečka. Posebno tam kjer sta bila tudi oba kaplana v župnišču na hrani. Ko se je Pepca vrnila domov je vlekla malo po dolensko. Bratci in sestrice so ji nagajali, najbolj jo je žalil in nagajal mali Nacek, njen najmlajši brat. Zdaj pa je Pepca dekle in pol, zrela za možitev,ženina ima za trdno izbranega, kdaj bo poroka se še ne ve. Zadrugarjevemu Janezu, ki je njen fant stari Zadrugar kar noče dati čez. Ona dva pa za hlapca in deklo ne marata biti. Z Janezom sta se že lepo gledala ko sta bila drug in družica na Godobolski ohceti. Pa bo že Bog dal da bo vse prav.
Eno leto za Pepco so spet kupili hčerko. Krstili so jo za Ivanko. Že zelo majhna je rada molila. V šolo je rajši hodila kot gonila na pašo. Učiteljica jo je materi hvalila, kako pridna deklica je. Dali so jo v meščansko šolo in nato še na trgovsko. Sama pa se je odločila da pojde k usmiljenkam. Šla je zares in je zdaj v Trbovljah. Tam vodijo usmiljenke bolnico.
Za Ivanko ni bilo skozi m
ajhna okna ruparske hiše slišati otroškega joka skoro tri leta. Ko je spet zajokalo je bila deklica in Angelca so ji dali ime. Svetnico so si iskali na pratiki. Ko je bila majhna deklica je imela lase kot mlad jagenček. Morda jo zato nista marala ne koštrun, ne petelin. Koštrun jo je vedno trknil, če ni imela šibe v rokah. Petelin pa se ji je do vrh glave zagnal in jo okluval, če ni bilo nikogar od starejših blizu. Zdaj je Angelca veliko dekle in meša fantom glave. Zelo se zaveda da je Ruparska. Z gospodinjske šole je prinesla misel, da bo zanjo lepše in boljše, če se ne poroči na grunt. Mudi se ji pa nič, ko je v Rupi tako lepo.
Lepa prilika je bila, ko je hodila ruparska mati sama, da je premislila vse svoje otroke spotjo, ko je šla po poti navzdol. Malo prej kot se zavije po stezi do ruparske hiše, jo je dohitel kaplan. Zadnji je odšel od cerkve pa se je pri Mežnarju še malo ustavil, da je otrokom male sladkarije dal. Vedel je da jih je dosti, zato je prinesel poln žep. Veliko veselje jim je naredil. Ruparska mati ga je spoštljivo pozdravila. Brez da bi kaplana silila sta oba zavila po stezi proti hiši. Že od zdavnaj je nenapisana postava, da gre gospod ki mašuje na Petkovcu na zajtrk v Rupo. Če je maša na nedeljo pa na južino.
Domači so že kosili v veži ko sta mati in kaplan vstopila. Na kaplanov "Bog žegnaj" so vsi odgovorili, potem pa zajemali naprej. V Rupi jedo poleti vedno v veži. Tu je prav taka miza, kot v hiši. Velika, javorjeva, le bolj stara je. Umaknila se je iz hiše v vežo, ko je za v hišo mizar novo naredil. Mizo v hiši od takrat rabijo poleti samo ob veliki košnji in žetvi.
Kaplan se je usedel v hiši za mizo na prostor, ki pripada gospodarju, mati pa malo vstran na dolgo klop pod oknom. Skozi okno je lahko videla od tam in v vežo, kjer so kosili domači.
Rezka je brž prinesla zajtrk na mizo. Vse tako postreženo, kot se je naučila v gospodinjski šoli. Pa samo za kaplana. Mati niso nikoli jedli takrat kot gospod, samo zraven so bili, ker so pravi gospodar pri hiši še vedno. Pogovor je bil najprej, kako letina kaže, potem o novih prtih za glavni oltar. Potem je kaplan spraševal kako študira Nace in kako, da ga še ni na počitnice.
Nace je bil zadnji ruparski otrok. Kupili so ga ko je bil oče že pet mesecev v grobu. Oče je bil na vojsko odpoklican samo zadnje dve leti. Potem pa doma umrl za gripo.
Takrat so bili grenki časi za ruparsko mater. Dolgove so res plačali že med vojno. Takrat je denar na vrednosti izgubljal, dolg pa ne rastev. Nekega dne je sklicala vse otroke v hišo. "Vidite" je rekla "še tale tisočak pa je dolg poplačan". Po moževi smrti pa so logaški advokati začeli terjati dolgove za upnike, ki ruparski hiši niso nikoli nič posodili. Potem je sleparija prišla na dan. V ruparski materi pa je to ostalo, kot bi se jim trn zatru v srce. "Kar hočeš greš lahko študirat" je rekla nekdaj sinu Janezu,"denar se bo že dobil, če greš pa za advokata, pa ne dobiš od hiše niti groša. Isto zdaj pravi sinu Nacetu, ki končuje gimnazijo.
Nace prihaja domov na počitnice. V petek so končali šolo. V soboto je ostal v mestu, da je spravil skupaj stvari. Zanesel jih je k prijatelju. Jeseni bo poiskal sobo drugje, da bo vsaj malo sonca imela. Zvečer pa so se sešli pri Šestici. Letos so to že lahko naredili. Povečini so stari devetnajst let, sedmo šolo so končali in fantje so že tudi. Počitnice so že. Lahko tudi po osmi uri zvečer gredo v gostilno, pa če je deset profesorjev notri.
Nace nosi z lahkoto kovček in aktovko. Velik in močan fant je že. Do sedemnajstega leta je bil majhen in droban kot pastirček. Potem pa se je v enem letu potegnil. Hlače so mu segale komaj do tja, do koder segajo nogavice. Suknjič mu je segal do pasu. Če pa je hotel zapeti se mu je trgal po šivu na hrbtu. Vsega so morali na novo obleči.
Čez Ložansko dolino je iz Logatca pot najkrajša. Poldrugi uro hoje, pa si doma. Zdaj je že naprej od Brenčiča in njegov dom v Rupi se mu že prikazuje.
Na griču sredi doline stoji nadstropna hiša, pobeljena in z opeko krita. Na desni zagleda med drevjem veliki kozolec. Na levi od hiše je kašča. Še bolj na levo pa mali kozolec in podrta bajta. Visoko sadno drevje, same hruške moštarice, mu zakrivajo pogled, da na dvorišče ne vidi. Pa saj tudi od poslopij razločno vidi samo strehe. Sadno drevje je že vse obcvetelo. V gornji dolini pa še cvete jablona. Je take sorte, da pozno cvete. Nace je vedel, da bo tako, ko zagleda rdečkasto cvetočo preko strehe malega kozolca.
Tu je vse ustaljeno. Hiša, svet okrog nje, njive, travniki. Rodovi se menjajo. Novi rod vedno kaj prenavlja. Pa je le toliko kot bi s prsti popravil od vetra skruštrane lase.
Ta dolina pred njim je Nacetov dom. Vsako drevo, vsak grm in vsak kamen na kamniti poti pozna. Pod tisto hruško ga je trknil koštrun. Jablano pod malim kozolcem kaže svoj rdeči sadež že mesec dni prej kot ostalo sadje. Med drevjem, med dvema hruškama vidi brežiček, kamor so prinesli otroci skledo, da bi zunaj jedli. Da je skleda stala na ravnem so v breg zadrli dve palici. Nekoč je iz hleva ušla prasica in z rilcem naravnost v skledo. Še ustrašiti se niso imeli časa, ko je bila skleda že prazna. Prasica pa je že odšla s svojim rilcem drugam iskat, če bo kaj našla. Po tistem kratkem bregu od poti do doline so se valivčali. En sam je naredil z rokami bogka in se zavalil. Včasih sta se valila po dva objeta skupaj. Mati so jim to prepovedali. Zakaj se ne sme pa niso vedeli. Mati jim tega niso razložili in so se valivčali po dva vseeno, če ni bilo Ivanke zraven. Ona je bila najbolj ubogljiva, pa tudi zatožila jih je.
Tam še bolj na levi se vidijo goje. Po njih so gonili živino v gmajno past. Nace ni rad pasel. Posebno sam ne. Dostikrat je šiba pela, ker je Roška ušla na Koncovo njivo. Roška je bila od vseh krav najbolj zvita. Znala je z rogovi razmetati ograjo, pa hoj v dateljo na njivo. Sosed stari Konc, ki je skrit čepel za drevesem, ga je ozmirjal. Doma pa so poravnali račun bolj temeljito. Tudi drugi dve kravi, Rjavka in Lida, ki sta bili Roškini teleti, sta dobili po njej razen kože in rogov tudi hudobijo. Nace je sklenil vselej, ko je v klanici pred hlevom hladil od vdarcev vročo zadnjico, da bo Roškin rod zatrl pa naj stane kar hoče.
Zdaj je Nace že bolj pametem, pa tudi pasejo ne več v Rupi. Vsaj po gmajni ne. Jeseni pač, da se živina sprehodi pa kakšno bilko odtrga, ki je kosa ni dosegla. Zdaj pravijo, da živina na gmajni preveč škode naredi. Pomendra mlade smrečice in praprot. Pa gnoj raztresa po gmajni, gnoj ki je njivam tako koristen.
Nace je vse to dopovedoval Petru že, ko so ga po prvi gimnaziji postavili za glavnega pastirja. Pa se je takoj utaknil umes Štefan: "Otroke je treba zaposliti, če ni koristnega dela zanje se pa fižol in koruza zmeša, da potem zgirajo. Če se upirajo, je šiba zato, da red naredi.Zato, da se delu privadijo."
Zdaj ne goji nobene jeze več, ne na Rožkin rod, ne na roke, ki so nakladale udarce na zadnjico. Ve samo, da je tu njegov dom ožarjen od samih lepih spominov. Spomini so kot veje na drevju. Lepi so na sončno stran, slabi pa na senčno. Če od senčne strani hočejo rasti na sončno stran, jih sončne veje zaduše.
Poln lepih spominov na otroška leta in poln ljubezni do rodnega doma prepostopi mejo med Brenčičevim in Ruparskim gruntom. Kolena ga sama silijo k tlom, da poklekne in domačo zemljo poljubi.
Počasi nadaljuje pot proti domu. Hodi po poti, zdaj po levi zdaj po desni kolesnici. Vmes raste trava, le malo nižja je, kot po bregu na obeh straneh poti. Povsod že sili v latje in oznanja bližnjo košnjo. Še skozi mali kozolec gre pa je že na domačem dvorišču. Lepo pometeno je in pospravljeno. Nace upija vase blaženi mir, ki ga je polno domače dvorišče ob nedeljskem popoldnevu.
Mlaj, ki stoji malo proč od vežnih vrat, praznično okolje še povečuje. Nace se mlaja zveseli in se čudi, da ga ni videl že prej, saj sega čez hišno streho. Seveda visoki kostanj je vmes.
Vsako leto v Rupi za praznik sv. Telesa postavijo mlaj. Za vso sosesko velja, saj ga postavijo vaški fantje. Nekateri gredo pred praznikom popoldne v zvonik penkat, drugi pa mlaj postavljat. Zdaj stoji lepi omajen prav do kosmatega vrha. Malo nižje je na obroč spleten venec iz tise. Dekleta so ga spletla in z pisanimi trakovi ozalšale. Nalahno trepetajo v vetru. Na vrhu mlaja pa narahlo plapola slovenska trobojnica. "Zdaj jo spet lahko obešamo." je Nace srečen. Ni dovoljena pa se za prepoved nobeden ne briga. Orožnika, ki prideta v patrolo, se bolj zanimata za žganje na mizi, kot za zastavo vrhu mlaja. Frakelj žganja so orožniki, financarji in občinski birič v Rupi vedno dobili. "Ni podkupnina to", so rekli mati."Oblast mora izpolniti svojo dolžnost, zato dobe plačo. Sitnosti pa ne raztresajo, če vidijo frakelj na mizi."
Nace odloži kovček in aktovko na dolgo klop pred vežo. Bo šel brez tega noter. Mati so gotovo doma, morda tudi Štefan. Če ni pri čebelah, pa zgoraj v sobi kaj poše za "Čebelarja". Mati so ga gotovo že videli skozi okno in odšli v kuhinjo. Nace je mater bolj spoštoval kot ljubil. Od mladega so mu bili oče in mati. Rojen je bil, ko je oče ležal že pet mesecev v grobu. Morda je zato tako čustven, ker je mati žalovala za možem z njim pod srcem. Težave so nastale, ko so mati morali za očetom prevzeti zadolžen grunt. Razni advokati in davkarji so si podajali kljuko od vrat. Zdaj z novimi težavami, zdaj z novimi doplačili. Materi so naredili takrat skorjo okrog srca. Revež je bil lepo sprejet, tudi če je prvič prestopil Ruparski prag. Od gospode, kdo pa je, pa je moral pokazati najprej, da je tudi človek, potem se je šele skorja omehčala. Dobil je postrežbo in prijazno besedo.
O ljubezni do domačih, do lastnih otrok, pa je na Petkovcu tako. Mati svojega otroka zadnjič poljubi, ko ga neha povijati v plenice. Potem ko shodi ga samo ljubeznivo potolče po mehki ritki, kadar ga preoblači. Pritisne njegovo lice k svojemu in ga tudi nauči:" Tiška daj." Tako majhen otrok pritisne lice k licu vsakemu sorodniku ki pride na obisk. Fantki do svojih prvih hlač, punčke pa malo dalj. Pa samo sorodnikom. Bratom in sestram ne. Še materam ne, če jih ne prosijo. Taka je kmečka ljubezen.
Mati niso prišli na prag, da bi svojega sina vsaj objeli. Saj ga od Božiča niso videli. To je bila želja njihovega srca, noga pa jih je zanesla v kuhinjo. Prvo je tistemu, ki je od daleč prišel, postreči. Ne božajo se, ne dajajo si poljubov, radi se pa imajo kadar je treba to z dejanjem pokazati.
Vežna vrata so odprta, kot poleti vedno. Zjutraj jih odpre tisti, ki je prvi vstal, zvečer pa zaklene tisti, ki gre zadnji leč. Nace stopi v vežo. V veži je hladno in vse po starem. Stara javorjeva miza stoji v kotu. Klopi na obeh straneh ob steni. Na ven pa dva stola dolga za dolžino mize. Tu je poleti družina.
Desno od mize so vrata v sadno klet. V kotu malo naprej pa so nizke stopnice v spodnjo zidanico. Tam imajo spravljeno moko, fižol, ješprenj, kašo... Pa še posteljo imajo tam, da spi kdo od domačih, če njegovo posteljo rabijo za goste. Med stopnicami v zidanico in vratmi v sadno klet je prostor za kolesa. Še do lani so imeli samo enega. Kupil ga je Štefan in je bilo par let nazaj edino kolo v vasi. Zdaj so pa štirje. Desno od stopnic v zidanico so vrata v črno kuhinjo. Zdaj je tam samo vodna kad in ognjišče za žganjekuho. Kuhajo pa zdaj v novi kuhinji, v katero se pride iz hiše skozi kamro, pa tudi iz črne kuhinje. Črna kuhinja niti okna nima. Svetoba pride skozi odprta vrata v veži ali pa skozi ta mala vrata kadar so odprta. Ta mala vrata drže na prosto. Da ne dežuje do vrat, je hodnik do svinjske kuhinje opažen z lesom. Dva okna v leseni steni puščata svetlobe dovolj, da je nekaj pride tudi v črno kuhinjo.
Okrogel steber loči vrata v črno kuhinjo od stopnic, ki drže v nadstropje. Zdaj ne podpira ničesar. Vzidali so ga tam, da nekje stoji in, da lahkpo povedo tistim, ki še ne vedo: "Ta steber je stal nekoč sredi veže, ki je bila obokana, kot podkorom v rovtarski cerkvi. Ko so naš oče hišo prenavljali je moral steber ven, da bi bila veža večja. Razbili so obok okrog in okrog, kjer je slonel na zidovih. Samo proti zidanici so pustili za seženj široko. Zapregli so par volov za steber z dolgo verigo in potegnili. Steber so spodnesli, obok pa se ni sesul."
Takoj ob stopnicah so v kotu, že v drugi steni, vrata z veliko družinsko sobo, ki ji na Petkovcu pravijo hiša. Vrata so niska in se odpirajo na noter. Tudi tista vrata zapirajo samo pozimi ali pa, če je notri pogovor, ki ga ven ne smejo slišati.
Nace stopi v hišo. Oči se ne privadijo takoj na temačni prostor. Kostanji pred hišo manjšajo še tisto malo svetlobe, ki zmore prodreti skozi mala okna. Skozi vsa tri okna z dvoriščne strani tudi ne pride dosti več svetlobe. So na osojni strani. Prijeten hlad je v hiši. Več kot pol metra debele stene se vse poletje ne pregrejejo. V hiši je toplo poleti samo, kadar zakurijo peč, da spečejo kruh za družino.
Nace se ozira po temačni hiši. Temno sivo pobarvan lesen strop dela prostor še bolj mračen. Strop je iz debelih plohov, ki se nakrivajo kot opeka na strehi. Spodnji so izrezljani, zgornji pa gladki. Nosilni tram sredi hiše sega tako nizko, da ga Nace z roko doseže. V bohkovem kotu nad javorjevo mizo, ki je danes s prtom pokrita, gori oljna lučka. To je hišni oltar, mora imeti tudi večno luč.
Brat Janez je eno leto po novi maši prinesel bel kip srca Jezusovega. Takrat se je vsa družina posvetila. Nace je imel osem let. Spominja se samo, da je moral biti notri pri blagoslovitvi, malo mlajši njegovi nečaki pa so lahko letali po dvorišču.
Prejšnji večer je bilo lepo, ko je vsa družina šla v Rovte k spovedi. Spoved ga ni prevzela, pač pa silovito in neprestano bliskanje nad Trnovskim gozdom. Užival je lepoto noči. Nič ga ni bilo strah, ker so bili tudi odrasli zraven. Ni pa mogel razumeti kako naj gre v Petkovski cerkvi k obhajilu, ko ni obhajilne mize.
Takoj levo od vrat je v hiši velika krušna peč. Tako velika, da se pozimi, ko je mraz, lahko štirje odrasli podolžno uležejo nanjo. Na vsaki strani peči je sedež, tako visoko da se s komolcem lahko nasloni vrh peči tisti, ki vanj sede. To sta sedeža za staro mater in za starega očeta. Če teh ni pa za najstarejše člane družine. Na obeh straneh peči je klop, kamor lahko usedejo tisti, ki na peči ne dobe prostora. Vsaj hrbte si lahko do dobra ogrejejo.
Pozimi prinesejo iz kamre krušno mizo. Testo na toplem lepše vzhaja. Pa tudi družina, kadar so sami, jedo tam. Pri mizi pri bohkovem kotu je pozimi mraz. Okna tam so polna ledenih rož.
Na klop za vratmi sede berač, ki je prišel prosit za čez noč. Tja mu prinesejo tudi večerjo. Potem gre spat v hlev. Berači vedo, da bo v Rupi večerja in prijazna beseda. Hlev pa tako gorak kot nobena zakurjena soba.
Na dolgi klopi, ki sega od kamrine stene do bohkovega kota, je položen in odprt "Domoljub". Gotovo so ga brali mati. Ko so ga zaslišali in tudi videli skozi okno, so odšli v kuhinjo.
Stopi v kuhinjo še on. Mati so mu nakladali na krožnik tenstanega krompirja, ki je ostal od južine. "No si prišel. Včeraj smo te čakali," so rekli mati in mu to pot dali roko. Nace je bil doslej vajen drugačnih povratkov in slovesov:
Dali so mu roko na glavo, besede pa vedno iste. "Priden bodi", ko je odhajal. "Si bil priden?", ko se je vrnil. Bratje in sestre pa: " No, si prišel", ko se je vrnil. "No, pa zbogom", ko je odhajal.
Zdaj ko so mu mati podali roko, so s tem priznali, da je odrasel. Zdaj ko je postal vsaj po telesu tako velik kot odrasli, ga bodo tudi bratje in sestre drugači sprejeli.
"Si zdelal letos", so mati s skrbjo v očeh spraševali Naceta, ko so še držali njegovo roko v svoji. "Upam da", je odgovoril in materi pogledal v oči. Spričevalo, pa že veste, da moram šele koncem junija ponj. "Da bi le ne bilo kot lani, ko si padel. Šola stane." "Lani me je vrgla profesorica zemljepisa. Vsi sošolci so rekli, da me je vrgla po krivici."
"Vidiš, kako te jezik tepe. Tiho bi bil, pa bi leta ne izgubil." "Nekdo se mora postaviti, če tisto kar uči ni res. Tista razlaga, kako se je človek iz opice razvil, k zemljepisu ne spada. Enico sem dobil zato, ker sem dvignil roko, ter sem vprašal, če je mogoče, da se tudi kakšen človek nazaj v opico razvije. Tista srbska profesorica, majka smo ji rekli, je grda v obraz. Vzela je vprašanje za žalitev. Brez odgovora na vprašanje mi je ukazala naj sedem. " "Blago meni, gledajte jedan" je pokazala proti razredu, kaj je napisala. "Tiste enice se potem nisem več znebil. Če dobiš dvojko, imaš izpit. Če dobiš enico pa ne. Padeš pa je." "Rekel bi tako, kot so te rajni gospod Matevž učili in kar vsi vemo iz katekizma: Bog je ustvaril prva človeka po svoji podobi in sličnosti," so ga skušali podučiti mati. "Sam ne verjamem, da je tisto v katekizmu čisto tako, kot se je zgodilo. Tisto kar trdi profesorica, pa še manj. Rekla bi, da sem verski nestrpnež, vrgla bi me pa vseeno. Ne trpi ugovora."
"Študent je kot kad, kamor profesorji stresajo svojo učenost. Vsake toliko pogledajo, koliko je že notri, Če ob koncu leta kad ni polna je vedno kriv študent." "Študant mora biti majhen", je rekel eden od profesorjev. "Lahko samo uboga, posluša in se uči."
"Na to se jaz ne razumem", so menili mati. "Janez je imel težave samo skraja, Ivanka pa nikoli. Same odlične je nosila domov. Tudi Rezka, Pepca, Angelca, Štefan in Francelj so prinesli odlična spričevala."
Nace je sedaj umolknil. Vest mu pravi, da bi tudi on lahko nosil odlična spričevala domov. Pa mu gre po glavi teater, petje, vse knjige bi rad prebral. Pa še dekleta so postala naenkrat lepa in zanimiva.
Molče sede na edini stol, ki stoji poleg vegaste mize v kuhinji. Mati sedejo na klop, kjer je ponavadi pomivalnik, ki se zdaj narobe obrnjen, suši čisto na koncu klopi.
Krompir je še gorak in lepo rumeno zapečen. Mati ga ne znajo speči tako. Rezka ga zna, Angelca in Pepca tudi. Mati pa so se vse, kar se skuha na štedilniku, naučili od hčera.
"Sem ga dala v peč na gorko, da bi ga Angelca pojedla, ko pride domov. Ker sem ga dala tebi tudi ne bo huda. Nismo mislili, da prideš danes. Če bi vedeli, bi dali več mese kuhat."
Nace se spominja kako je bila Angelca volk na tenstan krompir. Ko sta prišla iz šole je stekla naprej v kuhinjo. Ko je on prišel za njo, se je že mašila s krompirjem. Nekoč pa jo je prehitel. Zgrabil je kastrolo in tekel z njo pred vrata v stranišče. Samo vrata je odprl in kastrolo pomolil notri, pa Angelca krompirja ni marala več. Od tedaj sta naredila pogodbo:" Danes ti, jutri jaz."
Mati so med tem odšli v zidanico po kruh za malico. Nace je izpraznil krožnik in odšel v hišo. V roke vzame "Domoljub" in takoj vidi svoj članek objavljen na drugi strani. Nič niso črtali, nič popravljali.
Dostikrat je že kaj napisal, pa ne od politike. Pisal je o problemih, ki jih ima kmet in kmečka mladina. Vedno mu pošljejo honorar. S tistim denarjem si je že kupil kitaro. Zdaj pa kupuje leposlovne knjige, ki jih izdaja Jugoslovanski knjigarna po štiri na leto. Ne zapravlja za sladkarije, še manj pa za cigarete. Kajenje je pustil že isti teden, kot je začel. Zdelo se mu je takrat, da bo cel fant, če bo kadil. Že tretji dan ga je zasačil profesor telovadbe. Ni ga naznanil, ni ga kaznoval, ker je bilo kajenje v gimnaziji prepovedano. Na stran ga je poklical in mu ukazal vzeti robec iz žepa. "Zdaj pa še enkrat prižgi", mu je rekel "in puhni dim v napet robec." Nace je tako storil in na robcu se je pokazal grd rjav madež. "Vidiš, taka nesnaga se nabira na plučah tistega, ki kadi", je rekel profesor. Nobenega navka več mu ni dal. On pa od tedaj ne mara kaditi več. Tudi drugim fantom pokaže, kar je njemu pokazal profesor. V hišo stopijo mati. Velik hleb kruha neso v roki. V peči se speče sedem takih hlebcev pri vsaki peki. Iz predala pri mizi vzamejo krušni nož. Prekrižajo hlebec z njim in hlebec prerežejo čez pol. "Na odreži si, če si lačen", ponujajo Nacetu nož in polovico hlebca. Drugo polovico spravljajo v predal. Nace pravi, da je jedel že zadosti. Pa bi še vzel, če bi bilo kaj drugega, ali pa kruh vsaj namazan. Že ko je bil majhen kruha samega ni maral. Tistega, ki so mu dali doma in pa velik kos, ki mu ga je odrezala Petrovčeva mati, je v šoli razdelil med druge. Od Petrovčovke kruha ni maral, ker ga še posoliti ni znala. Ko je bil še majhen je dostikrat slišal, kako je klicala, da jo je slišal, če je na Volarijah pasel: "Janez domov pojdi, da boš kruh osolil". Pa mu je Petrovčeva mati, ki mu je bila krstna botra, vsak dan odrezala kos kruha, ko je prinesel spotjo časopis. Doma pa spet prav tak kos kruha, če je rekel da je lačen. Tu imaš kruh, pa ga jej, če si lačen, so rekli mati." Kruh sam ni jed, mati", je ugovarjal mali Nacek. Mati so zaprli kruh nazaj v predal: "v tebi ne bo, če ga ne maraš. Ga bodo pa drugi. Ostal ne bo. Če ne kdo od domačih, ga bo pa revež dobil."
Zdaj mati spet berejo "Domoljub". Nace pa hodi po hiši in ne ve kaj bi počel. Kako rad bi materi povedal, da je tisto na drugi strani napisal on. Pa ne zna začeti pogovora. Z materjo se je znal pogovarjati o kmečkem delu, o hlačah ki so se strgale, o čevljih, kjer se že kaže v podplatu luknja. Da bi pa govoril o svojih fantovskih problemih, o vseh mislih, ki gredo hote ali nehote skozi njegove možgane, tega se pa ni upal. Tudi mati niso znali izvleči iz njega.
Ko je bil Nace še Nacek, sta se v enem letu poročili Franca in Mici. Ko je Mici čez nekaj mesecev prišla precej rejena domov na obisk, je Nacek rekel materi :" Ste rekli, da se je Franca bolje poročila kot Mici. Pa se Franca ni nič zredila, Mici se je pa". Tedaj jih je dobil s šibo, da ne bi več delal takih opomb, brž potem ko je Mici odšla domov. Tedaj še ni vedel, da so ženske noseče. Kdo bi mu to povedal? Devet sestra ima. Zadnje tri pred njim še otročje kot on. Pa so vse znale svoje ženske reči skrivati pred njim.
Da je materi nekaj rekel, je vprašal, kako da jih še ni domov. Če bi šli samo k nauku in litanijam, bi morali biti že doma. Angelca in Rezka sta šli na sestanek kmečke zveze v Godobol. Peter je moral v farovž, ker je cerkveni ključar. Štefan je zgoraj in nekaj piše. Pepca in Francelj pa sta na Štajerskim, kot smo ti pisali. Štefan je kupil v hribih nad Zidanim mostom malo kmetijo, da bi se mogli tja umakniti, če bi do kakšne vojne prišlo, meja pa tako blizu. Zdaj je vedno kdo od družine tam, da delavce najame in delo ukazuje. Mati se spominja, kako so vsak dan prihajali mimo begunci iz Soške fronte okrog Gorice. Zdi se jim, da je Štefan naredil prav. "Zdaj pa grem, da znesem svoje reči gor. Je še vse na klopi pred hišo." "Kje bom spal letos mati, da zanesem tja", je Nace napol boječe vprašal. "Tam kot Francelj v sobi starega očeta. V gornji kamri, vem, neboš maral več. Že lani si se otepal. Jaz bi rada videla. Svojo sobo bi imel. Pa če ne maraš."
Nace je bil vesel. Spati v gornji kamri pa naj bo stokrat samo njegova. Mora vanjo skozi prostor, kjer spe mati. Ni več potreben, da kdo ponoči čuje nad njim. Še na vas s fanti bi ne mogel v soboto zvečer. Mati bi ga čakali na njegovi postelji sede vse do jutra.
"Grem po tiste stvari" je rekel že na pragu "saj so večinoma knjige.Obleke je bolj malo. Rjuhe sem pa v Ljubljani pustil."
"Obleke imaš malo zares. Ko si tako naenkrat zrastel. Bom kupila blago v zadrugi, Petrič ti bo naredil. Srajce pa drugo boš pa sam kupil, če greš res koncem meseca v Ljubljano. "Letos bom šel s kolesom prav do Ljubljane. V dveh urah sem tam. Tisto kar bom kupil, bom že kako na bilanco nasadil." "Lahko bi se peljal z Lojzetom, možem od France. Ima nekakšen avto zdaj. Tak ki je zadaj zaprt. Dvakrat na teden pelje v Ljubljano maslo in skuto prodat. Tudi zate bo prostora. Saj vozi še ženske, ki nosijo maslo pa jajca v Ljubljano. Za vožnjo mu dajo več kot bi on zaslužil, če bi od njih kupoval in v Ljubljani prodajal."
"Jaz pojdem rajši s kolesom. Lahko grem od doma kadar hoöem. Moram biti do osmih tam. Lojze pa gotovo bolj pozno gre. Moram biti ker je šolska maša, jaz pa pri zboru pojem. Za južino bom že doma."
"Pri zboru si? Pa nič nisi povedal. Ste sami fantje?" "Zbor je mešan. Tudi študentke so. Uči na Marko Bajuk. Našega Janeza dobro pozna, ker je Belokranjec", je hitel Nace. "Zdaj je ravnatelj naše gimnazije. K vaji vedno pride in če on dirigira je sredi vaje že ves premočen. Med odmorom gre v svojo pisarno, da si srajco preobleče. Mati ga poslušajo samo na pol. Tisto, da so pri zboru tudi dekleta, jim ni po volji. Lani se je mešal s tisto Jelko, da so morali stric župnik poseči vmes. Zdaj bo pa gotovo spet kaj skuhal. Če za katero gleda, bo že Pepca zlekla z njega. Ona zna.
Nace med tem že nese svoje reči po stopnicah. Mati ga dobro slišijo. Stopnice tam, kjer so zavite, malo zašlripljejo. Z vrha stopnic stopi Nace na gornjo vežo. Stopnice z malim presledkom držijo še naprej v gornjo zidanco. Tam je spravljen kruh, tam visi posušeno meso, tam so spravljeni orehi, kadar so. Tam so mati skrivali vse, kar so nakupili in jim je potem Miklavž prinesel.
Na levo se veža razširi. Tam kjer postane bolj široko so za vogalom vrata, ki drže na podstrešje. V Rupi ji pravijo izpa. Ta vrata odpirajo v nedeljo zjutraj kar naprej. Vsak, ki se preobleče, prinese, kar je slekel. Skupaj zvito zavihti pri napol odprtih vratih čez glavo nazaj tako, da tisto, kar ima v rokah pade na izpo, ali pa njemu na glavo nazaj, če je slabo meril.
Desno od vrat na izpo drže vrata v gornjo hišo. To je velika soba, še večja kot hiša spodaj, ker so stene tanjše. V gornji hiši vedno spita gospodar in gospodinja, pa ostane dosti prostora za zibelko in posteljice vseh velikosti. Zdaj spijo tu vse tri sesetre, ki so še ostale doma. Tudi okna so večja kot spodaj. So polna rož, razen tistih treh, ki so proti ganku. Je pa na dolgem ganku zato več rož, samih takih, ki visijo navzdol. Nagelji, bršljanke in kronice. Vrata na gank so prav nad vežnimi vrati.
Gornja veža ima eno samo okno proti dvorišču. Pa še tisto je napol zadelano s cvetočimi rožami. V steni nasproti gornje hiše so vrata v gospodovo sobo. Tam je bil vedno brat Janez, ker je zaradi bolezni par mesecev študiral doma. Takrat je bil že bogoslovec. Zato je ime "gospodova soba" ostalo. Angelca in Nace sta rada hodila k njemu. Bilo je pozimi, tam pa toplo, bolj kot spodaj v hiši. Igrala sta se pri toplem gašparčku in učenega brata nič motila. Tako jima je bilo zabičano.
Na desno ko se pride vrh stopnic, so vrata v gornjo kuhinjo. Tako se pravi sobi zato, ker je nad kuhinjo. Tam notri je tudi toplo pozimi, čeprav ne kurijo peči. V kuhinji spodaj, tam pa ja, tam pozimi v peči gori noč in dan. Stena na tisto stran kjer je dimnik je zgoraj topla kot peč spodaj. Mati spijo tam odkar jim je umrl mož. Še Nackovo zibelko in Angelčino posteljico so namestili notri takrat. Ivanka, Pepca in Francek so odtlej spali v gornji kamri. Nacek, ki je najmlajši, je spal rad ali nerad tam do lani. Mati se niso mogli privaditi, da tudi najmlajši odrašča. Kako so ga čudno gledali, ko se je prvič pripravljal za britje še zelo redke brade.
Levo od vrat v gornjo kuhinjo, drže vrata na dolg lesen hodnik vse do sobe starega očeta. Starega očeta ni tam že petnajst let, sobi pa je ostalo ime. Tista soba ima peč, tako kot spodaj v hiši. Pred sobo je prostor od koder se peč kuri. Pa tudi skuhalo se je kaj, dokler je bila živa stara mati.
Še bolj na levo pa je še ena veža in ena velika soba. Tja se pride tudi od zadaj s svinjskega vrta. Tisto sobo in vežo so dodelali šele tisto leto, preden je imel Janez novo mašo. Tako so tam lahko spali raazni gostje. Gabrovšek Andrej, bratranec rajnega očeta je ostal še en mesec po novi maši. Bil je tedaj župnik v Rojanu pri Trstu. V Rupi je imel vsaj tisti čas pred fašisti mir.
V kotu koj za vratmi v gornjo kuhinjo je stranišče. Zdaj je že bolj moderno, z nekako školjko. Sa ne sliši več kako pada doli globoko tisto kar mora iz človeka ven.
Prej kot zanese svoje stvari v očetovo sobo, gre Nace pozdravit Štefana. Štefan je toliko starejši od njega, da je poleg Petra tudi on nadomeščal Nacetu očeta. Vsak po svoje. Peter je bil bolj prizanesljiv. Tudi dotekel ga ni, kadar je Nace zaslužil, da jih dobi. Štefan pa ga je dosegel že s par koraki. Bil je čvrst in največji od vseh. Od njega je Nacek takoj prejel plačilo, če je klepal nezrela jabolka, če je po zidu risal, če živine ni dobro oštreglav, če so ovce v deteljo zašle...
Nekoč, Nacek je bil star šest let, Angelca pa sedem, sta pasla ovce na gmajni čisto zraven njive pri Koči. Pa sta jih pustila tudi malo v deteljo na njivi. Saj je še majhna, ker so pravkar kosili. Nič se ne bo poznalo, ovce pa bodo lepo site. Komaj sta jih zagnala od detelje proč, sta dve ovci začeli čudno blejati in se metati po tleh. "Gotovo so tiste dolge suhe bilke na gmajni krive. Tako dolge, da so še za v kravji želodec predolge. Zdaj jih pa bodejo notri", sta sklepala Angelca in Nacek.
Obe ovci sta obležali tam. Gnala sta brž domov. Pa je na pragu pri ovčjem hlevu stal Peter in brž videl, da je ovac manj. Angelca se je zmuznila v hišo, Nacek pa je moral povedati, da dve ovci ležita tam za njivo pri Koči.
Peter je brž napregel Prama v konjski voziček. Od nekod je prineslo še Štefana. Prisedel je na voz, kjer je že sedel Peter. Zgrabil je malega Nacka in ga dal čez koleno. Vso pot do Koče ga je držal tako in mu jih vsake toliko nekaj naložil na drobno zadnjico. Da ovce v mladi detelji napne, pa je tedaj Nacek prvič slišal.
Zdaj sta Štefan in Nace na vse take reči že zdavnaj pozabila. Veselo sta se pozdravila. Za Štefana je bil zdaj Nace odrastel fant. Že prej, ko je bil še mlad študent, se je rad sukal okrog Štefana, kadar je bil v volniku pri čebelah. Tam je bil molčeči Štefan vedno zgovoren. Razkadal je Nacetu, kako matice vzreja, kako med vzameš pa te nobena ne piči, kdaj matica poje, kdaj so troti v panju odveč.
Tudi danes je bil Štefan ves v čebelah. Naredil je bil tako past, da trot lahko pride iz panja, nazaj pa ne more, ker je preširok. Zdaj Štefan opisuje svojo past za "slovenskega Čebelarja". Takoj da Nacetu prve liste brat. Naj prebere in napake popravi. To je Nace že lani in predlani delal. Vse kar je bilo s slovnico skregano, je popravil. Tako je Štefan pošiljal članke v "Čebelarja", pa tudi v "Sadjarja". Vedno so mu priobčili brez popravljanja. Tako je Nace dobil pri Štefanu kredit. Pa še kaj novega se nauči, vesel, da se v Rupi napreduje.
Tudi Peter piše v časopise. Saj so ga povabili na tečaj za dopisnika za "Slovenca", in za "Domoljub".Njemu pa Nace vse prepiše. Peter ima tako pisavo, da je noben urednik ne zna brati. Odkar mu piše in popravlja Nace, mu pa vse natisnejo. Pod njegovo firmo je tudi Nace začel pisati v "Domoljuba". Zdaj piše že kar na svojo pest v "Slovenca", v "Domoljub" in tudi v "Orača". Pri kmečki zvezi so brali njegove članke o problemih mladine na kmetih, pa so ga povabili naj sodeluje. Tako sta ga spoznala Finec in Brodar in mu dajala korajžo. Če bo hotel, mu bodo pomagali, da bo šel agronomijo študirat v Brno na Češko.
Vsi trije bratje ga nagovarjajo naj gre za kmetijskega inženerja. Rupa že zdaj napreduje, potem bo pa še bolj. Mati dosedaj še ne vedo. Nace ve, da ne bo prav, ker so ga že po četrti šoli prepričali, da ni šel na srednjo kmetijsko šolo. Mati so imeli svoje skrite želje, vedno pa vdani v božjo voljo.
Nace je Štefanu obljubil, da bo čez teden vse popravil in tudi prepisal, če hoče. Zdaj pa mora svoje reči, ki jih je prinesel s seboj dati nekako v red.
Ko je ravno jemal v roke kovček, ki ga je pustil na stopnicah v zidanico je prišla po stopnicah Angelca.
Prijela sta se za obe roki in se veselo pozdravila. Angelca mu je brž povedala, da je deklamirala tisto pesmico, ki jo je on zložil in po pošti poslal. Dopadla se je ljudem, da jo je morala na koncu sestanka še enkrat povedati.
Nace je obljubi, da bo še kakšno priložnostno zložil. Pa še predavanje za en sestanek je obljubil. Potem sta se pogovarjala o petkovskih fantih in dekletah. Nace je zvedel, da je Brenčićev Tone že prejšnji mesec prišel domov iz kmetijske šole. Angelca, Tone in Nace so bili istih let. Že od mladih nog vedno skupaj. Takrat je bi tudi še Jelovškov Viktor, ki mu je Micka, njegova mati, določila Angelco za nevesto, ko je še v zibelki ležal. Viktorja je Micka imela z nekim Vipavcem, ki je hodil čez goro po kupčijah. Micka je rekla, da je bogat. V vasi kjer je doma menda vsi pravijo: "ta bogati Krašnjar". Toliko prašičev zakoljejo, da nimajo dosti prostora za klobase in mesnino. Všesa in kremplji pa leže na podstrešju vse vkrižem razmetani. Zdaj je že več kot deset let, ko sta Vikotor in MIcka šla za očetom na Vipavsko. Angelca, Nace in Tone niso žalovali za njim. Saj je odkar je shodil delal vse kot njihov pes. Jesti je hotel s korita kot pes. Da ne bi ljudje kaj rekli, so kupili njemu in psu enaki skledici. Ker je pes tulil kadar je zvonilo, se je tudi on vrgel pod mizo in posnemal psa, ko so drugi molili.
Med tem ko sta obujala spomine, sta šla po hodniku v očetovo sobo. Nace je nesel kovček, Angelca pa aktovko. V sobi je Nace zlagal reči v spodnji predal. Gornja dva je imel zasedena Francelj. Omara je bila velika in močna. Rajna stara mati so jo pronesli za balo k hiši. Angelca je stresla vse knjige in papirje iz aktovke na Franceljnovo posteljo. Brž je odprla nekaj knjig. Brala jih bo, kadar bo čas, pa Rezka tudi. Povedala je Nacetu, da ima nove orglice. Lahko bi zaigrala skupaj. Kitara je še v gornji kamri, kakor jo je Nace ob Božiču spravil. Pepca se je učila nanjo, pa jo je dala tja nazaj.
Angelca gre, da se preobleče. Nace pa odide dol malo pozneje, kar tak, kot je prišel. Spodaj v hiši je Rezka, ki se je že preoblekla. Pripravlja že malico, pa pusti vse in se z Nacetom lepo pozdravita. Rezka potem dela naprej, Nace pa hodi po hiši gor in dol. Pogovarjata se o vsem, samo od šole nič. O tem so pri hiši samo mati govorili.
Rezka gre iz hiše. Da bi jo Štefan bolje slišal, stopi na prvo stopnico in pokliče Štefana malicat. "Saj vem, da ga zlepa ne bo. Vedno ga je treba klicati vsaj dvadrat" razlaga Nacetu, ki stoji na hišnem pragu. Drugi teden gre na Štajersko. Preden bo tam od lakote umrl, si bo že kaj skuhal, če ne ga bo pa Mežnarjev Lojze spomnil. Vzel ga bo s seboj, da ga bo imel za hlapčka. Med tem je prišel Štefan po stopnicah in dopolnil: "Malo ga je še v hlačah Lojzeta. Domač človek je pa le, pa še nekaj malega zna kuhati. To bo prav prišlo, ker bova sama. Francelj in Pepca prideta oba domov."
"Tako nas bo sedaj več. Posebno ob nedeljah ne bo pusto, ko nas bo več. Pa dela bo zdaj poleti več" je dodala Rezka.
Tedaj je stopil v vežo tudi Peter. Zagledal je Naceta na pragu: "Zgleda, da sta te dva v Ljubljani prijela. Eden za pete, drugi za glavo,pa sta te nategnila. Še malo pa boš dolg kot Štefan."
"Še dosti manjka", je Nace stopil zraven Štefana, da bi se razlika videla. "Prav da si se potegnil. Boš lažje v kozolcu na tleh stoje na oder suho deteljo metal", je še dodal Peter in podal Nacetu roko.
Prvič je bilo to leto, da je Peter Nacetu roko dal.
Medtem je prišla po stopnicah tudi Angelca. Odšli so v hišo in posedli okrog mize. Pili so lipov čaj in prigrizovali kruh. Samo štefan je pil mleko. Mati pa kot vedno, belo kavo in kruh notri nadroben. Mati vse življenje niso bili nikoli pri zobozdravniku. Svoje otroke pa so nagovarjali naj gredo, da ne bodo na starost brez zob.
Peter je pripovedoval, da je bila Mojškrna Mici v farovžu. Hotela je od župnika, naj pritisne na ključarje, naj kupijo preprogo za na tla pred oltarjem. Župnik so nam rekli, da ni treba nič kupovati. Bodo kar oni dali eno staro. Oguljena je malo, strgana pa ne. Kadar bo kdo s Petkovca z vozom v Rovtah, naj ustavi pred Mežnijo pa mu jo bodo vrgli na voz. "Bomo že dali kaj zanjo" rečejo mati. Saj smo tudi oba stranska oltarja dobili pred leti iz Rovtarske cerkve. "Se spomniš Nace" je rekla Angelca, "Kako sva vlačila okrog hiše tisto sveto Barbaro, ki je bila prej v oltarju. Kako sva ji delala iz leskovih palic in smrekovih vej oltar." "Nekoč sem jo privezal na srobrot in jo vlekel po dvorišču, takrat so mi jo mati vzeli in vrgli v peč", se je spomnil Nace. "Mojškrni Mici pa so rekli gospod", je nadaljeval Peter, "naj za tisti denar, ki bi ga za preprogo dala, rajši svoji materi nove čevlje kupi."
Vselej ko grem iz spovednice po cerkvi, jo vidim kako kleči pri stranskem oltarju. Take luknje ima v podplatih, da se nogavice vidijo. Ker so gospod tako rekli, je vse dobro in prav. Če bi ji rekel kdo od sosedov, bi bila zamira do groba", je pristavil Peter. "Kaj se vtika. Saj ne spada pod petkovski zvon" je menil Štefan. "Zmiraj ja tam, kjer je ni treba. Prej je vedno v cestah v gostilni visela, da so plesali z njo, če je Šoštarjev Janez meh raztegnil". "Belšin telček so ji rekli, njeni materi pa Belša", je vedela Rezka. "Zdaj je zgledna in pobožna", jo branijo mati. "Vsak dan je pri maši". "Zdaj, ko je staro železo, je vse sveta", je dodal Peter.
"Kje pa Andrej hodi, da ga k malici ni", je prešel Štefan na drug pogovor. "Kaznarica je nekaj bolna. Šel je domov, da vidi kako je z materjo", je povedal Peter. "Bom že jaz živino šel verdevat, ko bo čas za to. Andrej je priden, še prepriden, se vidi da je Kaznarjev. Kar naj gre, sem rekel, da bo le do večerje nazaj." "Še jaz bom šel pomagat vrdevat", se je ponudil Nace. "Bom videl koliko so telički zrastli, pa junci in junice. Dela se bom moral privaditi sedaj. V hlevu, na njivi, v senežeti, v gozdu, kjer bo treba." "Še na Štajersko boš lahko šel, če boš hotel za mlatev", mu je ponujal Štefan. "Da bo še on tako delal tam kot me tri", se je postavila Angelca.
"Če kakšno družino v hišo vzamem, kam bomo pa mi šli, če do česa pride. Meja je blizu. Od dveh cerkva se sliši zvonenje z one strani. Hitler je že v Avstriji. Lahi pa zaenkrat z njim drže. So rekli gospod, ga bodo še letos začeli graditi utrdbe proti Italiji. Lahi imajo že vse griče prevrtane tam za mejo. Celo kasarne imajo pod zemljo."
"Bog se usmili res", so vzdihnili mati. "Kaj nas še čaka?"
"Lah najbo še tako skrit pod zemljo, pa se ga takoj najde. Če ne govori, pa poje", se je norčeval Nace.
"Res ", je pritrdila Rezka. "Ko smo na Trtovšu sušili seno, smo laške graničarje slišali pol ure prej kot smo jih videli. Naši graničarji pa so prišli tiho kot lisjak."
Prva je vstala od mize Angelca. Šla je po stopnicah in kmalu prinesla kitaro v hišo. "Nace ven pojdiva. Bova poskusila če še kaj znava."
Nace je vstal. Odšla sta na klan pred hišo in sedla na leseno klop pod kostanjem.
Štefan in Peter sta odšla v nadstropje. Rezka je pospravljala po mizi. Mati so sedli na klop in vzeli v roke "Domoljub". Brali so še vedno brez očal, samo role so bile že nekoliko prekratke. Od blizu so se jim črke mešale.
Angelca je zunaj začela igrat na orglice. Nace je lovil dur na debelih strunah. Kmalu sta zaigrala tako, da se je ujemalo. Rezka je prišla z zadnjo številko "Vigredi" in prisedla. Mati so odprli srednje okno. Zdaj sta Angelca in Nace vedela, da ne smeta igrat tistih narodnih pesmi, ki so se materi zdele pohujšljive.
Peter je čez čas šel čez dvorišče v hlev v plavem predpasniku. Nace se je spomnil obljube. Pa tudi prsti so ga že boleli, ker dolgo časa ni brenkal. Šel se je preobleč za v hlev. Kitaro je vzela v roke Rezka in brenkala na vseh šest strun hkrati.
Sonce je pravkar zašlo za medvedjim brdom. Treba bo pripravit večerjo, pomolsti krave. Tudi pujski so se začeli oglašati, da so lačni. Še malo, pa je na prazen klan legel prvi mrak. Samo belo pročelje hiše je vračalo svetlobo, ki se jo je napilo čez dan.
Od cerkve se je zaslišal večerni zvon.
Ruparski so predvčerajšnim kosili v mali senožeti. Šest koscev je imelo dosti dela od prvega ptičjega petja, pa do predjužnika ob desetih. Po košnji so kar sami redovnice razmetali. To je bila zadnja košnja sena letos. Kar s kosami so razmetali travo. Kosec grabelj v roke ne prime. Grablje so žensko orodje.
Dva dni je treba, da se tam seno lepo posuši. Senožet je v osojnem bregu. Tam sonce samo od strani sije. Od svetega Mihela do postnega Šmarja pa še od strani ne. Štiri ali pet vozov naložijo tam, kakor je letina. Ob novi poti, ki gre do njive pri Koči, prično grabit seno navzdol. Grabljice grabijo, moški pa odmetavajo. Skoraj do dolge njive. Pa še tam mora stati voz v bregu, kadar ga nakladajo. Dobro naložen in povezan mora biti. Šele, ko se vsaj trije moški upro vanj odspodnje strani, zmore varno pripeljati voz do Kotlička. Tam je naravnem in tudi že skoro na poti.
Kotliček je mala kraška rupa, kjer se mala senožet pričenja. Na dnu meri komaj deset korakov počez. Nekoč je bilo brizno. Napoljali so kamenje od drugod in brezno zasuli. Ker je bilo kamenja preveč, leži še zdaj tam. Obrašča ga robidovje, pa še vrba je sama zrastla tam. Ker koscev ne moti je nihče ne poseka. Tam, ker je ostalo kamenje, pa je ostala tudi navada, da se med kamenje zmeče vse, kar se pri hiši razbije. Tam leže razbite steklenice, lonci, ponve in vse tisto, kar je treba vreči proč, za na gnoj pa ni.
V kotličku lahko od kraja kosi en sam kosec. Začne na dnu. Pokošena trava se mu nabira v redovnico v lepi spirali. Otroci, ki pridejo za kosci redovnice razmetat, se vselej prepirajo, kdo bo tisto spiralo razmetal. Navadno tisti, ki bo drugo leto za to delo že prevelik.
Vsi domači so danes v senožeti, razen Štefana, ki je na Štajarskem. Rezka, Pepca in Angelca grabijo. Pa še Gašperjeva Pepa je prišla pomagat. Nace in Jelovšlov Stanko odmetavata grabljicam z lesenimi vilami, ki imajo dva rogla in pavčnik. Za seno in slamo so take vile imenitne. Za otavo pa že ne. Je prekratka in med rogli uhaja. Trije vozovi že stojijo ob robu dolge njive. Francelj pa na njih privezuje verige, na obe spodnji lojternici spredaj, vrvi pa na obe spodnji lojtrnici zadaj. Žerdi postavi med vozom in njivo, da ne bodo v napoto. Kar bo šlo na prvi voz, so že vse spehali in pograbili skoro do voza. Francelj začne nakladati seno, ostali razen Pepe pa gredo spret do nove poti, spravljat po bregu dol seno za naslednji voz.
Ko so lojtrnice že pokrite s senom, zleze na voz Pepa, da bo seno tlačila. Na vogalih je treba paziti, da se seno ne razleze. Za velike vile sena na desno spredaj, nato na levo isto. Pepa vsak rob dobro z grabljami drži, Francelj pa vrže med vogale še ene vile sena. To vogali skupaj poveže. Potem naklada od spredaj proti zadnjemu koncu, enkrat od leve, enkrat od desne. Pepa pa mora seno popravit in potlačiti, da se ne razleze. Seno na senožeti je lahko. Ne kot seno z njive, kjer dolge travnate bilke drže ena drugo. Tu so med senom vse vrste obcvetelih travnatih rož. Listi so suhi. Drobe se in plavajo po zraku. Pepi se nabirajo za odpeto bluzo. Francelnu pa zadaj za srajco. Vsake toliko mora potegniti srajco iz hlač, da se droba otrese.
Pa sta Pepa in Fracelj vseeno dobre volje in vsi na senožeti. Prvi voz je že naložen. Drugega pa bodo zdaj zdaj začeli nakladati. Seno je že vse z brega do voza spehano in pograbljeno. Francelj dviguje žrd in jo od spredaj porine na naloženi voz. Pepa mu pomaga in jo naravna, da gre lepo po sredini. Ko je vsa žrd na vozu, jo Pepa na zadnjem koncu dvigne. Francelj poišče verigo, ki je spredaj pritrjena. Pepa zgoraj in Francelj spodaj se trudita, da bi Francelj čimprej porinil verigo preko žrdine glave. Zdaj je že čez- Francelj porine žrd, da je njena glava čisto do sena. Pepa žrd spusti iz rok, da sede na voz ravno po sredini. Francelj od zadaj vrže preko žrdi vrv. Zateguje z vso močjo, da se žrd zaje čim globje v seno. Ko ne more več, ovije vrv večkrat okrog žrdi. Za zadnji ovoj zatakne ostanek vrvi, da se naredi vozel. Voz je povezan.
Rezka zdaj ograbi voz, okrog in okrog, da se seno nebi med vožnjo raztresalo. Pepa od strani zdrsne z voza. Francelj čaka, da jo ujame pod pazduhe. Tako komaj čuti kdaj stoji na tleh. Potem obe pograbita seno okrog voza. Francelj ga zmeče na voz posredi v graben, ki ga je naredila žrd.
Peter že prihaja s parom volov, da bo odpeljal voz domov.
Zdajci se glave vseh obrnejo proti Ajdovem zdrnu. Tako pravijo mali njivici, ki leži v kotu, kjer se odcepi ena pot proti Rovtam, ena pa proti Sivcu. Njiva med obema potoma je Petrovčeva. Meja pa je pokazala tako, da je tisti košček ruparski. Petrovčevi obračajo plug na ruparskem, ruparski pa na Petrovčevem. Vsak gleda, da orje takrat, ko na sosedovem ni nič posejanega. Prepira zato ni, saj so vendar v botrinji. Tastara dva, ki sta botra, sta se res preselila v Gabrovce. Pa se z mladim Petrovčem tudi lepo razumejo.
Vsi na senožeti stojijo in strmijo. Od Sivca gori je prihajal avto. Zdaj je že naprej od Ajdovega zdrna. Avto je odprt. Samo šipo ima spredaj. Štirje sedijo notri. Vsi so v uniformah. Trem se nekaj blešči na ramah, tistemu, ki šofira pa nič. "Trije so oficirji, šofer pa je navaden vojak", razloži Francelj, ki je od vseh edini vojake služil.
"Bo že res, kar so rekli pomladi rovtarski gospod", se je spomnil Peter. "Trdnjave bodo začeli delati prati Lahom. Zdaj gre zares."
"Kako je res prav, da je Štefan kupil na Štajerskem. Če pride do vojne bo tu vse v ognju", se je že bala Rezka.
Nace in Stanko sta s praznimi vilami prišla bližje, da sta slišala kaj se govori. Pepca in Angelca pa sta naslonjeni na grablje bolj od daleč poslušali.
"General Rupnik vse to komandira, so govorili na občini", je povedal Nace. "Menda je iz Idrije doma. Pa edini slovenec, ki je general."
"Kje neki bodo začeli", je bil radoveden Jelovškov Stanko. On je tik za mejo doma in je vedel, da imajo na laški strani že vse utrjeno. Večkrat gre čez mejo, ker ima sorodnike v Doleh. Nekoč sta z bratrancem kukala skrita v grmovju. Gradili so bunder z dvema linama na našo stran. Vse iz železa in betona. Tam pod Veharšami imajo celo kasarno pod zemljo.
"Gotovo imajo tudi taka mitraljezka gnezda, kot sem jih videl na bolgarski meji. Ko sem bil v Nišu pri vojakih, smo imeli nekoč vaje tam, pa sem videl tisto", je pripovedoval Francelj.
Avto je že odpeljal naprej . Ko ni bilo več kaj gledati, ne poslušati, je Peter zapregel vole. Francelj, Nace in Stanko so se odspodaj uprli v naloženi voz. Peter je poglal vole. Ko je pri Kotelčku zapeljal na pot, so se vsi trije vrnili. Potem so šli nakladat drugi in tretji voz, oba hkrati. Nace pa je šel pripravljat za četrtega.
Tam voza še ni. Peter ga bo šele pripeljal. Ta bo najmanjši, ker bo za babo. Baba je zadnji voz sena na Petkovcu, na vseh kmetijah. Menda je baba zato, ker ima baba vedno zadnjo besedo. Vsako leto ruparski nalože zadnji voz v mali senožeti, že pod Valarijami. Kar na poti nalože, ki drži v gozd, ker ni drugega primernega prostora. Če pade kaj sena na Petrovčevo stran ga pograbijo. Ker je tam še čisto kratka otava, tudi pomendrati nimajo kaj.
Peter pride nazaj, ko sta oba voza že naložena. Ćas bi bil že za malico. Rezka je pa ne gre iskat. Danes bo doma boljša malica. Ko pripeljejo babo domov mora biti likof.
Posedejo se na rob ob poti, tako, da imajo noge na Petrovčevem svetu. Tisti avto, ki je prej peljal mimo se sedaj vrača nazaj. Tako blizu so, da tistim v avtu pomahajo v pozdrav. Pa tudi iz avta so jim odzdravili, potem pa je peljal avto naprej proti Sivcu.
Petra so že videli, ko je prihajal z vozom. Tam med robmi je nekaj ogledoval, pa so ga poklicali, naj se podviza. Na Ajdovem zrnu so spregli vole. Voz so vsi štirje moški ritensko peljali po poti, ki drži v gozd. Tam ni kje voza obrniti.
Zdaj je Peter povedal, zakaj je mudil:" Avto so pustili na našem dvorišču, sami pa so šli do tam, kjer se odcepi pot na Novakov grič. S šoferjem, ki je ostal na dvorišču, sem govoril. On po hrvaško, jaz po petkovsko. Pa sva se razumela. Saj jaz sem razumel, da bodo gradili cesto. Avgusta letos, bodo začeli. Prosil me je za vodo, pa sem mu dal piti mošta. Vprašal je za rakijo, pa se nisva mogla razumeti, kaj bi naj to bilo. Mora biti neka pijača, ker je kazal, da se pije."
"Rakija je po naše žganje" je razložil Francelj.
"Potem pa so oficirji klicali šoferja. Videl sem še, kako je avto oskakoval po tisti poti proti Jekovšku. Potem sem pa zapregel v prazen voz."
Pričeli so nakladati zadnji voz. Šlo je počasi, ker sta nakladala dva, včasih pa kar trije. To je kot z leviti maša. Trije so pred oltarjem. Obračajo se in priklanjajo, maše pa zlepa ni konec.
Tudi na vozu sta tlačili dve, Pepca in Pepa. Pepi je Stanko vrgel za vile sena tako visoko, da jo je zametal. Pepa se je kregala, da ima lase polne droba.
"Ruto bi imela, pa ne stala tam, kjer je sena najmanj. Kdo te pa vidi", je Stanko ugovarjal ne preveč prijazno.
Sonce je stalo komaj za moža visoko, ko so voz povezali. Rezka je že prej odšla domov, da pogleda, če so mati za likof vse pripravili. Pepa in Pepca sta ostali kar na vozu. Francelj je pomagal Angelci na voz. Potem sta pa še sama zlezla gori. Nace je zlezel s češnje, kamor je šel, ko ni bilo dela zanj. Odlomil je manjšo vejo, polno drobnih češenj.
Zdaj je bila veja na vozu za okras. Češnje so hitro pozobali. Bile so lepo rdeče pa tudi zelo dobre. Pol koščice pol mesa. Večina češenj na Petkovcu je takih. Češnje rastejo za nevestino balo. Sad pa, če je, pojedo ljudje ali pa vrane, tisti ki prvi pride.
Ko so peljali od Kotlička naprej, so zapeli:"Glejte že sonce zahaja". Vsi so peli, samo Peter, ki je šel pred voli je bil tiho. Gospodarji ne pojejo, razen če so v gostilni pri štefanu. Pa šele takrat, ko je štefan že bolj prazen, oni pa dobre volje bolj polni.
Voz so odpeljali v drvarnico. Dva voza sta že stala v klonici pred hlevom. Tretji voz je stal v drvarnici, tam kamor zapeljejo voz snopja ob mlatvi. Nocoj bodo vsi trije fantje spali vsak na svojem vozu.
"Na babi bom pa jaz. Najmanjši voz je, jaz pa tudi najbolj majhen". se je pošalil Andrej, ki se je z gnojnimi vilami v rokah pokazal iz hleva.
"Le pridi na likof še ti, čeprav nisi nakladal", mu je rekel Peter, ko mu je pomagal vole izprezati.
Posedli so okrog mize v veži. Namizi je bil narezan napol bel kruh. Na enem krožniku narezano pleče, na drugem pa nadevan želodec. Samo enega nalože v Rupi z nadevom za mesene klobase. Lepo stisnjenega in prekajenega postavijo vsako leto na mizo za likof.
Ker je zadnji voz pod streho, je treba praznovati. Veliko delo je končano. Čez štirideset voz sena so spravili v treh tednih pod streho. Zdaj po končanem delu sedijo za mizo. Vsak ima svoj kozarec, da si naliva mošta po volji. Zraven prigrizujejo kruh in mesninno.
Kaznarjev Andrej pripoveduje o svojem svaku kakšen je. On ga ne mara, kot noben Kaznarjevih fantov ne. "Mladi Kaznar tam iz Ravnika doma je velik bahač. ""Pri nas doma je vsega dosti", pravi. "Kar nimamo pa kupimo. Šest debelih prašičev zakoljemo vsako zimo. Pol mesa, pol zabele. Dvanajst želodcev naložimo. Prav do nove zime, ko se spet kolje, je mesnine pri hiši."
Pri Kaznarju je šest fantov, pa je oče dal najstarejši hčeri čez. Da se bo delalo še naprej tako kot hoče on. Fantje so hoteli kmetijo, zlasti pa hlev, zboljšati. Pa stari ni pustil.
"Če je bilo za mojega očeta dobro, pa zame, mora biti dobro tudi za vas. Če komu ni prav, pa naj gre od hiše."
Kaznarjevi fantje, razen Jožeta, so se razšli. Povsod so imeli služb na ponudbo. So pridni delavci.
Vse Kaznarjeve njive so proti soncu obrnjene. Tam so prvi pomladi pričeli z delom in je ves Petkovec vedel, da je treba pripraviti plug in drugo polsko orodje, da se pomladansko delo začenja.
Andrej je bil še otrok, ko je nekega večera oče vzel sekiro, da bo šel razbiz tistega hudiča. Da bo čez presekal tisto škatlo, ki jo hodijo njegovi sinovi skoraj vsak večer v Rupo poslušat. Tisti hudič je bil radio.
Ko je v Ljubljani pričela oddajati postaja so v Rupi kupili radio. Par volov so morali dati zanj, pa je bilo še premalo. Dodali so petkovski fantje, ki so ravno imeli denar. Lojze, ki ni bil petkovčan, pa je vzel ruparsko Franco, se je moral od fantov bogato odkupiti, da je lahko iz Rupe odpeljal nevestino balo.
Drugikrat so fantje za tak denar naredili pojedino za vsa petkovska dekleta in fante. To pot pa so kupili pravice, da lahko hodijo radio poslušat.
Tisto zimo je bila hiša vsak večer polna. Fantov, deklet, pa tudi gospodarjev. Razen v prosvetni dvorani v Rovtah je bil to edini radio v vsej fari.
Nace se spominja, koko so Pepca, Angelca in on iskali po tleh lešnikov, ki so jih iz polnih žepov metali po hiši, zlasti Kaznarjevi fantje. Potem so se vsi trije kregali med seboj,če je kateri več dobil. Posebno Nace je bil tako seten, da ga je še sedaj sram. Bil je surov in sebičen.
Zdaj se vsi spominjajo, kako je žvižgalo v zvočniku na vse čudne viže, kadar je Peter postaje iskal. Dva gumba je moral vrteti hkrati, pa se ni takoj ujelo. Če Petra ni bilo doma, je postaje iskal Štefan. Čez mesec dni pa že vsi od kraja, razen otrok. Še mati so se naučili, da so ujeli ob nedeljah mašo iz frančiškanske cerkve.
Angelca in Nace sta se upala šele na pomlad, čeprav sta se že prej naučila kako je treba. Pa kaj pomaga, če otrok ne sme. Zdaj ko so bili drugi na polju, pa sta ob sredah naskrivaj poiskala ljubljansko postajo, ko je gospa Gabrijelčičeva pripovedovala pravljice. Smešnice in pravljice, ki jih je ob nedeljah pravil Milčinski, so pa tako vsi poslušali.
Potem sta pravljice v šoli povedala drugim otrokom in bila zato obrajtana. Otroci so radi poslušali, učitelju pa je bilo prav, če sta se Angelca ali Nace usedla na prvo klop in gledala po razredu. Vse tako kot sta slišala sta na petkovski jezik prevedla in pripovedovala.
Zadnje seno, ki so ga včeraj pripeljali, so zjutraj zmetali na šupo. Francelj je bil na vozu in je z železnimi vilami vzdigoval seno z voza. Seno se je čez noč tako sesedlo, da lesene vile niso več šle vanj. Stanko je stal znotraj na šupi, blizu vrat. Odmetaval je z lesenimi vilami seno na visoki kup na desno. Tam je bilo seno za vole,tako bolj pusto, iz obeh senožeti. Boljše seno z njiv so zmetali vsega na levo. Tam je kup že do vrha, da ne gre tja sena niti za ene vile več.
Vrhu kupa je stal Nace. Kar je priletelo gori je razmetal, kjer je bil še prestor ali je pa z vilami zatlačil pod stražo. Tako bodo imele kokoši manj prostora, kamor bi skrivale svoja gnezda. Jih je bilo težko najti, mati pa so pravili, da kokoši manj neso.
Nace se je v šoli naučil od drugih, kako se najde, kje ima kokoš gnezdo skrito. Nadrgnil ji je zadnjico s soljo. Tako je letela na skrito gnezdo, Nace pa za njo. Potem je zmagoslavno prinesel materi pol klobuka jajc.
Popoldne sta Nace in Francelj šla posekat lipo. Visoko in košato polno cvetja in čebel. Štefan je trdil, da hodijo čebele na lipo samo cvetje duhat. Panji tisti čas, ko lipe cvete, vsi na teži izgube. Lipa je stala med več lipami v kotu nad dolino, kjer se neha velika senožet. Vsako leto eno poseka, kadar je v polnem cvetju. Domači naberejo za lipov čaj- Otroci iz bajt pa poberejo ostalo. Posuše in prodajo.
Nace se spominja, kako so brali cvetje, ko je bil še otrok. Vsako leto so povabili tudi Zanotkovo Micko. "Lipovo cvetje", je pravil,"mi prinese več kot kleklanje. Pa še bolj kratkočasno je, če cvetje obiraš."
Imeli so jo vse dni tam dokler je bilo kaj cvetja. Tudi jesti in za piti so ji dali. Bila je reva, ki je živela pri bratu. Brativo premoženje pa je bilo kup otrok. Zanotek je bil za kmečko delo neroden in počasen. Ker ga niso radi najeli je nabiral gobe, borovnice in zdravilne rože. Otroci so kljub lakoti odraščali in odšli služit za pestarne in za pastirje.
Imeli so hišico, leseno in majhno. Petkovski gospodarji so mu dali les, po eno smreko vsak. Tako so naredili hišo in ostrešje. Ostali les pa prodali, da je bil za opeko in za šipe. Okna in vrata je Zanotk kar sam zbil skupaj iz surovih desk. Tiste mu je dal godobolski mlinar, ki je imel tudi žago. Svojih otrok ni imel, srce pa, da je revežu pomagal.
Zanodkova Micka je bila vse življenje otrok. Po otročje je verjela vse, kar so ji odrasli rekli. Čisto po otročje je verovala v Boga. V cerkvi pa se je tako lepo zadržala, da so jo stavile matere hčeram za zged.
Zdaj je v Rupi obtrgovala lipovo cvetje in ga tudi v Rupi sušila. Na kašči, zgoraj, kjer je bil prostor, so ji položili več desk, da je tam sušila. Lipovo cvetje je treba sušiti v senci.
Vsak dan je imela nov načrt, kaj si bo kupila ko bo suho cvetje prodala: Prvi dan, da bo kupila češpelj in riža, da bodo doma jedli riž s češpljami. Drugi dan je že govorila o novem predpasniku. Ko se je kup cvetja večal je že sanjala o novi obleki ali pa o novih čevljih. Koliko kaj stane, še vedela ni, ker ni nikdar kupovala. Nekega dne je povedala, da je bila ponoči v sanjah v nebesih. "Bog Oče, ki je gospodar, je sedel za mizo, Mati božja, pa na klopi pri peči. Jezuščka je imela na kolenih in mu dajala večerjo. Dobro sem videla, da je Jezušček jedel v mleku namočen bel kruh."
"Bog Oče me je vprašal, če je pretrolej drag. Pa saj dobro ve, da je drag, zato pa pri nas še s trskami svetimo, da zvečer kleklati ne vidim. Če Bog da, bom kupila par litrov petroleja, ko bom imela denar":
Zdaj ko Nace in Francelj lipo sekata je Micka že tam s peharjem. Postarala se je že. Klekla ne več, lipovo cvetje pa še zmore obirati. Micka sedi v senci daleč proč. Tako se Francelj in Nace brezkrbno pogovarjata o dekletih. Francelj malo gleda za Kočarsko Franco. Bi že zares začel, pa mu vse tri sestre branijo. Da je taka, da bi vse fante rada imela. Tudi njemu se malo tako dozdeva. Nace pripoveduje, da je imel na Dolenjskem neko Jelko, igrali so skupaj ob lanski Veliki noči. Pa sta bila kar na enkrat rada čim več skupaj. Saj več kot do zaljubjenih besed ni prišlo. Oba sta bila še premlada, da bi vedela kaj pravzaprav mlade jante in dekleta skupaj vleče. Pa je tudi za tako nedolžno ljubezen zvedel stric, ki je tam za župnika. Povedali so mu več, kot je bilo res, zato je posegel vmes. Pisal je materi, kar je bilo res in kar so mu natvezili. Mati so pa vzeli vse zares. Nace je moral obljubiti, da bo pozabil. Narobe pa ni naredil ničesar.
"Letos sem bil ob Veliki noči spet tam. Je že imela drugega fanta. Pa sem dejal:To je papir, ki hitro zagori, pa tudi hitro dogori. Tudi lepa se mi ni zdela več tako kot lani. Kar lahko sem pozabil."
Mati pazijo nanj. Zdaj Pepca z njega vleče, če v Ljubljani za katero gleda. Ker pri mešanem zboru poje, se mati že boje. On pravi Pepci, da naj se mati nič ne boje. Ne misli ne na lemenat, ne na dekleta. Posebno na dekleta ne, ker je treba potem toliko pridig poslušati.
Francelj in Nace si zdaj vse povesta. Francelj tudi ni metulj, da bi od cveta do cveta letal pa med pobiral. Mora pa si nekje nekaj izbrati zares. On bo bodoči ruparski gospodar. Peter in Štefan, oba tako hočeta. Let mu pa tudi ne manjka.
Letos gresta ob sobotah zvečer skupaj s fanti na vas. Lani ga Francelj še ni maral vzeti s seboj. Letos ga pa že vabi. Že prejšnjo soboto zvečer sta skupaj stekla skozi zadnja vrata k studencu, tam sta se v kuritu umivala, potem pa še s korcem eden drugega oblivala. Posušila sta se spotoma, ko sta tekla domov.
Brž sta bila oblečena in obuta. Saj za zvečer na vas ni važno kaj oblečeš in obuješ. Glavno je, da je celo.
Spet gresta ven pri zadnjih vratih. Nobeden od domačih ju ne sliši. Od tam pa kar po travi na pot proti cerkvi. Na stezi od Brenčiča do Jelovška že zavriska Brenčičev Tone. Skupaj so vsi trije dvignili Gašparjevega Francelna.
Od Kaznarja gor so se slišale stopinje po kamniti poti. Bila sta Kaznarjev Jože in Brenčičkov Tone, ki sta prihajala na vas. Od Jelovška sem je pripel Stanko. Pridružil se je vsem, ki so že sedeli na visokem pragu pred Gašparjevim skednjem.
Stopili so skupaj vrh griča nad skednjem in zapeli. Tako so vedeli vsi, ki še niso šli spat, da petkovski fantje že vasujejo. Tone Brenčičev in Francelj ruparski sta pela naprej. Nace in Stanko sta pela čez, drugi so pa basirali. Še Brenčičkov Tone je brundal, pa bolj potihem, ker ni imel posluha.
Z griča so se spustili proti Brenčiču. Od tam do Koče in nato v Godobol. Tam so potegnili iz sena tudi Janeza. Janez ni bil godobolski. Samo služil je tam. Bil je prijazen fant in dober pevec. Zato so ga petkovski fantje radi vzeli medse.
Od Godobola naprej so šli po glavni cesti vse do Sivca. Potem pa po petkovski poti skozi Potočno do Rupe. Kjer je bilo kaj deklet so sklicali. Vsak je dobil nagelj. Malo pošalili so se, še malo zapeli in šli naprej.
Skrbne matere niso bile v skrbeh za svoje hčere ob takem vasovanju. Če je fantov več je vse drugo, kot če pride en sam. Tudi niso jemali dekletom spanja vso noč.
Če se kateremu od fantov v nedeljo med pridigo dremlje, tega nihče ne obsoja. Če pa dekle zakima med pridigo, jo pa takoj vsi vidijo in obsojajo. Še žene, ki so tudi deklištvo preživele tistega dekleta obsojajo, svojim sinovom pa vse odpuste. To je krivica. Vsaka vas ima svoje navade in svoj prav. Na Petkovcu bi se zvonik podrl, če bi kdo prijel dekle in jo v pričo vseh poljubil na ustnice. Lahko pa mirno vpraša:" Lahko pridem k tebi drevi spat?" dekle sicer na tako vprašanje nič ne odgovori. Čudno se pa le sliši.
Neko soboto ponoči so šli petkovski fantje tudi na Novakov grič. Od daleč so videli, da je nekdo z lestvo na oknu kamre, kjer dekle spi. Po obleki so spoznali, da fant ni iz te fare. Da je orožnik tisti, ki na oknu visi.
Orožnik, ki mora biti vedno pazliv je fante opazil. Takoj je planil z bližnji grm, kjer je imel puško skrito. Fantov je bilo dosti, on pa sam. Vlegel se je na puško s trebuhom proti zemlji. Tako je imel obraz skrit. Ne bodo ga prepoznali.
Fantje so pod oknom zapeli. Brenčičkov Tone pa, ki ga pri petje niso pogrešali, je šel za grm mehur spraznit. Ravno na orožnika je pomeril. Zavedel se je šele, ko je slišal, da drugače šumi. Orožnik mokrote ni prenesel. S puško vred se je potegnil med grmovjem proti Zakotlinam.
Tone je fantom vse povedal. Še bi deževalo na orožnika, če se nebi pravi čas splazil od tam. Spravili so lestev pod kozolec, ker jo orožnik ni.
Če fant ni od okna lestve odnesel je sramota spet padla na dekle. Uboga dekleta. Lepe kot rožice, pa tako krivično obsojene.
V času med košnjo in žetvijo pri vseh petkovskih hišah pripravljajo drva za zimo. Zdaj je res pravi čas za to.
Po žetvi pride košnja otave. Repo in ajdo bo treba posejati. Krompir bo treba skopati in druge pridelke spraviti pod streho. Lahko zapade zgodnji sneg, drva pa še v gozdu na štoru.
Kar naenkrat je žetev tu. V nedeljo popoldne gresta gospodar in gospodinja ob njivi pšenice. Z nohtom proti zrnu doženeta kateri dan ta teden, ki pride, bo najbolj primeren, da žetev prične.
Zvečer pošljeta koga od domačih ali pa kar sama stopita do hiš, kjer so žanjice doma. Da ne bodo za tisti dan že drugam oddane. Sonce sije na petkovske njive povsod enako. Če je v ponedeljek prezgodaj, pa je lahko v petek že malo pozno. Pa še dež lahko pride.
V Rupi so odločili mati, kateri dan se bo želo. Domača dekleta in fantje pa so šli potem žanjice vabit.
V sredo so z žetvijo začeli. Letos je pšenica na njivi v skalah. Dosti bo žanjic, če ne bo vreme nagajalo. Pepca in Angelca bosta želi ves dan. Rezka pa malo na njivi, malo doma . Pa še osem drugih so najeli. Ker pšenica ni poležena, jih bo dosti, da bo pšenica v dveh dneh požeta in v kozolcu podelana.
Moški bodo tudi imelo dosti dela. Francelj bo srpe brusil in snope vezal. Jelovškav Stanko in Gašparjev Francelj bosta vezala snope in jih na vozove nakladala. Peter bo domov v kozolec vozil. Nace bo v štnte podelaval. Andrej mu bo podajal. Pa še Mežnarja so povabili, da bo podelavav. In njegovega sina Janeza, da bo snope podajal.
Prve dve vrste je treba podelati v štant tako, da se klasje nič ne vidi. Še tako je vsa kurja družina pod vodstvom prevzetnega petelina okrog kozolca, dokler je kaj pšenice v štantih.
Čez štirinajst dni mora biti že vsa pšenica omlačena, da bo v štantih prostor za oves. Tega bo tudi za deset štantov, pa še za proso mora biti prostora. To je najbolj sitno. Proso se suši počasi in vsi vrabci iz njiv pridejo pod kozolec.
Kozolci so na Petkovcu od zgodnjega poletja naprej vedno zadelani. Najprej je v štantih detelja. Te se ne sme na njivi do kraja podušiti. Drobni listki se preveč posušijo in med nakladanjem zdrobijo. Treba je več čase, da se tudi stebla posušijo, ne da bi kar naprej na njivi obračali. Po detelji podelajo v štante pšenico in nato oves. Za ovsom pride v štante ajda, fižol in repno šavje. Na zimo pa zadelajo štante s praprotjo.
Na njivi v Skalah je takoj po kosilu vse živo. Žeti zaćno na kraju njive,ki je proti Jelovšku. Rdeče rute žanjic so zamenjale makovo cvetje, ki je že prej odcvetelo, nekaj pa tudi že seme naredilo.
Ruparski nimajo pšenice vedno na isti njivi. Pet njiv imajo in kolobarijo. Tisto leto, ko njivo pognojijo, je na njej krompir, koruza, pesa, fižol in zelje. Jeseni ko so pridelki že pobrani, njivo zbranajo in posejejo ozimno pšenico. Po žetvi na njivi preorjejo. Posejejo ajdo in repo. Repo za čez zimo kar na njivi zakopljejo, ker v kleti ni dosti prostora. Pomladi ko skopni sneg njivo spet preorjejo in usejejo oves. Ko je oves že zelen posejejo vmes deteljo. Tako je potom dve leti košnje. Nato pa spet od kraja.
Žanjice so z ostrimi srpi že začele spodrezavati pšenico. Vsaka ima svoj okraj. Sprva zelo ozkega, da se drenjajo. Ko se bo njiva razširila, ne bodo več silile ena drugi v okraj.
Francelj ima z brušenjem dosti dela. Na njivi je polno nepovezanih snopov, Nace to vidi in pride vezat. Snop da čez koleno. Z desnico prime pas na enem koncu, z levico pa na drugem. Oba konca prekriža, ju skupaj zavije proti desni. Nastane trda figa, oba konca pa morata moleti na tisto stran, kjer ima snop klasje. Če ni slama prekratka ali snop predebel je to delo igrača.
Žanjica najprej zagrabi pšeničnih bilk, toliko kot jih gre v njeno pest. Potem pa še za eno tako pest. Oba konca, tam blizu kjer je klasje, zavije proti desni, da naredi figo. Pas, je tako narejen. Položi ga na njiv, s klasjem na tisto stran, kamor bo s klasjem obrnjen snop. Zdaj nažanje pšenice kolikor je gre v srpov lok, pa še malo več, da je dosti za en snop.
Če je žanjica dekle pa dela prevelike snope, bo debela, kadar bo poročena. Če dela drobne, bo pa suha, kot trska. Zato rajši delajo malo večje. Kmečki pojem lepote je, močan, debel in rdeč.
Žanjice znajo tudi same brusiti. Pa je vse lepše, če nabrusi drugi. Če gre delo počasi od rok, sta kriva dva. Žanjica pa vsaj tisti čas, ko ji brusač brusi, pokonci stoji. Pri žetvi mora biti kar naprej sklonjena. Pri delu se na bolečine v križu pozabi, ker je treba žeti tako hitro kot druge. Zvečer se pa bolečina čuti in do jutra ne popusti. Pa kaj se hoče. Delo je tako. Ni umazano kot pletev ali prekopavanje. To pa. Žetev je najbolj upoštevano kmečko delo, ki ga ženske zmorejo.
Malo pred deseto prinese Rezka predjužnik. Mati so že spekli drobnjakove štuklje. Vsaka žanjica dobi svojega. Kozarec je pa samo eden. Z rok v roke gre, Rezka pa sproti mošta vanj naliva.
Ker vidijo še toliko njive nepožete pred seboj, tudi pogovor ne steče. Bolje je čimprej pričeti in delati, več zdaj, ko se sonce še ne upira v hrbet. To bo šele popoldne.
Žanjica mora paziti, da s koncem srpa ne pikne v nogo. Pa tudi, da se ne užanje v roko s katero prijema bilje. To je za žanjico sramota. Pride ob dober glas kot žanjica in jo najamejo samo, če druge boljše ne dobe.
Iz bližnjega zvonika se začuje veliki zvon. Poldne zvoni. Vsi na njivi ostoje in odmolijo. Južnat pa gredo šele, ko jih pokličejo. Najbolj lačne se skrivaj ozirajo proti hiši, kdaj se bo kje pokazala Rezka, da jih pokliče. Posebno Lukcovka. Ta vedno pravi, kako je prijetno jesti.
Ena je odbila, ko žanjice že sede okrog miz. Večina v veži. Kar jih pa tam za mizo ne more več pa gredo v hišo. Tudi ta miza je že vsa zasedena. Za otrok, ki so jih nekatere žanjice prignale s seboj, pa je pripravljeno na krušni mizi v kamri.
V Rupi nobene postrani ne gledajo, če enega ali dva otroka s seboj. Danes se žanje kruh in mora biti tudi za reveža.
V Rupo pripeljejo mlatit mežnarjevi, jelovškovi in gašperjevi. Danes so prišli od tistih hiš odslužit. Od mežnarja mati in Micka. Pa še zdravko in Feliks. Drobna sta še, vodo žanjicam na njivo bosta pa že nosila. Prišla je tišlarca, ki gostuje pri Jelovšku. Za drva, ki jih dobi v Rupi, bo odslužila. Od gašparja je prišla Pepa in Francelj. Od Jelovška Stanko, ki je več v Rupi kot doma. Prišla je Škopnikova Micka z malo punčko. Zdravko in Feliks morata paziti nanjo. Tudi od Novakov sta prišla dva. Drugi teden bosta šli pa Angelca in Pepca vrnit, ko bodo tam želi. Od Brenčiča poslali ta malo deklo. Včeraj so želi tam in je šla Pepca žet. Iz Bizjanove doline je prišla Lukcovka. Tudi ta je prignala punčko s seboj pa ne svoje. Od ene od njenih hčera, ki je šla žet drugam. Tam pa ne marajo, da priženejo otroke s seboj.
V hiši nosi na mizo Rezka v veži pa Pepca. Danes ne jedo s krožnikov. Vsi iz ene sklede zajemajo, kot je po vsem Petkovcu v navadi. Će bi dali vsakemu krožnik, bi morda imele žanjice to za baharijo.
V soseski moraš delati tako, kot delajo vsi. Kdor hoče kaj drugače, mora to delati počasi, da se soseska niti ne zave. Tako kot voda v škafu. Če ga prevrneš se naredi velika luža. Če je presušen ali malo pušča, voda počasi zginja in šele drugi dan najdejo praznega. Soseska razume pod besedo mir, da vse tako ostane, kot je bilo.
Danes so za južino tri rihte. Prva je krompirjeva juha z ocvirki. Potem so štruklji, taki, kot jih za god skuhajo. V blago zaviti se kuhajo. Kuhane narežejo na drobno, skoraj kot zeljnato solato. Morajo pa biti zabeljeni s stopljenim maslom in s sladkorjem potreseni. Tretja rihta je pa vinski kruh. To je bel kruh na drobne kose narezan, v vinu namočen in s sladkorjem potresen.
Rupaski navadno pri mizi vsi berejo. Moški včerajšnji časopis, ker današnji še ni prišel. Ženske pa svoje revije. Danes je ves ta papir skrbno spravljen v kotu ob zidu, kjer obe klopi skupaj prideta. Tudi so prišli vsi točno k mizi. Štefan pa, če bi bil doma, bi gotovo še k čebelam stekel, preden bi za mizo sedel. Njega je vedno treba dvakrat klicati.
Po južini gredo takoj spet na njivo. V Rupi opoldanskega počitka ni. Sonce pa na njivi v Skalah ni najhujše ob dveh popoldne. Ker je njiva obrnjena proti zahodu, šele okrog štirih najbolj vročina pritisne. Žeja je pa vseeno kar naprej. Mežnarjev Feliks sproti nosi v zeleni poldruglitrski steklenici vodo od studenca. Voda je hladna, da kar zazebe v ustih. Pa zato bolj odžeja.
Žanjice, tiste, ki so najete, hvalijo pšenico, kako lepo klasje ima. Tako upajo, da bo žanjična pogača večja. Na Petkovcu je navada, da z prve moke od nove pšenice, spečejo za vsako žanjico štrukelj. Vsaj tako dolg, kot je srp širok, mora biti. Gospodinje ta čas rade malo zavlečejo. Tako ne bodo sosedje mislili, da so zadnja zrna iz pregrade pometli že pred žetvijo.
V Rupi so bili drugi dan v žetvi, ko je po dolu pripeljal tovornjak. Do sedaj je na Petkovec zašel le sem pa tja kakšen avto iz Logatca. Tovornjak pa je prihajal samo Mačkov, kadar sta Martin in Gustelj prišla v Rupo po krhlje. Čeprav s težavo sta po ozki poti vseeno prišla. Gustelj je gledal za ruparsko Pepco. Vsako priliko je porabil, da je prišel v vas. Enkrat s kolesom, drugič z motorjem ali pa kar z tovornjakom. Da je bilo vzrokov več, se je tudi zanimal za ruparski sadovnjak. Sledil je Štefanu verno, koder ga je vodil, gledal pa, da se čim večkrat sreča s Pepco.
Dosti jabolk so Mačkovi vsako leto kupili v Rupi. Tudi drugi Logačani so prišli za sadje zaročat, ko je še na drevju viselo. Pa naj bodo taka jabolka, ki dolgo stoje, ali pa debele hruške, ki zorijo v vrhovih starih cidrovk.
Vsi bratje, pa tudi mati so Pepci govorili na dušo, naj se Gusteljna oprime. Lesna trgovina ni kar tako. Pa še velik mlin imajo.
Pepca je vztrajala. Samo Rezka in Angelca sta z njo držali. Rada je imela Zadrugarjevega Janeza. Že od Marjančine poroke šest let nazaj je Janez zahajal v Rupo. Pa ne na lestev v soboto zvečer. Prišel je v hišo skozi odprto okno v gorenji kamri. Mati so imeli pri postelji v gorenji kuhinji vedno prižgano petrolejko. Stenj je bil tako stisnjen, da je komaj brlela.
Janez jo je materi vzel, privil stenj in odšel z lučjo doli po stopnicah v hišo. Kako ga ne bi slišala Pepca, ko so ga slišali vsi? Tako sta vasovala v hiši z prižgano petrolejko sredi mize. Mati se zaradi takega vasovanja niso za Pepco bali. Pa tudi župnik, ki v fari vse zve, ni takega vasovanja s prižnice grajal.
Pepca je bila Janezu zvesta. Za deklo k Zadrugarju pa ni marala iti. Se bo stari Zadrugar že vnesel in dal Janezu čez. Večno ne bo tako. Pepce pa tudi iz Rupe nobeden ne podi.
Danes je pripeljal po Dolu drugače tovornjak. Malo manjši kot Mačkov je bil, pa pokrit. Na ravnem, blizu kozolca, je ustavil. Pet delavcev je skočilo doli. Na njivi v Skalah so vsi srpi zastali. Vsi obrazi so se obrnili proti poti in vprašujoče gledali:
"Kaj pa je to zdaj?"
Od kozolca doli je prišel Peter z praznim vozom. Govorili so vanj in kazali proti cerkvi. Potem so se štirje odtrgali od vozila in odšli po poti proti cerkvi. Peter pa je zapeljal voz do snopja na njivi.
Radovednim žanjicam je povedal, da hočejo vedeti, če se da priti s tovornjakom do jelovškove doline. Da bodo gradili cesto od poti na Krivici pa do Gradišča. Tam pod Krivico bodo oni postavili barake za vojake. Zdaj so šli gledat, če je mogoče pripeljati do tja.
Nace je vedel še več ker je bil v ponedeljek dopoldne v občinski pisarni. Tam pomaga Sivcov Jože, ki je tudi študent, mlajši od Naceta. Tam je zvedel, da bodo zgradili vojaško cesto od Rovt na Gradišče. Tudi z gradišča na Vrhniko bodo naredili cesto skozi Mizni dol in skozi Jamnik. Od stare Vrhnike čez Koren jo že gradijo.
"Na Gradišču stoji že več barak, pa še jih delajo", je povedala Lukcovka. Ona ima dom prav pod Gradiščem.
Tisti štirje, ki so šli ogledovat pot, so jo mimo grenke češnje, kar čez požeto njivo, urezali proti tovornjaku, ki je stal pod njivo.
Vsa žetev se je spet ustavila. Oči vseh so sledile tistim štirim, ki so jo rezali kar čez njivo.
"Jim bo treba dopovedati na kakšen način, kje je njiva in kje je pot", je rekel in gledal za njimi Peter.
"Tam je že požeto, ne delajo škode. Če pa bodo hodili tam, kjer otava raste, bom pa nastopil", je dejal Francelj, bodoči ruparski gospodar.
"Take reči bo treba prijaviti na občini. Tam jih morajo uradno povedati, da ima kmet svojo pravico. Iz Praprotnega brda je že šla ena pritožba naprej. Kar sredi zelnika so nastavili merilne naprave in teptali glave brez potrebe", je pripomnil Nace.
"Podjetje bo delavcem prepovedalo, delavci bodo pa še kar v naprej hodili, kjer je najbližje. Naj bo čez travo ali pa čez zelnik. Če je suša, če je moča, če črv spodjeda, če toča pada, to delavca ne briga. Od svoje plače živi in dobi toliko ur kot mu jih papir zapiše. Če so stalo, sedeli v senci, ali pa delali, vseeno plačo dobe".
Tako je razlagal mežnar. Njemu brat te reči pove, ki pri neki gradbi železo krivi.
"Ko so Lahi na oni strani meje delali utrdbe, so dosti škode ljudem naredili. Čez napol zrelo pšenico so napeli bodeče žice za celih pet korakov široko. Ko so za utrdbe jame kopali so z dinamitom streljali. Po njivah in po senožetih je letelo kamenje. Kose so kar naprej zadevale vanj. To pa. Kdor je škodo prijavil, je prišla komisija. Ocenili so in škodo plačali. Za svet, ki so ga zasedli in za pridelke, ki so jih uničili. Za razmetano kamenje pa niso nič dali."
Jelovškov Stanko je take reči vedel, ker ima sorodnike na oni strani.
Medtem je tovornjak odpeljal po poti proti Jelovšku, do tam, kjer neha ruparski grunt. Veje sadnega drevja ob poti so se odmikale in tolkle po tovornjakovi strehi.
"Sadje je zdaj še zeleno. Kaj bo, ko bo zrelo, če bodo s tem vozili? Vse bodo sklepali doli", je zaskrbelo Franceljna. Če bi bil Štefan doma, ki je vse drevje poškropil, to bi bil hud".
"Škodo bomo imeli od tega, samo škodo", je pripomnil. Stopil je nato na vrh griča, da bi videl kako bo tovornjak vozil tam po Jelovškovem, kjer še prave poti ni. Še tiste žanjice, ki so zgoraj na njivi žele, je radovednost prignala za njim.
Tovornjak je po Jelovškovem vozil, kjer je bilo najbolj ravno. Eden od delavcev je šel pred njim in mu kazal pot. Svet tam res ni dosti vreden. Kar zraste, je več gladeža kot pa trave.
"Ko bi bil Mačkon tukaj, ki je Jelovškovega grunta lastnik. Z vilami bi jih nagnal, hud kot je. Še žena mu pravi, da se samo Maček ne piše. Da je tudi krvi mačje", je povedal Stanko.
Stari Jelovkšek, ki so mu grunt na dražbi prodali, je vedno dolžil starega Rečana, da ga je spravil ob grunt.
"Če bi on ne kupil bi mi grunt ostal, noben drugi se ni gnal. Mislim, da ga zato obrača hudič z vilami v peklu", je večkrat rekel.
Oče Rečan je grunt prepisal na hčer, ki je vzela Mačka iz Logatca. V Logatcu se pri vsaki tretji hiši pišejo Maček. Če je kdo rekel da je Mačkokv je toliko povedal, kot če bi rekel, da je Logačan.
"Katerega Mačka pa", je bilo treba vprašat. "Tistega za cerkvijo, tistega za Brusom, tistega zadaj za Škrljem?"
Maček, ki je jelovškov grunt priženil pa je bil Mačkon, da se je od drugih Mačkov ločil.
Tam na robu jelovškove doline, kjer zavije ozka pot na krivico, pod cerkvijo, se je tovornjak ustavil. Delavci so poskakali dol. Pretegnili so ude pretresene po taki vožnji in začeli razkladati. Vseh vrst ropotija je bila. Ruparski od daleč niso razločili, kaj bi bilo. Vrnili so se k žetvi. Pogovor se je pa sukal samo o tem, kar so videli.
Pri malici so sedeli vrh hriba pod lipo. Edino drevo je bilo to, ki zdrži burjo, ki se tu vrh griča zaganja z vso silo. Ko sedijo, vsi gledajo v isto smer. Vidijo, kako postavljajo delavci malo barako z že prej narejenimi stenami in streho. Samo štirje so ostali in delali. Ostale je tovornjak odpeljal.
Pozno popoldne sta dva delavca šla do Jelovška, da bi kupila vsaj mleka in kruha. Mleko so jim pri Jelovšku prodali, za kruh pa so jih poslali v Rupo.
Ruparska mati so že kuhali večerjo za žanjice, ko zaslišijo, da jih na dvorišču nekdo kliče. To ni bilo v navadi. Vsak, ki je v Rupo prišel, vstopil skozi vedno odprta vežna vrata in tudi skozi odprta vrata v hišo. Šele tu je vprašal:
"Je kdo doma?"
Če ni bilo odgovora je odšel, brez, da bi kaj premaknil ali vzel. Na kmetih je poštenost doma. Tudi berač je to vedel in se tega držal, če je mislil še kdaj priti naokrog.
Zdaj pa so neki glasovi zunaj. Ruparska mati so šli kar s kuhalnico v roki na vežni prag pogledat.
"Mati, imate kaj kruha za prodati", je vprašala eden od delavcev.
"Kruha za prodati? Odkar sem tu gospodinja še nobeden ni prišel, da bi tako vprašal". Mati sama sebi ne verjamejo in ponove vprašanje:
"Kruha za prodati?"
"Gori v neki hiši blizu cerkve so nama rekli, da ga imate".
"Kruha je. Vedno je bil kruh v Rupi, hvala bodi Bogu, prodajali ga pa nismo. Kruh je pri nas za domače, pa revežu se ga odreže kos, če zanj prosi".
"Ni nobene trgovine blizu, da bi kruh prodajali?"
"So, v Rovtah so. Tam so štiri trgovine. Pri Cvetku in v Zadrugi imajo kruh."
"Po kateri poti se gre v Rovte," je vprašal eden od delavcev. Mati so mu opisali pot.
Tisti delavec, ki je spraševal, je rekel drugemu, naj gre do barake, pa onima dvema pove, da ga vsaj eno uro ne bo nazaj.
"Če ste lačni, vam kruha dam. Za nocoj. Jutri pa ga le kupite. Kruh je za nas božji. Treba ga je deliti s tistim, ki je lačen."
Mati so odrezali od celega hleba polovico.
"Ne", so se branili mati. "Za boglonaj ga dam. V Rupi, tako se pri nas pravi, nismo nikoli kruha prodajali, pa ga tudi vam ne bomo."
Delavca sta vzela kruh in odšla. Na stezi, ki gre s poti proti hiši, sta se srečevala z žanjicami. Prej so požele kot je sonce zašlo. Na njivi drugega dela zanje ni bilo.
"Sta onadva kaj dala za kruh, mati," je vprašal Francelj.
"Kaj bosta dala? Kruha nismo prodajali. Do sedaj še ne. Hruške, jabolka, krompir, mošt, žganje, to pač, da denar k hiši pride."
"Zastonj sta ga dobila? Jutri bosta spet na vratih."
"Če bi jima prodala, bi še prišla. Tako jih pa ne bo več, vsaj teh dveh ne. Cigan prosi še klobase zastonj, če mu kruha odrežeš. Zato je pa cigan. Človek, ki dela in od svojega dela živi, je pošten."
Ko so v mraku sedeli na dolgi klopi pred vežjo so se pogovarjali tudi o tem.
"So tudi barabe med delavci," je vedel mežnar. Posebno tisti, ruskega Jožeta hvalijo pa Hitlerja zdaj. Tako pove naš polde.
"Vseh sort ljudje se bodo zdaj natepli na Petkovec. Nič več ne bomo sami," je Peter videl naprej.
Dober teden po žetvi so v Rupi mlatili. S strojem se omlati bolj hitro. Še primirjati se ne da, mlatev s cepci s tako mlatvijo. Ljudi pa je treba, kot za dva poda.
Odrasla ženska, da na vozu razvezuje snopje. Druga, da razvezano snopje na mizo podaja tistemu, snopje v stroj poriva. Morata biti dve ženski dosti čvrsti, da sproti retata. Tisti, ki rese in pšenico izpod stroja z grabljami vleče, pa je lahko bolj droben. Odrasel moški mora biti, da pretrese še enkrat slamo, ki jo stroj ven meče. Jo odmetava na voz zunaj ali pa na podstrešje zgoraj. Tam kamor mečejo pa mora biti nekdo, ki slamo razmeče ali po vozu naklada.
Spodaj na vitlju sta naprežena dva para volov. Od srede vitlja sta privezana še na lesen drog. Notranjega vola prisili, da hodi v krogu. Zunanji pa mora za njim, ker je njegov jarm privezan. Za vsakim parom stopa otrok, ki je dober za pastirja. Vole priganja pa tudi s šibo udari, če se iz skednja kdo oglasi, da mlatilnica prepočasi gre. Včasih gre za enim parom tudi dvoje ali več otrok. Da so tudi najmlajši zaposleni. Več ko jih je, bolj glasni so, pa bolj sebi v zabavo kot volom v strah.
Dve uri se mora vrteti mlatilnica, da je štant pšenice omlačen. Če je čas, omlatijo še enega. Potem pa je kup neretanega že prevelik. Treba je ustavit mlatev in pognati vejnik. Takrat par volov počiva, polovica ljudi tudi gre po drugem delu. Pri vejanju sta potrebna dva v skednju. Eden skozi luknjo, ki so jo pod mlatilnico odprli zdaj usiplje naretano na vejnik, ki stoji spodaj v praprotniku. Drugi pa mu z veliko vevnico naretano nanaša.
Vejnik loči pšenico od plev, pa tudi od semen raznih plevelov, ki so med pšenico dozoreli. Tako na spodnji strani pada izpod vejnika čista pšenica. Odrasli moški jo naklada v vreče, drugi, ki pri hiši velja za najmočnejšega, pa polne vreče nosi v kaščo. Štant pšenice da kakšnih deset mernikov pšenice. Ženske v kašči pšenico obravnavajo, da gre res samo čista pšenica v pregrade.
Na Petkovcu mlatijo s cepci samo pri Kocinu. Ob sobotah pridejo vsi domači sinovi z dela potem pa doma mlatijo. Sosedje pika poka radi poslušajo. Svoje snopje pa rajši peljejo mlatit k sosedu, ki ima mlatilnico. Odslužijo s tem, da pridejo pomagat mlatit ali pa žet. V soseski vsi vsem pomagajo. Še nikdar ni bilo slišati, da bi komu na njivi krompir zgnil, ali se žito s klasja obletelo.
Sosedje vidijo. Opravljajo, to je res, če so kje počasni za delo. Pomagat pa gredo, če vidijo, da se škoda godi. Pa čeprav samo za boglonaj. Soseska je soseska.
Ljudje iz sosednje vasi ne bodo rekli:
"Janezovega Janeza Janezu se je ves ječmen na njivi obletel. Prazna slama na njivi pokonci stoji."
V sosednji vasi bodo rekli tako:
"Na Petkovcu so tako leni, da ječmen sejejo, požeti pa se jim ga ne ljubi. Seveda ječmenove rese bodejo."
Na Petkovcu je že pri vseh hišah pšenica v kašči. Na Jelovškovem svetu, pa stojita dve veliki baraki. Vsak dan se sliši, ko razstreljujejo skale in s kompresorjem vrtajo luknje, kamor potem naložijo dinamit. Tako odpirajo prostor za cesto v Jelovškovem Pečovju. Kamenje še ostaja, da ga vozijo drugam, kjer je za cesto že skopano. Samo vojaki delajo cesto. Delavci so zgradili barake in odšli. Potem pa so nekega dne prikorakali vojaki in barake zasedli. Tudi v Rupo in v druge hiše so že prišli gledat, če bo kaj prostora za vojake. Pa so doslej samo v barakah. Do pomladi bo menda tako.
Vsak dan vozijo vojaški vozovi mimo Rupe. Vozijo železje, cement, strelivo, hrano za vojake. V vozove so uprežene mule. Vozove pa vedno nadzira podoficir. Na konju jaha. Zdaj je zadaj, zdaj spredaj, zdaj ob strani. Nekega dne je hotel pokazati svoje spretnosti grabljicam, ki so listje grabile. Pognal se je po zvrateh med njivo v Dolu in njivo Med robmi. Konju se je naenkrat noga vdrla in jo ni mogel več potegniti ven. Podoficir je razjahal, vojaki so pomagali. Potegnili so nogo iz zemlje, pa zlomleno.
Tam je stal konj na treh nogah še pol dne, predno so ga ustrelili. Čakali so dovoljenje in povelje. Pozno popoldne so ga napol odrli. Del kože so odrezali in odnesli. Francelj je šel zvečer na Gradišče na komando, naj tudi konja odpeljejo.
"Damo ga vam, če ga hočete. Nam je bilo treba samo toliko kože, da višjim dokažemo, da konja ni več. Komanda se brani dati drugega konja."
"Konja je treba kupiti. Je drag. Vojaka dobiš zastonj. Pokličeš rekruta, pa imaš vojaka."
Peter je bil drugo jutro konjski mesar. Nato se je najbolj razumel, saj je tudi prašiče doma on klal. Odrl je kožo, kar jo je ostalo. Francelj je zakopal drogovje. Meso pa so že razsekano na kose peljali domov. Meso so doma zmetali v veliko kad in nasolili.
Par tednov je dišalo po kuhanem mesu v svinjski kuhinji. Poskusil pa razen prašičev tistega mesa ni nobeden. Loj so ocvrli v kotlu, ki stoji zapuščen zadaj za hišo. Štefan ga kdaj rabi, da kuha škropivo proti sadnim škodnjivcem. Zdaj so ga pomili in zakurili pod njim. Nacvrli so loja, da so ga še sosedom dali. Odslej kolesa petkovskih voz niso več cvilila. Konjska mast je bila zastonj, pa še boljša od kupljenega kolomaza.
Drobno in debelo kamenje je letelo na vse strani, ko so vojaki razstreljevali skale in odpirali prostor za novo cesto. Zdaj je bilo že po košnji. Gospodarji so se tolažili, da se bo tisto kamenje do pomladi samo zalezlo v zemljo. Takrat, ko se bo sneg talil je zemlja mehka. Pomladi pa že od nekdaj vse travnike in senožeti potrebijo. Bodo že pobrali kamenje, če ga bo še kaj zunaj.
Vojaki nadlege ne delajo. Samo ob nedeljah popoldne se razidejo po vasi, če bodo kje kaj pijače dobili. Vsi so jim kazali v Rupo:
"Tam imajo domačega mošta dosti, pa žganja tudi."
Prve nedelje so bile v Rupi vse mize polne vojakov. Še zunaj na Klanu so posedali. Žganja so hoteli po pol litra vsak. Bili so Bosanci, ki slivovko doma kuhajo. Pa samo enkrat. Ko je vojak pol litra dobil, je cuknil kot je bil od doma navajen. Pa ga je preveč žgalo:
"Ala je ljuta slovenička rakija."
Pol litra so imeli potem vsi vojaki pri mizi dosti.
Kmalu so po drugih petkovskih hišah pričeli v zadrugi v Rovtah kupovati vino in so ga vojakom prodajali. Tisti, ki so imeli čas za to, so nekaj zaslužili.
V Rupi so imeli že vse sode prazne. Tudi žganja ni bilo več. Nace je že šel v Ljubljano v šole. Fravcelj in Štefan sta bila streženja sita. Peter je vztrajal, dokler je bilo kaj v sodu. Dekleta pa vojakom niso marale streči.
Dela je bilo vsak dan več. Najemali so v Rupi, pa še komaj zmogli. Treba je bilo požeti ajdo, posejati pšenico, skopati krompir, spraviti pod streho fižol. Povrhu pa še sadje. Štefan se polskega dala sploh pritaknil ni.
Zakurili so v sadni sušilnici. Polno je bilo takih hrušk, ki se hitro umedijo. Take hruške za mošt niso. Mošt iz njih se ne očisti. Ob večerih so tudi rezali krhle iz jabolk, ki so bila črviva ali obtolčena. Tudi sosedje in nekateri še bolj od daleč, so vozili v Rupo svoje sadje sušit.
Vsak večer po polskem delu so naredili vsaj eno prešo mošta. Čez sto litrov mošta je dala ena sama preša. Peter je pripeljal z Dolenskega za ped širok in dva metra dolg vijak. Nanj so na spodnjem delu ulili iz železobetona meter visoko utež. Štiri ročice so molele iz nje. Tam so prijemali, kadar so vijak privijali ali odvijali. Pet metrov dolg hrastov hlod, kamor so ustavili matico je na drugem koncu pritiskal na lesen obod, kamor so nadevali mleto sadje.
Sadje so mleli na mlin, ki ga je poganjal en sam vol, vprežen v vitelj. Ko je bil ves obod pri preši poln so privijali vijak, da je tlačil navzdol. Vrteli so ga toliko, da je obvisel v zraku. Potem se je pa samo stiskalo.
Mošt so sproti nosili s škafi v klet. Dva sta morala prijeti za ušesa pri škafu, eden pa je svetil. Da bi že enkrat imeli elektriko. To je želja vseh. Morda bo. V Rovtah že sveti. Če bo na Petkovcu več vojakov, bo tudi na Petkovec prišla elektrika. Francelj že dela načrte, kje bodo luči na dvorišču, da nebo treba več petrolejke prenašati. Pa mlatilnico in druge stroje bo motor poganjal.
Če je bilo ponoči jasno, je bilo vsako jutro že belo od slane. Dnevi pa so bili še kar topli. V ponedeljek po Mihelovi nedelji se je že pokazal prvi sneg. Sredi dopoldneva je začelo snežiti. Na vrhu pri Treh kraljih je že ponoči zapadel in obležal. Tam je bolj visoko. V Rovtah pa so otroci še prišli bosi v šolo. Opoldne so morali po snegu teči domov. Kdo pa ima jeseni čas, da bo za otroki čevlje nosil.
Treba je bilo v zelnik in posekati zelje preden se sneg usede na glave. Potlači jih, da storži skozi glave pogledajo. Tiste glave je treba brž zribati, da se škoda ne godi. Repa pa se pod snegom še naprej debeli. Tudi jabolka še vise na drevju. Nihče od starih ne pomni, da bi kdaj na drevju zmrznila, če zgodnji sneg zapade.
Ko je v dveh dneh sneg skopnel, so v Rupi pričeli obirati zimska jabolka. V veži so razdrli mizo, da je bilo v kotu več preostora. Tudi na gornjo vežo so nanosili jabolk. Čez dan, ko je bilo topleje so obirali. Na lestvah ali na drevesu sta obirala Francelj in Štefan. Štefan je prev zaradi tega dela prišel iz Štajarske. Tudi od tam je pripeljal na malem tovornjaku jabolk, še več pa kostanja.
Pepca in Angelca sta obirali s tal z obiračem. Stanko pa je nabrana jabolka pod streho nosil.
Pozno popoldne, pa zjutraj ko je bila slana zunaj so sadje prebirali. Posebej za tiste, ki bodo prišli iz Logatca sami iskat. Posebej v zabojčke in vsako jabolko posebej v papir zavito za bolj zahtevne kupce. Tudi v sadni kleti so napolnili vse lese. Tista jabolka bodo za doma, pa tudi, če bo pomladi kdo za jabolka prašal. Takrat je cena boljša.
Tudi sosedje pripeljejo prodat sadje v Rupo. Kar je dobrega gre skupaj z ruparskim sadjem. Če je drobno pa za mošt. Štefan ima vse premišljeno in urejeno naprej. Zdaj niti k čebelam ne utegne pogledati.
Popoldne sta Štefan in Francelj prebirala sadje v veži spodaj. Na vežnih vratih se pokaže senca in zaslišita pozdrav.
"Kogojev Andrej je prišel," je tiho rekel Stanko, ki je ravno postavljl prazno košaro pred Štefana.
"Poglej ga hudika, poglej koliko jabolk imajo", je bil pozdrav, s katerim je Kogojev Andrej stopil v vežo. Brez da bi ga kdo pogledal je govoril naprej:
"Kmet, to je kralj pravim jaz. Vsega ima, vsega pridela".
"Delati je treba Andrej, pa se pridela", ga je od strani pogledal in odgovoril Francelj.
"Poglej ga hudika, poglej. Sadje pa res ne da dosti dela. Samo od sebe cveti, samo obrodi sad."
"Sama dozori lesnika v gmajni, Andrej. Če hočeš sadje lepo in zdravo, pa dosti dela da", je rekel Štefan. Vstal je in segel po novi prazni košari.
"Saj pravim jaz," je Andrej zaobrnil pogovor. "Na kmetih je zdravje doma. Sadje jedo, žgance jedo, močnik jedo. Sem videl spotjo doli pri Sivcu. Dva sta sedela pred hišo, en fantek pa ena punčka. Debela pa rdeča pa od močnika okacana. Tisti otroci po Logatcu pa pečenko jedo, sladkarije ližejo. Pa so suhotni, pa so bledi."
Kogojev Andrej je bil take sorte ptič. Mešetaril je po sejmih. Pečenko jedel in vino pil, kadar ni imel cvenka v žepu pa jo je mahnil proti Rovtam. Tam je krompir pa močnik hvalil, dokler ga niso povabili naj prisede in iz sklede zajame.
"Na, ugrizni Andrej, če si lačen," ga je nagovoril Francelj in mu ponudil srednje debelo rdeče jabolko. Andrej je globoko ugriznil in mlel grižljaj med zobmi. Med tem je pogledal, kar mu je še ostalo v roki.
"Kako jabolko pa je to? Še pečk nima?"
Mati so se pokazali na pragu črne kuhinje.
"Nekaj zelja je ostalo od južine, pa žgancov tudi. Zgledaš lačen Andrej," so ga ogovorili.
"To pa mati. To pa to. Zelje pa žganci to je zame. Tiste pečenke doli po Logatcu sem se naveličal."
Sledil je materi v kuhinjo in izpraznil vse, kar so predenj postavili.
Proti koncu oktrobra so v Rupi trli lan. Že od srede septembra je ležal v snope povezan in goden pod malim kozolcem. Včeraj je Peter postavil šest tarlic v dveh vrstah. Prazne vozove so zrinili na stran. Tako bodo tarice vse pod streho. Vetra se ni treba bati saj so štantje z praprotjo zadelani.
Od domačih sta trli Angelca in Pepca. Rezka je pomagala materi. Treba je bilo pristaviti večje lonce. Tarice so na glasu, da so najbolj požrešne ženske na svetu. Najeli so Lukcovko, staro Tišlarco, Škopnikovo Micko in Mežnarco. Te so bile najboljše tarice na Petkovcu.
Francelj je sušil lan v sadni sušilnici. Do zdaj so bile lese vedno polne hrušk ali krhlev, spodaj pa orehov. Zdaj pa sušijo na lesah san. Kot poper suhega in v staro odejo zavitega nosi taricam. Še gorkega dobijo v roke.
Na večer je lanu že precej manj, kup pezderja pod tericami pa vedno večji. Andrej ga je začel nositi v praprotnik, da bo živini za steljo. Dokler je bila na hlevu slamnata streha so pezdirja nosili tudi na sleme. Pezdir je vse z vlakni povezan, da ga tudi z vrha strehe veter ne odnese. Streha pa na slemenu ne pušča.
Andrej se je znal ogibati taric, da mu niso privezale repa. Če je pa kakšen človek mimo prišel, ga je gotovo dobil. Vse terice so govorile vanj, da so ga zmotile. Tišlerca, ki je bila najbolj spretna, za to, mu je obesila na hrbtu spodaj kosem prediva s pezdirjem pomešanega. Naj se je še tako pazil, rep je dobil. Šele ko je prišel, kamor je bil namenjen, so se mu smejali in na rep kazali.
Mati so prišli gledat in so tarice pohvalili. Če bodo še jutri tako pridne kot so bile danes, bo že pred malico lan otrt. Pogledali so zadovoljni na velik kup prediva.
Jutri ga bo Fravcelj znosil na izpo, kjer je mikalnik. Kadar bo čas, ga bodo zmikali v kodelje. Ko bo mraz pritisnil in bo snega na debelo, ga bodo spredli na kolovratih.
Za vse Svete je prišel domov tudi Nace. Pot je bila kopna, zato se je kar s kolesom pripeljal. Prijatelj mu ga je posodil.
Angelca in Pepca sta že prejšnji dan posadili na grobove krizantem in položili venčke spletene iz praproti rebrenjače. Ti ostanejo zeleni tudi pozimi. Na vseh svetnikov dan so šli popoldne na grobove vsi. Prižgali so sveče na obeh grobovih. V zadnji vrsti pri ograji je očetov grob, v drugi vrsti spredaj pa grob stare matere in očeta.
Nekaj jih je stalo in molilo pri enem grobu, nekaj pa pri drugem, da se niso preveč drenjali. Potem so se pa zamenjali. Prišel je stric Jakob. Tudi Vera, njegova hči je letos z njim, ker ni snega.
Mrak se je delal, ko so se ljudje začeli razhajati. Tudi ruparski so odšli. Strica in sestrično so povabili v Rupo.
"Za čez noč," so rekli, "pa tudi pogovorili se bomo kaj."
Zvečer po vseh treh delih rožnega venca so se v hiši pogovarjali mati, Peter, Štefan in stric Jakob o cestah, ki jih gradijo in o utrdbah, ki jih bodo delali.
Stric je povedal, da so ga vojaki na poti iz Logatca ustavili. Moral je povedati, kdo je in kam gre. Imel je dokumente s seboj, zato ni bilo težav. Kot kmetijski referent je državni uradnik.
"Ne verjamem, da bi se dobil Slovenec, ki bi Italijanom izdajal, kaj in kje se dela. Lahko pa pošljejo Italijani koga, ki slovensko zna, da bi zanje vohunil. Je že kar prav, da pazijo.
Vsi mlajši z Vero vred so bili v kuhinji. Vratca od štedilnika so bila odprta. Pri tisti svetlobi so druge večere vse tri sestre čitale povesti. Nocoj pa je bila le svetloba, da se niso pogovarjali čisto v temi.
Pogovor je nanesel na igro, ki bi se jo letošnjo zimo naučili in šli v Rovte na oder igrat. Nace je prinesel dve primerni. Naj zdaj preberejo in potem dajo brat petkovskim fantom in dekletom. Ko bodo vsi prebrali,pa se naj za eno odločijo.
Vera je pripovedovala, da tudi ona in Marjan, njen brat, hodita v prosvetni dom na Ježici. Oba nastopata na odru. Posebno Marjan. Njej pa. da se posebno ne dopade. Gre pa rada pomagat.
Na Petkovcu je bil že običaj, da so se kar v Rupi naučili kakšno igro. Ni bilo treba hoditi in včasih na celo gazit do društvene dvorane v Rovtah. Če so pa v Rovtah pripravljali igro z več osebami, so pa tudi tja hodili na vaje.
Na Petkovcu so imeli svoje kolise in zastor prej, kot so v Rovtah kaj začeli. Igrali so pozimi kar v ruparski hiši, bolj na pomlad pa v drvarnici. Sneli so vitelj pa je bilo dovolj prostora za gledalce.
Potem so zastor odnesli v Rovte. Na njem je bila naslikana petkovska cerkev, mežnija in Gašparjeva hiša. Tako so lahko tudi rovtarji in gledalci od drugod med dolgimi odmori lahko uganili od kje je zastor, ki zdaj oder in igralce zakriva.
Ti, ki zdaj v topli kuhinji odločajo, kdaj in kaj bodo igrali, so bili še čisto majhni, ko se je prosvetno delo v vasi pričelo.
Mali Nacek je sedel na peči. Z odprtimi ustmi je poslušal in gledal, kako so se spodaj v hiši učili za igro. Vloge vseh se je na pamet naučil, ko so jo toliko krat ponavljali.
Kadar je bila igra je sedel z materjo v prvi vrsti. Takrat so že hodili igrat v Rovte. Tam imajo veliko in široko dvorano. Če se je komu ustavilo, ali če je kdo povedal drugače kot se je učil, se je mali Nacek takoj oglasil. Na ves glas je povedal, kaj mora igralec reči, da bo tako, kot je bilo pri skušnji.
Nekoč ga je Peter po igri dal doma čez koleno. Nacek odslej za "šepetalca" ni bil več. Igre pa so mu prišle tako v kri, da je že pri petnajstih letih napisal prvo igrico. V šoli so jo igrali in razrednik mu je dal petdeset dinarjev za nagrado.
Zdaj pri devetnajstih letih pa je Nace režiser. Pa še kakšno igrico sam napiše, če ne dobi primerne za kakšno proslavo. Šele takrat pride to na dan, ko mora financarju podpisati avtorsko dovoljenje, da se tisto lahko uprizori.
Na vernih duš dan je moral Nace spet v Ljubljano nazaj. Čez Godobol je moral iti, ker se po Potočni do Sivca s kolesom ni dalo več. Bilo je več deževnih dni koncem oktobra in so vojaški vozovi pot razrili tako, da je bila kot pravkar izorana njiva. Tisti čudni vojaški vozovi na dveh kolesih so še nekako rinili skozi. Visoka kolesa imajo in mule se vsake poti navadijo.
Petkovski vozovi pa so bili takoj do pesta v blatu, vpreženi voli pa do kolena. Takega voza, ki je drsel na sori, niso mogli vleči naprej. Pota so bila narejena za tistih par vozov, ki so po njih peljali vsak dan. Za tak promet, kot je sedaj, pa ne.
Ruparski so novembra v gozdu. Treba je posekati par hoj, da bo denar za novo silažno jamo, ki jo mislijo drugo pomlad zgraditi. Tesač, Hlačmanov Tone, teše trame. Domači pa žagajo debelejše hoje na krlje. Pa še za drva posekajo par tršev. Zima bo dolga.
Speljejo les lahko samo iz gozda do občinske poti. Do Sivca je s tako potjo nemogoče. Mačkov Gustelj z tovornjakom pa tudi ne more do Sivca po glavni cesti. Tudi tista je razorana in zdaj še s zmletim kamenjem posuta.
Vol in konj, ki sta podkovana, se ljudem smilita, če morata po taki poti. Vojaške mule pa se vojakom ne smejo smiliti. Komanda je taka.
Vsi čakajo snega in hudega mraza. Takrat bo razvoženo blato trdo kot skala. Na glavni cesti se bo kamenje pod ledom in snegom zajedlo v cesto, da bo pomladi cesta gladka. Tako, da bo lahko otrok tekel po njej.
Na svetega Andreja dan se je začel sneg vsipavati na debelo. Ponočl ga je pol metra zapadlo. Potem pa ves dan, da se niti vojaški vozovi niso pokazali na cesti. Vse je ostalo v Logatcu.
Drugi dan so cesto preorali. Pot od Sivca do barak pa so pregazile mule s praznimi vozovi. Blato in sneg je bilo vse pomešano.
Za adventno Šmarje je pritisnil mraz. Pota so zledenela. Vojaških vozov ni bilo več. Nehali so gradit vojaško cesto. Saj je kramp od zemlje odskakoval, kot bi bila najtrša skala. Petkovski gospodarji so sneli kolesa s tajslov in namesto njih nasadili sani. Dva sta morala voziti zdaj. Eden, ki je spredaj vole vodil, pa tisti zadaj, ki je na mačka stopal in pritiskal, da sani navzdol niso preveč drsele. Tako so pred prazniki že speljali stesane trame in debele krlje lesnim trgovcem v Logatecu.
V Rupi sta vozarila Peter in Francelj. Samo do Sivca sta vozila. Tam bo pa Mačkov tovornjak prišel iskat. Dva, tri dni pa je bil ves les pri glavni cesti.
Zadnje dni pred božičem sta Francelj in Andrej žagala drva. Kup zglavnikov se je vsake toliko zvečal, da s kozla niso mogli padati več. Tedaj je Francelj pričel zglavnike cepit. Tiste bolj grčaste, ki se preklati ne dajo, je metal na kraj. Tisti bodo za v peč, za vsko noč eden ali dva. Tako ogenj v peči vso noč ne ugasne in hiša ostane topla. Andrej pa ta čas sklada drva v skladovnice. Tako manj prostora zavzamejo, pa lepše zgleda. Če kdo mimo pride, že pri prvem sosedu pove:
"Niti drv se jim ne ljubi zložiti."
Andrej bo šel pred božičem proč. Za praznike bi bil rad doma. Za po novem letu pa že ima vse zmenjeno. Na Vrhniko se bo šel za vrtnarja učit. Ruparski ga ne radi puste od hiše. Tako pridnega fanta za k živini, ne bodo dobili nikjer.
Peter in Štefan sta v kleti. Štefan pretaka mošt. Kar je čistega v sodu pretoči v prazen in umit sod. Brozgo in draži iz dna pa naliva v visoko kad. Dve kadi sta tam. V eni brozga, v drugi pa sadne tropine, godne za žganje kuhat.
Peter kuha žganje pred kletjo. Tam je streha in zavetje, za toploto pa ogenj pod kotlom. Kotel napolni do polovece s tropinami, potem pa zalije z brozgo, da tropine plavajo v njej. Tako se ne prismodi. Kotel pokrije s kapo iz katere držita dve cevi v hladilno kad. Najprej potisne cevi od glave v tiste od hladilnika. Šele ko sta lepo notri pritisne kapo na kotel. Pod kotlom skraja močno zakuri. Ogenj je močan, dokler se na jeziku, ki moli iz cevi pod kadjo ne prikaže prva kapljica. Takrat ogenj skoraj pogasi. Kar vodo iz hladilne kadi pluskne vanj. Teči sme čisto droben curek, tenak kot nitka v litrsko steklenico spodaj nastavljeno. Če se nitka samo malo zdebeli, takoj da kepo snega kotlu na glavo. Močnik, ki je v kotlu, ne sme prikipeti do glave.
Žganje iz prve kuhe je sirotka. Ni še pravo žganje. Liter za litrom jo izliva v sod. Po petem litru natoči v kozarec toliko, da je dno polno. Tisto sirotko pluskne čimbolj poševno na žerjavico. Če zagori, kuha še narej dokler mu nov poskus pokaže, da v sirotki ni več moči.
Tri dni pred božičem je mošt pretočen, obe kadi pa prazni. Zdaj Peter naliva v kotel sirotko. V steklenici pod kotlom se najprej nabere belka. To zlije posebej. To bo za zdravilo. Močna je res pa je motna. Pravo žganje mora biti čisto kot kristal. Pa da ima moč. okus in vonj. Moč, da zmrzlega pogreje, gorkega pohladi, žalostnega potolaži, veselega pa opijani.
V topli hiši pa brnijo trije kolovrati. Mati pri peči sede predejo volno, Pepca in Angelca pa predivo. Rezka šiva na šivalni stroj. Mati že ne zmorejo presti ves dan. Dopoldne še gre, popoldne pa sedejo na zapeček ali pa kar na peč. Od operacije pred leti že niso več pravi. Zdaj dopoldne pa predejo in poslušajo Marčinsko Polonco. Ta jim svoje križe in težave razklada.
"Tako sem bolna. Komaj diham ko me v sapniku nekaj tišči", je začela takoj ko je v hišo stopila. Sedla je k peči poleg matere in tožila:
"Prav za res. Ne vem če so bodljaji, ki me bodejo. Nekaj je narobe. Pa me je tako kot sem, mojega brata žena pognala zdaj pozimi od doma. Drugam pojdi kašljat in stokat pa svoje težave razkladat, mi je rekla. Prinas je preveč žlic, preveč ust, živeža pa premalo. Če ne greš od hiše do hiše ti zdaj, bomo morali iti za veliko noč vsi."
"Nihče se ni poslovil od mene, ko sem šla od hiše. Samo mali triletni Tonček mi je rekel: kam greš tata?
"Kje pa si zdaj", je skrbelo ruparsko mater." Zunaj ne moreš biti. Ko je tak mraz. Zmrznila bi. Kje si čez noč?"
"Sem šla doli v Reko, k reški materi. Saj je vaša hči. Pa dobra tudi. Dala mi je zastonj majhno sobico pri Speharju. Še posteljo mi je dala. Prida ni. Pod streho sem pa le. Za jesti pa dobim kamor pridem. Hudo je beračiti. To je res."
"Sam Bog pa reška mati vesta kako je zame hudo. Drugim ne morem dopovedati. Pa še ta bolezen, ki me daje. To grlo, ki me tišči, da dihati ne morem."
Med tem ko je svoje težave materi razkladala, je stopil v hišo Peter. Prinesel je prvo dvajsetlitrsko steklenico polno žganja. Postavil je steklenico na mizarski stol, ki stoji za vratmi nasproti peči.
"Bi ga cuknila malo Polonca," je vprašal Peter. Videl je kako je z očmi kar požirala steklenico.
"Saj Polonca ne more, ima grlo hudo vneto," je povedala Pepca, ki je ravno ustavila kolovrat. Iskala je na vretenu konec preje, ki se ji je utrgal.
"Ne, ne Pepca. Tista luknja, ki je za jest, je dobra. Tista druga za sopsti, tista je vsa zatlačena. Vsa zanič."
Peter je šel do marence, ki je vzidana v debelo steno proti kamri. Vzel je iz nje prazen frakelj. Do polovice ga je nalil.
"Na Polonca. Prva si, ki boš letošnji pridelek pokusila."
Polonca je spila na dušek in se zahvaljevala:" Bog ti daj zdravja Peter pa dobro ženo, da bo v Rupi gospodinila, kot mati zdaj. Pa da bo za reveže dobro srce imela."
Dan pred svetim večerom je bil sončen. Ne premočna burja, ki je vlekla od Zaplane sem, je soncu jemala moč. Sren, ki je držal že par dni ni popustil. Trd je bil tako, da bi se volu ne udrlo. Ljudje, ki so hodili po opravkih, so jo mahnili kar počez, kjer je bilo najbližje.
Kup smrekovih vej nametanih na kup v klonici pred hlevom, se je zelo ponižal. Štupar Mihce je ves prejšnji teden sekal smrečje. Vejice z iglami na drobno, da bodo za nastil. Gole veje pa je nasekal za komolec dolga polena, smrekovce.
V peči jih bodo vsako noč nekaj posušili. Z suhimi bodo kurili v štedilniku. Tako tudi drva sušijo, če jim suhih iz skladovnice, sredi zime zmanjka. Štupar Mihce je v hiši jedel, v hlevu prespal noč, v klonici pa smrečje sekal.
"Danes ga bom za tri dni nasekal", je rekel zjutraj Franceljnu, ki je vedno prvi prišel v hlev. "Rančon mi boš nabrusil, ti ki znaš-"
Za Franceljnom je prišel v hlev tudi Peter.
"Tako čudno mi je danes v ustih," je rekel Mihce za dobrojutro. "Kot bi celo noč gnoj skozi usta vozil."
Peter je tak jutranji pozdrav poznal. Vrnil se je v hišo in prinesel Mihcu pol fraklja žganja.
"Na Mihce! Na tešče ga je dobro cukniti."
Bog ti daj zdravja in sreče pri živini in blagu, Peter. Meni pa en cel frakelj za na zadnjo uro."
V hlev je prišel še Nace. Sinoči, že po temi je prišel domov na božične počitnice. Šel je od goveda do goveda, da vidi, koliko so od jeseni zrastla. Potem je vzel gnojne vile in pomagal Francelnu gnoj pobirat.
Iz mrzlega jasnega jutra se je naredil sončen dan. Peter je domneval, da po božiču takega vremena nebo več. Kaj če bi danes zvlekli domov veje tistih treh košatih smrek. Dva tedna nazaj so jih v Pečovju posekali. Danes ko je sonce, pa sren drži, bi jih zvlekli domov. V klonici je prostora dovolj.
Francelj in Nace sta pustila neprijetno štregljanje živine Petru. Šla sta v hišo po sibirske kape. Nace je vzel tudi rokavice. Ne toliko zaradi mraza. Roke ima nežne kot mestna gospodična, ko tri mesece ni za nobeno delo prijel. Zdaj vlečeta na vlačugi veje domov. Spodaj dve veliki košati veji navzgor obrnjeni za smuči, druge pa na prav. Velike vlačuge sta naredila. Saj bo po tako trdem snegu kar samo drselo. Ugrela sta se z delom, v klonici pa ju je vseeno zelo zeblo. ko sta skladala veje na kup. Senca je bila tam, pa se je burja bolj čutila.
Nazaj v Pečovje grede sta se pogovarjalao dekletih. Lahko vse tako povesta kot mislita. Ni nobene sestre blizu.
Ko sta šla po zadnjo vlačugo sta vzela tudi malo sekirico, frlanko, s seboj. Da bosta posekala primerno smrečico, ki bo za božični drevešček. Do južine so bile vse veje doma in drevešček tudi. Na klan pred hišo ga je na hišno steno naslonil Francelj. Tam je dosti sonca sedaj, ko so kostanji brez listja.
V hiši so morali do mize in do peči hoditi po vrečah. Angelca in Pepca sta poribali pod v hiši. Dedci pa kot so, iz hleva naravnost v hišo. Da bi si kje čevlje obrisali jim še malo ni mar. Zato so zdaj vreče po tleh in je treba hoditi po njih. Moški jih danes upoštevajo. Kadar imajo čez glavo dela, znajo biti ženske hude. Zamera pa ni dobra, danes že ne ker potico pečejo.
Po hiši je že sinoči dišalo, sedaj pa so potice na peči z belim prtom pokrite in še z odejo povrhu. Da se ne prehlade.
Nace iz radovednosti pogleda pod tisto odjo. Tri velike potice so bile tam in so vzhajale. Ena za sveti dan, ena za novo leto, ena za poprtnjak. Tisto bodo za Tri kralje pojedli. Tudi več hlebov lepo belih je tam in še ena potica, ki po ocvirkih diši. To je špehovka za takrat, ko se od polnočnice pride.
To je bil kregan Nace. Ko ga je Angelca opazila, kaj dela. Malo je mankalo, da bi priletela vanj kakšna žlica, ki jih je Angelca razporajala po mizi.
Popoldne je po kuhinji še lepše dišalo, ko je Rezka delala piškote za na božični drevešček. Pa radovednega Naceta ni bilo, da bi se mu nos obračal.
Vsi moški so v skednju rezali razanico. Peter je poganjal za vitljem par volov. Štefan je tlačil zdaj slamo zdaj otavo v slamoreznico. Francelj mu je sproti dodajal na dva pušlja slame enega otave. Nace pa je z odrov okrog skednja metal v skedenj slamo in otavo.
Če bi dali živini v žleb slamo in otavo zmešano, bi živina otavo zbrala, slamo pa z gobci zrinile na kraj. Če je na drobno zrezano pa ne morejo.Tudi krave dobe rezanice. Pa z narezano peso pomešano. Krava pri gobcu molze.
Ko je ob treh popoldne zazvonilo k svetemu večeru, so že v hlevu živino vrdevali.
Francelj je z vilami prebiral. Še suho steljo je metal proti žlebu. Kar je bilo mokrega pa krevjake je zdrgnil pod staje. Tisti gnoj je Nace nakladal na samokolnico in vozil na gnojišče. Peter je na šupi pulil seno s ključem iz kupa in ga metal skozi odprtino v hlev za žleb. Tam živina z gobcem ni dosegla. Štefan pa je šel v čebelnjak. Če je vse dobro opaženo je šel pogledat in popravljat.
Živino so napojili kar v hlevu. Po dve in dve so odvezovali, da sta šli pit v malo leseno korito. Voda je sproti tekla vanj. Nace je napajal, Francelj pa nastiljal. S šupe je prišel Peter in začel tistim govedom, ki so že pila, pokladati seno v žleb. Nocoj dobe tudi voli isto boljše seno kot krave. Saj je sveti večer. Naj bolje jedo, čeprav ne vozijo. Navada je taka.
Prej kot se je naredil mrad, so že vsi trije sedeli v hiši za pečjo, z nogami pazljivo na vrečah. Ženske hočejo, da bo vsaj še jutri pod lepo rumen in čist. Nace je šel ven in prinesel v hišo smrečico, Štefan je prišel iz čebelnjaka in sta prišla hkrati v hišo.
Kmalu se je stemnilo. Pri cerkvi je zazvonilo in bo celo uro zvonilo z vsemi tremi zvonovi božjemu detetu na čast. Pepca in Angelca sta prinesli v hišo kipce angelčkov pa velik križ. Pod njim stojita Marija in sv. Janez. V križu je spodaj glazbena skrinjica. Nekdaj se je s klučem navilo in je brenkalo:" Sveta noč, blažena noč." Zdaj je vse tisto polomljeno, ker je bilo toliko otrok pri hiši. Vsi so hoteli naskrivaj videti kaj je notri. Križ je še vedno lep. V zidanici je spravljen in ga rabijo samo za svete večere. Dva svečnika stojita, eden na vsaki strani križa. Sveče so že prižgane, ker se je sveti večer pričel. Vse tri sestre pripravljajo poprtnjak.
Na robu mize proti bogkovemu kotu pogrnejo bel prt. Nanj položi Rezka najprej velik hleb črnega kruha. Tega dobe na dan sv. Treh kraljev domače živali, vsaka po en kos. Samo kokoši dobe nadroben kruh v obroču, da ne bi čez leto jajc nesle po skritih gnezdih. Vrh črnega kruha položi bel hleb. Ta bo družini za zajtrk na sv. Tri kralje. Vrh vsega pa posade potico, ki bo tudi do praznika Treh kraljev nenačeta. Spodnji prt čez potico zavijejo. Rezka, ki je najstarejša pa položi nanj prt, kamor je sveto družino uvezla.
Mati stoje ob mizi in gledajo, če bo vse tako kot mora biti. Ker ni, gredo v kuhinjo in postavijo še lonček soli. Hčere so pozabile nanjo. Tudi posodica z žegnano vodo in s pušpanovo vejico notri že stoji na mizi.
Nace je snel s stene križ. Ko so bili otroci so hoteli nesti vsak svojega. Bilo je več otrok kot križev. Zdaj pa ga bo nosil Nace, ki je najmlajši. Rezka bo kropila. Peter bo molil naprej. Štefan bo svetil. Francelj pa je snel z žebljev za vratmi vse ključe, da bo kleti in kaščo odklepal. Zadnji sta Angelca in Pepca. V škafu nosita pokrit lonec. V njem je žerjavica. Nanj vržeta v vsakem prostoru malo žegnane olke.
Vero zmolijo kleče, za rožni venec pa se razvrstijo za sprevod okrog vogalov. Mati sede pri peči molijo rožni venec in v duhu družino spremljajo.
Iz hiše gredo najprej v hlev. Nato skozi praprotnik v drvarnico in na skedenj. Po gazi gredo do velikega kozolca, nato pa kar po srenu do malega kozolca in sadne sušilnice.
Štefan ob mrzli burji pazi na luč. Je dobro zaprta v laterni. Če ugasne, to pomeni nesrečo za hišo. Francelj, ki ima najbolj proste roke spotoma stresa sadno drevje, da bi drugo leto več rodilo. Potem stopi hitro naprej, da odpre kleti in kaščo. Ko je pokajeno in pokropeno, zaklene. Družina se napoti proti hiši.
Najprej gredo v kleti in svinjak, potem pa v gornje nadstropje. Tudi tam morajo vsi prostori dobiti svoj žegen. Tudi dimnice na izpi, kjer se meso prekaja, ne spuste.
"Ki je tebe devica v nebesa vzel," moli Peter, ko se skozi kuhinjo vrnejo v hišo. Tam pokleknejo na tla tako, da ima vsak stol ali pa klop pred seboj, kamor se lahko nasloni.
Mati so medtem ko so hodili okrog voglov, že prižgali veliko petrolejko nad mizo. Nocoj bo gorela vso noč. Tako bo sveta Družina vedela kje bo dobrodošla. Kjer je poleg luči in toplote čakala tudi kruh in sol.
Po molitvi odhitijo vse tri sestre, pa še Francelj in Nace v drvarnico. Vsak mora zagrabiti naročje polen, ne da bi jih štel. Šele v kuhinji jih preštejejo.
"Ob letu bomo še vsi doma," ugotovijo med smehom, ker so že prej vedeli. Vsi imajo polena sparana. Nihče se ne bo letos poročil.
Odidejo v hišo k jaslicam. Pepca jih je naredila. Letos so v jaslicah pastirci, ovce in sveta družina iz malca. Nace je tiste kipce lani ob božičnih počitnicah vliv. Pepca in Angelca sta jih pobarvali. Stare papirnate jaslice so v peči zažgali. Svetih podob se ne sme metati na smeti, so jih naučili mati.
Pri jaslicah brli samo drobna lučka. Nocoj so jo iz bogkovega kota prenesli k jaslicam. Letos jih je Pepca postavila na polici obeh oken, ki sta na vsaki strani bogkovega kota.
"Morda bomo drugo leto imeli pri jaslicah že več lučk. Če bo elektrika v barakah pod cerkvijo, jo bomo tudi k nam napeljali", pripomni Francelj, ko v drobno lučko gleda.
Vsi malo postoje pri jaslicah. Zapojejo "Sveta noč" in "Poslušajte vsi ljudje".
Ko neha pri cerkvi zvoniti prinese Rezka večerjo na mizo. Po večerji so se moški vlegli na peč. Peter in Štefan sta brala. Nace in Francelj pa sta ležala na trebuhu in gledala sestre, ki so krasile božični drevešček. Orehov zavizih v pozlačen papir in piškotov so navezale gori. Pa drobne svečke so z rakci pripenjale na vejice.
Potem so se moški odmaknili, da so tudi sestre zlezle na peč. V božjem miru in pogovoru so preživljali sveti večer.
Ob enajstih so iz Rovt zaslišali veliki zvon, ki je vabil k polnočnici. Tedaj je Francelj prinesel v hišo dve bakli narejeni iz drbelih brezovih vej. Čez in čez sta bili po dolgem nasekani, da se ju bo ogenj rajši prijel. Na debelem koncu pa so bili tudi smrekove trske zatlačene.
Kmalu so bili vsi oblečeni. Letos prav v zakmašno obleko. Vsi bi videli, da si oblečen samo za sopraznik, letos, ko bo v cerkvi svetlo kot podnevi. Prvič bo svetila elektrika pri polnočnici.
Francelj v kuhinji baklo prižge. Vsi se zvrstijo za njo. Nace nese baklo, ki jim bo svetila za nazaj. Jo bodo v mežniji prižgali.
Mati in Peter bosta ostala doma. Gledata skozi okno, ko so prihajale tudi druge bakle in ljudje za njimi,
Šele okrog dveh so se od polnočnice vrnili. Prvi, ki je prišel je prižgal na božičnem drevčku vse svečke. Rezka je narezala kose špehovke, ki jo je lepo gorko vzela iz peči, kjer se je grela. Počasi so jo jedli. Gledali tisto pravljično svetlobo na božičnem drevčku. Molčali so ob lepem božičnem razpoloženju. Preden so legli, je Štefan zmanjšal luč pri petrolejki. Svečke na drevčku pa so pogasili, ko so pogorele čez polovico.
Ko so odhajali spat vsak s svojo na peči pogreto odjo, je pri cerkvi začelo potrkavati sveto jutro. Kaznarjevi fantje so prišli vsi za božič domov. Kjer so bili po službah ni bilo cerkva tako blizu. Potrkavali ali penkali so pa tako radi.
Na sveti dan so šli popoldne vsi k litanijam, potem pa domov. Tako velik praznik je, da se še k sosedu ne sme. Povsod imajo pravico, da zabodejo šilo v zadnjico tistemu, ki bi se pregrešil. Potice jedo in se pogovarjajo o tem kar so videli in doživeli.
"Danes je tvoj god. K maši boš šel in svojega patrona prosil za vse dobro na duši in na telesu." Tako so mati voščili tistemu, ki je imel god tisti dan. Danes je bil godov Štefan, ker je štefanji dan. Najprej so mu voščili mati, nato pa še drugi. Štrukljev mu za god niso skuhali. Saj je za praznike že tako dosti boljšega na mizi.
Popoldne po litanijah so šli vsi petkovski fantje in dekleta v gostilno. K Zavčanu, spodaj na Perilah, od koder pošilja trkač vodo na Leše, da imajo vsi rovtarji okrog cerkve dosti vode.
Fantje dajo za vino in tudi po malem pijejo. Dekleta imajo samo dno pokrite kozarce pred seboj, pije pa nobena.
Grd, da ni gršega je pijanec. Še sedemkrat grša pa je pijanka. Tako so mladini v šoli dopovedovali gospod Matevž. Zdaj so že pet let v grobu.
Rajni gospod so dobro učili, dobro delali in lep zgled dajali. Takega gospoda v Rovtah ne bo več. To ve vsa fara.
Skrbeli so pa tudi za napredek. V Rovtah so imeli med prvimi vodovod, zadrugo in prosvetno društvo. Fantje niso sloveli kot pretepači. Dekleta so nedotaknjena stopala v zakonski stan. Bile so vse v Marijini družbi. Tam so jih gospod lepo vzgajali. Prednice pa ni bilo:
"Kdo bo vedno poslušal čenče in morda tudi resnico, ki bi jih družbenice hodile pravit v župnišče. Prednica je, pa ima strgan rožni venec, prednica je, pa ji hodijo fantje pod okno v soboto zvečer, prednica je, pa je v nedeljo pri Zavčanu plesala..."
Ko so rajni gospod Matevž umrli so se hoteli vsi vdovci v fari še enkrat poročiti. Rajni gospod so vsakemu rekli:
"Saj otroke že imaš. Plešast si že. Na hoji se ti že starost pozna. Kaj se boš ženil. Saj imaš že hčer, ki ti skuha in ti opere. Na zadnjo uro se rajši počasi pripravljaj."
Ko so gospod Matevž umrli je faro upravljal mlad kaplan. Brž so nanj vdovci pritisnili. Mladi gospod jih je poročil, saj ni bilo zakona proti. Večinoma so šli iskat neveste v Žirovski vrh. Tam je bila zaloga starih devic neizčrpna.
Eden pa drugi zdaj po petih letih pravi:
"Če bi jaz gospoda Matevža poslušal." Več ne pove, pa vsi vedo kaj hoče s tem povedati.
Sedanji župnik vdovce poročajo. Spravili pa so se nad ples. Mladi petkovčani s tem niso preveč zadovoljni. To se vsem pri govorjenju pozna, ko govor na to nanese. Ker ne plešejo se pač pogovarjajo.
V Rupi so doslej dostikrat plesali, tudi ob nedeljah popoldne včasih, če je bilo deževno. Deklet je bilo doma dosti. Fantje pa itak gredo, kjer dekleta so.
Peter je zagodel na harmoniko. Dve viži je znal, za v nedeljo popoldne zadosti. Za pust in podobne praznike pa sta zagodla Kucinov Janez ali pa Šoštarjev Janez. Ta dva pa, ta dva sta bila godca, da so tudi poročene pete zasrbele.
Nace je bil star šestnajst let ko je v Rovtah ples postal greh. Mati ruparska, bogaboječa žena, v Rupi niso pustili plesati več.
"Samo če bo ohcet, se bo plesalo, dokler sem jaz gospodar."
Prej so tudi ruparska mati plesali, če je bila muzika v hiši, deklet pa manj kot fantov.
Pri marijini družbi so sedanji gospod govorili članicam kako velik in grd greh je ples.
"Tista, ki jo bodo videli plesat, nebo odveze dobila."
"Meni bi je že ne dali, pa drugim tudi, ki smo bile na gasilski veselici v Logatcu", je v imenu vseh govorila Angelca.
Bila je godba na pihala. Tako so rezali, da so vse logaške mame plesale. Pa bi se petkovska dekleta držala nazaj.
"Če je greh za dekleta, zakaj za fante ni", je pripomnila ena od deklet.
Šle smo s kolesom v Logatec k spovedi. Če je bil tam greh, naj bo pa še odveza tam. V Logatcu pa gospod niso imeli plesa za greh:
"Bližja priložnost je, greh pa ni", so rekli logaški gospod. Zato pa sedijo danes pri Zavčanu okrog mize brez plesa. Saj tudi godca ni. Je preblizu farne cerkve;
"Če bi šli v ceste," pravi nekdo. "Tam v gostilni zgoraj igra na harmoniko Birtov Tonček, v spodnji pa Šoštarjev Janez. Tam lahko plešejo."
"Videla bi nas Mojškrna Mici, belšin telček. V nedeljo popoldne sedaj, ko nikamor ne gre, gleda proti cesti. Videla bi nas," reče ena od deklet.
"Naj si vest izpraša, kako je prej vedno visela ob nedeljah v Cestah, vsem na voljo, če so hoteli plesati z njo," je menil Brenčičkov Tone.
Petkovski fantje in dekleta so šli k Zavčanu zato, ker je navada, da gredo tak dan v gostilno. Imeli so v načrtu, da bodo imeli vsako nedeljo popoldne vajo za igro. Pa še zvečer včasih v Rupi. Kuhan kostanj bi jedli, ki ga je Štefan iz Štajarskega prinesel, pa vajo bi imeli. Zdaj ko je Nace do treh kraljev doma.
Pa so dvorano konec novembra zasedli vojaki. Celo na odru med kolisami jih nakaj spi. Letos ne bo vso zimo ne iger ne telovadbe.
Da nebi samo sedeli mladi petkovčani zapojejo. Zavčan velja za petkovsko gostilno, odkar je pri Jelovšku propadla. Zato tam lahko zapojejo kadar hočejo.Če hoče peti kdo druh mora s petkovčani skupaj.
Na šentjanžev dan v Rupi koljejo. Že navsezgodaj sta prišla Gašparjev Francelj in Jelovškov Stanko prašiča držat.
Rezka gre s polnim koruznim češarkom. Odpre hlev in pujs pomladanec ugrizne v koruzo. Potem gre z lačnimi očmi za Rezko.
Za hišnimi vrati so skriti vsi moški. Komaj pokaže pujs glavo v hišo, ga oba Franceljna zagrabita za prednji nogi. Nace in Stanko pa za zadnji. Štefan pomaga kjer pujs najbolj brca.
Cviljenje se sliši najmanj do Jelovška, ko leži pujs na hrbtu na mesarskem stolu sredi hiše.
Pepca je prinesla škaf, da bo vanj ulovila kri. Rezka in Angelca pa v kuhinji pripravljata krop. Mati pa gledajo bolj od daleč, če bo vse prav.
Pujs le preveč cvili. Peter stopi po kratko in drobno vrv. Naredi zanko in jo da pujsu okrog rilca. Z levico potegne, da se zanka zadrgne. Zdaj cviliti ne more več pa tudi glave premakniti. Tedaj Peter z dolgim nožem, narejenim iz avstrijskega bajoneta, poišče pravo mesto. Z enim sunkom porine pujsu nož prav do srca.
Iz široke rane bruhne kri. Pepca jo lovi v škaf in sproti meša s kuhlnico, dokler se kri ne ustavi.
V veži so postavili leseno korito, tiso ki ga imajo v hlevu za živino napajat. Štefan je položil vanj dve verigi. Do dna segata in na vsaki strani korita za dober meter čez. Mati stojijo zraven,svetijo in v roki držijo zavitek kalifonije.
Moški, ki so pujsa držali, ga zdaj prinesejo v kad. Položijo ga, da sta obe verigi pod njim. Mati natresejo nanj kalofonije, posebno po nogah, kjer je ščetin največ. Pepca je prinesla največjo luč, ki jo hiša premore. Rezka in Angelca pa vlivata nanj vsaka svoj lonec kropa. Oba Francelna primeta eno verigo vsak na svojem konvu. Stanko in Nace pa drugo. Zdaj žagajo z obema verigama, da pujsa po hrbtu in ob straneh do kraja omavžajo.
Omavžanega pujsa potegnejo iz korita in zanesejo nazaj v hišo na mesarski stol. Tam pomagata Petru, ki ni posebno natančen, še Rezka in Angelca. Z noževim hrbtom zdrgnejo ščetine z nog, pa še drugod kjer verige niso zdrgnile vseh.
Stanko in Gašparjev Francelj sta že odšla domov.
"Vama bomo že poslali koline, ko bo pujs testament naredil", so se pašalili mati.
Francelj in Nace sta zvrnila zunaj v sneg korito z vodo in ščetinami vred. Ko bo že dan bodo pobrali ščetine, tisti umazani sneg pa s čistim zametali. Grdo zgleda, če je na belem snegu taka umazana lisa. Potem gresta živino vrdevat.
Pri dnevni svetlobi, ki je silila skozi ledene rože na oknih, so še enkrat pogledali, da ja ne bo nobene ščetine ne na nogah, še manj pa na ušesih. Pepca in Štefan sta bila najbolj natančna.
Potem dajo prašiča iz kože in slanine hkrati. Samo kožo dreti gre počasi. Slanino od mesa se pa hitro odreže. Še Štefam je vzel nož. Oba sta z velikimi zarezami ločevala meso od slanine. Prej kot v eni uri leži pujs samo z mesom in kostmi na mesarskim stolu.
Štefan prinese dva kratka konca vrvi. Peter zareže med kitami na zadnjih nogah, kamor utakne vrv. Peter pujsa dviguje, Štefan, ki je večji pa obe nogi priveže daleč narazen na drog, tik pod stropom.
Peter prepara pujsu trebuh. Angelca ujame čreva v prazen škaf. Pepca pa srce, pluča in druge obisti v velik lonec. Rezka odloči na stran jetra in jih nese v kuhinjo. Ocvrla jih bo za predjužnik.
Čreva bodo šli prat kar v hlev. Saj je v vodnjaku dosti vode. Hoditi v učico prat je daleč, pa tako zebe. Mati bodo na oprana čreva narezali na drobno čebule, na rešetu položene se bodo lepo odcedile. Duh po hiši pa bo po čebuli.
Po predjužniku že visi pujs po hrbtenici na dva kosa presekan. Glavo so že zanesli ven. Ko se bo potrdila bo lažje odrazati proč, kar visi od vratu, da bo za krvavice. Kožo s slanino vred so odnesli v zadnjo sobo. Tam nihče ne spi. Tudi mačk tja nebo, ker nihče tja vrat ne odpira. Slanina se bo lepo potrdila. Za igračo jo bodo vlačili od kože tam, od koder ne bodo odrezali celi bohov slanine, da se v dimniku prekadi. Vse tisto bodo zrezali na stroj za zabelo in ocvirke. Koža odrezana proč bo pa za žolco. Nič se proč ne vrže.
Za južino že jedo svinjsko juho in v juhi kuhano meso. V kambri pri mizi sedijo štirje Mežnarjevi otroci, da se bodo mesa in drugega najedli. Mati so včeraj mežnarici rekli naj jih pošlje.
Popoldne ima spet vsak svoje delo. Peter oblikuje kose mesa, ki bodo šli v razsol in nato v dimnik. Vse kar visi proč odreže. Tiste odrezke Nace zmelje na stroj. Drobno zmlete prinaša na mizo. Tisto bo za klobase. Štefan že žlema drobne čeva in jih pripravlja na dva metra dolge kose. Med zmleto meso zmeša zdrobljen česen in sol. Vse pregnete, kot bi mesil kruh. Na tulec na koncu stroja nabere v gube že prej odrezano črevo. V stroj naloži nadev. Z desnico prime črevo na koncu, s prstmi pa pritiska na bat, se nadeva polno črevo prične zvijati na mizo.
Nace in Francelj delata klobase. Oba konca sta zašpiljena skupaj. Polagata jih na drogove in nosita v dimnik po dvanajst na vsakem drogu.
Pepca prinese iz kuhinje poln lonec kuhanega drobovja. Nace ji vse tisto zreže na stroj in zanese nazaj v kamro. Tam ima Pepca že zmešano napol kuhano kašo s krvjo. Zdaj doda še zmleto drobovje, majarona in soli. Pokliče Petra naj pride delat krvavice.
Peter zajame z zajemalko tisto godljo, ki je v škafu pripravljena. Naliva jo počasi v debela črevesa. Mati so jih že narezali na dobro ped dolge kose in obrnili, da je mastna zunanja stran na noter. Peter črevo zašpili, nadeva godlje in ne prepolne spet zašpili.
Danes na šentjanževo kuha krvavice Pepca. Vse tri sestre so se tako dogovorile, da bo po božiču vsak teden druga za gospodinjo. Da bo kuhala, po hiši pospravljala in skrbela za opremo in zlikano perilo. Zdaj je prva na vrsti Pepca. Mati pa bodo nad vsemi, da bo vse prav.
V dveh loncih kuha Pepca krvavice. Tako gre hitreje naprej.Na tiste, ki so že bolj kuhane mora paziti, da prebode tisto, ki je prišla sama na vrh. Je preveč zraka v njej in jo lahko raznese.
Vsi pri hiši imajo rajši lepo zapečene krvavice, kot pa kuhano godljo, ki ostane če se katera razkuha. Če se samo ena ni sile. Če se pa dve ali tri je pa že kritika. Pepci se je to zgodilo in Angelca ji že poje po napevu stare božične pesmi:"
"To ni navadna godlja, to v črevah je bilo. Bile so krvavice, pa se je razkuhalo."
Pepca se je jezila, pa bolj nase kot na Angelco. Na obe pa je pomirjevalno uplival duh, ki je prihajal iz peči. Tam se je peklo meso. Za malico mora biti prašičja pečenka in zelnata solata. To je toko trdno kot amen v oćenašu. Rezka že reže debelo zelnato glavo na tanke rezine. Kmalu nato je malica. To je taka malica, da tudi molijo pred njo, čeprav se pred navadno malico niti ne pokrižajo.
Pepca malica in hkrati pazi na koline. Bog ne daj, da bi se še katera razkuhala.
Francelj in Nace postavita v vežo nizko kad. Vanjo nanosita kose mesa že nasoljene. Tam bo par tednov. Mati imajo v loncu pripravljen raztopljen soliter. S tistim zalijejo ko je v kadi vse meso. Na vrhu položijo pokrov in težak kamen nanj. Tako bo vse meso pod tekoćino. Mačka bo srbel nos, do mesa pa ne bo mogel.
Ko se je naredila noč, se v peči že pečejo prve krvavice. Na sredi ražnja je danka okrog pa krvavice, za vsakega ena. Danka najlepše hrusta. Zato jo na mizi razrežejo, da bobi vsak za par grižljajev. Krvavice za večerjo so zakljček domačega praznika.
Angelca je že odnesla nekaj krvavic k Gašparju in Jelovšku, da bosta poskusila tista dva, ki sta pujsa držala, pa še za druge bo nekaj. Rezka pa je šla k Brenčiču s kosom mesa in krvavicami. Kadar bodo tam klali bodo pa vrnili.
Sosedje so daleč. Duh kolin do njih ne pride. Cviljenje prašiča zjutraj in koline zvečer pa.
Danes na šentjanževo še za smučanje ni bilo časa. Vsi so bili do večerje zaposleni. Samo mati so že sedeli na peči in pletli nogavico iz domače volne. Zranen pa so mislili na sina Janeza. Tako daleč je, doma pa tak praznik prav danes, ko je njegov god. Vedno so klali na ta dan, ko je bil še študent, da je bil tudi on deležen.
Francelj in Nace, kadar je bil doma, pa tudi Angelca in Pepca so vsak večer navezali smuči. Če je bil sneg pršič ali pa vsaj tak, da se za smuči ne prijema. Brenčičev Tone se gotovo vedno pridruži. Spuščali so se z vrha njive na Skalah in jih je samo naslo čisto na dno doline. Tam jih je zalet zanesel še malo v breg. Zavili so in obstali čisto na dnu doline. Potem pa nazaj na vrh v Skalah. Do trde noči so se smučali. Če je bila luna na nebu pa prav do večerje.
Vojaki v barakah tam pod Krivico so bili, kot bi jih ne bilo. Po hrano so hodili na Gradišče in sami kuhali. Saj jih je bilo malo. Mimo Rupe že ves december ni pripeljal noben vojaški voz.
Od nekdanjega praznovanja pusta so v Rupi ostali samo še bobi in mastno zabeljena večerja. Morda tudi špehovka.
Prejšnje čase so petkovski fantje vsi prišli v Rupo. Našemljeni so bili, suknjič narobe oblečen pa doma narejena maska čez obraz. Na čelu je korakal godec. Potem se je pričel ples. Ker domačih deklet ni bilo dosti, so šli do bližnjih sosedov iskat. Dokler niso prišle so morali plesati tudi ruparska mati.
Ob enajstih je ples prenehal. Maškare so segle po zadnjem bobu in zadnjem kozarcu mošta. Ob polnoči je bila hiša prazna, godec pa je že smrčal na gorki peči.
Zdaj, odkar je ples v fari greh, gredo maškare v Ceste v gostilno. Tam jim gostoljubna ruparska mati ne strežejo zastonj. Morajo vse plačati. Godca tudi. Pleše se pa, ker Ceste spadajo pod zaplaninsko faro. Financarji so tudi predaleč, da bi prišli takso za ples pobirat.
V Rupo financarji niso niloli prišli, kadar je bil ples. Naznanjal pa tudi nobeden ni. Sami od sebe so vedeli, da nebo fraklja na mizi, če bodo prišli za take prilike sitnost stresat.
Po pustu je bilo nekaj lepih sončnih dni. V gmajni nad malim kozolcem je bilo okrag grmičev že kopno. Brž so pokukali telohi iz zemlje. Nebogljene popke izkoplješ iz mrzle zemlje, doma na toplem pa so ob tednu že razcveteni.
V Rebku leščevje že posipa svoj prah na redke lise snega. Čisto spodaj pod grmovjem so že razcvetene prve vijolice in trobentice. Na njivi v Skalah so topli vetrovi že pobrali sneg. Samo vrhu griča so še veliki kupi snega, zameti. Vso zimo je burja s svojo mrzlo metlo pometala sneg na Jelovškovi strani. Vrhu Skal je v vrtincu sneg padel na zemljo in delal visoke zamete. Burja pa je brez snega odvihrala naprej proti ruparskemu Dolu.
Ruparski so se odločili, da bodo porabili lepo vreme in šli na njivo v skale za oves orat. Nič se ne ve kakšno bo vreme za naprej. Peter in Francelj sta privlekla iz praprotnika drevo in plužno. Postavila sta oboje sredi dvorišča. Z gradajnico sta jo zvezala skupaj. Vse nared, da bi lahko kar tam zaorala, če nebi bilo dvorišče. Francelj je šel uklepat par volov, ki bosta orala. Peter pa v hišo po žegnano vodo.
Francelj in Blaž sta upregla vole pred plužno. Vsi trije so šli okrog uprege. Francelj je molil očenaš, Peter pa je kropil z blagoslovljeno vodo.
Angelca, ki je bila tisti teden za gospodinjo je prišla na dvorišče z loncem, ki je imel dno pokrito z žerjavico. Vrgla je na žerjavico na drobno razlomljeno vrbovo šibo iz lanske cvetne butare. Iz lonca se je pokadilo, Angelca je šla okrog uprege in pokadila. Za božji blagoslov in srečno oranje.
Peter je pognal vole, Blaž je prijel za klešče, Francelj pa je dvignil plug da ne bi po dvorišču oral. Šele tam ga je spustil na tla kjer so zarezali prvo brazdo.
Peter je stopal pred voloma. Blaž je pazil, da gre eno kolo prav po robu, kjer je bila prejšnja brazda odrezana. Francelj pa je rezal globoko in eno široko brazdo, ki se je obračala in prevrnila na prejšnjo. Tu spodaj je lahko lepe brazde rezati. Dosti zemlje je. Višje gori pa nebo tako. Tam je zemlja plitva. Črtalo vsake toliko zakreše iskre, plug pa odskoči, ali pa skupno z zemljo tudi skalo prevrne.
Danes orjejo samo dopoldne. Živali še niso vajene vleči težo za sabo po tako dolgi zimi. Za pol dne pa zmorejo.
Štefana že ves marec ni doma. Šel je na svojo kmetijo na Štajersko. Tudi tam bo zdaj na pomlad polno dela. Lojze, ki je tam sam zimo prestal, na pomlad sam nebo zmogel. Pa tudi denarja mu ni Štefan pustil zadosti, da bi lahko delavce najemal. Skušnje, kako se drugim delo daje in ukazuje pa tudi še nima.
Mimo Rupe so spet začeli voziti vojaški vozovi. S Pečovja se je slišalo vsak dan, kako so s kompresorjem vrtali luknje v skale. Vsake toliko je počilo. Debele skale je dinamit samo razgnal. Drobno kamenje pa je včasih padalo prav do Repka. Na Jelovškove senožet pa vedno.
Na Gregorjevo je snežilo. Vso noč je padal droben snet, ki ga je veter sproti raznašal. Delo na cesti je ustavilo samo, če je snežilo. Mraz sam ni bil zadosti.
Popoldne, ko so si ljudje že upali izpod strehe so našli blizu poti iz Cest do Loga zmrzlega človeka. Prepoznali so, da je Mihce Stupar. V snežnem viharju je zašel. Prazen frakelj so našli pri njem:
"Bog mu je dal frakelj za na zadnjo uro."
Na postnega šmarja zvečer so šli ruparski kropit Šejurjevo Ančko. Nekoč, vsaj dvajset let nazaj je služila v Rupi za deklo. Govoriti nikoli ni znala, razen par čudnih besed, ki jih je razumela samo ona pa ruparska mati. Imeli so potrpljenje z njo. Otroci pa so ji nagajali.Sebi v zabavo ne iz hudobije. Če so jih mati videli, so bili kaznovani. Ona sama jih niti zatožiti ni znala. Včasih se je ujezila pri mizi za prazen nič:
"Piš, češ", je rekla, vrgla je žlico na mizo in odšla k materi v kuhinjo.
Zdaj leži na parah. Reva je bila vse življenje, na starost pa dvakrat reva. Hrbtenico je imela zvito, da je samo v tla videla. S sestro Jero sta živeli skupaj. Obe sta s bornimi prihranki pa smrekami, ki so jih jim dali kmetje zastonj naredili majhno hišico.
Danes ko je bil praznik je Jera šla k maši. Ančka pa je morda slišala, da je na podstrešju nekaj zaropotalo. Skušala je zlesti po lestvi gori. Padla je vznak in se ubila.
Zvečer ko so kropilci sedeli in stali v mali hišici je Jera prišla Ančki čisto do glave. Dala ji je roko na čelo in rekla:
"Vidiš Ančka. Kaj si silila po lestvi gori, ko še po tleh ne zmoreš. Zdaj pa imaš. Boš za drugič vedela."
Za cvetno nedeljo je bilo že povsod kopno. Na njivi v Skalah so že spet lahko orali. Oves bo letos tam. Pšenica pa je bila posejana v dolini. Zdaj se je že videlo, da jo je sneg lepo pritisnil k tlom. Iz enega semena bo zrastlo več klasov.
V soboto zvečer je Peter delal butaro, Blaž mu je podajal, kar je imel za butaro nabranega. Blaž je mali hlapec, ki je prišel v Rupo iz Izgorij na Žirovskem. Takoj po Treh kraljih so ga vzeli. Posel naj pozimi je, kjer bo pomladi delal. Kdor je posla iskal šele po sv. Juriju, je težko kaj prida dobil. Veljal je za skopuha.
V butaro je Peter dal na sredo močno fižolovko. Vrbove šibe pa okrog nje, da se fižolovka ni videla ven. Butaro je povil z doma tkanim platnenim trakom. Spodaj je takrat, ko ga Blaž ni videl, zabil kratek železen vijak z okroglo glavo.
Od polovice proti vrhu je začel zatikati bršljanove veje. Po večini take vejce, ki so imele jagode. Proti vrhu je zataknil par hrastovih vejic z rjavim listjem od lani. Tudi nekaj rumeno cvetočih vejic je zataknil med hrastovje. Čisto na vrhu, pa je gledala iz butare ven oljčna vejica. Na tihi ponedeljek so jo mati kupili na sejmu v Rovtah. Na močno prejo so navezali tudi jabolko, enega za vsakega pri hiši.
Na cvetno nedeljo je v cerkvi kot v mladem gozdu. Butare, ena večja od druge se majejo spredaj, kjer imajo svoj prostor otroci. Bolj proti sredi cerkve je butar manj, so pa večje zato. Iz Praprotnega brda so prinesli trije fantje tako, da sega skoro do vrha okna.
Ko nesejo butare iz cerkve domov iz slabo narejenih že pade sem pa ja kakšna vejica bršljana. Stare mamice, ki gredo zadnje iz cerkve,domov grede pobirajo vejice. Žegnane so, ne sme se jih pustiti na poti. Nesejo jih domov, da jih bodo v peči sežgali.
Jabolka pa ne leže na poti, čeprav jih na mnogih butarah manjka. Ta so na varnem v žepih prebrisanih pastirjev. Ti dobro vedo kdaj je treba jabolka sneti z butare, da se tisti, ki jo drži, ne zave.
Blaž nese domov butaro lepo z vsemi jabolki. Ker je doma iz druge fare so imeli še bolj piko nanj. Vedel je to. Zato je butaro med mašo držal visoko. Brenčičev pastir pa je nesel butaro, ki se ji je vrh skoraj po tleh vlekel. Tako se je zvila.
"Vidiš," je rekel Blaž."Meni je Peter dal železno palico notri, zato se ne zvije".
"Ta Peter ruparski", so rekli ljudje.
"Da se mu fant ne smili, ko mora nositi tako težo."
Na veliki četrtek, brž ko je prišel od maše, je Blaž butaro razdrl. Naredil je sedem šopov: ena krajša vrbova šiba, dve vejci bršljana, ena hrasta in malo drena je položil v vsakega in s prejo zavil.
Te šope je popoldne raznesel: enega pod hišno streho. Zataknil ga je za najbližji prečnik. Ostale pa: enega na hlev, na vsak kozolec po enega, na drvarnico, na kaščo in na čebelnjak.
Po tri vrbove šibe za vsako njivo je oddelil posebej. Na veliko soboto ko bo Mežnar prinesel žegnani ogenj, bo Blaž pet suhih gob ob njem prižgal in šel na njive. Na vseh petih njivah bo zataknil tri vrbove šibe. Tam kjer se križajo pa bo položil gorečo gobo. Njiva bo deležna velikonočnega blagoslova.
Kar mu je od butare ostalo je odnesel materi, naj oni spravijo. Kadar bo huda ura bo mati v peči na žerjavici zažgala žegnan les: "Da strela ne udari, da toča ne pobije." Olka pa mora počakati do božiča.
Popoldne na veliki četrtek pride naokoli Tinek. Na veliki teden ima dosti dela kamor pride. Pobarva svete podobe, če so pobledele, pa Boga, na križ pribitega, če mu je barva preveč obledela.
Vedno nosi s seboj v malhi tudi par križev, ali pa samo podobo Križanega, da ga domači sami na križ pribijejo, če je prejšnji že odslužil.
Tinek pravi, da podobe za na križ izrezuje sam. Potem jih pobarva. Ko so suhe jih pa na križ pribije.
"Noben človek ne verjame, koliko ta hudik dela da", pravi, ne da bi pri tem slabo mislil. Vajen je tako.
O Tineku vedo povedati, da tistih bohkov ne izdeluje sam. Da jih tam na poljanskem s križev sname, potem pa okrog Idrije in okrog Rovt prodaja.
Tam v Poljanski dolini je na poti ob Sori vse polno križev. Na pol pijani ali pa zaspani nozniki so padli v Soro sami ali pa z vozom vred in se preselili v večnost. Pesnik Župančič pravi:
Kdo`rs si hodil po dolini soršli
milost božja kaj je znamenj tam?
Križ ob križu in na križu deska:
"Tukaj človek naglo smrt je storil".
Na Veliki četrtek in Veliki petek grejo popoldne k božjemu grobu samo starejši in otroci. Prvo pot v cerkev, ki jo naredi petkovski otrok, ko je tri leta star je na veliki četrtek popoldne.
Ponosno gredo od doma. Zdaj so že veliki. Vso pot sprašujejo. Še v cerkvi hočejo vse vedeti, kaj je tisto pa tisto, ki v cerkvi je, doma pa nimajo. Mamice jih komaj zadrže, da ne sprašujejo naglas.
Spraševanja in ponosa je konec, ko gospod udarijo s šibo pred oltarjem. Na koru močno zareglja raglja. Tisto spremljajo z jokom.
Dekleta in fantje gredo v cerkev zvečer. Molijo pa petje poslušajo. Nikoli rovtarski pevci tako lepo ne pojo, kot tista dva večera.
Na polju od velikega četrtka do sobote nihče ne dela. Kaj malega grebejo okoli doma, ali kaj popravljajo. Dopoldne pa itak vsi gredo v cerkev. Ženske ribajo in vse po hišah čistijo. Potico pečejo že na veliki petek. Po vseh hišah jo pečejo. Ne tako kot na žirovskem:
Ob božiči se vsaka baba potiči,
ob pustu se samo usti.
O veliki noči pa če je pri moči.
Tam po Zadlogu onkraj Zale pa pravijo:
Pri nas Bog nikoli ne vidi kdaj se potica peče. O božiču še rojen ni, o veliki noči pa v grobu leži. Danes na veliki petek potico pečejo zares. Okrog hiše lepo diši. Na mizi pa je opoldne samo koruzni močnik. Pa naj le bo, saj je zadnji dan posta.
Na veliko soboto nesejo dekleta v jerbasu k blagoslovu jedi kar v petkovsko cerkev. Tako jim ni treba dvakrat v Rovte letat. Ob dveh k blagoslovu, ob petih pa k Vstajenju.
Nace je letos za Veliko noč doma. Pregovoril je kaplana, da je prišel blagoslovit na Petkovec. Zato bosta pa Sivcov Jože in on pomagala župniku in kaplanu peti tisto, kar pojejo v cerkvi predno vstajenska procesija prične.
Pirhe barvajo na veliko soboto dopoldne. V Rupi letos delajo take da so popisani in porisani. Nace je napolnil staro nalivno pero z redko solno kislino. Kjer narišeš ali napišeš, samo s krpo obrišeš, pa se na rdečem pirhu spet belo vidi. Tudi vse tri sestre rišejo.
Doslej so delali pirhe v dveh barvah. Polovico so pomočili v eno barvo, drugo polovico pa v drugačno. Na sejmu so kupovali pisan papir. Vanj si pirh zavil. V vroči vodi so se okraski in sličice pirha prijeli.
Popoldne pri procesiji je bilo že oblačno. Ko so se vračali domov je že na drobno deževalo. Zjutraj na Veliko nedeljo pa je ležalo za ped na debelo snega.
"To je dan, ki ga je naredil Gospod," so peli pevci na koru.
Na Veliko nedeljo popoldne so vsi ostali doma. Na tako velik praznik se ne gre na obisk. Bili so doma, sekali pirhe in jedli potice. Na veliki ponedeljek pa se je vsa petkovska mladina z otroci vred zbrala za zidom ki je okrog petkovske cerkve. Tam so prepevali in se skušali kdo bo bolj od daleč usekal pirh prav na sredo.
Na belo nedeljo so šle vsa tri ruparska dekleta in Francelj na Trate, kjer je italijanska meja. Pot ni dosti prida, pa so vseeno šli s kolesi. Nace je moral že nazaj v Ljubljano. Rad bi šel na Trate, pa kaj se hoče. Jutri zjutraj prične šola.
Na mejo so prišli trije Pahovcovi iz Črnega vrha, dve sestrični in en bratranec, kot so se pismeno dogovorili.
Sedeli so na ograji, ki je sezidana tam ob meji. Čez cesto pa je samo drog, ki ga dvigajo. kadar gre kdo z vozom čez. Tam je prehod samo za dvolastnike.
Ob nedeljah je tam prava gostilna, kar čez cesto. Na italijanski strani dobiš dvolitrsko steklenico "Chianti". Tisti, ki jo na oni strani ograje proda jo odmaši, tisti na tej strani, se nagne na italijansko stran čez ograjo in iz steklenice odpije požirek. Odmašeno in načeto steklenico lahko potem prosto prenese na jugoslovansko stran, brez carine.
Dosti jih je, ki kupujejo tako tisto laško vino in ga doma vojakom točijo. Če kupci nimajo dovolj grla za vse požirke, se vedno najde kdo, ki tisti požirek večji ali manjši prav rad naredi. Kupec požirka ne meri. Tisto vino je polovico cenejše, kot če ga kupiš v zadrugi.
Z jugoslovanske strani pa prodajajo rovtarske ženske na ono stran moko. Po kilogram smejo brez carine. Rovtarski mesar pa ima stojnico kar na meji. Eno okence ima na laško stran. Tam prodaja meso po kilogram. Če graničar ne pazi pa tudi več.
Ruparski so prinesli s seboj potice, Pahovčevi pa vina. Pravega vipavca, ki ga na meji ne dobiš. Pogovarjajo se in šalijo, saj so vsi mladi in tudi table ni:"Qui si parla soltanto italiano". Francelj posega po kozarcu vipavca na oni strani. Dekleta ne pijejo v gostilni, tu pa še manj. Je pa par žensk na meji, ki rade sežejo po prvem požirku iz "Chianti".
Ob šestih popoldne je obiskov in trgovine konec. Šest je ura samo na italijanski strani. Saj tudi med tednom na Medvedjem brdu ob enajstih, po času na tej strani poldne zvoni. Gospodinje vedo, kdaj morajo domov, da bo južina pravočasno na mizi.
Ruparski in Pahovčevi se poslove. Ker je še velik dan Francelj povabi vse tri sestre k Trčku na Vavknov grič. Samo par korakov od meje je. Saj hodijo italijanski financarji in naši graničarji tja po mleko. Zdaj ima Francelj Trčkovo Ivanko že zares izbrano, da bo nekoč ruparska gospodinja. Danes šele sestre zvedo zares, mati bodo pa zvečer zvedeli.
Francelj se pogovarja v kuhinji z Ivanko. Dekleta pa so v hiši pri mizi, Oče in mati sta z njimi. Pa še Francka, malo mlajša od Ivanke se je pridružila. Saj se poznajo iz sestankov kmečke zveze.
Trček, gospodar, pripoveduje o nekem hlevu v spodnjem Zavratcu. Ena vrata ima na jugoslovansko, ena pa na italijansko stran. Vsi prašiči, ki po rovtarskih svinjakih krulijo, gredo skozi tisti hlev, kadar so naprodaj. Skozi druga vrata pridejo ven, kot v Italiji rojeni pujsi. Trgovci iz Gorice ali iz Trsta vse pokupijo.
Nekoč se je na meji prevrnil poln voz prašičev, od naše strani pripeljanih. Gospodar je na široko odprl vrata na italijansko stran in na ves glas klical družino, naj mu pridejo pomagat lovit. Slišali so financarji, ki so bili v patroli. Še oni so mu pomagali, da so prašiče spravili v hlev skozi široko odprta vrata.
Dvolastniki lahko prevažajo gnoj in pridelke z ene strani na drugo. Včasih gredo s parom v jarem vpreženih volov na italijansko stran po voz, ki ga pa tam ni. Tudi volov ni več na jugoslovansko stran. Jarem pa ponoči kdo od vaških fantov prinese nazaj na našo stran.
Tihotapstvo je zaslužek pa tudi razvedrilo. Tisti ki na meji živi, pa ni nikoli tihotapil, laže ali pa ni normalen.
Sonce je viselo že čisto nad Medvedjim brdom, ko so se ruparski poslovili. Cesta je res skozi navzdol, da kolo samo teče. Pa je bolj varno, če vidiš in se večjih kamnov, ki kar na cesti leže, pravočasno izogneš. Od Židovnika, kjer pridejo na glavno cesto, ki gre iz Logatca v Žiri, pa morajo vse do Sivca pritiskati na pedala.
Pri Godobolskemu znamenju se srečajo s Fištrovo Cilko. Prijazno jim vošči "Dober večer". Cilka je lepo in postavno dekle. Hoče pa govoriti tako slovenščino, ki je v knjigah napisana, govori jo pa v Rovtah nihče. Taka dekleta so še tri druge v fari. Iz vseh se ljudje norčujejo, čeprav so pridne in nobenim nič žalega ne storijo. Tak moraš biti, kot so drugi, če hočeš, da te pri miru puste.
Takoj po beli nedelji je prišlo na Petkovec več vojakov. V Rupi so zasedli zadnjo sobo z vežo vred. Stranišče so jim naredili zadaj za drvarnico. Umivat se, prat in po vodo so hodili k studencu. Skraja so si kuhali v kotlu. Zasaj za sadno sušilnico jim je pokazal Peter. Tam je bilo še precej drva zloženih. Vojaki niso vprašali, kar rabili so jih. Ruparski pa tudi polen niso šteli.
Vsak vojak je dobil hleb kruha, kilogram težak. Skuhali so pa vedno enako. Ni bila ne juha ne mineštra in po kisu je imela duh. Vsak vojak je dobil porcijo tiste jedi in kos mesa tam notri kuhanega. Včasih je bilo samo meso, včasih se je pa kosti držalo le malo mesa. Kakor se je kuharju zajelo.
Ko so vsa drva porabili so preselili kuhinjo v barako pod Krivico. Kar čez njivo v Skalah so jo vrezali prvič ko so šli k barakam jest. Oves je bil pravkar posejan, še obzelenel ni. Zemlja je bila mokra, da se jim je na debelo prijemala za podplate. Brez, da bi jim kdo kaj rekel, so šli drugi dan raje po poti mimo studenca, čez Repek na novo cesto, ki je bila od vrha Rebka do barake že povsem dokončana.
V Rupi sta se naselila tudi dva oficirja. Dali so jima sobo starega očeta. Da sta imela vhod skupaj z vojaki. To ni bil posebno prikupen vhod. Treba je bilo iti čez svinjski vrt. Ruparski zdaj prašičev niso spuščali na vrt. Preselili so jih na poletne svinjake,take kot jih je Štefan videl v Švici in so jih potem doma postavili. Da je pujs lahko v hlevu ali pa se po vrtu sprehaja rije in valja. Vojaki so jih morali gledat vselej ko so hodili po stopnicah v zadnjo sobo. Za stanovanje niso plačali ne vojaki ne oficirji. Pa niti ficka ne.
Češnjevo svetje se je že obletavalo. S petkovskega griča si lahko videl vse češnje med smrekami in med drevjem, ki listje še ni odgnalo. Vedno so prve cvetele.
Šele po svetem Juriju začne drevje zares zeleneti. Najprej trši, nato lipe, javorji in jeseni. Hrast pa je vedno zadnji. Zdaj šele staro lestje zgublja. Ko je drugo drevje že vse zeleno, šele začne zeleneti.
Sadno drevje je v cvetju. V Rupi je okrog hiše, kot bi sneg po drevju zapadel. Vse belo. Posebno hruške bahato cveto.
"Tako lepo je pomladi pri nas", pravijo ruparska mati, ko se vračajo po Dolu iz Rovt od maše. Vsak dan lahko gredo zdaj. Hčere dobro gospodinjijo. Tako imajo čas, da pri delu ali domov grede tudi lepoto opazijo.
Koncem maja, ko se je cvetje že obletavalo je praznik Svetega Telesa.
Že prejšnji dan, ko je pri cerkvi pričelo potrkavati, je prišlo v Rupo par fantov in deklet. Dekleta bodo spletla venec za na mlaj. Brenčičev Tone je prinesel celo butaro tisovih vej iz domačega gozda.
Sredi dvorišča leži mlaj. Čisto do drvarnice sega. Ves je muževen, ker so ga šele danes dopoldne privlekli iz gozda in omajili. Vrh so mu morali zamenjati za drugega, lepšega. Preveč je bil osmukan, ko so mlaj vlekli na gozdnem koncu domov, da je kosmati vrh otepal po tleh.
Francelj privezuje na vrh slovensko zastavo. Brenčičev Tone in Jelovškov Stanko že kopljeta jamo. Prav tam kjer je stal mlaj lani. Za dober meter globoka mora biti jama, da se mlaj ob vetru ne nagne.
Dekleta so že spletla venec, okrogel, na obroč. Zdaj ga krase s trakovi, belimi, rdečimi in plavimi. Iz papirja so nastriženi.
Fantje polože mlaj na kozle. Vsi poprimejo, ko ga primejo na spodnjem koncu. Pri vrhu pa je lažji. Venec zdrsajo po mlaju do mesta, malo nižje od kosmatega vrha. S tremi enakimi žicami ga pritrde na mlaj. Potem se dviganje prične.
Gašparjev Francelj, ki je najstarejši fant, delo vodi. Peter prinese za moža dve pedi širok brezov ploh. Spusti ga v jamo, da bo debeli konec mlaja zdrsel po njem v jamo.
Fantje so zvezali z močno verigo dve žrdi. Take škarje objemajo mlaj malo nižje od venca. Zdaj potegnejo žrdi vsak k sebi, da se močno napeta veriga zaje v muževni mlaj. Štirje fantje začno mlaj dvigovati, vselej malo, kadar Gašparjev zaupije "Horuk".
Ko mlaj, oprt na prve klešče, stoji poševno v zraku, pripravijo druge prav take klešče. Z njim oklenejo mlaj niže. Dva fanta pazita na prve klešče, da ne padejo, vsi ostali pa dvigajo mlaj z drugimi. Ko prve klešče zabingljajo v zraku, upro druge klešče v tla in prenesejo prve klešče pred druge. Gašparjev pazi z dolgim drogom, ki ima železno konico, ak mu pravijo, da se takoj v mlaj upre, če bi se pričel nagibati v levo ali na desno.
Še enkrat morajo zamenjati klešče, da mlaj sede pokončno v jamo. Gašparjev tišči od druge strani z akom, dokler fantje ne prenesejo prostih klešč na drugo stran. Potem je mlaj podprt od vseh strani.
Peter potegne iz jame ploh, fantje pa zabijejo kamenje v jamo. Vmes pa vsake toliko par lopat zemlje. Mlaj zdaj trdno stoji brez klešč. Vsi se zadovoljno ozirajo nanj. Dekleta na venec, ki je lepo privezan, da je mlaj ravno na sredini. Fantje pa gledajo z dopadenjem vrh in zastavo.
Angelca prinese mošta in kruha. Tudi pehar suhih hrušk prinese, da dekleta ne bodo samo kruh jedle, ko se pijače branijo. Vse opravijo bolj na hitro. Mudi se jim domov. Delovnik je, do večera pa še manjka.
Naslednji dan je v Rovtah Telova procesija. Vsi petkočani so že na poti. Prvi že pod Klancem, zadnji pa šele v ruparskem Dolu. Gašparjev Francelj, Brenčičev Tone in ruparski Francelj nosijo dele bandera. Trojne drogove, pozlačen križ in zvito bandero.
V Rovtah pred zadrugo bandero razvijejo. Vrhu drogov nasadijo križ. Tam kjer pridejo vsi trije drogovi skupaj pa pripno lepo rdeče bandero. V soncu se blešči še lepše kot zakmašna ruta za največji praznik. Na eni strani ima sliko matere božje, na drugi pa svetega Lovrenca. Bandero stoji na tleh, fantje pa vsak pri svojem drogu. Čakajo da se procesija začne. Mlaj stoji pred cerkvijo:
"Višji je kot naš", ugotavljajo petkovski fantje. "Bomo videli drugo leto".Ob poti kjer bo šla procesija so na gosto nataknjene v zemljo za moža visoke brezove veje.
V vsakem oknu je božja podoba ali kip. Na vaki strni pa svetli svečniki z novimi svečami. Ko se bo procesija bližala jih bo prižgal tisti, ki je ostal doma za varuha. Potem pa gledal procesijo, tako da bo vse videl, njega pa nobeden.
Zdajci iz cerkve prinesejo dve mali banderi, za njim pa nebo. Pod nebom so gospod z moštranco in štirje ministrantje. Dva imata prižgane sveče, dva pa zvončkljata izmenoma.
Skoro prihajajo pevci in procesija se prične. Rovtarsko bandero je prvo. Za njim se zvrstijo vsi moški, ki so blizu cerkve doma in iz vasi, ki svojega bandera nimajo. Tisti, ki spadajo pod medvejski zvon. Tisti, ki zdaj zvoni v Italiji.
Za njimi stopi v procesijo petkovsko bandero. Vsi Petkovčani se uvrstijo za njim. Zadnje je bandero iz Praprotnega brda. Ko vstopajo za njim že vsi iz Brda in Sovre, se uvrstijo belo oblečene deklice s košaricami polnimi svetnih glavic. Takoj za deklicami sta oba mala bandera. Nosita jih dva nekdanja ministranta, sedaj že skoraj fanta. Nebo za njima nosijo cerkveni ključarji. Pod nebom gredo gospod in pa ministranti. Bleščečo moštranco vsake toliko zavije oblak dima, vselej kadar cerkovnik zavihti kadilnico.
Za nebom stopajo župan in občinski možje, pevci, nato pa četa gasilcev. Samo kape premorejo, tudi korakajo po gasilsko. Za gasilci stopa godba na pihala. Zadnje pa so žene in dekleta. Teh je v procesiji največ.
Bandera stojijo že na treh drogovih in čakajo malo naprej od Rupnikove kapelice, ko pri cerkvi zadnje žene ustopajo v procesijo. Pri kapelici se vrsta razkropi. Vsak hoče biti čim bliže ko se nebo bliža kapelici. Dekleta potresejo rože, da je preproga na tleh še bolj pisana.
Gospod postavijo moštranco na oltar v kapelici. Godba utihne, potrkavanje poneha. Gospod pojejo evangelij. Pevci zapojejo po evangeliju " V zakramentu." Držeč monštranco v rokah gospod pojejo prošnje naj Bog varuje in ohranja sadove zemlje. Pevci odpevajo.
Nato spet zvončkljajo zvončki. Zvonovi spet potrkavajo. Osem godcev, kar jih je še ostalo od nekdanje slavne godbe, zaigra "Praznika svetega". Čeprav jih je malo jim kar dobro gre.
Vsi se uvrstijo v procesijo, dokler se spet ne ustavijo pri Kovačevi kapelici. Tam pri kapelci je križpotje, od tam gre cesta v spodnje Rovte. Kar jih je od neba naprej stoje na spodnji cesti, nebo je pred kapelico. Žene in dekleta pa vsa na gornji cesti.
Med pobožno zbranostjo tudi uhajajo pogledi. Pa bolj od spodaj gor, kot od zgoraj dol. Fantje skrivomo gledajo po dekletih, možje pa kje stoji njegova.
Procesija gre nato po spodnji cesti do Tončkove kapelice. Tam je tretji evangelij in tretji blagoslov. Za četrti evangelij ni kapelice, zato ga odpojejo že v cerkvi. Po procesiji je maša. Ker danes ni pridige se ljudje kaj kmalu prično usipati iz cerkve. Možje postoje na istem mestu, kot vsako nedeljo. Prostor ni zaznamovan, pa se za pol metra ne zmotijo. Žene in dekleta gredo naravnost domov. Otroci se pa danes skušajo, kdo bo prej pritekel do Mežnarjevega kozolca.
Od tam se najlepše vidi, kako gasilci od cerkve prikorakajo pred gasilski dom. Godci gredo pred njimi. Od cerkve doli igrajo staro vojaško koračnico. Ko so naravnem od Tončkove kapelice naprej pa "Terezinka zgodaj vstala". Kar znajo božjih pesmi in koračnic so že vse preigrali.
Ljudje se razhajajo. Žene lomijo od brezovih vej male vejice. Na domače njive jih bodo položile, da bo tudi tam Bog ohranil in pomnožil sadove zemlje.
Petkovski fantje so pred zadrugo bandero raztavili. V petkovski cerkvi pa ga bodo spet dvignili ob prvi klopi na ženski strani. Do konca osmine po prazniku bo ostal tam. Osmi dan tudi mlaj podro. Vrh in venec bosta zgorela v kresu na kresni večer.
Pričela se je košnja in prišel je kresni večer. Po vseh gričih od koder se najdlje vidi gore kresovi. V Rupi so ga pripravili v Skalah na vrh griča. Od tam se najbolj vidi na ono stran meje, kjer žive slovenci pa jim fašisti ne puste kuriti kresov. Če ne drugega, vidijo ruparskega do vrh gora nad Črnim vrhom in po vsej Banški planoti.
Popoldne sta šla Peter in Nace dvakrat po suhe smrekove veje v gozd. En voz sta naložila pri Kotlih, en voz pa v Bajtarskem lazu. Tam je bila tudi češnja polna drobnih češenj. Nace je zlezel nanjo in koble polne češenj metal Petru.
Po večerji so šli vsi ruparski v Skale na grič. Mati so ostali doma in gledali na hišnem vogalu toliko časa , da je kres zagorel. Kres je zagorel na kupu vej, ki sta prve pripeljala. Z drugega kupa pa so dodajali vselej, ko je ogenj pojemaval.
Tudi Gašparjevi so prišli, iz Mežnije pa vsi otroci. Peter, ki je prišel k kresu zadnji je prinesel harmoniko. Otroci so okrog ognja skakali in plesali. Ko je bil kres še samo kup žerjavice, so se sprijeli za roke tudi odrasli in zaplesali okrog ognja. Fantje so vriskali, dekleta pa so pričela peti. Pele so naprej, fantje pa basirali.
Polnoč je že odbila v zvoniku, ko so se razhajali. Ob štirih bo treba vstati, iti kosit ali pa krave molst.
Doma so zataknili v križe v oknih praproti. Pred pragom in še čez pa so potresli z rožami, ki so jih spotoma domov natrgali.
V Rupi so se vojaki vsak mesec zamenjali. En mesec so bili na pol, ali pa čisto Madžari iz banata. Drugi mesec so bili sami Arnavti. En mesec so imeli same Bosance, muslimane.
Ubogi vojaki, ki jim je prašič nečista žival, so jih morali gledati vselej, ko so se vračali po stopnicah v zadnjo sobo. Nekateri so gledali v tla, vsi pa ne. Ob petkih popoldne so se pri studencu vsi umili. Potem so pokleknili sredi doline, obrnjeni proti vzhodu. Nekateri so poiskali prostor za molitev v bregu. Tako se je čelo pri molitvi prej zadelo tal.
Vsi ti vojaki, ki so prihajali na orožne vaje so delali cesto. Ob košnji so že razkopavali in raztreljevali od Novakov do vrh Pečovja. Tisti iz barak, pod Krivico pa so kopali za cesto po bregu od Novaka proti Gradišču. Tam je samo lapornato kamenje, ki se pod krampom zdrobi ob prvem zamahu.
Pred žetvijo so že dodelali cesto do tja, kjer so si sestre Novaka Jokelja postavile hišo, hlev in kozolec. Brat jim je odstopil njivo, ki sega prav do vrh gradišča. Tam so orale, kosile, žele, vse same. Še ob košnji so šle najprej k maši, potem pa kosit.
Od ljubljanskega vrha, do gradiških melin
ni lepših deklet kot Novakovih pet.
Erjavec na Gradišču, je kofe na ognjišču
je vsovec sam, pa toliko deklet je tam.
Erjavec na Gradišču, ki je to pesem zložil, je bil eden od udovcev, ki se je še enkrat oženil tedaj, ko so umrli rajni gospod Matevž. Zna vse: dela strehe, dela mize, popravlja čevlje, ukroji hlače. Pa vedno kakšno zabavno pove, če ima kdo čas, da ga posluša.
Sin in hčer iz prvega zakona sta odšla po svetu že prej, kot se je v drugič oženil. Zdaj ima samo malega fantiča, ki je vedno za njim: "Boš hitro delal ata, da bom imel kaj jesti", okrega očeta, če ta pri delu postoji, si cigareto zvije ali se s kom pogovarja. Tudi oni ima gostilno zdaj, kot po vseh hišah po gradišču. Ob sobatah zvečer in nedeljah je še premalo prostora za vse, ko je toliko vojaštva na gradišču.
"Nesi mu malo žganja zastonj", pravi Erjavec svoji ženi, ki v kamri fraklje in litre naliva. "Nesi mu, gotovo ga kaj boli, ko tako zavija." Slovensko kmečko uho se ne privadi tistega zateglega petja, ki je pri južnih bratih doma.
Med poletnimi počitnicami so se oficirji naselili tudi v tista stanovanja, kjer so med šolskim letom prebivale učiteljice.
"Samo začasno", so rekli. Do jeseni bodo zgrajena stanovanja v tistih barakah, ki jih zdaj gradijo na živinskem sejmišču. Vojska prevaža večinoma vse, kar potrebuje, po novi vojaški cesti iz Stare Vrhnike do Gradišča. Cesta je nova, mule pa so stare. Še starejši pa so tisti vojaški vozovi na dveh kolesih. Iz Rovt v Logatec pa vozita tja in nazaj dva vojaška kamiona. Taka sta, da imata gumijasta kolesa kar cela brez zračnic. Ob strani je zapisano v cirilici, da imata uradno dokazano brzino 25 km. na uro.
Vozita pa vsak dan, dvakrat tja, dvakrat nazaj. Tudi kakšen domačin, ki se z vojaki pozna se pelje z njim v Logatec in potem pred Škrljem čaka kdaj bodo šli nazaj.
Avtobus je v vseh teh letih po prvi vojni samo enkrat poskušal, če bi se splačalo prevažati potnike iz Logatca v Žiri. V štirinajstih dneh so dognali, da se ne izplača. Tako je vsak potnik, ki je hotel iz Logatca v Rovte potovati, pa ne peš, prisedel na postni voz. Mazetov Jože je vsak dan ob 7. odpeljal iz Rovt, ob pol desetih pa je pognal v Logatcu proti Rovtam.
Jože je bil edini Mozetov sin. Stari Mazi je leta vozil pošto, vse od takrat, ko je pošta pričela delovati. Jožetova mati pa je bila poštarca. Ni znala uredovati po predpisih kot poštarice sedaj. Pošta pa je dobro uradovala, da se nihče ni pritoževal.
Vsak, ki je prišel na pošto je samo vprašal :"je kaj za k nam". Mati poštarska ga je pogledala izpod očal. Dobil je pismo, ali pa rekla, da za k njim pisma ni. Poznala je vse ljudi od starih ženic, do šolskih otrok. Kar skozi okno je poklicala. "Pridi po pismo, ki je za k vam. Pa tudi k Križaju boš nesel, ko tam mimo greš domov."
Bolj uradna je bila samo za božič in Veliko noč. Tedaj je prišlo dosti razglednic z voščili. Ljudje so stali tisti dan po maši pred okencem ali pa kar na hodniku. Ona pa je klicala kakor je bil naslov, pa zraven dodala še kako se pri hiši pravi, da en Kogovšek ni vzel razglednice za drugega Kogovška.
Mici Treven ni dobila razglednice, čeprav je bila županova, ker tista Mici Treven, ki ji je razgeldnica namenjena je Šlibarjeva iz Grape. Poštarca se ni zmotila. Največ voščil za praznike so dobivala dekleta. Fant, ki se ji ni znal drugače približati je na razglednici voščil vesele praznike. Potem pa je imel vzrok, da je vprašal če je dobila. Nekatera dekleta so dobila kar dosti voščil, tako da so jeziki rekli:"Sama si piše. V Logatec nese na pošto. Tu pride pa čakat na pošto, ker ve da je nekaj zanjo."
Poštni Jože je bil počasen. Že njegov oče se je tako obračal, da je počasi noge prestavljal. Vratu nikoli ni obrnil, kot bi ga ne imel. Nekop se je mlad fant zaletel vanj od zad s kolesom. Fant se je že pobiral s kolesom vred iz jarka ob cesti, ko se je stari obrnil, da je bil z obrazom in konico čevljev obrnjen proti njemu: "Zakaj pa nisi pozvončkljal pop nemarni?"
Jože se je počasi obračal, njegov par konj pa prav tako. Dve uri sta rabila do Logatca. V dveh urah pa se tudi peš pride. Vendar so se vozili z njim učitelji, financarji, orožniki, kadar so šli na počitnice in imeli težko prtljago s seboj. Imel pa je Jože pozimi na vozu več slamnatih copat, takih, da sta šli obe nogi v eno. Tako copato je dobil vsak, kdor se je peljal z njim.
Zgovoren Jože ni bil, morda zato ker ni znal pogovora začeti. Kadar je govoril je pa vse mešal :"Gospodična, gija, tukaj je moj oče videl, gija, lisjaka, ki je pot prečkal, gija kobila."
Konj in kobila se za tiste gija nista zmenila. Nista se pasla ob cesti, ker je bila trava prašna in daleč. Če bi vozila po stranski poti, bi se pa gotovo. Tekla sta samo kadar ju je oje tiščalo naprej, ker je Jože pozabil na zavore.
Zdaj se tisti, ki morajo na pot z vojaki vozijo. V eni uri so v Logatcu. To ni noben rekord, dosti prej je pa le.
Oficirji ki stanujejo v Rovtah so sami Srbi. Nekateri so dobri in prijazni. Tudi domišljavi niso, saj plešejo na prostoru med zadrugo in cerkvijo kolo z navadnimi vojaki. Eden je res domišljav, tisti je pa sin ruskega plemiča.
Vsi ruski oficirji, ki so iz Rusije pobegnili pred revolucijo, so v Jugoslaviji postali redni jugoslovanski oficirji. Rudi so Srbe za časa turških vojn redno podpirali. Prijateljstvo se je sedaj vračalo. Črnogorci so se celo na prsa trkali," nas pa Rusov je 120 miljonov".
Tisti bivši ruski oficir je bil navajen samo ukazovati, ubogati pa ne. Sebičen kot je bil, je bil za kraljev rojstni dan vseeno v stotnika povišan. Kot petelin je hodil po trgu pred cerkvijo. Vsakemu, ki ga je hotel pogledati je kazal na tri zvezde :" Sad smo se nešto osvetlili."
Nekega dne poleti je prišel v občinsko pisarno. Poleg tajnika, godobolskega Johana, sta bila notri Sivcov Jože, ki je tajniku pomagal in ruparsk Nace, ki je prišel družbo delat. "Zovite mi župana, odmah", se je oglasil, brž ko je vstopil. Johan mu je odgovoril, da župana ni, ker dela na njivi. Naj pride opoldne ko bo župan doma. Oficir pa:" odmah mi ga zovite. Ja sviram muziku, on ima da pleše." Johan mu je odgovoril:" Vi ste samo oficir od države plačan. Naš župan pa je izvoljen od ljudi." Potem se je usedel in oficirja ni več pogledal. Oficir je sedaj svojo jezo razkazoval Jožetu in Nacetu. Tadva sta pa tudi molčala.
Ko je končno zaloputnil vrata za seboj je Johan rekel:" vidva bosta za pričo. Vložil bom pritožbo na srez. Tako se v občinski pisarni ne nastopa. Mi smo župana izvolili, noben oficir pa naj bo general, nebo sekal polen na njem. "
Dva tedna pozneje je hodil tisti oficir spet samo z dvema zvezdicama.
Za košnjo so na Petkovcu še lahko dobili koscev. Za žetev pa so morali najeti ženske in domači moški vse opraviti. Kar je bilo na Petkovcu moških, ki so hodili delat k kmetom, so odšli delat na utrdbe.
Dve ljubljanski podjetji sta prišli na mejo utrdbe gradit. Prišli sta s svojimi stalnimi delavci. Najeli pa so, za čez poletje in jesen vse, ki so prišli za delo vprašat. Celo take kot Bobkov Polde ali Zanotek, ki jih za kmečka dela ni nihče najemal. Zanotek si je kramp sposodil pri Martinkovcu. Naj čim prej kupi svojega mu je rekla Martinkovka. "Naš pride drugi mesec domov, pa ga bo rabil". Tam kjer je delal so zasedli Nemci. Šel je s svojim gospodarjem bolj proti jugu, tam pa dela ni. "Prej so bili časi prej."je pisal Martinkovec. "Dobro se je zaslužilo, več piva se je po mizi zlilo, kot v Sloveniji spilo."
Razen Zanotka in Bobkovaga Poldata ni noben petkovčan hodil s krampom na delo. Vsi so dobili delo kot stavbni mizarji. Za tako delo so še preveč znali. To se je pokazalo, ko so delali preskušnjo, koliko kdo zna. Tak delavec, ki zna sam škaf narediti je za delo na zgradbi več kot sposoben.
Predno so šli zjutraj od doma na delo so postorili taka dela, ki so za ženske pretežka. Tudi zvečer, bil je še dan, ko so se vrnili niso sedli na klop pred hišo.
Polde in Zanotek pa sta šla na delo vedno eno uro prej pa tudi pozneje sta se vračala. Tako sta se delu okrog vogla izmuznila.
Delavci, ki jih je družba pripeljala s seboj so za božjo voljo iskali, kje bi bili lahko čez noč in kje bi jim hoteli za plačilo dati tudi jesti. Gostilne so bile daleč, dober delavec pa gleda, da da čim več na stran, da nese svoji družini. Na gradbiščih je bilo vedno tako.
Poleti ni noben kamen pretrd, da bi ga zidar ne razbil, pozimi pa noben kruh tako trd, da nebi ugriznil vanj.
V Rupi je dobilo za čez noč pet delavcev. Dva preddelavca pa sta najela sobo starega očeta. Oficirja, ki sta bila notri sta se že prejšni mesec preselila na Gradišče.
Ruparska mati so se dali preprositi in so jim tudi kuhali: zjutraj, opoldne in zvečer. Isto so jim kuhali kot za družino, jedli so v veži, družina pa odtlej v hiši. Trije delavci so se pred jedjo prekrižali, dva pa ne. Od dveh palirjev se ni pokrižal nobeden, eden se pa pri jedi niti odkril ni. Vedno je hotel veljati več kot drugi.
Ruparska mati so z njimi potrpeli. Vzrojili so samo če so jih dobili, da so igrali na karte za denar. Kar nekam bolj zdravi so se mati počutili odkar so imeli toliko kuhanja. Hčere so samo pomile in pospravile, drugo so mati vse sami naredili. Saj tudi časa ni gilo, ko niso nikjer dobili ljudi za najem. Moški so bili na gradbah, ženske so pa povečini imele doma gostilno. Denar se je takrat stekal na Petkovcu kot nikoli. Dobro, da je Peter kupil stroj za okopavanje in osuvanje. To je precej pomagalo, zlasti pri koruzi in krompirju.
Pa tudi pri tem ni bilo časa, da bi se šli gostilno. Žganje so že zdavnaj vse prodali, mošt pa so hodili bolj od daleč iskat kar z sodi in sodčki. Denarja je bilo dosti. Privoščili so si, da so za žejo pili mošt namesto vode. Kar malo prevzeli so se ljudje, kot svoj čas žene idrskih rudarjev. Koruzna moka je za pode ribat.
Namesto, da bi pod ceno prodali, kar so doma pridelali so sedaj vse porabili, ko so kuhali delavcem hrano. Delavci so jedli ceneje kot na gostilnah, kmetje so pa za pridelke dosti več dobili. Kdo nebi bil zadovoljen, če mu bolje gre.
Tisto jesen ni šel nihče v gozd smreke sekat. Ni bilo potrebno, pa tudi tesača nisi dobil kar tako. Vsi so šli delat utrdbe. Tam je bilo bolje plačano, pa še manj nevarno.
Tesačevo delo je trdo. Od jutra do večera stati na tramu in tesati s težko plankačo ob napeti vrvici. Če je na noter zamahnil je presekal vrvico, pa še čevelj včasih. Če je zamahnil malo preveč na ven pa je zgubil ravnotežje in s trama padel.
Ko je nov tram načel je bilo najtežje. Stati je moral na okroglem lesu. Posebno če je bil tanjši od osmaka mu je ka rado spodrsnilo. Če je samo padel je bil lahko srečen.
Gostilne v Rovtah in v Cestah so bile ob sobotah zvečer natrpana. Pozno v nedeljo zjutraj ali v nedeljo zvečer so se vračali domov tisti, ki so bili domačini, še več pa taki, ki so prišli delat od drugod. Prepevali so pesmi, ki jih petkovska ušesa niso bila vajena. Petkovski fantje so ob sobotah na vasi prepevali samo spodobne narodne pesmi.
Zdaj so prav tako hodili na vas kot prejšnja leta. Pazili so pa, če bi kdo od tujih delavcev skušal zahajati k petkovskim dekletom v vas. Pod oknom niso dobili nobenega. Vsak jim je ušel, ko jih je zaslišal. Če pa so dobili lestev pod oknom so šli vsak s svojim fovčem v grmovje. Narezali so leskovih palic, jih zvezali v križe in ustavili v okno. Lestvo pa so nesli pod kozolec. Tako je dekle zvedelo, da se mora pred tujimi fanti paziti, ker fantje tudi pazijo. Nekaj dekliških oken je potem dobilo prave železne križe. Noč ima svojo moč, še večjo kot petkovski fantje.
Poleti, sedaj ko je bil Nace doma, ga je Francelj nagovoril, da sta šla parkrat ponoči na Vavknov grič. Francelj je vasoval pri Ivanki, Nace pa je brenkal na kitaro. Zraven je prepeval zaljubljene in priljubljene študentske pesmi. Sedel je na travi daleč od okna, da nebi motil lepih besed, toplejših od tople poletne noči.
Nekoč sta šla bolj zgodaj domov. Ko sta prišla že skoraj v dolino, malo pred Žabnico, je pri bližnji hiši zaropotalo. Francelj in Nace sta zaslišala nekoga, ki je na vso moč tekel. Ali je tat ali vasovalec, sta se spogledala in previdno šla pogledat. Vse kar sta videla je bila podrta skladovnica drv pod kambrinim oknom.
Pred cerkvijo po deseti maši pa sta videla in slišala. Gospodinja tistega doma se je postavila pred fanta, ki sta ga samo po obrazu poznala in mu zastavila pot:" včasih so bili fantje, kot se za fante šika. Zapeli so, pa deklet nageljnov prosili. Zdaj hodijo pa skladovnice podirat." "Ste me videli mati, ste me videli," se je nerodno izgovarjal fant. "Po glasu sem te spoznala ko si zaklel. Videla te nisem ko si tako tekel. Sram te naj bo. "
Že malo pred žetvijo so v Rupi dobili hlapca. Z juga jih je prišlo več, ko se je do tja razvedelo, da na italijanski meji potrebujejo delavcev. Prišlo jih je več, kot so jih podjetja rabila.
Zdaj so iskali dela pri kmetih. Nekateri samo za toliko časa, da si zaslužijo denar za povratek. Tisti v Rupi je ostal dalj časa. Bil je mlad fant iz Like. Skraja je kar naprej ponavljal fraze, ki se jih je nekje nalezel od delavcev, ki so vlekli na rdečo stran.
Nace in Francelj sta ga kmalu prepričala, da je vse tisto samo prazno besedičenje. V Rusiji ni nobenega raja. Stalin pa največja zver, ki da pobiti vse ki ne mislijo tako kot on.
Fant je bolj pozno jeseni dobil delo na Gradišču. Tam so nameravali celo zimo kopati pod zemljo. Tam globoko zemlja ne zmrzne.
Nace je moral koncem julija na nabor. Štirje so šli iz Petkovca. Brenčičev Tone, Jelovškov Stanko, Godobolski Janez in Ruparski Nace. Vsi štirje so bili potrjeni. Kako tudi ne, saj so bili zdravi in postavni fantje. Nace je še isti teden prosil za odlog vojaške službe, da bi lahko študiral na univerzi.
Zdaj je bil za kmečko in trdo delo že tako utrjen, da mu je bilo delo premalo. Že dolgo je sanjaril, kako bi prišli do harmonija. Ko bi ga imeli, bi se naučil igrat. Potem bi učil fante lepšega petja. Ustanovili bi zbor in privabili tudi dekleta. Že tisti dan ko so sedeli v zgornji gostilni v cestah pri litru vina je prišel z mislijo na dan. Kupili bomo harmonij. Rovtarski gospod bodo založili denar. Sem že zgovorjen. Šli bomo po hišah ob nedeljah popoldne povsod, do koder se slišijo petkovski zvonovi. Jeseni prej kot grem nazaj v Ljubljano pa bi igrali igro na prostem. Dvorana, zgleda, da bo kar naprej zasedena.
"Dosti dela bo, časa pa je tako malo. Žetev se bliža. Kdo bo oder postavljal, če bo na njivi suha otava", je predvideval Brenčičev Tone. "Saj nebo nobenega odra. Samo na tisti del zadaj za cerkvijo bomo položili deske od obzidja pa do cerkvene stene. Tako reč pa lahko tudi zvečer pri luni naredimo. Zaves in kolis pa nebo nič. Nebo tako kot v Zaplani par nedelj nazaj ko so Slehernika igrali. Posebno zaves ne, ki v vetru igrajo kot zastave. Igralcem po glavah udarjajo in tiste, ki zadaj stoje, lahko vsi vidijo. Mi bomo naredili tako, da bo vse naravno, tako kot je."
Radovedni, kako bo oder brez kolis in zaves so se odločili. Prvo soboto v avgustu so že imeli prvo vajo v ruparski hiši. Igrali bodo Misterij, ki se mu pravi Teofilus. Samo štiri osebe so, ki morajo več govoriti, ostali pa bodo samo v procesiji prišli. Za tisto sta pa dve vaji zadosti.
Po vaji je Nace napel rjuho na tisti drog, ki gre od prečnega trama do stene pri oknih. Hotel je pokazati, kako zgleda senčna igra. Zgleda, da požiraš metlo, pa jo v resnici samo na stran zanašaš. Vsak je hotel kaj poskusiti. Petrolejka obešena na mizo je metala njihove sence na rjuho.Brenčičev Tone, ki je bil najbolj korajžen si je porival meč v trebuh. Pa se je spotaknil ob stol, izgubil ravnotežje in padel vznak.
Drugi dan ko so šli k maši se je malo postrani držal. Ni hotel reči, da ga boli. Povedal pa je, da mu je mati prepovedala hoditi na vaje: "Če te Nace pride iskat, ga bom v zadnjico brcnila pa skozi vrata ven napodila. Kaj se tiste igre zmišljuje. Kar tako mu povej kot sem rekla" je naročila Tonetu.
Nace je šel iskat za isto vlogo Sivcovega Jožeta. Malo bolj daleč je imel na vaje, prihajal pa je redno. Enkrat na teden so imeli skušnjo zvečer, ob nedeljah popoldne pa vedno.
Ostala mladina pa je šla dva in dva po hišah. Nabrali so nekaj denarja. Nikogar ni bilo, ki bi nič ne dal. Denarja je bilo tedaj na Petkovcu dosti več kot prejšnja leta.
Na dan pred Malim šmarnom pa je prišel pomagat tudi Brenčičev Tone. Poln voz desk je pripeljal, potem jih je šel pa še v Rupo iskat. Dosti je bilo lesa za oder in za klopi, kjer bodo sedeli gledalci. Le par desk so šli odtrgat še na Gašparjeve petre.
Popoldne na Mali šmaren so najprej blagoslovili harmonij. Petrovčev Milan, ki je v Ljubljani tudi glazbo študiral je prvi zaigral na novi harmonij. Po blagoslovitvi so bile pete litanije, nato pa igra zadaj za cerkvijo.
Angelca je kot Mati božja sedela na stolu pred na zid narisano kapelico. Nace je bil hudič, ki je Teofila zapeljeval. Stanko je bil pridigar. Najprej je med pritrkovanjem prišla na oder procesija. Nato je Stanko kot kapucinar romarjem pridigal. Tako je pridigal, da so si gledalci šepetali med seboj: "škoda, da ne zna tako lepo naš župnik".
Po igri so se vsi igralci zbrali v Rupi. Za kratka navodila, ker bodo zvečer na željo igrali še enkrat za vojake. Pa še za druge, če jih bo kaj prišlo.
Mati so Angelco po laseh pobožali, ko je tako lepo igrala Mater božjo. Nacetu pa so rekli :" fuj te bodi, le kako moreš tisto igrati?"
Zaplaninski župnik je kar naprej pripovedoval smešne dogodivščine, tako je čas hitro potekel. Ker je bil že mrak so kar v Rupi prižgali obe plinski luči na mrežice. Že rajni gospod Matevž so jih kupili, da so osvetljevali rovtarsko cerkev. Bencina si naliv notri, pa se je iz bencina delal plin, ki je na mrežici zgorel. V Rovtah jih v cerkvi ne rabijo več, kar imajo elektriko.
"Bog ve, kdaj bo svetila pri nas", je rekel Francelj in dvignil glavo. Pripravljal je vstopnice za gledalce zvečer.
Gledalci so že čakali, ko so igralci z lučjo na čelu prišli na oder za cerkvijo. Dosti vojakov je bilo, Srbov in Bosancev. Nekateri so prvič slišali slovensko besedo, drugi pa prvič v svojem življenju videli predstavo na odru. Tudi če niso dosti razumeli so bili vseeno zadovoljni, posebno s hudičem. Ni imel rogov pa je bil vseeno hudič.
Drugi dan je začelo popoldne deževati. Ves teden nato je bil deževen. "Hvala Bogu, da se ni skisalo vreme en dan prej", je bila vesela petkovska mladina.
Ljubljanska podjetja so najprej začela graditi mitraljezka gnezda. Na ruparskem gruntu dva. Enega na robu njive pri Koči proti Vorarijam, drugega pa na Špeklju na drugi strani njive.
Do njive pri Koči so vozili z vozovi po novi poti. Potem pa kar po njivi do obeh bodočih bunkarjev. Francelj je zahteval odškodnino, ker so uničili vso košnjo otave. "Slovenski kmetje morajo tudi nekaj žrtvovati za domovino, ki jo bomo mi branili", mu je odgovoril višji oficir na Gradišču. "Doli na ljubljanskem polju ima kmet na ravnem lažje delo kot mi tukaj. Pa jim nihče čez njive ne vozi. Ne vem zakaj bi to smeli tukaj brez vsake odškodnine". "Sem rekel, da morate to za domovino žrtvovati", je trmoglavil oficir. "Žrtvovati, zakaj? Italijani so na oni strani meje gradili trdnjave na slovenski zemlji, da bodo tam italijansko državo branili. Vi gradite na slovenski zemlji trfnjave, da boste Srbijo branili pred Italijani." "Mi bomo branili Jugoslavijo," je trdo odsekal oficir. "Jugoslavija je za vas razširjena Srbija. Za Slovence veste da smo. Ne veste pa do kam Slovenci segamo. Naša meja je tam za Gorico, ne pa tu kjer vi utrdbe delate." "Rekel sem že, da morate za domovino nekaj žrtvovati", je kar naprej ponavljav oficir. "Kaj daste vi od svoje plače za te utrdbe. Če mi dokažete, da ste tudi vi kaj žrtvovali za domovino se ne bom pritoževal več". "Komunista jedan. Treba vas zatvoriti,"se je petelinil oficir.
Francelj je videl da nebo nič opravil. Odšel je brez pozdrava, in komande na Gradišču ni prestopil več.
Pri ruparskem studencu so na dnu doline naredili nekak rezervar za vodo. Dve leseni steni in ilovico zaklačeno umes. Tudi dno je bilo na debelo iz ilovice. V tisti rezervar so ujeli vso vodo, ki tam izpod zemlje priteče in spet pod zemljo izgine če jo nihče ne porabi.
Tja hodijo zdaj vojaške mule z malim sodom na vsaki strani. Vodo nosijo k Koči na grič za betoniranje.
Odkar grade utrdbe, vojaki kontrolirajo vse ljudi, kadar stopijo iz glavne ceste na stransko pot. Možak s sekiro na rami je lahko domačin, lahko pa tudi laški špijon.
Že sredi poletja so nekega dne sklicali na občino vse prebivalce občine od 16 do 60 leta. Po skupinah so jih slikali. Nato so slike razstrigli, in vsak je dobil svojo izkaznico s sliko. Na občini so vse ljudi poznali in so dobro vedeli, katero ime in karera glava spadata skupaj.
Nova pot do Koče je bila tisto jesen razvožena. Dosti se je voz zlilo po njej in jesensko deževje jo je zamakalo. Nazadnje se je tako udiralo, da niso mogli peljati niti s praznim vozom.
Odslej so mule nosile na hrbtih poleg vode še pesek, grušt in cement kar čez Robasti grič, kjer je nekoč že bila pot do Koče.
Tudi vrhu Pečovja mrgoli delavcev. Krivijo železo, pripravljajo odre in delajo opaže. Pred zimo morajo biti bunkarji dokončani.
Čez ruparski grunt držita dve obrambni črti. Prva gre čez malo senožet in čez njivo pri Koči. Tam še sledovi iz prve vojne niso povsem zabrisani. Kadar orjejo še vselej najdejo laške naboje za puške.
Italijani so imeli takrat pri Koči topove pripravljene za naskok na Ljubljano. Ko so položaj zapustili zgleda, da so municijo kar sejali po njivi. Ko so ruparski otroci jeseni na njivi pasli so vedno tiste naboje pobirali. Trgali so svinčene krogle proč in na ogenj usipali smodnik, ki je tako lepo zagorel. Tudi laški naboji so imeli smodnik podoben makaronom. Zrna smodnika, velika kot preso so imela luknjice po sredini. Nekoč so metali kar cele naboje v ogenj, pokalo je tako dolgo, da so orožniki prišli gledat, kaj se godi.
Zdaj je obrambna linija ravno narobe obrnjena. Ko so pri koči začeli pasti po njivi sta bila oba bunkarja že narejena. Odslej je vsak bunker stražil vojak noč in dan.
Pod malim kozolcem je obležalo kakih dvajset vreč cementa, pa tudi nekaj železja in pesek. Med obema njivama v Dolu pa je bil par metrov širok in za moža visok kup grušča. Kamenje so kopali in mleli malo višje, kjer razen par kilovih dreves ni nič zrastlo. Grušč je bil nakopičen tam, kjer si je prejšnje leto konj nogo zlomil.
Štirinajst dni je minilo, pa ni ne cementa ne železja nihče prišel iskat. Francelj je uprašal delovodja, ki je v Rupi jedel in spal, zakaj tistega materijala ne odpeljejo drugam. Vrzite ga proč če vam napoto dela, ali pa ga porabite, če se še ni potrdil. Za nas je ves tisti materijal že odračunan. So se uračunali, ko so mislili, da bo bunkarjem treba betonirati tudi dno. Pa je bila živa skala povsod.
Francelj in tisti Ličan, ki je v Rupi dobil delo, sta naslednje dni začela delati plavalni bazen pri studencu. Tisti les od rezervarja so že odpeljali od tam, tako, da je jama ostala. Malo sta poravnala, da je imelo obliko bazena. Potem sta od malega kozolca speljala tja ves materijal. Grušt pa iz kupa v Dolu, ki je bil tudi za h Koči namenjen. V enen tednu sta bazen zalila. Tudi vojaki, ki so se hodili tja umivat so jima pomagali.
Ujela sta zadnji čas pred zimo, ko noči še niso bile tako hladne, da bi sveži beton zmrznil. Čez štirinajst dni ga je Francelj preizkusil. Bil je trd kot je treba.
Štirinajst dni kasneje so k malemu kozolcu spet napeljali cementa, peska in železne palice na vse načine zavite. Tisti, ki so bili v prvi vojni na fronti so brž uganili, da bodo delali žične prepreke.
Tiste železne palice so res pričeli postavljati po mali senožeti in po njivi. Eden je držal palico pokonci, drugi pa jo je z betonom zalil. Za dva klobuka betona je dobila vsaka.
Potem so napeljali še bodečo žico. Mraz je bil, sneg je bil, pa so morali vseeno delati.
Kako bo pomladi, ko bodo pri Koči orali za krompir in za koruzo, je skrbelo ruparske. Ko bodo končali na njivi, ki je ostala spodaj, bodo morali do doma in od tam šele na gornji del. Edini prehod je na poti, ki gre v gozd. Tam imajo že pripravljene kozle z bodečo žico ovite, da jih bodo vrgli čez pot, če bo res kakšna fronta tam.
Druga obrambna linija pa je šla čez njivo nad robmi, mimo stare podrte bajte, čez dolino in veliko senožet na Alovškov gričl. Tudi tam so že pričeli delati žične ovire, pa so morali prenehati. Nekdo je opazil, da se že v tisti liniji, ki gre čez njivo pri Koči beton ni potrdil. Samo zmrznil je. Zdaj tiste železne palice stoje tako trdno, kot bi jih zadadil v krtine.
Dobro da tega Italijani ne bedo.
Koncem novembra sta obe ljubljanski podjetji prenehali z delom. Pozimi bodo delali samo pod zemljo na Gradišču in na Ulovki. S Petkovca so vsi delavci odšli. Preselili so se bližje Gradišča, ali pa odšli domov po starem pravilu: poleti ni kamna tako trdega, da bi ga zidar ne razbil, pozimi pa ni kruha tako trdega, da bi ga zidar ne pojedel.
Petkovčanom, ki so delali pri njih so rekli, da jih bodo pomladi spet vzeli na delo, če ne bo kaj vmes prišlo. Tudi vojaška posadka pod Krivico se je zmanjšala. Niso jim še napeljali elektrike. Postavili so daljnovod in hišico za transformator. Transformatorja pa še niso dobili iz Ljubljane.
Ko je ruparski Francelj videl, da postavljajo tisto hišico, je pričel letati od pisaren kranjskih elektraren do občine. Celo v Ljubljano je šel do glavnega inžinerja.
Vsi so bili pri volji, naj petkovski gospodarji kar napeljejo na svoje domove elektriko. Naj malo potrpe, ker bo transformator kmalu instaliran.
Pritisnila je zima, visok sneg je zapadel. Pod težo snega se je večkrat utrgal kateri od kablov visoke napetosti. Kadar je začelo snežiti, je kmalu na Gradišču in v Rovtah zmankalo luči.
Na Petkovcu pa so vso zimo kurili petrolejke. Prišel je božič in pred jaslicam je spet brlela samo drobna oljna lučka.
Bunkarji, ki so jih postavili pri Koči na griču in še ne povsem dokončani na vrh Pečovja so imeli pri vsem snegu in vsem mrazu vsak svojega stražarja. Morali so stražiti, da nebi kdo česa premaknil ali slikal. Trdo je bilo življenje tistih stražarjev čez zimo. Peči v bunkerjih ni bilo kam postaviti. Samo njihova lastna toplota jih je grela v tesnem prostoru.
Hrano sta jim raznašala dva vojaka. Na rami sta nosila na dolgem drogu dvajsetlitrsko pločevinasto posodo. Prej je bilo notri strojno olje. Malo so poplaknili z vročo vodo, naredili ročaj, pa se jim je zdelo dobro. Kam pa naj se gre vojak pritožit. Proč od bunkerja ni smel, do bunkarjev se pa pozimi noben oficir ni približal. Iz bunkarja na Krivici so odnesli vročo mineštro. Do Pečovja je bila že hladna, do Koče pa zmrznjena.
Za božič sta bila na Štajerskem, na Lokavcu, Peter in Rezka. Kot bi hotela poskusiti, kako je biti na sveti večer zdoma. Popoldne pred svetim večerom je prišel tudi Nace. Ko je nastal mrak, da so šli okrog vogla se je vsem trem milo storilo. Od nikjer niso slišali zvonenja, najmanj pa iz Petkovca. Bližnja cerkev je bila onkraj griča, da se ni slišalo. Tja so tudi šli k pastirski maši. Prišel je kaplan iz Loke. Rezka in Nace sta se čudila in prisluhnila petju. Same stare božične melodije, ki so jih v Rovtah že zdavno pozabili.
Na Šentjanžev dan je Nace odšel z Lokavca. Oprtal si je nahrbtnik. Dvajset litrska pločevinasta posoda je bila notri polna žganja. Peter ga je tik pred božičem skuhal.
Počasi in previdno je moral hoditi. Če pade se mu posoda zmečka. Puščati bi prav gotovo začela.
Ko je šel po ravni cesti proti Rimskim toplicam sta ga dotekla dva moška. Oba sta bila namenjena na postajo. Brž je stekel pogovor, ker je eden Štefana poznal. Ni bil ravno prijazen pogovor.
"Prej ko nad Hitler zasede, bolje bo za nas", je želel eden.
"Saj smo vendar Slovenci, in Hitler Slovence preganja. Na Koroškem je že pokazal", se je začudil Nace.
"Tu mu nebo treba preganjati. Mi slovensko še govorimo, ker drugega ne znamo. Duha smo pa čisto nemškega."
"Hitler bo moral pohiteti, če bo hotel vse ponemčiti. Dokler mu bo ruski Jože pustil. Jaz sem za Hitlerja zdaj, ko je s Stalinom prijatelj. Ko se bosta sprla bomo mi sstalinom potegnili."
"Pa boste vojno izgubili. Hitler je bolj pameten kot Stalin. Več orožja ima. Bosta videla. Ko bo nad vso Evropo gospodar, bo še po Rusih udaril."
"Kaj naj, boš že videl, kaj je Stalin. Kaj je Sovjetska zveza. Mi bomo vsi Stalinu pomagali. Samo v Rusiji ima delavec besedo. Borili se bomo, da bo tako tudi tukaj."
"Življenje je treba dati za domovino, če je treba. Za diktatorje pa ne", je tudi Nace povedal kaj misli on.
"Ti si še mlad, zagnan, sta oba hkrati silila vanj. Farji so te naučili, da tako govoriš. Pa raje pomisli pa potem govori. Se ti splača dati življenje zdaj ko si toliko šol naredil, da bo po vojni spet tako, kot je sedaj."
Nace ni popustil, trdil je svoje, da je le za domovino, za sestre, za brate, vredno dati življenje.
Preveč je pazil, kako bo besedo prav zastavil, premalo pa kje stopa. Spodrsnilo mu je malce. Ujel se je za ograjo ob cesti, pa tudi posoda je malce zadela v ograjo.
Ko je že sedel v vlaku je vstopil v kupej sprevodnik. Začel je z nosom iskati, odkod neki prihaja tako lep duh po domačem žganju. Še enkrat je prišel mimo in spet vlekel v nos tiste duhove.
Zdaj je že tudi Nace ugotovil, da v njegovem nahrbtniku ni nekaj vredu. Drobna kapljica je padla od nahrbtnika in mu kanila na glavo. Zadišalo mu je kot doma pod kotlom, ko je pričelo curljati v steklenico. Ostali potniki so se spogledovali. Rekel pa ni nihče ničesar.
V Zidanem mostu se je kupe izpraznil, Nace je ostal sam. Porabil je priliko predno bi vstopili novi potniki. Snel je nahrbtnik s posodo in videl mokroto spodaj na robu.
Hitro kar se je dalo potisnil zamašek bolj noter in posodo obrnil narobe. Tako res ni puščalo več, duh po žganju se pa še ni razkadil. Sprevodnik je šel še parkrat mimo. Vonj ni bil več tako močan, da bi lahko pokazal :"V tistem nahrbtniku zgoraj na polici je žganje!"
Ostali del počitnic je preživel Nace doma v Rupi. Kadar sta se šla s Francelnom smučat sta vselej določala mesta, kje bodo stali drogovi po katerih bo nekega dne prišla elektrika v hišo. Večkrat sta srečala vojake, ki so nosili menažo po bunkerjih. Nace je videl tisto zmrzlo jed in se je šel pritožit:" Kako naj vojaki z navdušenjem branijo domovino, ko jim nosite tako zmrzlo jed. To ni človeško."
"Ti mladenič, ti komunist" ga je nagnal oficir. Če boš še prihajal s takimi pritožbami, te bom v tvojo šolo zatožil. Da te bodo vrgli ven.
Ko se je Nace vrnil domov mu je Francelj rekel:" Zakaj si pa šel. Saj sem ti rekel, da je to kot bob ob steno."
Sredi marca so tudi tisto kopanje pod zemljo na Gradišču ustavili. Vse vojake so zamenjali. Prišli so sedaj sami Slovenci, tako vojaki kot oficirji. Ni bilo dovolj prostora zanje v barakah pod Krivico. Potaknili so jih tudi po hišah.
V Rupi so imeli četni štab. Pisarna in komanda je bila kar spodaj v hiši. Poveljnik je zasedel zase sobo starega očeta. Tam v zadnji sobi pa so imeli skladišče za vojaško obleko. Tudi dva oficirja sta spala na hodniku pred sobo.
Ti vojaki so bili rezervisti. Po vojnem razporedu so morali priti na Petkovec. Oblekli so jih po vojaško, pušk pa ni bilo za vse dosti. Komaj za tiste, ki so morali stražiti bunkerje. Vsak je stražil samo štiri ure. Tako tudi hrane niso več tako nemarno raznašali.
Šele koncem marca, ko so generali postavili svojo vojaško vlado in oklicali mladega kraljeviča Petra za kralja, je pričelo prihajati orožje za vse vojake.
Pripeljali so jim tiste stare francoske puške na tri strele. Če je vojak, ki je prišel v Rupo v pisarno imel puško na rami se je z njo zadel v tram.
"Slovenec" je prinesel z mastnimi črkami natiskano vest, da so z Nemčijo podpisali nenapadalni pakt. Da vojne ne bo, da bodo ostale meje nedotaknjene. Čez dva dni pa je bilo napisano čez celo stran:" Generali so vlado vrgli. Naredili so puč. Namesto kneza Pavla, bo vladal Kralj Peter II. Namesto njega, ker je premlad, pa bodo vladali generali.
Francelj in Štefan sta začutila, da se bo zdaj nekaj zgodilo.
Dobro, da so že prej mislili na to. Že pozno jeseni so skopali pod kamro tri metre globoko in naredili debel betonski strop. Tedaj je pod malim kozolcem ležalo dosti vreč cementa. Tudi železje je bilo vsepovsod.
Vsi stropi v ruparski hiši so bili leseni in z malto ometani. Samo v veži je bil med tranverzi obokan strop. Vsaka bomba, ki bi padla na hišo, bi naredila luknjo do tal.
Strop nad zakloniščem v kambri pa je bil debel in močan, skoraj kot pri bunkerjih. Vhod je bil iz kleti pod kuhinjo, kjer je bil strop tudi obokan.
Tega, ki je star, narejen iz malte in kamenja lahko bomba prebije. Oboka pod kambro pa ne, sta bila prepričana Francelj in Štefan.
Nanesli so notri ves živež, ki so dosedaj hranili v gornji zidanici. Tudi nekaj moke in žita so znesli noter. Francelj, ki si je pravkar kupil novo kolo, je tudi tistega spravil notri.
"Če nam druge razbijejo bo vsaj ta ostal."
"Na hišo bodo lahko zadevale bombe. Če bodo prekratke, se bodo zaletavale v Robasti grič. Tam v tistem bregu pod Robastim gričem bomo braz skrbi. Mlade noge imamo vsi, do tja bomo že pritekli, če bo streljanje pričelo", so bili vsi prepričani.
Pravega strahu pa nihče ni imel. Saj je bilo krog in krog polno vojakov. Ali se bodo udarili, ali pa umaknili. Dolgo fronta tukaj nebo. Saj sta obe obrambni liniji še nedokončani. Če naši udarijo bodo v treh dneh pred Gorico. Italijan je dober pevec, vojak pa ni.
"Če bi Musolinij in Hitler ne držala skupaj bi bilo to igrača. Tako pa naši zasedejo primorsko, Nemci pa Štajersko in Gorenjsko, pa jih imamo za hrbtom."
Modrovali so vsi. Domačini in vojaki, naredil pa ni nobeden nič.
Ruparski so prepričali mater naj se za ta čas umakne na Štefanov grunt na Štajersko. Tam je od meje daleč. Peter in Rezka sta pa že tudi tam, da ne bo sama.
Prvi dan aprila je Brenčičev Tone odpeljal s konjem v Logatec na postajo ruparsko mater in teto Nežo.
Drugi dan je prišel domov Nace. Ravno zdaj, ko so pred maturo, so vojaki zasedli vse šole, študente pa poslali domov na prezgodne velikonočne počitnice.
Že prejšnji dan niso imeli šole. Nace je ostal v mestu, ker so bile napovedane za zvečer demonstracije proti Nemcem. Ko je bila že noč, so študentje metali kamenje v nemški konzulat. Policaji so Naceta in vso gručo okrog njega prijeli. Stlačili so jih na tovornjak in zapeljali na Barje, na pol poti proti Igu:" Tako fantje", so jim rekli. "Zdaj pa počakajte avtobusa, ki pride zjutraj ob sedmih ali pa peš domov. Lahkonoč".
Nace se je s par prijatelji vrnil peš. Dopoldne je prespal, popoldne pa na vlak in domov.
Na vlaku je bilo polno vojakov, v Logatcu še več. Skozi do doma jih je srečeval, doma pa našel polno hišo. Ni bilo mobilizacije. NIč v časopisu, nič po radiju, nič lepakov na zidu. Vsak pa je vedel, da mora iti tja kamor so mu določili na zadnjih orožnih vajah.
Francelj ni vedel kaj naj naredi. Ni bil na nobene orožne vaje klican. Zato tudi ni vedel kam naj gre. Komandant, ki je stanoval v Rupi pa ga tudi ni upal uklučiti v svojo četo.
Če bodo naši udarili proti Italiji bom šel kot prostovolec z vami, je rekel Francelj stotniku Kraševcu, ki je bil komandant v Rupi.
Komandant mu ni vedel kaj svetovati. Povelja dati pa tudi ne. Saj je bil povsod sam nered. Vsega je manjkalo, samo vojakov ne. Vojaki in oficirji pa so imeli korajže na pretek. Že v stari Avstriji so vedeli, da je treba na meji proti Italiji postaviti slovenske vojake.
Edinice so imele počasno povezavo med seboj. Kurir je bolj zanesljiv kot telefon, pa je prepočasen. Ko bi vsaj motocikle in kolesa imeli. Saj je bilo dobrih vojaških cest zadosti, da so po njih letali le maratonci kot v stari Grčiji.
Vsi ki so po vojnem razporedu prišli na Petkovec so prišli v Rupo zamenjat obleke. Civilne pa ni nihče hotel pustiti tam. Vsak jo je rajši zanesel v katerokoli hišo, kot so mu drugi svetovali.
Spotoma so po hišah tudi prosili za kratke konce vrvi, ker so vse puške prišle brez jermenov. Nekateri pa so brez vprašanja rezali vrvi od volovskih vrvi, ki so visele pred vhodom v hlev.
V mitraljezka gnezda pri Koči so zaprli v vsakega tri vojake. Vsak je imel puško, zaboj municije in za vse tri prenosno stranišče. Ključ od bunkarja pa je imel vedno dežurni podoficir.
Na cvetno nedeljo so šele ob devetih dopoldne zvedeli na štabu v ruparski hiši, da so Nemci navsezgodaj vdrli v Jugoslavijo. Bombardirali so Bergrad. Tudi nad Ljubljano so krožila nemška letala.
Čez dan so pripelajali za vse vojake novo obleko. Tisto so imeli nakopičeno že na Gradišču. Tak je bil v Jugoslaviji zakon, da mora iti vojak v boj z novo obleko. Strojnic za mitraljezka gnezda pa še ni bilo. Na vrh Pečovja so pripeljali dva minobacača in municijo zanju. Največ pa je bilo takih bombic, ki jo vojak natakne na puškino cev. KO ustreli jo odnese s kroglo vred proti sovražniku.
Štiri dni so vojaki v vojnem stanju ždeli na svojih mestih. Prišli so čevlji, več desnih kot levih, prišla so jajca za pirhe za Veliko noč, orožja pa nič več.
Govoric in ugibanj je preostajalo med vojaki in domačini. Tisti, ki so imeli domačije tik ob meji so vedeli povedati, da na oni strani vozijo proč domačine. Pa vojake menda tudi. Že od torka po cvetni nedelji niso videli na oni strani žive duše. Če so skriti ali so se umaknili pa nihče ni vedel.
V sredo so na višje povelje umaknili od meje tudi vse jugoslovanske graničarje. Pa se tudi sedaj nihče od domačinov ni upal čez mejo, ne čez dan ne ponoči. Samo od daleč so kukali.
Napetost med ljudmi na meji je rastla. Nekateri so se preselili za vsak slučaj k sorodnikom ali znancem bolj daleč od meje. Drugi so pustili košare neposajenega krompirja na njivi in odšli samo s tem kar so imeli na sebi. Neka ženska je pustila kruh v peči in pritekla vsa zasopla mimo Rupe. Še ustaviti se ni imela časa:" Prej kot bo noč bo počilo", je zasopla govorila in tekla naprej. Od Brenčiča so prinesli v Rupo v zaklonišče dva jerbasa klobas in druge mesnine. Da bo bolj na varnem so rekli.
V četrtek so že dopoldne začeli streljati s kanonom iz Zaplane proti Italiji. V Rupi so vsako granato dobro slišali, kako je vršala visoko v zraku proti Medvedjemu brdu. Kje so se granate razletele pa niso slišali. Do srede popoldneva so streljali.
Vojaki so pri vsaki hiši vzeli voz in par volov. Na voz so nakladali orožje, municijo, vojaške obleke, živež... Ves dan so se vozovi z volovsko hitrostjo pomikali po stari cesti proti Vrhniki. Iz Gradišča pa so vozili po vojaški cesti na Staro Vrhniko. Če se je komu zazdel voz pretežak je zavalil na tla zaboj municije. Polno jo je ležalo ob poti.
Ko se je v četrtek delal mrak, ni bilo ne na Petkovcu ne na Gradišču nobenega vojaka več.
Francelj je dal vojaku, ki je zapregel vole v njihov voz dva stotaka. Če bo kje izpregel in vse pustil naj sporoči, v katerem kraju je voz in vole pustil. Čez morje z voli ne bodo šli.
Strašno praznino so vsi v Rupi občutili tisti večer. Tako tesno, da so pozabili, da je veliki četrtek. Nihče ni šel v cerkev tisti večer. Ždeli so doma kot piščanci, ki jim je orel odnesel pravkar mater kokljo, ki jih je do sedaj grela in varovala.
Na severno stran proti Gradošču je žarelo nebo. Ni bila večerna zarja, je bilo že čisto tema. Morda so vojaki zakurili tiste barake, kjer so živeli do zdaj. To se bo videlo jutri. Tisti večer se nihče ni upal pogledat, kaj se tam godi. Drugi dan pa se je takoj razneslo;" Tam na Gradišču je zgorela ena baraka". Tam kjer so imeli skladišče so pa vse pustili in šli. Le kar je šlo v vojaški nahrbtnik so odnesli. Na vozeh pa odpeljali samo orožje in municijo. Hrane pa toliko, kolikor je bilo vozov na razpolago.
Namesto v cerkev je vse delo na Gradišče. Pričeli so vdirati v barake in jemati kar je kdo zmogel nesti. Ženska, ki je bila drobna in suha je nekje dobila moč, da je na hrbtu odnesla polno vrečo moke. Sladkor se je usipal iz razparanih vreč. Polovico so si ženske nametale v predpasnike, drugo pa se je razstreslo po tleh.
Močan moški je pravkar razbil vrata v barako, kamor še nihče ni prišel. Vstopil je zmagoslavno, se obrnil in z raztegnjenimi rokami zavpil:" To je vse moje". Brž so se za njim pririnili drugi, tako na hitro, da so ga prevrnili v znak. Preko njega so navalili na vse kar je bilo tam. Pol v malhe pol po tleh. Prepečenec, slanina, paprika, mast, riž, konzerve...
Otroci dovolj odrasli za pastirje so nosili po rokah ročne granate. Metali so jih v dolino, kot bi bil krompir.
Hvala Bogu, da jih niso znali odpreti. Nekje so staknili strojnico in že namerili, da bodo streljali. K sreči je prišel mimo starejši možak, ki je nesel kiblo masti. Pobral jim je oba sržerja, ki so jih imeli, vsakemu pa še eno klofuto pripeljal. Seržerje je potem zagnal med robidovje. Saj tisti čas so se angeli varuhi malo oddahnili. Saj so imeli dnevno in nočno službo, da se ni radovednim otrokom kaj pripetilo. V soboto so bile barake že prazne. Ljudje so se spravili nad okna in vrata. S kamni in kosi železa, kar je kdo dobil so ruvali in razbijali. Kdo bi šel domov po boljše orodje, ko ti med tem drugi že vse kar je boljšega odtrgajo in odnesejo.
Ruparski Francelj je šel v soboto od maše grede čez Gradišče domov. Da bi videl kaj se godi. Videl je vse razbito. Spodaj v dolini pa je bil lep parizar. Nekdo ga je pahnil s poti. Zdrčal je v dolino, pa je ostal cel. To je Francelj od daleč vedel.
Enega so nam vzeli, morda dobimo drugega. Še pred južino sta s Petrom napregla par volov in šla voz iskat. S parom volov sta ga lahko zvlekla praznega navkreber in ga odpeljala po vojaški cesti domov.
V soboto domov so iz cerkve grede ruparski tudi povedali ljudem, da je pri njih v zadnji sobi polno vojaške obleke. NI več nova, cela pa. Do južine so ljudje že zvedeli od drugih in odnesli vse. Samo par opank in takih oblek, ki jih nosijo bosanski pastirji se ni nihče dotaknil. Morda so se bali, da so polne uši.
Nace jih je spravil skupaj in odnesel na ispo. Prašal bo v Ljubljani v etnografski muzej, če jih hočejo.
Po južini so prišli Brenčičevi po oba jerbasa mesnine. Odprli so pokrov v kambri in Francelj je stopil v zaklonišče. Podal je ven oba jerbasa. Kar je bilo salam in klobas je bilo vse načeto. Maček se je pod kuhinjo splazil v zaklonišče in povsod zasadil svoje zobe. Pojedel ni skoraj nič, škode je pa le naredil, da je bilo ruparskim nerodno. Ker je bilo odprto so tudi nekaj svojih stvari pobrali ven.
Popoldne so šli vsi ruparski k vstajenju. Procesija je bila zelo kratka. Bila pa je. Iz oddaljenega Gradišča se je slišalo razbijanje. Ko so vsa okna in vrata sneli so se ljudje spravili nad stene. Trgali so deske celo iz streh.
Francelj in Nace sta pozno zvečer zakopala zaboje razne municije. Že prej sta jo znesla v napol podrto bajto, ki je včasih samo za kovačijo služila. Živel pa že trideset let nihče ni več notri.
Slamnata streha je bila še dobra. Zato sta municijo zakopala v nekdanjem hlevu. Na vrh pa sta nametala raznih smeti, da ni izgledalo pravkar prekopano. Gotovo bedo Italijani tudi municijo iskali. Edino puško, ki sta jo našla sta v cementne vreče zavito obesila na košato jelko nad studencem.
Na veliko nedeljo je bil Nace povebljen na kosilo v župnišče. Ko so še sedeli pri mizi, sta prišla iz Zavratca dva financarja. To sta bila prva oborožena Italijana, ki sta prišla v Rovte. Naravnost v farovž so jima ljudje pokazali.
Župnik je italijansko znal, Sivcov Jože in Nace pa sta poskušala svoje znanje latinščine uporabljati za pogovor v italijanščini.
V ponedeljek ko so sedeli v gostilni pri Zavčanu so zvedeli, da je v Logatcu vse polno italijanskih vojakov že od sobote.
"Ne bodo dobili tudi tiste municije ne, ki je nakopičena kar na prostem na vrh Pečovja", sta sklenila Nace in Francelj. Odšla sta bolj zgodaj od Zavčana. Na hitro sta se preoblekla in šla spravljat v kraj municijo.
Bilo je vse polno bacaških min, vse brez vžigalnikov. Znosila sta vse zaboje v bližnji na pol dodelan bunker. Vrh zabojev sta nametala suhih smrekovih vej. Tudi pred vhod sta nakopičila suhih vej. Preden sta odšla sta tiste veje pred bunkerjem zakurila.
Proti jutru se je slišalo kako mine pokajo ena za drugo.
Ko se je dobro naredil dan pa se je razlilo po Petkovcu italijanskih vojakov, kot bi jih hudournik prinesel.
Po prvih hišah so že začeli stikati za vojaškim materijalom, posebno so iskali odeje in šotorska krila. S strahom so se ozirali proti Pečovjem kjer je vsake toliko počilo. "Serba, serba, " so se spraševali. "Si,si," so jim ljudje odgovarjali, ker več niso znali. Tisti dan je bilo hišnih preiskav že sredi dopoldneva konec. Na vrh Pečovja pa si nobeden ni upal.
Šele v četrtek, ko ni več pokalo, so se okorajžili in prišli na Petkovec. Po hišah so iskali vojaški materijal, po šupah pa kurjih jajc. Vse kar so ljudje z Gradišča prinesli in je imelo kakšen vojaški znak so zmetali na kup. Celo okna in vrata barak so prepoznali.
Kjer so videli vole v hlevu so jih zapregli v prvi prazni voz. Gospodar je moral peljati tisto robo na komando v Rovte. Tam so prazne vozove vrnili lastnikom in jim tudi vožnjo plačali.
Popoldne je prišel mlad fant z kolesom iz Dolenjskega. Povedal je kam naj gredo po vole in po voz. Dobro so ga pogostili.
Francelj je že v petek navsezgodaj odšel s kolesom na Dolensko. V soboto popoldne je pripeljal voz in vole domov. Nihče ga ni na poti ustavljal. Vola sta bila od vseh pobožana. Suho deteljo so jima postregli.
Ker italijani v gozd niso šli je Nace v Pečovju brez skrbi jemal dinamit iz bacaških min. Našel jih je cel zaboj, ki sta ga v ponedeljek prezrla. Bili so tako lepi bleščeči medeninasti valji pedin pol visoki.
Ko je vse očistil, jih je odnesel v cerkev. Rože na oltarju je pobral iz steklenih vaz in jih položil v te, ki so se lepo bleščale. To je bilo pred tretjo nedeljo. Tisto nedeljo je vsako leto na Petkovcu maša ob desetih. Tudi nekaj italijanskih vojakov je prišlo k maši. Potem so pa čez teden odnesli tiste vaze kot robo militare.
Meja med Nemci in Italijani, ki so Slovenijo zasedli, je bila med Rovtami in Žirmi. Od prejšnje italijanske meje se je nova meja odcepila pod Vrsnikom. Ravne in Opale so ostale na italijanski strani. Goropeke pa že na nemški. Naprej je šla meja spodaj pod Vrhom in zadaj za Lavrovcem. Oba kraja sta bila pod Italijo. Prav tako Šentjošt. Lučine in nekaj Šentjoške fare pa so zasedli Nemci.
V Rovtah niso bilo posebno zadovoljni, da so padli pod Italijo. Nekaj občinskih mož z županom vred je šlo na nemško komando v Žiri. Prosili so Nemce, naj pridejo gor in zasedejo še Rovte. Rajši bi bili pod Nemci, kot pod Italijani. Pa še kruha ni sedaj odkar so v Rovtah Italijani. Prej sta vozila kruh v Rovte dva žirovska peka vsak dan. Svoje pekarne pa Rovte nimajo.
Možje so mislili, da so prav taki Nemci, kot tedaj za časa Avstrije. Spominjali so se kakšen red je bil tedaj. Kar so pridelali so dobro prodali v Trst in tam tudi poceni kupili.
Župan je kar naprej jemal čik iz ust in pluval po tleh. Morda je prav s tem dosegel, da Nemci Rovt niso zasedli.
Župan je bil po kmečko pameten mož. Bil je proti Srbom, pa vseeno župan ves čas do druge vojne. V mladih letih je bil par let v Ameriki. Tako je tudi Angleže od blizu videl in vedno zatrjeval v nedeljo pred cerkvijo:" Anglija je sama kramarija, Francija gleda samo kaj bi drugim odžrla. Lah je čenča. Eno govori, drugo dela. Nemec, to je kaj. Saj že ime pove".
Ruparska mati so se že pred tretjo nedeljo po veliki noči vrnili na Petkovec. Več vojne so videli in doživeli ker so šli na Štajersko, kot če bi ostali doma. Preko njih so švigale nemške "štuke", ki so razbijale postajo v Zidanem mostu.
Najbolj si je želela domov zaradi postelje. Tam na Štajerskem je imela navadno plevnico, ki se je ni mogla privaditi. Še manj pa teta Neža.
Dobrih štirinajst dni je še bila. Vstajala je vsak dan, k maši pa ni več mogla. Tudi lahko delo jo je že utrudilo.
Nace je odšel konec aprila v Ljubljano. Spet se je pričela šola. Zanj samo do srede maja, potem pa priprava na veliko maturo. Ob nedeljah je vedno prihajal domov. Z vlakom do Vrhnike, ker je bil borobniški most delno razbit. Potem pa peš čez Koren in Mizni dol. Dve uri hoda, v nedeljo popoldne pa spet isto pot nazaj. Taka dolga pot za mlade noge nič ne pomeni.
Zdaj ko je bila pomlad je vselej spotoma tam pred Jamnikom natrgal šopek Blagajevih volčinov. Edini kraj, kjer v Sloveniji rastejo. Dišijo pa še lepše kot šmarnice. Zato jih je katera od sester vedno dala v vazo na sredi mize.
Ko je odhajal od doma drugo nedeljo so ga mati z vrha stopnic še enkrat poklicali. Slišali so, da odhaja.
Nace je pustil aktovko na stopnicah in šel v gornjo kuhinjo k materi. Na postelji so sedeli ko je vstopil. "Sem mislila, da se še nisva poslovila, pa me morda spomin zapušča".
"Sva se že mati, pa se lahko še enkrat", je rekel Nace in dalj časa kot navadno zadrževal materino roko v svoji.
Drugi dan pa je dobil telegram:" mati umrli, prinesi družinski venec".
Vsa družina se je zbrala k pogrebu. Štefan in Angelca sta zadnja prišla s Štajerskega. Čez novo mejo pri Zalogu so ljudi spuščali čez mejo brez posebnega dovoljenja. Vlak pa je vedno imel zamudo.
Pravkar so vzeli mater z odra, da jih bodo v krsto zaprli, ko so zaslišali Angelčin jok.
Ivanka ni prišla. Ostala je v Trbovljah. Usmiljenke so imele take predpise, da niso puščali sester domov tudi za take prilike ne.
Janez v dalnji Argentini pa je zvedel za materino smrt šele tri leta kasneje. Bratranec Meted je dobil v Rosarijo pismo od doma. Po rdečem križu je prišlo. Notri je bila tudi ta novica.
"Ko bi še živela, kako lepše bi bilo", je rekla Rezka na sedmini. "Saj ni treba, da bi delali, da bi kaj pomagali. Samo da bi bili."
Z materno smrtjo se prične družina razvezovati. Mati je pač, ki družino greje. Mati je luč, ki družini sveti. Mati je vez, ki jo skupaj drži,
Tisti čas pred košnjo se je oženil Gašparjev Francelj. Vzel je sestro Andrejevo, ki je Mickin mož. Mati niso radi poslušali, kadar so se v Rupi pogovarjali o tej poroki. Francelj je bil bratranec in hišni prijatelj. Vsi bodo na svatbo povabljeni, ne samo en par.
Petkovska dekleta so že v četrtek zvečer pletle vence v hiši pri Gašparju. Fantje so nanesli tisovih vej, rezali proč drobne vejice in jih dekletom podajali, da niso bili samo za napoto. Treba je dveh vencev spletenih na obroč, potem pa dolgih vencev. Z njimi ovijejo napis na mlaju, ki pozdravlja ženina, nevesto in svate. Pa še od napisa do tal mora biti vse z venci ovito.
V soboto dopoldne so petkovski fantje postavljali mlaje. Ruparski Francelj, ki je bil za druga je od doma prinesel dve slovenski zastavi. Predno so mlaje dvignili je že bila tam italijanska patrola. Barve na zastavah jim niso bile všeč. Morale bi biti zelena, bela rdeča. "Kdo pa vašo zastavo ima", je ugovarjal Francelj. Razumeli tako ali tako niso nič. Samo njegove osebne podatke so zahtevali.
Mlaje so postavili kar brez zastav. Trakovi na vencih pa so bili beli, plavi in rdeči. Saj vojaki niso vedeli kakšne barve ima slovenska zastava. Vedeli so samo za svojo.
Popoldne so fantje iz Ložanske doline pripeljali nevestino balo. Vriskali so, Šoštarjevega Janeza so imeli na vozu, da se je glas harmonike razlegal z voza daleč naokrog. Nevestin brat se je petkovskim dekletom zameril brž ko so balo pripeljali do Gašparja.
"Stavim, da take bale kot jo ima naša od vas nobena nebo imela."
Razložili so balo hitro, ker so pomagali tudi petkovski fantje. Mize so bile polne jedi za vse. Godec je raztegnil svoj meh in so plesali dolgo v noč. Nevesta je bila iz zaplaninske fare, kjer ples ni bil greh. "Če se oni lahko vrte, se lahko tudi mi", so odločili petkovski fantje in dekleta.
Poroka je bila v ponedeljek dopoldne v petkovski cerkvi. Ohcet pa pri Gašparju. Z južino se je pričelo, nehalo pa šele v torek dopoldne.
Ruparski na ohcet niso šli. Žalovali so za materjo. Samo Francelj je bil. ki je že prej obljubil, da bo za druga. Je bilo pozno, da bi iskali koga drugega.
V sredo po poroki pa je bil klican k karabinerjem v Rovte. Ugovarjal je, pa tolmač ni dobesedno prevedel italijanom, kar je Francelj rekel. Če bi, bi verjetno dobila klofuto oba. Brigadir je bil na glasu, da je rad delil zaslužene in nezaslužene klofute. Tolmač je to vedel. Zato je tolmačil tako, da je bil Francelj samo okregan. V knjigo pa so zapisali.
Od kranjske deželne elektrarne so z dovoljenjem novih oblasti pobrali ves dalnovod iz Gradišč do Petkovca. Hišica za transformator pa je zginila že prej. Tudi nekaj bakrenih žic je bilo pobranih. Upanje, ki ga je imel ruparski Francelj, da bo po tistem dalnovodu prišla elektrika na Petkovec je zaenkrat propadlo.
Barake, ki so stale pod Krivico so neko noč zgorele. Tako se Italijani sprva niso na Petkovcu naselili. Samo v patrole so hodili. Kadar je petelin na dvorišču kriknil in so se vse kokoši na mah poskrili, je že ves Petkovec vedel, da se bliža laška patrulja.
Saj je s kraja vedno izginila kakšna kokoš. Če so domači videli vojaka, ki jo je zgravil, jo je tako spretno skril v svoje široke hlače, da je podoficir, ki je patruljo vodil ni našel. Upravičeni pritožbi je sledila:" naši vojaki ne kradejo."
Tudi jajc na gnezdih niso pustili. Če se je preplašena koklja skrila, so ji vsa jajca pobrali. Francelj je na narobe povezjeno kad položil klopotce, ker se je ena od kokelj skujala. Tudi tisti so zginili v laške žepe. Ko so se ustavili v Brinju za pol ure, so zakurili in kuhali. Ruparski so iz dvorišča videli, kako so metali kuhane klopotce v grmovje.
Pomladi predno je trava visoko zrastla so ruparski že populili vse tiste železne palice in razpredeno bodečo žico. Vse so zvlekli v bližnje grmovje, da ne bi pri košnji delalo napote. Tudi z njiv so vse spravili v kraj predno so pričeli oranje.Tisti beton, ki naj bi železne palice pokonci držal, pod lemežem razpustil. Na njivi, pravkar zorani, so bile med rjavo zemljo sive lise.
Sredi poletja so se Italijani naselili tudi na Petkovcu. V Rupi, pri Brenčiču, pri Petrovču, pri Novaku, povsod so jih potaknili nekaj.
Najprej so pobrali vse tiste železne palice in bodečo žico od preprek. Vse tisto kar so ljudje sami poruvali ni znesli do bližnjega grmovja, da bi jih pri košnji in oranju ne nadlegovalo. Ko je bilo vse tisto pobrano, pa so začeli raztreljevati bunkarje.
Skrbno so zbirali koščke železja med zdrobljenim betonom. Daljše kose so naravnali in potem odvažali v Rovte. Od tam pa s tovornjakom v Postojno. Z istimi tovornjaki so tudi prevažali iz Postojne živež in vse drugo, kar je vojakom potrebno.
Za živež iz Rovt na Petkovec in za železje, ki so ga nabrali, pa so vedno napregli tisti par volov ali konj, ki so bili bolj blizu. Vožnje so vse zapisali in potem lastnikom uprege plačali od ure.
Kakor hitro so jabolka in hruške pokazale kakšna bo njihova oblika, so že začeli klatiti sadje in kuhati kompot. V Rupi so navezali na poškropleno drevje tablice, da je sadje strupeno, ker je bilo pravkar poškropljeno. Pa še tistega:"paricoli di morte", še malo tako se niso bali kot Srbov pomladi.
Nadlegovali so tudi dekleta in žene. Kjer so plele na njivah, tam so na robu njive ali pa še bliže posedale izmišlene patrulje. Če je kateri veter krilo malo višje dvignil, so bili že s tem zadovoljni. Sile pa zaenkrat niso delali.
Ko je pričelo sadje bolj dozorevati, so hodili v Rupo sadje krast tudi vojaki, ki jih je bilo na Gradišču vse polno. V gornji dolini nad hlevom, kjer se od hiše ni videlo, so odnesli vse, kar se je dalo otresti od tal. Še tepke so klatili, pa jih potem pustili tam ležati.
Francelj se je jezil ko so ustavili tovornjak prav pod jablano na koncu kašče in začeli jabolka obirati. Pobral je napol zrel kostanj in ga vrgel proti vojakom. Zbil je enemu alpinski klobuček z glave.
Takoj so ga kot zločinca naložili na tovornjak in odpeljali do Zavčana, kjer so imeli komando. Nace je šel zanj posredovat. Od karabinerjev v Zajelah pa je bil samo oklofutan. Poslušali ga niso.
Francelj je prišel pred vojaško sodišče in bil obsojen na tri mesece zapora. Prestajal ga je na Reki.
Koncem avgusta je nekega dne prijokala domov Angelca. S Štajerske je prišla, pobegnila je. Prejšnji večer je prišel povedat poštar iz Loke, da bodo drugo jutro prišli nemci in posestvo zaplenili. Poštar je bil fant domačin, ki je prejšnje čase večkrat hodil na Lokavec vasovat, kadar je bila katera od ruparskih deklet gori.
Bil je za Hitlerja navdušen že prej. Zbiral je zanje podatke o ljudeh. Zato so mu dali boljšo službo, kot jo je imel prej, ko so Nemci Štajersko zasedli. Pa je vseeno prišel povedat, kaj se bo zgodilo.
Angelca in Štefan sta vso boljšo obleko in kar je bilo boljšega živeža odnesla k najbolj skritemu in zaneslivemu sosedu. Angelca je ostala kar tam čez noč. Drugo jutro pa je navsezgodaj odšla na vlak in se odpeljala v Rupo.
Štefan je Nemce počakal. Z nastavljenim revolverjem so ga prisilili, da je posestvo prostovoljno podaril nemški državi. Vzel je s seboj lahko samo napol prazen nahrbtnik. Odpeljali so ga na zbirališče v Rajhenburg. Tam se je v par dneh taborišča naveličal in pobegnil, ker ni bilo preveč zastraženo. Prišel je domov teden pozneje kot Angelca.
Peter je skušal iti že naslednji teden čez mejo pri Litiji in tam na vlak do Loke. Pa so ga Nemci ujeli in imeli zaprtega en dan. Potem so ga postavili na mejo in izročili Italijanom. Ti pa so mu rekli da je prost in lahko gre kamor hoče. Italijani so se tisto prvo poletje hoteli izkazati, da imajo dosti več srca do nesrečnih Slovencev. Nikogar niso poslali nazaj, če je pribežal preko meje. Zatočišče si je moral iskati pri sorodnikih. Živilske karte pa so dali vsem.
Dober teden za Petrom je poskusil srečo Nace, da bi prišel do Lokavca. Meje ni poznal, poznal pa je kraje, saj se je med počitnicami večkrat vozil po cesti, ki gre čez Bognšperk v Litijo.
Do Stične se je peljal z vlakom. Nato pa peš čez hribe proti Litiji. Pri Kovaču pod Leskovco je vprašal kje je meja. Povedali so mu, da je že na nemški strani. Rekli so mu po kateri poti naj gre naprej. Medtem ko se je pogovarjal je videl malega fanta iz kovačije teči v tisto smer.
"Če ne gre obvestit Nemcev", je dvomil Nace. Poslovil se je in šel do bližnjega grmovja po isti poti, nato pa je smer zamenjal.
Po vseh samotnih hišah so od tu naprej visele nemške zastave s klukastim križem. Ni mogel vedeti kdo jo je obesil iz navdušenja in kdo iz strahu. Ustavil se ni pri nobeni hiši več.
V Litiji so še vedno menjavali dinarje za marke. Nace je hotel svoje lire zamenjati že pri tem kovaču. Pa so mu rekli, da nimajo še mark. Italijani so z zamenjavo denarja bolj pohiteli kot Nemci. Saj so itak vse ozemlje, ki so ga zasedli spremenili v "provinzia Lubiana". Nace je šel v Litiji na urad, če bi mu lahko zamenjali lire za marke. Tiste lire so romale po vseh bližnih pisarnah. Šle so od mize do mize. Vsi so se norčevali iz Musolinijevega denarja, potem pa so mu dali lire nazaj.
Ni mu kazalo drugega kot iti peš do Trbovelj, če je morda še tam sestra Ivanka. Ves ožuljen in oznojen je že ponoči prišel v Trbovlje in res našel sestro v bolnici Bratovske skladnice. Tam se je okopal, najedel in do jutra prespal. Zjutraj je šel naprej. Ivanka mu je ponujala denar za vlak. Pa so ljudje, ki so v bolnico prihajali že zgodaj zjutraj povedali, da v Zidanem mostu Nemci vse potnike kontrolirajo.
Ivanka je za materino smrt že vedela, tega da so jim zaplenili posestvo pa še ne. Tudi sama se je pritoževala kako zlobnega šefa ima, nekje iz Prusije. Nobene reči mu sestre ne znajo narediti prav.
V Trbovljah se že ni videlo več tistega navdušenja za Nemce kot aprila in maja. Nemške zastave so bile redke. Pa še tiste precej raztrgane. Odkar so Nemci udari na Ruse, so trboveljski rudarji potegnili z Rusi. Zanje je bil sedaj velik in svetel samo Stalin.
Nace je šel po hribih zadah za Hrastnikom in prišel v dolino reke Savinje malo pred Rimskimi toplicami. Srečno je prišel čez zastraženi most in na Lokavec. Tam si je nabasal nahrbtnik in še pred večerom odšel. Prespal je na samotnem kozolcu nad Loko.
Zjutraj ko so si Nemci še meli oči od prestane noči je šel čez Savo skozi Radeče. Vojak na mostu mu je še dobro jutro voščil, ker je bil prvi, ki je zjutraj prišel čezenj.
Čez hribe jo je potem mahnil, da je v mirensko dolino prišel šele v Mirni. Italijanski vojaki so ga gledali, rekli pa niso nič. Tam v tistih krajih daleč od laške meje niso ljudje še nič znali po italijansko. Nace pa tudi ni čutil potrebe, da bi svoje znanje italijanščine razkazoval. Sedel je na vlak in se odpeljal proti Ljubljani.
V Rupi so tisto poletje z večjo lahkoto opravljali vsa polska dela. Bili so vsi doma, pa še reška Štefka je bila stalno v Rupi. Bolj zato, da se je njeno deklištvo prebujalo med dekleti, ki so bile še tete povrhu. Cveta in Minka sta bili doma itak samo ob počitnicah. V Rupi je bila med dekleti vse leto.
Sicer pa je bil vedno kdo od reških v Rupi. Vinko še kot otrok predno je začel hoditi v šolo. Mama je hotela naj bo tam, da se bo naučil prav govoriti, ker je brat Ivan malo jeclav.
Tudi Ivan je bil v Rupi predno je šel v gimnazijo. V Rovtah je bila tedaj petrazredna šola, v Žibršah pa samo dvorazredna. Tudi Vinko, Cveta in Minka so šli v ljubljanske šole z spričevali rovtarske šole. Vinko in Cveta sta bila v Rupi, Minka pa pri teti Franci na mlekarni.
Petkovčani so morali tisto leto prijaviti, kar so pridelali: pšenice, ovsa, krompirja. Bilo jim je odmirjeno koliko lahko obdrže doma. Za vsakega člana družine na leto dvesto kilogramov žita in šesto kilogramov krompirja. Iz hleva so morali dati na vsakih deset goved enega, prašiča so pa samo dva smeli zaklati doma. Tisto leto je več prašičev odšlo v klobase popolnoma brez cviljenja.
Za ječmen, ajdo, fižol, repo, ni bilo obvezne oddaje.
Za vso prehrano tam, kjer so imeli zasedeno Italijani, je skrbel PREVOD. Imel je kontrolo nad vsem, kar se je v ljubljanski pokrajini pridelalo in koliko so morali pripeljati od drugod. Olja, sladkorja, soli, petroleja in koruzne moke.
Vsi prebivalci so vsak na svoji občini dobili živilske karte. V trgovini so vselej odščipnili en košček karte za mast, za moko. za sladkor, itd... Kar je kdo kupil. V gostilni pa toliko, kolikor je kdo pojedel. Da le karte ni zmankalo pred koncem meseca. Da je ni koncem meseca nič ostalo, zato so pa ljudje sami poskrbeli.
Tudi cigareti so bili na karte. Ker so dobili karte za cigarete tudi taki, ki niso kadili, ali pa imeli številko enajst pod nosom, za cigarete ni bilo pomankanje. Vina pa je bilo dosti še tudi ko je šla vojna proti koncu, in se ne krompirja, ne korenja, ne repe ni dobilo več. Čebula je dostikrat prišla za dojenčke, mleko za stare ljudi pa ne.
Kontrola je bila bolj površna. Na PREVOD-u so zaposlili take, ki so pribežali čez mejo na italijansko stran. Znali so pisati na stroj, znali so dodajati aktom številke, da se noben uradni papir ni izgubil, živež pa.
Koliko hektarjev krompirja in pšenice je kdo posejal in koliko se lahko na hektar pridela je obveljalo, kar je rekel kmet. Tako tudi koliko litrov mleka da krava in koliko časa je treba da iz teleta zraste govedo.
Ljudje pa so imeli vsi prste k sebi obrnjene:
Med sosedami od maše gredein med možmi pod lipo se je govorilo: "Take so naše krave, kot sloni. Še pol leta po teletu da petnajst litrov mleka na dan."
"Pšenico od lanskega leta smo zasuli z novo, več kot pol pregradi je še bilo notri."
"Prašiči so bili pomladanski čez dvesto kilogramov, ko smo klali. Pol masti, pol mesa."
"Kokoši že od svete Neže naprej vsak dan znesejo."
Ko je prišel popisovat pridelke uradnik od PREVOD-a pa se je govorilo:
"Seno je bilo zanič, ker je vsak dan deževalo. Krave so suhe, da bi jim lahko klobuk na kolk obesil. Morali smo prvo pšenico napolzeleno požeti in na hitro na peči posušiti, da je bilo kaj nesti v mlin. Prašičev je polovico podavila rdečica. Živinozdravnik je prišel cepit, pa žal prepozno. Če nam vzamete tadva, ki sta ostala boste morali dajati karte za mast in olje. Kokoši je pa več kot polovico odnesel lisjak."
Ob sobotah in nedeljah so sedaj prihajali turisti tudi na Petkovec. Prej so hodili samo na Gorenjsko. Tja s polnim nahrbtnikom, nazaj pa s praznim. Na Petkovec pa so prihajali s praznimi in s kolikor toliko polnimi odhajali na večer v Logatec ali na Vrhniko. Dobili so maslo, masti, klobas, kos slanine pa tudi vrečko moke. Petkovčani so rajši zamenjavali za blago, nogavice, čevlje, orodje. Šele nazadnje so dali tudi za denar. Niso nastavljali ne zviševali cene. Turisti so jim sami ponujali, da so le svoje nahrbtnike napolnili.
Zdaj za Vrhničane in Logatčane Petkovčan in Rovtar nista bila zarukan hribovc. Ne samo prijazni, kar žlahta so hoteli biti.
Črna borza ni bila iznajdena na Petkovcu. Kdo nebi prodal živeža, če so mu ponujali zanj obleko ali orodje, ki se ga za denar v trgovini niti dobilo ni. Pa še v trgovino ni bilo treba hoditi. Sami so ti prinesli na dom. Toliko pa je vsak vedel, koliko sme zamenjat, da nebo družina lačna.
Kadar so dajali živino na PREVOD ni iz ruparskega hleva odšlo naravnost v mesarijo nobeno živinče. Obvezna oddaja je bila po teži, ne pa če je govedo za raztavo ali za strašilo. Vedno je bil kdo, da je oddal svojo kuštravo žival na PREVOD iz ruparskega hleva pa odpeljal bolj zdravo in bolj mlado žival. Da se je le teža ujemala.
Prihajali pa so na kmete tudi taki, ki so dopovedovali kmetom, kakšen raj bomo imeli, ko bo vojne konec, če bodo ljudje hoteli sodelovati z OF, ki ta raj garantira.
V Rupo so začeli prihajati tudi taki, ki niso polnili nahrbtnikov pa tudi politične propagande ne delali. Prihajali so ljudje, ki so si samo zaželeli ven iz mestne zatohlosti, zdaj ko Grintavec in Triglav nista bila dostopna. Rovtarski hribi niso visoki kot gorenjski. Hribi pa so. V Rupo je največ zahajal Rajko Ložar, ravnatelj etnografskega muzeja. Zbiral je stare sejalnice, pohare, in sploh iz slame pleteno posodo.
V Rupi se je tako udomačil, da je v Rupi kar za stalno živela njegova zaročenka, ki je pribežala od nemške strani in bila brez službe. Odslej je Ložar prihajal vsako nedeljo in še kakšnega prijatelja je pripeljal s seboj. Največkrat je prišel z njim kipar Gorše. Nace je obema v Ljubljani vračal obiske. Ložarju v muzeju, Goršetu pa v ataljeju zadaj za protestantsko cerkvijo. Vse tiste opanke in pastirske obleke iz bosanskih in albanskih hribov je počasi znesel v etnografski muzej.
Iz ljubljanskih samostanov so hodili patri pridigat v Rovte. Do solz so znali ganiti pobožne ženice in po pridigi omenili, da v samostanu v Ljubljani nimajo nič zabele. Ganjene ženske so jim vedno dosti nanesle. Čez dva dni so tudi na škofiji vedeli koliko štruc masla in koliko plečet so prinesli patri iz Rovt.
Nace je ob sobotah in nedeljah vedno hodil domov. Do Logatca s kolesom, potem pa kolo na vlak, on pa z vlakom v Ljubljano. Zdaj ni bilo treba gledati na vsako liro. Denarja je bilo pri hiši dosti. Kar je kmet pridelal se je vse podražilo, vlak pa ne.
Pripeljal je iz petkovske cerkve harmonij domov in se s pomočjo "šole za harmonij" učil igrati. Tako je bil harmonij bolj na suhem. Njemu pa ni bilo treba zahajati v mrzlo cerkev.
Med laškimi vojaki, ki so se naselili na Petkovcu je bil tudi stotnik, ki je bil v civilu profesor glazbe v Bariju. Odslej je bil v Rupi skoraj vsak večer glazbeni. Italijan je gladko zaigral vsako pesem iz slovenske pesmarice. Ruparska dekleta pa so jih zapele. Pripeljal je tudi vojake, da so pred hišo ali v veži peli južnaške popevke. Vsake toliko je tudi prišel neki narednik, ki je igral na klarinet. Potem sta igrala s profesorjem vse tiste kompozicije evropskih klasikov, ki jih je bila Nacetova "šola za harmonij".
Ob takem izmenjavanjem slovenske in italijanske pesmi se je pozno jeseni vrnil iz zapora Francelj. Nace je brž stotniku povedal zakaj je moral biti v ječi. "Škoda" je rekel "moj svak je povelnik vsega vojaštva med Postojno in Ljubljano. Samo besedo bi rekli pa bi bil takoj zunaj."
Štirinajst dni potem ko je prišel Francelj domov,so slovenski partizani prvič napadli Italijane pri Pudobu v Loški dolini.
Sredi noči po napadu so laški vojaki ruparsko hišo zastražili krog in krog. Tudi znotraj v hiši je na vsaki tretji stopnici sedel vojak z nabito puško in stražil svoje oficirje, ki so pod ruparsko streho spali.
Drugi dan so se vsi italijanski vojaki iz Petkovca preselili v Rovte. Tam so obdani vse okrog in okrog z bodečo žico.Pred bodečo žico pa so tudi krog in krog napeljali luč, na vsakih pet metrov eno žarnico. Nevarnosti za letalske napade tedaj še ni bilo. Saj so dva meseca pozneje ogradili in osvetlili tudi Ljubljano.
Bilo je tedaj v Rovtah toliko laških vojakov, da sta prišla vsaj po dva na vsakega prebivalca. Celo karabinjerji, ki so samostojno stanovali pri Jakobu v Zajelah, so zdaj prišli na varno za bodečo žico.
Kmalu je zapadel sneg. Od tedaj niso hodili vojaki v dnevne patrole po vaseh okrog Rovt. Ob šesti uri zvečer so prehode zaprli. Nihče, ne vojak, ne domačin ni smel po tisti uri ne ven ne noter. Podnevi so varovali samo pot iz Rovt v Logatec. V tistih ridah med Cestami in Židovnikom bi jih lahko vsak pastir močno zastrašil z eno samo puško, potem pa izginil. V kateri kotanji, v kateri rupi naj ga iščejo, ko se pa rupe skupaj drže. Kjer ni gostih smrek je pa robidovna še bolj gosta.
V Rupi so se že pred božičem sestali vsi petkovski gospodarji. Francelj je pripeljal iz Ljubljane inženirja kranjskih deželnih elektraren. Vsi so bili odločni naj Petkovec dobi elektriko, ne da bi čakali na boljše in mirnejše čase. Denar pa so petkovski gospodarji tedaj imeli.
Domenili so se da bodo petkovčani dali drogove in žico za glavni vod od Celerij, do Brenčičeve njive pod Jelovškovim gričem. Družba bo dala delavcev, da drogove postavijo in žico napeljejo. Ko bosta vsaj dve hiši imeli vse pripravljeno za priključek pa bodo spustili tok v glavni vod. Od glavnega voda do svoje hiše je moral za vse poskrbeti gospodar sam na svoje stroške.
V Rovtah je začasno prebival elektromonter Strlič. Pribežal je pred Nemci iz Žirov in napeljeval luč po rovtarskih hišah, kjer luči do sedaj še niso imeli. Ta bi prevzel takoj delo po vseh petkovskih hišah, kjer ga bodo prosili.
Ko je ravno pričel z notranjo napeljavo v Rupi, je prišel ves hud iz Logatca elektromonter Oblak. Petkovec spada pod logaško okolje. Tako delo lahko prevzame samo kdor ima prijavljeno obrt v rovtarski ali logaški občini. Strlič tega ni imel, Petkovčani pa so vedeli, da dobro dela. Bil je prepir in pol. Oblak je že iskal če je v kuhinji kako pripravno poleno, da znjim odloči, čigava je pravica.
Peter je med tem prinesel na mizo žganja, Rezka pa kruh in narezanih suhih klobas. Oblak je kot dober Logatčan rad izpil štamperle. Strlič pa je vedno trdil, da so od suhega sadja klobase najboljše. V hiši je odjenjalo bojno razpoloženje.
Dogovorila sta se da bo od Rupe do Celerja povsod po hišah napeljeval Strlič. Kar je priključkov od Rupe naprej pa bo vse montiral Oblak. V Rupi pa bo Oblak napeljal v hiši, Strlič pa po vseh gospodarskih poslopjih in za motorje.
Težko je bilo za materijal. V Ljubljani in v Logatcu so prodajali samo aluminjasto žico. Ta se brž zlomi, pa še slapši prevodnik elektrike je, Pa se je kmalu razvedelo, da ima ta in ta skritih več metrov gole bakrene žice. Za izolirano žico pa je povedal Oblak, v katerih trgovinah v Ljubljani bi se je še dobilo. Seveda robo za robo. Za denar nič.
Francelj je zbral pri ljudeh suho meso, mast, maslo in moko. Da bi se vse to pretopilo v bakreno žico in drug materjal, ki je za napeljavo potreben.
Nace je vsako soboto prišel domov obložen z električnim materijalom. Ključe, stikala, žarnice, izolirano žico, vse to je nosil.
V Ljubljani so po trgovinah za električni materjal imeli luči za na steno in za na strop vseh oblik in velikosti. Ko je vprašal za žarnice, tudi teh niso imeli kaj prida.
Če je omenil, da ima mast in maslo s seboj pa so se nekomu na oni strani prodajalne mize zasvetile oči. Namignil mu je naj gre z njim tja zadaj in izmena je bila narejena. Vse robo za robo.
Nace je vsako nedeljo zvečer šel obložen s slanino in maslom. Tedaj je bila v Ljubljani na postaji važna samo prepustnica, ki so jo kontrolirali karabinerji. Na mitnici pa se je ustavil in si dal pregledat samo tisti, ki je bil tega vajen od prej.
Nace je samo rekel:" študent sem, knjige in perilo nosim". Šel pa je mimo ne da bi kaj odprl, ali polazal. Včasih, ko so rabili več materijala, je šel domov in se vrnil drugi dan tudi med tednom.
Šolski urnik ga ni vezal. Šel je poslušat predavanje, kadar je utegnil, saj je bilo za izpit glavno, da si imel skripto in pa v indeksu profesorjev podpis. Ker ni bilo v ljubljani agronomske fakultete se je upisal na naravoslovni oddelek. Študij in stanovanje si je plačeval s tem, ker so mu v Ljubljani dali za pridelke dosti več, kot so na Petkovcu računali. Tako se je vleklo od decembra pa do velike noči.
Na veliki četrtek zvečer pa je v Rupi in po večini hiš po Petkovcu prvič posvetila električna luč. Vse luči so prižgali tisti večer, potrebne in nepotrebne, ko so se vrnili iz cerkve. Bilo je bolj zgodaj, čeprav so lahi izjemoma šele po sedmi uri blok zaprli.
Ruparski so obšli vse prostore, kot bi šli za božič okrog vogla. Povsod so prižgali luči. Ko so se načudili so šli v drug prostor, dokler niso vse hiše obšli.
Francelj in Nace sta potem sedla na klop pri peči. Francelj je tudi po hiši pogasnil luči. Ves blažen je sedel pri peči in gledal drobno pa svetlo lučko v Bogkovem kotu.
Zdaj ni bila več olnata. Bila je električna. Tako tiho je bilo v hiši, da se je slišalo brnenje malega transformatorja zraven lučke.
Na Petkovcu se je govorilo o politiki samo pred volitvami. Kogarkoli si vprašal če ve kaj je politika, je bil odgovor vedno isti:" kaj pa jaz vem." Kmetje niso pričakovali podpore od vlade, ki so jo izvolili. Tudi prosili je niso. Hoteli so samo dobre cene za svoje pridelke. Tako kot je bilo pred prvo svetovno vojno.
Starejši ljudje, ruparska mati tudi, so se spominjali stare Avstrije, ne zato ker so jim tam vladali Nemci, ampak zato, ker je bil red in mir. Bilo je samo domotožje po dobrih starih časih.
"Kar smo pridelali smo dobro prodali v Trst. Prodal si voz tramov pa si oblekel vso družino. Vipavci so že sredi maja prinesli prve češnje." Ko so želeli, da do Trsta nebi bilo nobene meje, niso pri tem mislili ne na Nemce, ne na Italijane.
Zdaj v Jugoslaviji so vsi do zadnjega volili slovensko ljudsko stranko, kot so to delali že v Avstriji. Samo Žibršani so sedaj volili liberalce.
Na Petkovcu so volili slovensko ljudsko stranko tudi potem ko je postala JRZ: "Volimo ljudi, ki jih poznamo, in jim zaupamo, ne volimo pa stranke."
Žibršani pa so rekli:" Volimo liberalce. Kdo pa ve kaj je to. Pokažemo pa s tem, da nismo zadovoljni."Zakaj?
Žibršani so prosili, da bi jim sezidali šolo. Otroci so imeli daleč v Rovte, v Logatec pa še bolj. Pa jim je kandidat slovenske ljudske stranke, ki je bil v Rovtah rojen dejal:"Kje bodo pa Rovtarji pastirje dobili, če bo v Žibršah šola?"
Šolo so jim potem zgradili. Ljudje pa so volili liberalce še naprej. V nedeljo k maši in spovedi o veliki noči pa so šli tako Petkovčani kot Žibršani. Tudi otroke so vzgajali enako.
Rečan, poročen z ruparsko Tono je bil tudi take vrste liberalec.
Vsako leto na Lovrencovo nedeljo, so se vsi reški pripeljali na Petkovec k maši in potem v Rupo.
Po kosilu pa so zalili mastnega koštruna z belokranjsko kapljico, ki jo je Janez vsako leto poslal, se je začelo:"Bomo videli, kdo bo zmagal? Ali pri nas, ali pri vas", je navadno pričel Rečan.
Štefan in Francelj, ki sta bila na kmetijski šoli sta bolj poznala kaj je klerikalizem, kaj je liberalizem. Ne pa kdo je liberalec in kdo je klerikalec. Zato sta se vedno postavila, da nikoli ne zmagajo ne v Rupi in ne v Reki, Važno je da zmaga stranka, ki se najbolj za slovenske pravice bori.
Mali Nacek je poslušal ta prepir vsako leto ponovljen in sklenil:" Ko bom velik nebom ne liberalec ne klerikalec. Še ne vem kaj bom. Morda demokrat ali socialist."
Zdaj ko so bili tisti časi že davno mimo, Slovenci pa razdeljeni med Italijane in Nemce, pa so vsi Petkovčani in Žibršani mislili enako. Teh tujcev se bo treba otresti.
Prišel bo čas, ko se bo videlo, da bodo Nemci vojno izgubili. Prvi znak bo, ko bodo Italijani vse poskušali, da bi se zavezništva z Nemci otresli in se potegnili za Angleško stran:"Takrat bomo morali pognati Italijane onkraj Soče, da bosta Trst in Gorica naša. Da se bo spet v Trstu kupovalo in prodajalo."
Fantje in možje so vedeli, da je že nekaj organiziranega za tisti čas. Bodo že pravi čas povedali tisti, ki te stvari vodijo. Zdaj je o tem nevarno govoriti, ko na vsakega Slovenca dva Italijana prideta, da ga stražita in ustrahujeta. Vsak je imel na skritem in varnem mestu skrito orožje za tisti čas.
Ruparski Francelj si je dal narediti par škornjev za takrat. Mežnarjev France iz Grape mu jih je neredil.
Pripravljal pa se je za tisti čas še nekdo drugi. Sprva niti vedeli nismo kdo je in kaj pripravlja. Ker je bil okupator v deželi, so vsi vedeli da se o tem lahko samo na tihem pogovarja. Pa tudi otrokom zabiča, da ne bodo o tem kje naglas govorili.
Začelo se je šušljati, da se nekaj pripravlja takoj potem, ko so Nemcu napadli Rusijo.
Tam po Zaplani, kamor Italijani nikoli ne gredo, hodi nekdo in pregovarja ljudi za novo Jugoslavijo, ki bo drugačna in boljša od tiste, ki je bila prej. Tedaj je gospoda vse komandirala, delavec in kmet sta bila zaničevana in izkoriščena. Vse to oznanja nek podoficir, ki je po umiku jugoslovanske vojske tam ostal. Zahaja dosti v Podpesek, tudi v Ceste pride. Povsod je pa , pa nikjer se ga ne vidi.
Ker je preveč hvlil Rusijo in Stalina sta Ruparski Nace in Sivcov Jože ugotovila, da dela in organizira za komunizem. Tudi drugim fantom sta to povedala. Toda kaj narediti.
Naših orožnikov ni, da bi zapeljivca zaprli. Da bi ga naznanili laškim karabinerjem jim še na mar ni prišlo. Ni domačin, Slovenec pa je. Da bi imeli sami kje zaprtega, da ne bi sleparil ljudi in delal škode. S kakšno pravico in v čigavem imenu bi ga zaprli, ko še nič ne kaže, da se bliža konec vojne. Škoda življenj, če bi prezgodaj začeli.
Šlo pa je od ust do ust, da tisto kar se pripravlja ni zdravo ne pošteno. Zato domačih fantov tisti podoficir ni mogel dobitil. Vsak se je po svoje izgovarjal.
Ker ni dobil poštenih kmečkih fantov je nabiral kjer je mogel in nič izbiral. Take, ki jih noben gospodar ni maral za hlapca, v tovarni za delovca pa tudi ne.
Kmalu se je zvedelo, da se zbiraja in utrjujejo v Vranji peči. Menda so od domačih fantov izvabili samo Plečnikovega Cirila, Češmeljevega Avgusta, Bončetovega Pavleta, pa tudi Zogarjeva iz Cest, Rudi in Lojze sta se dala preslepiti. Iz Rovt pa se je stalno naselil tam učitelj Krča. Ni bil glavni, dosti besede pa je imel zraven.
Hoteli so Italijane napasti že pred zimo, pa so se zaenkrat še dali pregovoriti. Zima se je bližala. Lepše in lažje jo je prestati na peči po bližnjih hišah, kot pa v Vranji peči. Tam bi še zakuriti ne mogli. Italijani so za vse to vedeli in pustili. Če bi pa videli dim, bi pa dobro vedeli kam naj pošljejo krogle iz svojih kanonov in minobacačev.
Italijani so bili samo v Rovtah za žično ograjo ponoči razsvetljeno, kot božični drevešček. Ker so vedeli, da se v Vranji peči nekaj zbira, so vsake toliko ustrelili v tiso smer.
Pošiljali pa so v Rim in drugam poročila, naj pošljejo še več vojakov, ker se ljudstvo pripravlja na upor. Tako bo več vojakov ostalo v Sloveniji, kjer je manj mraz kot po Ruskih stepah, kamor so morali po dogovoru s Hitlerjem pošiljati svoje vojake.
Tako so prestali zimo. Lahi v Rovtah za žico, prvi partizani pa za pečjo po podpeških in zaplaninskih kmetijah. Dovolj je bilo časa ob topli peči, da so razni propagandisti za rdeči raj poslani iz Ljubljane lahko spoznali kateri bodo zanje, kateri se še ne odločijo in pa tisti, ki ne bodo zanje nikoli.
Italijani vse do pomladi leta 1942 niso Slovencev nikjer preganjali, skušali so biti prijazni, čeprav je bilo nekaj manjših napadav nanje. Bilo je nekaj napetih fašistov vmes, ki so Musoliniju sveto verjeli, kot so verjeli v zmagovite italijanske čete. Taki so iz toplih hlevov nagnali živino pod mrzli kozolec, da so bile laške mule na toplem:" Naše zmagovite mule morajo imeti prednost pred kravami in voli, ki so bili premagani.
Kjer so se črnosrajčniki ugnezdili je brž kdo narilal na zid Musolinijevo glavo za napisom: "Bolje je živeti en dan kot lev, in ne več let kot ovce."
Da bodo končni zmagovalci Italijani in njihov Musolinij so vedeli povedati vsi zidovi, ki so bili toliko gladki, da se je dalo nanje kaj napisati.
Takoj spomladi so začeli Italijani preganjati partizane (rebeldi so jim po svoje rekli) po vseh hišah. V gozdove in višje griče pa niso šli za njimi.
V Rupo so vsak mesec prišli premetavat knjige v domači knjižnici. Vse tiste knjige, ki so imele rdeče ali pa rdečkaste platnice so šle z njimi. Odnesli so tudi star radioaparat, ki že par let ni dal glasu od sebe. Tudi staromoden pisalni stroj, ki sta ga kupila Francelj in Nace so odpeljali.
Nace se je teh preiskav naveličal. V nedeljo, ko je bil doma, je šel na občino in od tam prinesel pet izvodov knjige: "Doctrina fascista". Na vsako polico je dal eno in od tedaj niso več prišli knjig premetavat.
Nekega dne so prišli povedat naj pride kdo na fašistično komando v Logatec iskat vse tiste knjige, ki so jih zaplenili. Nace je šel. Prinesel je domov vse knjige in tudi pisalni stroj. Radijo jim je pa hvaležno pustil, ker ga ni imel kam obesiti na kolo.
Tisto pomlad so Italijani tudi omejili svobodo gibanja po vsej provinci. Samo s posebnimi dovolilnicami so lahko ljudje hodili iz kraja v kraj. V Ljubljani je te dovolilnice izdajala italijanska policija, na deželi pa karabinerske postaje.
Kar je ostalo policajev od mestne policije, so bili samo peto kolo. Plače so jim dajali. Orožja pa razen metle in vedra za vodo niso imeli. Tudi bivši jugoslovanski orožniki so ostali na karabinerskih posatajah samo za drenj delat. Kvečejmu so jih porabili, da so šli koga obvestit, da je na postajo klican.
K partizanom jih je odšlo od bivših policajev in orožnikov zelo malo. V partizane so šli zgolj taki, ki so upali, da jim bo novi red v novi Jugoslaviji prinesel, česar doslej z lastnim trudom niso dosegli. Lenuh ni dolžil sebe, da je revež zato, ker se mu delat ne ljubi. Zdaj je kot nalašč prišel nekdo ki je rekel : "Pojdi v partizane pa boš imel lepšo bodočnost". Lahko torej samo pridobi, izgubiti itak nima kaj.
Iz Zaplaninske fare je veliko fantov delalo pred vojno v tovarnah na Jesenicah. Tam so bili rdeči močni in tajno organizirani že pred vojno. Pa zgleda, da se poštenih kmečkih fantov tam komunizem ni prijel. Ko so po nemški zasedbi izgubili delo, so se vrnili v svojo Zaplano. Rajši so ob krompirju, zelju in koruznem močniku pretolkli zimo, kot da bi sledili tistim, ki so z osvobodilno fronto obetali lepše čase.
Od vseh, ki so delali v tovarnah je samo Kaznarjev Jokel postal čisto rdeč. V Vranjo peč k partizanom pa tudi on ni šel. Ob božiču in veliki noči je redno prihajal domov. Šel je k maši zato, da je s potjo lahko delal propagando za komunizem. Vse kar je o komunizmu vedel, bi lahko posnel na majhno ploščo. Ko mu je zmankalo je začel isto spet od kraja.
Doma pri Kaznarju so imeli težave zaradi tega, on pa komunizmu ni veliko koristil. Petkovčani so ga poslušali in se mu smejali.
Ko je trava pričela odganjati tisto pomlad leta 1942 in so drevesa spet dobila svojo zeleno odejo, so se v Vranji peči partizani vgnezdili zares. Živež so si izprosili ali pa izsilili od okoliških kmetov. Ta je moral dati ovco, ta prašička, drugi pa vrečo moke. Z silo so vzeli samo v Logu. Tja jih je pripeljal hlapec, ki mu je nekdaj gospodar vsake vile, ki jih je zlomil, odračunal od plače. Prišli so neko noč in pobrali vse kar ni bilo dosti skrito pred kontrolo od PREVOD-a.
Preprosti ljudje niso brž vsi spoznali, da se temu, kar zdaj prihaja, ne sme reči besedice proti. Bili so od mladega navajeni, da povedo kar mislijo. Niso si mislili še v sanjah ne, da te to lahko življenja stane. Ukaz za poboj tistih, ki govorijo proti partizanom pa ni bilo skuhano v Vranji peči. Prišel je preko Polhograjskih Dolomitov iz Ljubljane.
"Mi nikogar ne ubijemo. To je grda laž. Mi samo na Dolensko pošljemo take ljudi, ki so proti nam, da ne bi tu zmede delali."
Najprej so se morali odločiti ljudje v Podpesku. Eni so se za partizane navdušili. Drugi so bili srečni, da ni proti hiši nikogar, ki bi bil vojaško obvezen. Nekaj pa se jih je preselilo v Rovte za bodečo žico s svojo živino vred. Dovolj razgledani, da so vedeli, da je tista Dolenska komaj dober meter pod zemljo.
Iz Zaplane sta zginila najprej krojač Petrič in župnik Geoheli. Iz Podpeska Slabetov fant, iz Miznega dola pa tudi dva fanta.
Prvi, ki so ga partizani ubili na domu je bil Skrotnik. Ni bil bolj proti komunistom kot drugi. Imel jih je le za navadne tatove, zato je pred njimi svoje imetje in družino z orožjem branil. Dosti je bil eden, da so ljudje pred besedo "partizani" pričeli trepetati.
Kmečkih ljudi partizani niso pridobili zase, ker tega niso znali. Kako boš kmečkemu človeku dopovedoval, da bo po partizanski zmagi delal samo osem ur na dan. Potem pa počival ali pa se zabaval.
Rodove in rodove nazaj so na kmetih ljudje ustajali poleti, ko je prvi ptiček zapel in je truden ulegel ko je bila že temna noč. Po novem pa bo spal do osmih in šel kosit, ko trava nebo več rosna. Zvečer po šesti uri pa bo pustil suho seno naj do jutri počaka, ker so danes svojih osem ur že odbili.
Drugo kar je kmečke ljudi odbilalo. Vselej kadar so jih zgnali skupaj na miting je bilo, da so imeli prvo besedo taki, ki so bili v soseski najmanj obrajtani. Ki so bili najslabši hlapci, ali pa dninarji, ki jih za delo na polju ni nihče najemal zaradi lenobe.
"Če so taki ljudje dajali besedo govornikom iz Ljubljane, tudi tisti govorniki ne morejo biti boljši."
Kmečki slovek se uravnava po tem kar vidi in občuti, ne pa po tem kar sliši.
Nagovarjanje in siljenje se je nadaljevalo. Odziva pa ni bilo. Zato so se morali poslužiti partizani metod, ki so jih že poskušali drugod v Ljubljanski pokrajini.
Napasti partizane blizu vasi, od koder noče nihče k partizanom. Italijani bodo najbližjo vas obkolili in vse moške pobrali, če prej sami ne zbeže k partizanom. Če tega ne store bodo postreljeni, ali pa odpeljani v Gonars. Tam je ob stradanju smrt bolj počasna.
Napadli so Italijane v največji rajdi med Cestami in Židovnikom. Italijani so v Cestah vse hiše požgali. Če sta Zogarjeva dva, Rudi in Lojze ta napad organizirala, sta s tem uničila tudi lastni dom. Pričakovali so, da se bodo Italijani znesli nad Petkovcem, kjer niso imeli pristašev.
Drugi dan so prišli Italijani tudi na Petkovec. Vasi niso požgali. Odpeljali pa so s seboj Ravanskega Ivana in Ruparskega Francelna. Še pred poldnem istega dne, so oba našli ustreljena pri Končnih vratih, tam kjer se prične ruparski gozd. Cvetkov Pavel je prišel v Rupo povedat.
Pričelo se je šušljanje, da so Italijani po napadu vzeli partizanom puško in mitraljez. Na puški je bil podpisan Ivan Cigale, na mitraljezu pa Hladnik Franc. Tudi so šušljali, da ima Cvetkov Pavle pri tem prste vmes.
Ruparski Francelj je bil pri Italijanih z rdečo zapisan. Zarado slovenskih zastav, ko se je ženil Gašparjev Francelj. Ni hotel posoditi svoje narodne noše, ko je Grazioli prišel v Rovte. Vrgel je v vojaka, ki je sadje trgal kostanj in bil zato zaprt.
V smrt pa je moral tudi zato, ket je imel črno piko pri partizanih. Že to, da je bil ruparski, je bilo zanj slabo spričevalo.
Bil je bolj razgledan kot drugi fantje v vasi, ker je imel kmetijsko in zadružno šolo za seboj. Nepreviden pa je bil, ko so partizani tisto pomlad prvič prestopili prag ruparske hiže. Povedal jim je naravnost, kaj o njih misli in kam bo to narod pripeljalo.
Nace se tedaj še ni odločil ne za eno ne za drugo stran. Bil je v Ljubljani in se pripravljal za prve izpite, ko mu je prišla Franca povedat, da doma leži na parah Francelj. Takoj je vse pustil in odšel domov.
Partizani so bili tisto noč blizu, pa Francelna niso prišli kropit. S tem so pokazali, da se ne čutijo nedolžne zaradi smrti dveh mladih fantov.
Župnik je vojaško komando v Rovtah prepričal, da ni bil ne partizan, ne komunist, nobeden od obeh. Dovolili so končno krščanski pogreb za oba.
Naslednji dan sta se dve beli krsti ustavili tam, kjer so Italijani ustavili in pregledali vsakega, ki je hotel v Rovte. Vse moške pogrebce so preiskali od vrha do tal, če imajo kaj orožja pri sebi. Nekdo s črno srajco je zahteval naj tudi krsti odpro.
Nace se je postavil, naj vsaj mrtve pri miru puste, ki niso več nevarni. Nekateri vojaki so držali puške navzkriž na hrbtu z obema rokama prekrižanima v znak zaničevanja. Večina pa je spoštljivo po vojaško pozdravila, ko je šel sprevod mimo.
Tako sta bili pokopani prvi dve petkovski žrtvi komunizma. Bili sta vsaj pokopani po krščansko na žegnanem britofu. Naslednji, ki partizanom niso bili po volji, so dobili svoj grob kjerkoli v gozdu brez sveč in brez zvonov.
Italijani so od daleč vsake toliko napadli Vranjo peč. S kanoni in bacači iz Rovt in so pri tem zažgali kozolec pri Novakovih dekletih na Gradišču. Redno pa so iskali partizane po hišah in hlevih. Od Petkovčanov je moral v Gonars samo Kaznarjev Jože. Ker je bil Jokelj naznanjen, da drži s komunisti so na vsak način hoteli vedeti, kdaj se partizani v kaznarjevi hiši shajajo. Hoteli so odpeljati gospodarja, pa je Jože prevzel krivdo nase, da so družini pustili očeta doma.
Sploh so Italijani težko dobili kakšnega fanta ali mlajšega moža doma. Vsi so se poskrili, če so le mogli. Kadar je petelin opozoril svoje kokoši, da se bližajo Italijani so se šli skrit tudi oni med najbližje skali ali robidovja. Doma se ni hotel skriti nihče, ker je šel po deželi glas, da Italijani kar pridejo in vsa poslopja zažgo. Ponoči pa so se morali skriti pred partizani. Tedaj pa so se krepko zarili v seno ali praprot v domačem kozolcu. Tako partizani kljub grožnjam niso dobili domačinov za svojo vojsko.
Poskusili so kar se je drugod obneslo. Majhen napad iz zasede na laško patrolo je bil zadosti, da so italijani nekega jutra obkolili vso Sorško dolino. Nekaj hiš so požgali in tudi pobili par moških, ki se še niso utegnili skriti, ali pa mislili, da ni potreba.
Tudi s takim strahovanjem niso prisilili moških, da bi se zatekli v Vranjo peč k partizanom. Nagonsko so čutili, da tam ni mesta zanje. K maši v Rovte ob nedeljah moški niso hodili več. Kdo naj jim jamči, da se lahi ne bodo neke nedelje zmislili in vse moške, ki so prišli zadaj za ograjo pobrali in odpeljali.
Rovtarski kaplan je hodil ob nedeljah maševat na podružnice. Lahi ob nedeljah niso hodili v patrole, partizani pa so se itak počutili varne samo ponoči. Tako so bili pri maši in popoldne pri litanijah tam.
Delo na polju je zastajalo, ker je najboljša delovna moč morala biti z eno nogo v grmovju. Zvečer so se fantje pričeli skrivati skupno. Nekateri so tudi prinesli orožje s seboj. Vedno bolj je zorela misel, da se ne bodo dali pobiti kot voli v klavnici. Fantje so se v skupini počutili bolj varne in korajžo so eden drugemu dajali.
Zato so zvedeli partizani in takoj zaupili:"bela garda se organizira. To je treba v kali zatreti. Treba je poiskati, kdo to organizira in preprečiti."
Jugoslovanski oficirje so zmerjali s komunistom vsakega, ki se je prišel pritožit, da mu vojaki travo ali mlado pšenico mendrajo. Pa ni tega imena nihče zaslužil. Tudi zdaj niso zaslužili ljudje imena belogardist, ko še tisti, ki jim ga je obesil, ni vedel kaj to pomeni. Fantje so se zbirali skupaj nagonsko kot živali v džungli, ko začutijo, da se bliža nevarnost.
V Vranjo peč so dobili navodila iz Ljubljane, da je treba tajno ponoči pobiti vse tiste, o katerih se sumi, da kaj organizirajo proti partizanom.
Enega pa drugega so prišli iskat že kmalu zvečer, ko se še ni umaknil v svoje nočno skrivališče. V Zaplani je bil prvi na vrsti župnik. Mlad je bil in na fante je imel velik upliv. Kjer je bilo več ljudi skupaj, pa naj so kosili, seno sušili, ali želi, tam je bil. Zavihal je rokave in prijel za delo tudi on. Vmes pa ljudem pripovedoval vesele dogodivščine iz svojega življenja. Tudi kaj poučnega je povedal.
Nikoli ni rekel ničesar čez partizane ne čez komuniste zunaj cerkve, s prižnjice pa še manj.
Nekega večera je izginil in tako tudi Petrč, daleč naokoli poznan krojač. Vesel in zabaven mož, zato so se možje radi shajali pri najem. Na Petkovcu so najbolj iskali Brenčičevega Toneta. Odkar ni bilo več ruparskega Franceljna, so vsi fantje hodili spraševati njega, kam in kako.
Ruparski Nace pa je bil v zagrajeni Ljubljani. Kolikor je bilo možno je naredil nekaj izpitov. Vmes pa je že zgodaj zjutraj zbiral za PREVOD mleko v zeleni jami. Tako je zaslužil par lir, da je mogel riniti naprej. Domov ni mogel, ker mu niso dali dovoljenja. Dvakrat so ga zgrabili na cesti in namenili v gonars. Dosti je znal italijansko, da se je obakrat izmazal.
Sestra Franca je dobila dovoljenje in večkrat prišla v Ljubljano. Vselej mu je prinesla kakšen grižljaj zavit v gladek nepopisan papir. Nace je vedel, da so tam novice od doma. Veselil se je in se bal, če se ni morda v Rupi zopet kaj hudega zgodilo.
Pod papirjem od zavitka je držal nekaj časa prižgano svečo. Angelca mu je vedno pisala s kisom, z nevidno pisavo, ki se je s toploto spremenila v vidno. Tako sta se domenila poprej.
Imel pa je še vedno nekaj upanja, da OF ni tako slaba, tako komunistična, kot so jo opisovali v časopisih. Imel je več prijateljev, ki so se že odločili za OF. Bili so fejst fantje, ne taki napeteži, kot nekateri Tomčevi mladci.
Ti so že od španske revolucije trmasto gnali naprej, da je borba proti komunizmu sveta vojna. Da je pri komunistih vse narobe in hudobno, pri Frankovih protikomunistih pa vse lepo in prav.
Na kmetih pa so ljudje sklepali po svoje:" Kar je zdaj prišlo nad nas, kar se godi in kar se še bo, to so vse v Ljubljani skuhali." V Ljubljani so skuhali pojesti pa bomo morali mi na deželi." Prišla je na dan spet tista napetost med mestom in deželo, ki se nikoli ni čisto polegla. Kmečki človek razliko meščan - kmet lažje razume kot vse nove besede, ki so jih zdaj povsod lahko slišali: komunizem, antikomunizem, partizani, OF, bela garda...
Če je kdo prišel skozi vas z aktovko pod pazduho in rekel, da je iz Ljubljane, so že vsi začutili nasprotnika v njem.
Fantje, ki so se na Petkovcu ponoči skupaj skrivali pred partizani, so preko žensk, ki so obšle vsaj tri fare naokrog, da so kupovale od ljudi jajca, maslo in piščance, zvedeli, kaj se dogaja drugod. Te ženske so zaupno pripovedovali petkovskim gospodinjam, da se tako skupaj z orožjem pri sebi skrivajo ponoči tudi fantje v Zaplani, onkraj Rovt, v Šentjoštu, pri Treh kraljih...
Ženske so šle v farovž po nasvet, kot je bil kmečki človek še vedno vajen:" V farovž pojdi vprašat gospoda, oni gotovo kaj več vedo." Tako je zvedel rovtarski župnik.
Sporočil je v Ljubljano, kaj se dogaja, in tudi laškemu komandatu v Rovtah povedal in zahteval:"Pustite te fante, naj si sami branijo pred komunisti gola življenja. Če vi ne morete nič storiti za njihovo varnost ponoči, imajo polno pravico do samoobrambe." Lahom je bilo prav, pa ne zaradi mednarodnih zakonov.
"Če se Slovenci hočejo pobijati med seboj, naj se kar. Pomagali bomo vedno tistemu, ki bo šibkejši. Več Slovencev če pade, več bo prostora za Italijane, ko bo vojne konec. Zdaj pa lepo čakajmo, da bo vojne konec. Slovenija je bližu Italije. Ni tako nevarna in ne tako daleč kot ruska franta."
S takim privoljenjem so nastale vaške straže. Nihče jih ni iz Ljubljane organiziral. Iz gole potrebe so nastale, ne iz kakšnega navdušenja.
Kje so bili zdaj tisti veseli in korajžni pogovori, ki so jih nekoč imeli fantje med seboj. Takrat, ko so za jugoslovansko vojsko, ki se je umikala, pobirali orožje in municijo, da bo vse to prav prišlo, ko bodo šli osvajat Gorico in Trst. Zdaj pa morajo vse tisto orožje in vse kar so imeli skrito rabiti, da si ohranijo gola življenja. Svoja in svojih domačih.
Šele ko so se dobro utrdili v Zaplani, v Šentjoštu, pri Treh kraljih in v Rovtah so jim iz Ljubljane pričeli pošiljati oficirje.
Slovenska legija in sokolska legija sta se kar skušali, katera bo imela pri vojaških stražah večji vpliv. To sta bili dve organizaciji, ki so jih imeli v Ljubljani za tedaj ko bo čas prišel. Pri obeh pa je imela svoje tajne zaupnike tudi OF. Ti so skušali poslati na posadke take oficirje, ki bi bili za boj proti OF počasni, lepega dne pa vse posadke popeljali k partizanom.
Že prvi teden se je pojavil v Rovtah neki Lisjak, ki je hotel navidezno povezat vse posadke. Poslal je zvečer v Šentjošt pošto, naj pridejo do Rovt vsi tisti, ki imajo najboljše orožje, da bodo naredili skupen pohod. Za isto noč pa so imeli partizani v načrtu, da bodo uničili posadko v Šentjoštu. Fantje so to namero brž odkrili, in Lisjak je moral izginiti, če je hotel ostati živ.
Domači stražarji odslej niso imeli več pravega zaupanja. Marsikdo je moral slišati:"Kje si bil pa takrat, ko smo se morali skrivati, in je vsako noč zginil kdo, ki se ni dovolj zgodaj skril. Zdaj ko lahko podnevi in ponoči nosimo puške, ko nam partizani nič več ne morejo, zdaj bi vsak lahko komandiral."
Nekaj oficirjev je moralo v Ljubljano nazaj. Posebno takih, ki so mislili, da se bodo šli vojake tako kot nekdaj v kasarnah.
Tisti prvi fantje, ki so se prej zbirali tajno z orožjem v rokah, so šli zdaj mobilizirat druge manj odločne in bolj oprezne.
"Vse drugače bo, če te partizani ujamejo, če jim moreš dokazati, da si bil mobiliziran"so govorili taki, ki so skrivaj poslali povedat naj pridejo mobilizirat. Ker čene jih bodo mobilizirali partizani.
Ko sta bili v Rovtah in Zaplani že močni posadki so se začeli dvigati Petkovčani :"Le čemu branimo to peščeno zemljo in teh par hiš po Zaplani. Na Petkovcu pa nam lahko partizani ponoči vse izropajo pa še koga odpeljejo s seboj.
Odločila se jih je najprej dobra desetina. Ustanovili so posadko v cerkvi na Petkovcu. Prezbiterij so oddelili od cerkve z leseno steno od vrha do tal. Po cerkvi in koru so postavili pograde in tam si je vsak položil svojo slamnjačo. Zid okrog cerkve je bil zadosti visok, da se bodo lahko branili če bodo napadeni. Spet je prišla v veljavo cerkev na griču z zidom okrog, kot nekdaj ko so Turki hodili ropat.
Posadka je spadala pod četo v Rovtah. Tam so dobivali hrano. Hlebček kruha za vsakega pa olja, riža makaronov in sira. Tudi vino in pivo so dobili, pa še osem lir vsak dan za osebne potrebe.
Kuhali so si pri Gašperjevem vodnjaku, ker pri cerkvi ni bilo ne vode ne pravega prostora. Tam so naredili zasilno barako in notri se je ustoličil Nacetov Janez, ki je bil za kuharja.
Za komandirja so jim poslali iz Zaplane Marka Raco, ki je bil v Jugoslaviji orožniški narednik. Bil je hrvat s slovenko poročen in mu ni dišalo iti na Hrvaško. Bil pa je komandir le bolj na papirju. Možje in fantje so bolj poslušali Brenčičevega Toneta in Janeščevega Jožeta. Bil je pa Raco toliko bolj korajžen, da svojega pravega imena ni skril, kot so to naredili vsi tisti poveljniki, ki so jim jih poslali iz Ljubljane. Malo zaradi mode, malo pa, da ne bi partizani njihovim sorodnikom kaj storili.
Oblečeni so bili vaški stražarji v to kar je kdo pač premogel. Nekateri so imeli celo vojaške bluze ali hlače od jugoslovanske vojske. So pač dobro skrili takrat, ko so lahi za vojaško robo stikali. Kdor pa bluze ni imel, si je pripel opasač kar čez suknjič.
Kape so pa vsi imeli enake. Bile so to plave baretke. Tisti, ki je bil kaplar ali kaj več, pa si je ob strani baretke pripel svetal kovinski trikotnik. Drugačnih znakov vojaškega čina niso nosili, tudi oficirji ne.
Kasneje so jim Italijani dali temnorjave uniforme. Menda so jih rabili tisti, ki so se v Španiji borili na Frankovi strani. Za posebno parado tiste uniforme niso bile, pa tudi čas ni bil za parade.
Petkovčani, ki so bili primorani še ostati v Zaplani, so prikapali na Petkovec eden za drugim. Prvemu, ki je prešel niso v Zaplani mogli naložiti nobene kazni, ker ni bil kaznovan prvi so še ostali eden za drugim pobrali svojo puško in municijo in se preselili na Petkovec. Tako je posadka narastla na čez trideset stražarjev. Za dosti več pa tudi prostora ni bilo.
Iz Rupe je bil pri vaški straži samo Štefan. Bil je jugoslovanski vojak samo dva meseca. Zaradi srčne napake so ga poslali domov. Zdaj pa niso nič vprašali kdo je zdrav, kdo ravno hodi. Glavno da so hlače na njem stale pokonci. To je bila vojska za ohranitev življenja in imetja, ne pa za vojaške parade. Peter je ostal doma. Samo toliko je šel na posadko in štiri ure stražil. Pa v družbi je bil.
Možje, ki so bili doma od blizu, kjer se je na posadko videlo, so vsak dan odhajali domov na delo. Kjer je bilo bolj oddaljeno in bolj na skritem pa je šlo z njim še par drugih. Nekateri so delali na polju, drugi so pa stražo držali. Fantje so hodili čez dan včasih pa tudi ponoči v patrole, kjer so videli, da z delom na polju zaostajajo, so večinoma prijeli za delo. Le dva ali trije so stražili. Na posadki dostikrat opoldni ni bilo več kot dva ali trije stražarji, komandir in kuhar.
Odkar je bila partizanska trdnjava v Vranji peči razbita, so se vsi partizani naselili po grapah in gričih v Polhograjskih Dolomitih. Tam ob Nemški meji so se čutili varne. Če so šli vaški stražarji za njimi so se potegnili čez mejo na nemško stran. Tja stražarji niso smeli za njimi. Nemških vojakov pa je za mejo bilo zelo malo. Večinoma le orožniki.
Partizani so bili precej v škribcih. Vrsta posadk vaških straž od Šentjošta, Korena Žažarja in Polhovega gradca jih je držala in strahovala. Nobenih podvigov niso mogle več početi. Če bi Italijani pustili bi ob božiču tistega leta bila o partizanih samo še govorica. Italijani so jim dajali orožje, na postajo Drenov grič je nekoč pripeljal vagon poln municije in orožja zanje. Vaški stražarji so imeli le puške in ročne granate, ki so jih hodili pobirat že za eksplozijo pripravljene na žičnih ovirah, ki so jih nemci ob meji postavili.
Večkrat so stražarji na svojih kratkih pohodih odkrili sredi gozda grob takih, o katerih so partizani pravili, da so jih poslali na Dolensko. Tisti, ki so od partizanov pribežali na posadke in bili zdaj vaški stražarji so vedeli povedati:" Sami so si morali skopati grob, potem so jih pobite zmetali vanj."
Zaradi takih odkritjih so spregledali še tisti domačini, ki so doslej na tihem še malo držali s partizani.
Odkar je bila na Petkovcu posadka niso Italijani nikdar več prišli ne na bojni pohod ne v patrolo. Niti postojanke niso prišli gledat. Tudi karabinerjev ni bilo. Nobenega stika ni posadka imela z Italijani. Hrano in vse drugo je zanje jemala pri Italijanih rovtarska posadka.
Tudi partizani so šli samo enkrat v večji skupini čez Petkovec. Na večer je zapadlo malo snega, tako so lahko drugi dan sledili, da so prišli preko Gradišča. Ustavili so se v Bizjanovi dolini, nato pa šli mimo Petrovčeve kapelice in po Potočni. Drugi dan so imeli Žibrše zasedene.
Nameravali so uničiti posadko v Žibršah. Vedeli so povedati, da imajo nekateri stražarji zveze s partizani in se bodo kar predali. Ko so počivali v Bizjanovi dolini, so tam zalotili doma Škopnikovega Naceta, ki je bil petkovski stražar. Ravno tisto noč je mislil prespati doma. Gdo bi si mislil da bodo prišli partizani ravno tisto noč. Vzeli so ga s seboj in nič več se ni izvedelo o njem. Bogve v katerem gozdu si je moral izkopati grob.
Rovtarski in petkovski stražarji so začeli partizane obstreljevati. Takoj dopoldne mlajši, starejši, ki so šli domov kaj postorit pa šele popoldne. Brez reda, brez organizacije. Vsak je prišel s svojo puško, kot bi prišel na travnik kosit en kosec več. Streljali so bolj od daleč, s Planine in od Mihevca, partizani pa so odgovarjali nazaj.
Bobkov Polde, ki je bil na petkovski posadki je pokleknil na eno koleno pod drevo in streljal kot, kadar so imeli vaje pri vojakih. Pozabil je, da tam niso tarče, ampak lahko kateri od tam ustreli in zadene.
To se je tudi zgodilo. Dobil je kroglo in ni mu blo več pomoči. Polde je bil edini član petkovske vaške straže, ki je padel v boju, od kar se je avgusta posadka ustanovila, pa do srede septembra drugega leta, ko je prenehala.
Čez noč so se partizani iz Žibrš umaknili in posadke niso napadli. Tudi posadke na Petkovcu partizani nikoli niso napadli. Samo eno noč so oddali par strelov iz Pečovja proti postojanki. Ko bi vedeli, da posadka nima nobene strojen puške in kako malo municije imajo, bi jo pa gotovo napadli. Pa ni bilo na posadki nikogar, ki jim bi to povedal.
Ruparski Nace je prišel iz Ljubljane šele sredi novembra, da bi se pridružil vaškim stražam. Odkar so komunisti ubili profesorja Erliha je bil prepričan, da imajo oni pri OF edino besedo. Drugi samo ubogati smejo: "Če je kdo drugače mislil in to naglas povedal, je neke noči kar izginil," so povedali tisti fantje, ki so od partizanov odšli in se pridružili vaškim stražam.
Naceta je povelnik bataljona Vidmar v Rovtah s prvim dnem povišal v podnarednika in ga določil za propagando četi v Zaplani. Tam je bil komandir neki bivši jeseniški policaj. Ta se je bal, da bi kdo pri četi več vedel kot on. Zato je Vidmarju Naceta očrnil, da je fanatičen stražar, ki je prišel samo zgago delat. Vidmar Erlichovih stražarjev kot bivši sokol tudi ni maral in je hotel Naceta poslati v Ljubljano nazaj. Pa se mu je uprl: "Jaz sem tu doma, vi pa niste od tukaj in me zato ne boste podili stran. Šel bom sam če bom hotel."
Vidmar mu je zagrozil, da ga bo poslal v Gonars, če bo skušal kje med njegovimi vojaki delat politiko.
Čemu? Saj je bil Nace istih misli kot vsi stražarji domačini. Braniti življenja in premoženja svojih dragih domačih. Politike pa nič.
Tako je Nace ostal doma v Rupi. V Ljubljani je bil študij tako okrnjen, da se ni splačalo plačevati taks. Ko bi prišel čas izpitov, bi bilo več kot polovico profesorjev pri partizanih ali pa v Gonarsu. Hodil je skoraj vsak večer na postojanko, da je bil skupaj z domačimi fanti. Saj enkrat na teden pa je tudi štiri ure ponoči stražil.
Ker je imel časa dovolj je doma naredil lutkovno gledališče. Najprej majhen zaboj. Postavili so ga na peč. Tisti ki je nastopil, se je ulegel v tisti zaboj, ki je imel odprtino obrnjeno proti hiši, da so vsi ki so v hiši stali ali sedeli lahko videli kar je predstavljal. Na vsaki roki je imel nasajeno eno lutko, ki sta mahali z rokami in kimali ali odkimavali z glavo. Tudi električna luč je bila napeljana v tisti zaboj. Govoril je pa vsak kar si je sproti izmislil.
Vse dogodivščine, ki so krožile med vaščani, o nekdanjih in sedanjih posebnežih, iz treh fara naokoli so prišle na vrsto. Vsak je kaj predstavil, samo Štefan se ni nikoli ulegel v tisti zaboj. Gledal je pa in se tudi smejal če je bilo smešno.
Nace je potem naredil pravi lutkovni oder s kolisami in z zaveso. Igrice je kar sam sestavil o Janku in Metki in od Martina Krpana. Oder je ustavil v široki prag med hišo in kambro. Glave za lutke, ki so nastopale, je naredil iz krompirja, pese ali korenja. Rezka pa je zašila za lutke več oblekic s tremi prsti. Dva za roki in srednji kjer se glava natakne.
Kadar je bila predstva je Nace igral in govoril za vsako lutko malo drugače, Angelca pa mu je odzadaj snemala in nasajala glavice. Pa tudi spregovorila je včasih.
Prišli so gledat vsi otroci od Marjance iz Godobola, od Tilke iz Mlina in od Mici iz Ponikev. Tudi bližnji otroci so prišli, če so zvedeli kdaj bo predstava. Zvečer pa so hoteli videti tudi vse tisto stražarji iz posadke. Sicer pa je iz posadke vsak večer kdo vasoval v Rupi. Večeri so bili dolgi. Gostilne nobene blizu, za štemprle pripravljena grla pa vedno. To leto italijanski vojaki niso hodili krast sadja, zato je lahko Peter več žganja nakuhal.
Nekega večera je kaznar potožil, da je izgubil užigalnik "življenje mi je rešil", je pravil."Ko so se streljali s partizani je priletela krogla naravnost vanj in se od njega odbila. Tudi tristo lir bi dal tistemu, ki ga bi našel.
Tri večere kasneje je znižal nagrado na dvesto lir. Čez dober teden, ko je sneg skopnel, ga je eden od Mežnarjevih otrok res našel. Vesel ga je nesel Kaznarju in čakal nagrade. "Na tukaj imaš pet lir", mu je rekel Kaznar. "Če se ti zdi pa premalo pa povej."
Malo pred božičem so vsi mlajši stražarji odšli v Horjul. Stražarji združeni iz vseh okoliških posadk so nastopili skupaj in očistili Dolomite partizanov. Odslej med železnico Ljubljana Logatec in novo nemško italijansko mejo ni bilo nobenega partizanskega taborišča več.
Ta čas ko je bil Vidmar v Horjulu je Nace pristopil k petkovski posadki, kot en stražar več. Povelnik čete v Rovtah o vsem med Nacetom in Vidmarjem ni vedel ničesar. Tisti dan ko je Nace postal stražar pa je nehal biti Štefan. Zdaj so ga lahko pogrešali.
Posadka je imela edino dolžnost zunaj posadke, da so šli v zasedo, kadar so iz Logatca v Rovte vozili živež za vojake, ali za prebivalce, kar je poslala PREVOD. Od logaškega polja pa do Cesta so morali zavarovati, da je bila cesta varna. Od Cesta do vrh Židovka pa so delali zasedo stražarji iz Rovt.
Na pomlad malo pred veliko nočjo so šli mlajši iz posadke na Petkovcu, v Rovtah in Zaplani na pohod proti partizanom onstran Loža. Z italijanskimi tovornjaki so se peljali tja. Ko so partizane zares zasledili kje so, jim pa Italijani niso pustili iti globoko v gozd. Bali so se, da bi za njimi morali iti tudi oni.
Pomladi in poleti so hodili delat vsak na svoj dom. Na posadki so ostali samo trije ali štirje s povelnikom vred. Včasih pa je Kurji Janez, ki je bil zdaj povelnik ostal sam. Pa še on je bolj pobijal bolhe kot stražil postojanko.
Na Podpesek, na Gradišče in druge bolj oddaljene kraje so hodili delat vedno v skupinah. Dva ali trije so stražili, drugi so pa delali. Na Podpesek je šel vedno tudi z njimi Janeščev stric, ki je še vedno bival v Rupi. Sinovi so bili na posadki na Petkovcu, žena pa v Rovtah. Tudi živino, kar jo niso pobrali so imeli tam.
Tako ni bilo kot so videli petkovski fantje onstran Loža. Na večer so ljudje vso živino prignali na posadko, pa še voz zraven, kjer je bila hrana za ljudi in za živino.
Julija so povelniki posadk, ki niso bili domačini izdali povelja naj vsi stražarji zapuste svoje posadke in pridejo v Vranjo peč. So rekli: "Zdaj bo vsak čas konec. Italijani so Musolinija vrgli, zavezniki se bodo izkrcali v Dalmaciji. Če ne bomo pripravljeni, da jih sprejmemo, jih bodo pa partizani. Kje so taka poročila dobili se ne ve. BBC v Londonu ni nič takega povedal. Ruparski Peter ga je poslušal dvakrat na dan in Nace tudi, če je bil doma. Vsaj so govorili v vseh jezikih, tudi slovensko. Peter je naredil sam detektor in ga imel skritega v Rupi na šupi. Pod slamo je bil iz skednja rov do tja.
Četniki so že imeli štab v Vranji peči. Bili so sami oficirji, ki so potrebovali vojakov, da nebi bili klobuki brez glav. In ti vojaki naj bi bili vaški stražarji.
To modrost so skuhali v Ljubljani. Kaj bi naredili Italijani in kako bi pretolkli naslednjo zimo pa niso pomislili. Živo so bili prepričani, da bo jeseni vojne konec.
Tistega dne, ko je izšlo povelje so odšči v Vranjo peč samo trije poveljniki od vseh posadk, od stražarjev pa nobeden. Čez tri dni so se vrnili, pa jih na nobeni posadki niso več spustili notri.
Vso krivdo so zvalili na ruparskega Naceta, da je on kriv, da fantje niso šli v Vranjo peč. Vedno je najlažje vreči krivdo na najmlajšega, kot na slabo pokošeni senožeti.
Vidmar je dal Naceta aretirat, pa ni bilo nikogar, da bi povelje izvršil. Moral je oditi iz Rovt tudi Vidmar. Italijanski zvezni oficir je hotel vedeti od Naceta, zakaj fantje ne marajo četnikov. Pa se je Nace tako zvijal, da ni nič pravega povedal.
"Italijanom ne bom pravil, kar je med nami Slovenci. Oni so tujci."
Odslej je bil glavni povelnik vseh vaških straž v okolici Mežnarjev Francelj iz Rovt. On je bil že v stari Avstriji oficir.
Petkovčani so morali tisto poletje narediti posadko tudi v šoli v Ložanski dolini. Tako so hodili petkovski fantje odslej zgodaj zjutraj na delo od tam. Tisti, ki so ostali na posadki, pa so se čez dan kopali pod Meščevim mlinom. Povelnik je bil Mežnarjev Polde iz Petkovca.
Neki laški višji oficir je zahajal k nekemu dekletu tam blizu. Tudi nekaj besed se je naučil po slovensko, da je imel več uspeha. Ko se je svoje ljubice naveličal, ni več tja prihajal in lepega dne so petkovčani kar na svojo pest posadko opustili.
Čez dober teden pa so jih poslali v Grčarevec, da ojačajo posadko tam. Deset mladih fantov je šlo tja iz Petkovca in nekaj iz Rovt. Tam so na planinskem polju lovili in pekli ribe, ob enem pa gledali na cesto, kjer so se premikali nemške kolone proti Italiji.
Za lahe in vaške stražarje se Nemci sploh zmenili niso. So bili previsoki. Dokler je Nemec nadut je znamenje, da mu gre dobro. Šele ko mu pride voda do vratu išče, kdo ga bo ven potegnil. Ta nemška nadutost je bila znak, da vojne še ne bo konec.
Konec avgusta so se fantje vrnili. Zdaj so prinesli iz Rupe harmonij in ga postavili v zakristiji. Nace se je že toliko naučil, da jih je začel učiti peti štiriglasno.
Prav tiste dni se je poročila ruparska Pepca. V petkovski cerkvi se je hotela, kot vse njene sestre doslej. Bil je drenj, šlo je pa.
Samo ženin, nevesta in dve priči so poleg kaplana lahko stali v tistem malem prostotu, ki je ostal med glavnim oltarjem in leseno steno, s katero so pregradili cerkev, ko so ustanovili posadko. Vsi drugi so počakali kar zunaj, ali pa v zakristiji.
Ohcet je bila brez mlajev in brez harmonike. Ljudje se še niso povsem otresli strahu tistih strašnih dni in noči julija in avgusta prejšnjega leta, ko ni bilo človeško življenje ficka vredno:
"Še te lune, še te lune.
Kaj pomaga nam ta svet,
treba kmalu bo umret.
Še te lune, še te lune," so peli takrat pri Zavčanu od litanij domov grede taki moški, ki so skušali v vinu utopiti svoj strah in trepet.
Prišel je osmi september, dan ko so se italijanski vojaki začeli umikati iz ljubljanske pokrajine. Pa tudi iz idrijskega kota in vipavske doline so došli.
Nemci teh krajev niso zasedli zaenkrat. Zanje sta bili važni cesta in železnica iz Ljubljane v Trst.
Edini, ki so ostali, so bili vaški stražarji. V Rovtah so jim Italijani izročili vse strojne puške in minometalce. Tudi vso municijo so pustili. Prav tako oba kanona, ki so jih imeli.
Kar so pustili živeža, obleke in drugih zalog, niso imeli vaški stražarji dosti moči, da bi vse zavarovali in zastražili. Dosti stražarjev, zlasti starejših je bilo prepričanih, da je vojne konec. Odšli so na svoje domove. Kdor je prinesel puško, ko so se straže začele, jo je zdaj spet odnesel in skril doma.
Ljudje so navalili na vse kar so lahi pustili. Kot na veliki teden 1941. Sladkor, moka, olje, sir, makaroni, so spet napol raznesli , napol poteptali. Sodi vina niso imeli pip. Niso vedeli kje in kako jih naj načno. Pa so se dobili mlajši fantiči in tiste sode zavalili proti Perilom. Tam so se razbili in od tekočine je prihajal do vina žejnih grl samo skozi nos.
Tisti stražarji, ki so ostali, so si zapisovali, kdo je kaj več odnesel. Tako bodo vedeli kam iti iskat, ko jim bo hrane začelo zmankovati in ko se razmire spet urede. Vedeli so tudi, da partizanstva ni konec. V Dolomitih jih res ni bilo, pa so vedeli, da so se že pred osmim septembrom začeli zbirati v Trnovskem gozdu.
Prihajale so vesti iz Ljubljane. Čez nezastražene prehode dere v Krimske gozdove ljubljanska mladina, ki je bila za partizansko stran že zato, ker so bili ljudje na vasi proti. Vedeli so, da imajo partizane radi povsod tam, kjet še niso pokazali, kaj znajo. Tudi precej Logatčanov je šlo v gozdove za par dni. Ko so videli, da imajo Nemci Logatec trdno zaseden, so se pričeli vračati. Videli so lahko, da nemške kolone gredo iz Nemčije proti Italijo in ne narobe.
Tudi na Petkovcu so odšli domov vsi starejši stražarji. Fantje, ki so ostali tudi niso dobro vedeli kam naj se obrnejo. Partizanske nevarnosti prvih štirinajst dni ni bilo nobene, niso pa vedeli kaj bodo naredili z njimi Nemci, če bodo začeli prodirati proti Rovtam.
Nace in Štrukelj Pavle, ki je bil pri Brenčiču ker v svojo Belo krajino ni mogel, sta šla s kolesom pogledat kaj se godi. V Logatcu se nemška straža zanju niti zmenila ni. Na Vrhniki nista našla na posadki vaške straže v prosvetnem domu nikogar.
Šele v Polhovem gradcu sta našla posadko vađkih straž, ki se ni razšla. Tudi niso vedeli kako in kaj. Zbirali pa so živež, ki so ga ljudje raznesli iz laških skladišč.
Vrnila sta se nazaj preko Šentjošta. Tudi tam je še bila posadka vaške straže na svojem mestu. Nemci iz Lučen so jih prišli pogledat, pa se za njih orožje še zmenili niso.
Domobranstvo so ustanovili v Ljubljani in od tam po vaseh. Bivši jugoslovanski oficirji so po Ljubljani nabirali prostovolcev. Na deželi pa so iz ostankov vaških straž ustanovili domobranske bataljone.
Kako so se dogovorili in sporazumeli z Nemci, ki so tedaj zagospodovali v ljubljanski pokrajini pa v Rovtah niso nikdar zvedeli. So bili razen prepričanih komunistov tudi taki vmes, ki so sanjali o povratku v staro Avstrijo. Ni čudno. V Jugoslaviji Slovenci kot oficirji v vojski niso dosti napredovali. Tisti, ki je imel čin polkovnika ali podpolkovnika je bil gotovo že oficir v stari Avstriji in tam cesarju prisegel zvestobo. Nekateri so celo v nemško zmago verjeli.
Takoj se je spoznalo, da hočejo zbrati večino domobranstva le v večjih krajih. Morda je bila to tudi želja, če že ne tudi zahteva Nemcev. Kraji, ki so bili od glavnih cest in od železnice bolj oddaljeni jih niso mikali, da bi tam komandirali domobrancem. Pa je večina domobrancev bila doma prav iz tistih vasi. Ti so hoteli posadke v svojih domačih krajih, jih branili pred napadi in ropanjem. Med preprostimi ljudmi je veljala misel: "Kjer so proti komunistom naj imajo domačo domobransko posadko. Kjer pa OF še niso okusili in so zanje naj se pa kar pusti, da partizani tam ustanavljajo svoje enodnevne ali enotedenske republike. Ko bodo ljudje partizane spoznali, kakšni v resnici so, bodo že morali kaj narediti, da se jih otresejo."
Kar je ostalo moštva na posadkah ali pa doma, v krajih med Dolomiti in železnico, so hoteli novi domobranski oficirji zbrati na Vrhniki. Tam so ustanovili bataljon in vabili tja vse bivše vaške stražarje.
Ko bi prišli na Vrhniko, bi jih tam vojaško malo izvežbali, potem pa ni dvakrat reči, da bi jih poslali varovat železnico pod Razkovec. Partizani pa bi medtem ropali in ustrahovali njihove domače. Da je tistemu, ki ni za OF določena samo smrt, so dobro pokazali potem, ko jim je padel v roke Turjak.
Rovtarski stražarji niso hoteli iti na Vrhniko. Združile pa so se v Rovtah še posadki iz Treh kraljev in iz Petkovca. Iz Zaplane pa so šli vsi na Vrhniko. V Rovtah je bila tako precej številna posadka in so jim iz Vrhnike morali priznati samostojno domobransko četo. Radi ali neradi. Iz Vrhnike so odslej dobivali hrano in plačo. Orožje in municije pa so imeli toliko, da so lahko še na Vrhniko pošiljali.
Iz petkovske posadke so se v Rovtah nastanili v prosvetni dvorani in drugih praznih prostorih v zadrugi.
Skrbeli so za obrambo na vzhodni trani Rovt, na Lešah in na Županovem griču. Kontrolirali so tudi prehod na cesti, ki pripelje v Rovte iz Gabrovc.
Že mesec dni po ustanovitvi domobranske posadke v Rovtah, so v Rovte pridrveli Nemci. Ustrelili so vse tri domobrance, ki so branili prehod na cesti pri Rupniku. Ostale začudene domobrance pa so razorožili in v treh vrstah odpeljali proti Logatcu. Večina petkovčanov ta usoda ni zadela, ker so bili v močni patroli na Petkovcu.
Mežnarjev Francelj, ki je bil v Rovtah povelnik, se je ravno vračal iz Logatca in srečal tisto žalostno procesijo. Celo vrsto znanih obrazov, ki so jih Nemci kot bandite peljali v Logatec.
Nastopil je z vsem glasom, kar ga je premogel, da je on oficir iz nekdanje Avstrije, ti fantje pa vsi domobranci, ki so od Nemcev priznani.
Nemci so bili v zadregi. Priznali so, da so jim v neki gostilni rekli, da je v Rovtah vse polno partizanov. Naj jih gredo kar tja v njihovo gnezdo iskat.
Spustili so vse, ki so se šele pozno zvečer vrnili v Rovte. Tistim domobrancem, ki so se pred Nemci poskrili ali pa bili v patrolah, se je odvalil kamen od srca. Nekdo je vedel povedati, da so partizani prav za tisto noč pripravljali napad na Rovte. Napada ni bilo ne tisto, ne nobeno noč, dokler so bili v Rovtah na posadki domobranci.
Nemci so zasedli Godovič in Idrijo. Zaradi živega srebra seveda. Od zdaj niso mogli partizani več čez cesto Logatec Idrija prepeljati težjega orožja. V Logatcu so bili Nemci in domobranci, na Kalcah Nemci, v Hotedršici pa domobranci.
Partizani bi sedaj lahko prišli z večjo silo samo iz Cerknega. Do Žirov so večkrat prišli, do Rovt pa si niso upali. Rovtarski domobranci so na tisto stran posebno pazili. Udirali so v partizansko republiko v Cerknem. Da bi šli prav v Cerkno jih je pa bilo premalo. Nad Ledinami so partizani imeli stalno zasedo. Naj so domobranci še tako naskrivnem prišli v Ledine, že so videli kakšnega otroka, ki je tekel proti gričem z rdečo culo v roki.
Nemci v Rovte niso poslali nobenega svojega oficirja ali podoficirja pod pretvezo, da bo domobrance izvežbal. Na Vrhniki pa so domobranci vedno občutili nemško oko nad seboj.
Kot poprej pri vaških stražah so tudi zdaj, kadar so le mogli, šli pomagat domov. Bližnji kar sami, bolj oddaljeni pa v skupinah. Tako, da polsko in gozdno delo ni zastajalo. Ker je bila posadka, je rovtarska občina redno dobivala prehrano od PREVOD-a. Kjer je bila občina brez posadke, tja Nemci niso pustili pošiljati hrane.
Nemci so rovtarskim domobrancem podarili najmodernejšo strojno puško MG 42, ki je oddala 1200 strelov na minuto. S tem so se hoteli nekako odkupiti, zaradi tistega nesrečnega udora v Rovte. ŽIvljenja tistim trem pa seveda niso mogli vrniti.
Petkovski fantje so hodili v patrolo na Petkovec in v Zaplano. Mesec dni po tistem, ko so petkovsko posadko opustili so šli tudi v cerkev pogledat kako je zdaj tam. Brž ko so odprli cerkvena vrata, so se jim bolhe usule na čevlje in hlače. Tisti, ki so imeli škornje so lahko gledali, kako jim drobne živalice lezejo navzgor po golenicah. Mesec dni niso dobile hrane. Skakati že niso mogle več, lezle so pa še.
Poleg patrol pa so petkovski fantje tudi skrbeli za kulturo pri domobrancih. Za konec oktobra so naredili proslavo slovenske zastave. Za Miklavža so naredili kot včasih, Miklavž z vsem spremstvom je obiskal vsa domobranska bivališča, na Pošti pa je v gostilni obdaroval tudi otroke. Pripravljali so razne prizore s katerimi so bili namenjeni tudi iti na Vrhniko. Izdajali so tudi tedenski časopis: "Mi gremo naprej". Ob nedeljah so ga na vseh prehodih delili ljudem, ki so se vračali od maše.
Duša vsega tega je bila štiriperesna deteljica: Godobolski Janez, Brenčičev Tone, Jelovškov Stanko in ruparski Nace.
Nekoč so se skorajžili in tudi šli vozit ves teden živo srebro iz Idrije v Logatec. Štirikrat zapovrstjo so se peljali po Zali tja in nazaj, pa niso bili nikoli napadeni. Vedno so jemali na tovornjak tudi idrijske ženske, ki so hotele v Logatec ali pa se vrniti nazaj. Peti dan so šli Nemci sami. Šele drugo jutro se je vrnil en sam v Logatec brez tovornjaka.
Smešno se je zdelo fantom, ko so prekladali dvolitrske posode, kjer je bilo živo srebro. Nace jim je razložil, da je živo srebro mnogo težje kot voda. Pripravili so moč, ki je potrebna da dvigne eno samo opeko, pa so komaj ujeli ravnotežje. Radi so potem verjeli Nacetu, ki jim je pravil, da so tiste polne posode blizu trideset kilogramov težke.
Na nekem pohodu so rovtarski domobranci na Vrsniku odkrili velik tovornjak, ki je bil dobro zadelan s praprotjo v nekem kozolcu. Imel je še tablo, da pripada triglavski brigadi. Pripeljali so ga v Rovte. Odslej so se vozili z njim vsak teden enkrat v Ljubljano po živež. Lojze Rupert mož ruparske France, ga je vozil.
Pred božičem so Nemci dali domobrancem tudi nove uniforme. Svetlo plave, vse enake. Menda so bile tiste obleke last holandske vojske, ki so jih Nemci zasegli, ko so vdrli v Holandijo. Odslej so bili vsi enako oblečeni. Dobro oblečeni za borbo in lepo oblečeni za parado.
Domobrancev je bilo v Rovtah za eno četo preveč. Da nebi bilo treba pošiljati mlajše v udarne bataljone, so vse poročene starejše in take, ki so želeli poslali domov. Vsak je odšel domov z novo uniformo in svojo puško na rami. Ruparski Štefan, Kaznar, Novak, Kisovec so tedaj nehali biti domobranci.
Ruparskega Naceta so teden dni pred božičem poslali v Logatec za tolmača. Nemci so pred prazniki vedno naredili daljši in večji pohod nad partizane. Tako so za božič imeli pred njimi mir.
Nace je čakal povelja v Logatcu. Ker povelja ni bilo se je odpeljal v Trst. Tam se je srečal s prijatelji iz Ljubljane, ki so v Trstu organizirali primorsko domobranstvo. Nagovarjali so ga naj ostane pri njih. Takih, ki so se že borili proti partizanom, jih je bilo posebno treba. Nace pa se je raje vrnil. Tako je praznoval sveti večer doma v Rupi.
Tisto leto je bila polnočnica v Rovtah kot v mirnih časih. Domobranci so s patrolami šli daleč okrog in niso našli partizanov. Tudi ženske, ki so takoj prišle povedat, če so kaj sumljivega vedele, niso videle ničesar. Tako je bila sredi vojne sveta noč, blažena noč.
Da ni partizanov blizu so se ljudje in domobranci kmalu privadili. Tako si videl domobranca, ki je s puško na rami peljal v Logatec voz tramov ali pa šel po cesti peš oborožen in čisto sam. Tudi hrano za vojake in od PREVOD-a za prebivalstvo so vozili brez zased.
Kmetje so morali obvezno oddajati kot poprej živino, prašiče,mleko krompir. Vse tisto je urejala občina. Nemci se v tisto niso utikali. Župan je bil zdaj Rožman. Vedno si je želel v mirnih časih, da bi ga izvolili, pa je bilo v Rovtah premalo volilcev zanj. Zdaj so ga pa za župana kar imenovali, ko se je Anže z Griča naveličal biti župan. Mežnarjev Francelj, ki je pred vojno bil inšpektor občinskih uradov, je bil imenovan za glavarja v Logatcu. Vsak dan ga je vozil tja Rupnikov Ivan in ga popoldane šel spet iskat. Nikoli nista bila napadena.
V Rovte je pričelo v pozni jeseni prihajati več fantov in mož iz Zavratca in drugih krajev ob meji. Do stare meje so se partizani ponoči večkrat upali in so stikali, kje bi lahko koga mobilizirali. Moški so se najprej pred njimi skrivali, potem pa so se zatekli na posadko v Rovte. Tam jih niso mogli vzeti med domobrance, ker so imeli že svojih iz domače občine preveč. Svoje posadke pa na oni strani meje niso mogli ustanoviti, ker niso spadali pod Ljubljano.
Iz Rovt jih bi morali poslati v Postojno ali v Trst, kjer so enote primorskih domobrancev že obstajale. Da se bodo vrnili oboroženi in ustanovili posadko v domačem kraju, jim pa ni nihče zagotovil.
Ruparski Nace se je spet peljal v Trst in se dogovoril za petdeset vojakov, da bi jih v Trstu izvežbali in oborožili. Potem pa bi se vrnili v domači kraj in ustanovili posadko primorskih domobrancev. Polkovnik Kokalj, ki je imel v Trstu glavno besedo mu je dal častno besedo, da se bo tako zgodilo. Nace pa je dvomil. Videl je prazno kasarno brez vojakov. Tisti, ki bi iz Rovt prišli bi bili prvi.
Da bi lahko lovil polkovnika za dano besedo je odšel v Trst tudi on. Polkovnik mu je dal čin narednika - vodnika. Tako je bil v Trstu vodnik prve čete primorskih domobrancev.
Po veliki noči so bili vojaki že izvežbani. Nace je šel spet k polkovniku Kokalju. Dogovorila sta se, da mu bodo dali trideset oboroženih vojakov. Nace pa je obljubil, da bo prej kot v enem mesecu poslal drugih trideset na vežbanje, da kasarna nebo prazna.
V Rovtah je bil že domenjen z Mežnarjevim Ludvikom, da mu bo za prvi mesec posodil dvajset mladih domobrancev. Tako so že pred koncem aprila 1944 usatanovili posadko primorskih domobrancev na Veharšah.
Nemci v Idriji so bili s tem silno zadovoljni, da bodo odslej bolj varno vozili po Zali v Logatec. Da tudi napadov na Idrijo od vzhodne strani odslej nebo več. Hrano so domobrancem na Veharše pripeljali kar Nemci iz Idrije in jo pustili v Godoviču. Tja so jo pa šli iskat z Veharš. Saj so imeli konja in voz pa tudi majhen tovornjak. Če so dobili kaj bencina zanj, je šel hrano lahko iskat.
Nekega jutra, ko se je košnja pričela, se je naložilo nanj polno domobrancev in so se odpeljali v Rupo kosit. Dolina in velika snožet, vse je bilo v enem dnevu pokošeno.
Na poletje so se naselili na Petkovcu četniki. V Rupi so imeli svoj glavni štab. Njihov general Andrej je stanoval v očetovi sobi. Drugi oficirji in podoficirji pa so bili potaknjeni po drugih hišah na Petkovcu. Navadnih vojakov pa so imeli četniki malo.
Delili so se v primorski in soški odred. Mirno in brez straž ponoči so se sprehajali po Petkovcu in civilno oblečeni hodili tudi v Ljubljano. Bolj kot vojaško vežbanje jih je zanimala politika. Zlasti kako se bodo nekoč polastili vsega domobranstva. Da bodo tisti dan, ko bodo prišli v stik z Angleži in Amerikanci, mogli pokazati svojo vojsko, ki se je borila proti Nemcem na Angleški strani in ne na ruski kot partizani. Tistim navadnim vojakom, ki so jih imeli, so obljubljali podoficirske čine prvi dan, ko bodo dobili oblast nad domobranci.
Domobranci in njih oficirji se borijo skupno z Nemci. Ker v Londonu, kjer obstaja jugoslovanska kraljeva vlada to vedo, je treba tisto nekako zabrisati. Zamenjati komando, kot se zamenja kokarda na vojaški kapi.
Da domobranci z Nemci ne drže, to so četniki vedeli. To je vedel vsak pastir. Tudi Nemci so to dobro vedeli. Nemški vojaki od Wehrmacht so to mirno vzeli na znanje. SS in Gestapo pa so povsod vohunili, da nebi kdo med domobranci organiziral kaj, kar bi Angležem in Amerikancem koristilo. Če so koga le osumili, je bilo dosti da so ga poslali v Dachau.
Nacetu, ki je bil povelnik na Veharšah, se je to dvakrat zgodilo.
Ko je padel na Jeličnem vrhu na tla ameriški bombnik je Nace skril v samotno hišo štiri letalce, ki so se s padali rešili. Preoblekel jih je v domobranske uniforme in poslal k četnikom.
To so partizanski zaupniki v Idriji zvedeli in Naceta naznanili gestpu v Idriji. Nemški povelnik v Idriji, ki je bil star avstrijec in je imel Hitlerja toliko rad, kot domobranci na Veharšah, je brž Nacetu poslal zaupno pošto: "Zgini za štirinajst dni, da se stvar pozabi. Imam nalog, da te primem in izročim gestapu."
Drugič so partizanski zaupniki naznanili Naceta, da je dal ustreliti dva nemška vojaka. On je med tem že sporočil komandantu v Idrijo, da so njegovi vojaki ustrelili dva mongola, nemška mobiliziranca. Zalotili so ju, ko sta pod nekim kozolcem slačila neko žensko, da bi jo posilila.
Nemški komandant ga je poučil, kako mora sastaviti poročilo, da ga bo on lahko kril. Njemu pa je nasvetoval naj vsaj za štirinajst dni zapusti posadko, ker ga bo Gestapo iskala.
S takimi nemškimi vojaki kot je bil idrijski komandant ni bilo sodelovanje noben greh. Njim in domobrancem je bil skupni sovražnik komunizem in v tej borbi so lahko sodelovali. Vsaj so tudi Rusi in Amerikanci različno mislili, pa so imeli skupnega sovražnika. Dovolj, da so bili lahko zavezniki.
Če bi domobrancev nebi bilo, ki so zaradi samoohranitve sodelovali z Nemci, bi tudi četnikov ne na Petkovcu ne drugje v Sloveniji ne bilo. V Grčaricah so jih partizani leta 1943 pobijali, pa so še vseeno mislili, da bodo partizani z njimi drugače ravnali, če jim padejo v pest. Vedno so pravili vsem, ki so jih hoteli poslušati, da se bodo proti partizanom borili samo, če bodo napadeni.
Zato pa so bivali na Petkovcu in tudi drugod povsod tam, kamor si partizani niso upali. Kjer tudi nobenega zaupnika niso imeli, ki bi hodil partizanom pravit, koliko četnikov in kako so oboroženi.
General Andrej ni imel dosti dela. Poslušal je londonski radio, pisal poročila in jedel bel kruh zanj posebej spečen.
Za ostale četnike večkrat še črnega ni bilo. Tudi menaža je bila včasih precej redka. Ko so praznovali rojstni dan kralja Petra in prvi december, tedaj pa je bilo od nekod vsega dosti.
V Rupi so napivali kralju Petru na čast skupno z nekaterimi domobranskimi oficirji. Pa samo s takimi, ki so bili redni oficirji v stari Jugoslaviji. Drugačnih, posebno v domobranstvu izvežbanih mladih oficirjev, niso vabili v Rupo. Tudi primorcev, ki so bili prej italijanski oficirji, niso vabili zraven.
Da so lahko gostili četnike in oficirje od drugod, pa je vedno moralo iz hleva mlado govedo. Seveda iz hleva kakšnega samotnega kmeta, ki ni na zunau kazal navdušenja ne za domobrance ne za četnike.
Kako naj samotni kmet, pred nikomer varen, pokaže koga ima rad. Domobranska patrola je redko prišla, četniki pa samo po govedo v hlev. Ponoči so mu pa, kadar so prišli mimo, napolnili hišo partizani. Če jim ni dal živeža, so ga vzeli zgrda. Nihče ni rad dal, če zato ni nič dobil.
Nemci so bili tujci in okupatorji. Tudi Rusi, ki so jih partizani vabili, naj Slovenijo enostavno Rusiji priključijo so bili tujci. Srbi za katere so se četniki navduševali so bili tujci s svojim kraljem vred. Res, da so Rusi in Srbi Slovani, Slovenci pa le niso. Vsi bi rajši Slovence imeli pod seboj, kot zraven sebe.
Bili so dobri in pošteni ljudje pri domobrancih. Bili so pa tudi barabe. Bili so dobri in pošteni ljudje pri četnikih, pa tudi barabe so bile vmes. Tudi pri partizanih je bilo dosti dobrih ljudi, ki so se borili proti okupatorju, ne pa za komunizem. Pa so morali na zunaj kazati navdušenje za Tita, za Stalina in komunizem. Vsak je hotel preživeti. Kdor je nosil srce na dlani ni dočakal zmage.
Kadar je vojna, vsi tisti, ki nosijo orožje povdijajo. Pa naj bodo Rusi, Angleži, Nemci, Amerikanci. Tudi taki, ki jih je bilo groza v mirnih časih doma petelinu glavo odsekati, podivjajo in ubijajo. Kadar človek vidi, da nanj streljajo, ne bo potegnil iz žepa rožnega venca in se z njim branil. Streljal bo, če ne bodo pa drugi njega.
Da si življenje ohrani, če več dni hrane ne prinesejo, bo tudi vzel in pojedel kar bo našel. Pa naj bo zaklenjeno ali zaprto. Prej kot bi od lakote umrl, bi odrezal tudi kos mrtvega tovariša poleg sebe. Niti pogledal nebi okrog sebe, če ga kdo opazuje. Lakota je hud komandir.
Ko so Španci ustanovili Buenos Aires jim je začelo mankati živeža. Kogar so zasačili, da je skrivaj kradel hrano iz pičle zaloge so ga takoj obesili. Drugo jutro pa je na vrvi visela samo glava in del vratu.
Pri četnikih na Petkovcu je bilo tudi nekaj Primorcev. Sami mladi fantje. Oficirja ni bilo nobenega. Bili so fejst fantje, bolj pridni in za slovensko stvar navdušeni, kot mladina iz Ljubljane. Zato ni čudno, da si je ruparska Angelca enega bolj natančno ogledala. Nazadnje sta se eden v drugega zagledala. Ta fant je bil Mirko Špacapan iz MIrna.
Že proti koncu februarja leta 1945 so se iz Jugoslavije vedno bolj umikali Nemci. Rusi so po zasedbi Beograda začeli prodirati proti zahodu, da bi Nemcem iz Grčije, Bolgarije in Srbije zaprli pot za umik. Tako kot Nemci so se na svojo pest iz Srbije umikali tudi četniki vseh mogočih vrst. Prebijali so se preko hrvaške in do konca vojne ostali v vipavski dolini.
Nemci so jih skušali celo porabiti, da bi jim varovali pot iz Gorice čez Col do Idrije in do Logatca. Primorske domobrance, ki jih je bilo v Ajdovščini dosti, so hoteli porabiti za isto službo. Tudi veharške domobrance so hoteli poslati na Col.
Bili pa so tedaj Nemci že tako oslabljeni, da so jih četniki in domobranci ubogali, če se jim je zlubilo. Ustanovili so ob tisti cesti posadke zares. Zvečer so bili na posadki še vsi prisotni. Ponoči pa so vojaki izginili in se čez par dni spet pokazali na svoji postojanki. Tam so jih povelniki vzeli nazaj. Na novih posadkah pa so ostali samo oficirji in podoficirji. Ti sami pa so bili kot puške brez streliva.
Bil je začetek konca. Ko vojak spozna, da ga nihče ne kaznuje, če se čez disciplino pregreši, je dejansko vojne konec. Bliža se poraz.
Cesta čez Črni vrh in Col je tako služila Nemcem samo tisti dan, ko so se po njej začeli umikati. Nemška posadka v Idriji je obvestila tudi veharške domobrance, naj se z njimi skupaj umaknejo. Nace se je od svojega prijatelja komandanta v Idriji lepo poslovil. Umaknil pa se z Veharš skupaj z Nemci ni nihče.
Tudi četniki so se začeli umikati iz Vipavske doline brž za Nemci. Ker se je Titova vojska borila z Nemci okrog Trsta, so hoteli priti do zaveznikov prej kot partizani. Zavezniki so bili že v Udinah. Samo čez most na Soči pojdejo, pa bodo hitro tam, da se Angležem pridružijo in podijo Nemce čez Koroško proti Nemčiji. Da nebi bilo Titove vojske za njimi so raztrelili most čez Sočo.
Zavezniki so jih pred Udinam razorožili in poslali v taborišče za vojne ujetnike. Zanje je bila priznana jugoslovanska vojska samo Titova.
Ta pa zdaj ni bila več tista razcapana in slabo oborožena banda, ki se je potikala po gozdovih. Zadnja dva meseca pred koncem vojne so jim amerikanski zrakoplovi vsak dan prinašali hrano in vojaški materijal. Četniki so lahko iz praga ruparske hiše gledali, kako so počasi padali zavoji s padali na Banško planoto. Njim v Rupo pa niso odvrgli ničesar, čeprav so trdili, da imajo z Londonom stalne zveze.
Bili so prevarani četniki, še bolj pa Američani, ko se je vojna končala. Tedaj je skoraj prišlo do vojne med njimi in Titovo vojsko, ker se partizani niso hoteli zlepa umakniti iz Trsta.
Kadar se dva združita samo zato, da bi nekoga premagala, je zavezništva konec, ko je tisti poražen. Po bitki pa se prične prepir, kdo bo več dobil. Pa naj bo to sovražnikov nahrbtnik, skladišče orožja ali pa zemlja, ki so jo zasedli.
Vojna se je končala, toda za Slovence je bil mir strašnejši od vojne. Pred poročili iz Londona, ki so jih vsi mogli poslušati, so vselej zazvonili zvonovi miru in zmage. To zvonenje je Slovence še posebno bolelo. Padli so pod komunistično oblast, ki je niso marali. Padli so zato, ker so tako hoteli zapadni zavezniki, ki so verjeli v Titov ovčji kožuh.
V Italiji ni zavladal komunizem, ker zavezniki tega niso pustili. Saj še Trsta, ki je v vzhodnem koncu Italije niso pustili Titu. Pa so imeli Italijani tudi komunistične partizane in dosti ljudi na svoji strani. Za Francijo je trdil Stalin, da ji lahko kar po telefonu zavlada. Tudi tam ni zavladala komunistična stranka. Tako je bilo domenjeno.
Slovenci in Hrvati, ki so prenašali nekoč turške upade, da Turki niso prodrli dalje v Evropo, so sedaj spet doživeli isto. Spet so silili na zahod divjaki iz vzhoda.
Dobili smo od zahoda krščansko vero in zapadno kulturo.Bili pa smo zdaj spet ščit za katerim so se skrivali azijati, po njem pa so tolkli tisti iz krščanske in civilizirane Evrope.
Na Petkovcu se štirinajst dni po zmagi še ni pokazal noben vojak z rdečo zvezdo na kapi. Tudi drugih predstavnikov nove oblasti ni bilo blizu. V Rovtah je bil še naprej župan Rožman, Godobolski Johan pa občinski tajnik. Do Rovt je prišlo s primorske strani nekaj vojakov z rdečimi zvezdami, pa so že drugi dan odšli proti Žirem.
Vasi rovtarske fare so ostale prazne. Fantje in možje, ki so bili domobranci, so se preko Šentjošta in Lučin umaknili proti Škofji Loki. Od tod pa čez Ljubelj na Koroško. Umaknili so se, ker je prišlo povelje, ne zato, ker so jim bili partizani za petami. Iz vsake borbe so bili vajeni priti zmagoslavno. Nikoli niso pribežali poraženo.
Nekateri domobranci so vzeli s seboj tudi družine. Zlasti tisti, ki so imeli domačije okrog cerkve. Tam niso vedeli kako je, če ti sredi noči partizani pobutajo na vrata. Zato je bil njihov strah večji.
Odpovedali so se popolnoma tudi tisti slovenski politiki, ki so se v Ljubljani hvalili kako dobre zveze imajo z jugoslovansko vlado v Londonu. Tretjega maja so oklicali samostojno slovensko državo, petega maja pa se začeli umikati proti Koroški.
Da gremo Angležem naproti. Da nas bodo oni na novo oborožili, vse po vojaško oblekli, potem pa bomo skupno udarili po komunistih, pa tudi po Rusih. To bo trajalo samo par dni, morda dva tedna so govorili. Tista dva tedna sta se raztegnila na par desetletij. Takrat je bil peti maj 1945.
Od Petkovčanov so na Koroško odšli vsi, ki so bili pri domobrancih. Brenčičev Tone, Franceljev France, Jelovškov Stanko, Kaznarjev Jože, Godobolski Janez, Sivcov Jože, Vid iz Petrovčeve bajte, Matevž Trepal... Od bivših domobrancev pa so odšli s polnimi nahrbtniki Mežnar, Gašparjev Francelj in ruparski Štefan. Družine pa ni vzel s seboj nihče iz Petkovca. Iz Rupe je odšel tudi Zorko Stanko. V Rupi je preživel zadnje leto vojne. Na svoj dom ni mogel, zato se je zatekel v Rupo, ko so v Ljubljani zaprli bogoslovje. S Koroške se je prebil v Italijo. Tam je končal študije in pel novo mašo na tihem v tudini. Potem je vsa leta po vojni prebival v Trstu. Tam je vodil verske odaje pri radiju.
Ruparski Nace je namesto proti Šentjoštu odšel proti Petkovcu in ostal doma: "Nekaj mi pravi, da bo prišla velika stiska za tiste, ki so odšli, ali pa zame, ki sem ostal."
V Rovtah so ga hoteli prepričati, kako z odprtimi rokami bodo Angleži domobrance sprejeli. Oni da vedno vzamejo radi vsakega pod zaščito. Posebno pa bodo domobrance, ki bodo šele sedaj lahko pokazali, da so z vsem srcem za Angleže. Saj so Angleži tudi protikomunisti.
Nace pa je bil pod vtisom knjige, ki jo je dober mesec prej prebral. Tam je pisalo o Ircih, ki so Angležem sosedje, pa so jih Angleži tako zatirali. Najvišjo službo ki jo je lahko Irec pod Angleži upravljal je bila : cestni pometač. S takim sovraštvom kot so ga Angleži imeli do Ircev, se niso Nemci skazali niti prve dni po zasedbi leta 1941.
"Kaj naj dobrega od Angležev pričakujemo slovenski domobranci, ki naše domovine niti na zemljevidu ne znajo dobro poiskati."
"Anglija- kramarija sama", je vedno rekel že dolgoletni rovtarski župan, tudi to je ostalo Nacetu v spominu. Ostal je doma.
Drugo jutro je naročil Angelci naj gre za domobranci.
"Vsaj tistim iz Petkovca pa iz Veharš povej, da sem ostal doma, ker Angležem ne zaupam. Naj še oni pridejo. Se bomo borili proti komunizmu naprej in pokazali, da zmoremo brez Nemcev. Če bo pa prevroče se pa brž tu za vogalom prične gozd, ki se vleče prav do Gorice. Domovino zapustiti je vedno prezgodaj."
Angelca je domobrance dohitela in jim vse povedala. Pa se niso hoteli vrniti. S Petkovca nihče, iz Veharš pa se jih je nekaj potihem vrnilo domov.
"Kamor gredo eni, gremo vsi. Saj je za malo časa", so bili prepričani.
Pa se je vse prekmalu zvedelo od ust do ust, da Angleži vračajo domobrance v Slovenijo nazaj. Da jih podijo po Celju sem pa tja in morajo naglas upiti, da so izdajalci slovenskega naroda. Da so škofovi zavodi v Šentvidu polni vrnjenih domobrancev.
S Koroške se je vrnil z vozom in parom konj eden od Županovih fantov, ki je potrdil, da domobrance res vračajo.
"Če je to res, da so jih vrnili, ali se še splača živeti", je v obupu tiste dni rekla ruparska Rezka. Tudi njen fant, Marjetin Ivan, ki je odšel na Koroško je lahko med njimi.
Skazalo se je kmalu, da si nova oblast po vsem tem ne upa v Rovte. Da mislijo nad Rovtami vladat kar iz Logatca. Tam so ljudje zanje. Prvi poziv nove oblasti je prišel od tam: "Vsi moški, ki so bili pri domobrancih, pa so nehali biti že pred koncem vojne, naj se v Logatcu zglasijo. Nihče jih nebo preganjal."
Moški so spraševali drug drugega, kaj naj naredijo. Če gredo, jih morda nebo kmalu nazaj. Če pa ne gredo, bo pa spet kaj narobe. Ljudje so bili vajeni iti v farovž vprašat gospoda za svet. Zdaj pa je bil tudi farovž prazen.
Nace je med skalami v Pečovju pisal na stroj in potem razmnožil na ciklostil: "Nikamor ne hodite. Počakajte, da se prva nevihta poleže. Svobodo obljubljajo, delajo pa drugače. Spomnite se, kako je bilo ko je padel Turjak v njihove roke."
Ponoči je tiste letake raznesel. Prvo noč po Zaplani, da bi manj sumili, da so bili natisnjeni na Petkovcu. Šele za drugo noč bi bil na vrsti Petkovec.
Tako so drugi dan odšli v Logatec moški iz Petkovca, iz Zaplane pa ne. Morda bi se tudi kdo iz Petkovca premislil, če bi dobil letak v roke. Tako se je od vseh vrnil samo Rupert Lojze.
Bil je toliko bolj razgledan, da je najprej šel po Logatcu, da vidi kako stvari so, in ne takoj na zborno mesto. Videl je, da tam kjer hodijo moški notri, ven nihče ne pride. Vrat od zadaj pa ni.
Zgubil se je med logaškimi hišami in se po žibrški gmajni vrnil nazaj na Petkovec. Vsi drugi pa so ostali, morda poklani v Korenčanovi štali. Od ruparske žlahte sta tam ostala Kovač Jože, mož od Tilke in Trček Andrej mož od Mici.
Gašparjev Francelj in Mežnar, ki sta bila v civilu, sta se čez hribe pretolkla v Italijo. Tam sta bila v taborišču beguncev do začetka zime. Ko sta dobila vesti, da bosta samo par tednov zaprta, sta se vrnila k svojim družinam domov na Petkovec. Bila sta nekaj časa zaprta, živa sta pa le ostala oba. Ruparski Štefan je hodil z njima skupaj do Škofje Loke. V Retečah ga je še videl duhovnik Avguštin in z njim govoril. Potem pa se je za njim zgubila vsaka sled. Bog ve v kateri jami tam v poljanski dolini trohne njegove kosti.
Živ je ostal tudi reški Ivan. Ko so semenišča razpustili je odšel k domobrancem, kjer sta že tudi bila reški Vinko in Slavko. Ta dva sta bila iz Koroške vrnjena. Ivan pa je ostal. Bil je ranjen malo pred koncem vojne. Ni se hotel peljati s tistim vlakom s katerim so iz ljubljanske vojaške bolnice vse bolnike, domobrance odpeljali v smrt. Partizani so vlak zajeli predno je prišel do Jesenic.
Ivan se je s težavo privlekel v Žibrše in se tam doma zdravil naprej. Ker se ni takoj javil v Logatec, ga potem ni nihče več preganjal. Pozdravil se je toliko, da je lahko zajahal konja, da ni bil vedno doma. Prihajal je tudi v Rupo.
Skupaj z ruparskim Nacetom sta delala načrte, kako bosta ljudi obveščala, kaj se po svetu v resnici godi, ne kar pišejo časopisi v Ljubljani.
Iz Petrovčeve kapelice sta prinesla radio, ki ga je tam skril Bajtarski Vid, predno se je umaknil na Koroško. Poslušala sta tisti radio, seveda novice iz Londona. Nace je potem napisal na stroj in razmnožil. Novice je raznašal po Petkovcu in po Zaplani. Po Rovtah in po Zavratcu pa so jih raznašali veharški fantje. Več kot deset se jih je tam v Črni skupaj skrivalo. Nace je že prvi teden zvedel zanje.
Za vse pa so kmalu zvedeli tudi v Logatcu. Pričeli so iskati najprej ruparskega Naceta. Prišli so zdaj zgodaj zjutraj, zdaj pozno zvečer. Pa so se ušteli, ker Nace ni nikoli ponoči spal, posebno ne v Rupi. Nekoč so zagrabili celo reškega Ivana, ker sta si bila tako podobna.
Tudi druge skrivače so pričeli loviti. Če so jih iskali po Črni, so bili tisti dan gotovo v Rožmanovem gozdu. Če so jih iskali po Rupah so bili v Matjaževih kambrah. Ljudje zlasti dekleta, prva dva meseca še niso bili tako ustrahovani. To je prišlo pozneje, ko je moral vsak povedati česar ni vedel, in izpričati česar nikoli ni videl. Izdajalcev pa petkovske matere in druge tam okrog niso rodile.
Za kresni večer so se odločili, da gredo do Gorice pogledat, kaj se godi tam, kjer ne vlada nova oblast. Kresna noč je bila za prehod kot nalašč. Po vipavski dolini in vaseh po robu je vse kresovalo. Ker prej pod fašisti niso smeli kuriti kresov, je bil ta večer pravo narodno slavje. Povsod muzika, povsod petje okrog kresov. Daleč proč, do kamor svit kresov ni prišel, pa se je pomikalo kakih petnajst senc. Onkraj meje so se morali streljati s patrolo vaške zaščite, čez dolino pa so mirno prešli ko so kresovi že dogoreli.
Na kresni dan popoldne so prišli do Gorice. Radio je povedal že dva dni prej, da so amerikanci slovenske partizane pognali iz Gorice. Ko pa so skrivači prišli na mestne ulice, so še vedno videli povsod napise nove komunistične oblasti. Šele tisto noč, ko so prenočevali v parku zadaj za malim semeniščem, so Amerikanci vso slovensko komunistično oblast pognali iz Gorice.
Kmalu je za Nacetom odšla v Gorico tudi Angelca. Doma ji je grozil zapor, pa je po klepetavih miličnikih zvedela, da jo morajo zapreti, že dan poprej. V Idriji, kjer je niti poznali niso, je dobila dovoljenje za prehod čez novo mejo pri Ajsovici.
V Gorici se je srečala z Nacetom, ki je bil ravno namenjen nazaj v rovtarske hribe. Še trije drugi fantje so bili z njim. Angelca je takoj videla, da je bolan, ker je kar gorelo iz njega. Spravila ga je v Udine, v občinsko bolnico. Tam je prebolel tifus.
Italijanski vojaki so ubili Francelna, Nacetu pa so italijanski zdravniki rešili življenje. Medtem ko je ležal v bolnici, je prešlo poletje. Na jesen pa se ni več razkorajžil iti v domače kraje.
Angelca je živela medtem pri Mirkotovi žlahti in hodila Naceta obiskovat v Udine. Tako se je tudi našlo dvoje src, ko je že zgledalo, da se v življenju ne bosta srečala nikoli več.
Štirinajst otrok so rodili ruparska mati. Pa sta za žetev leta 1945 ostala v Rupi samo Rezka in Peter. Pa še Peter je moral v zapor. Nova oblast jim posestva ni vzela. Obložila pa jih je z davki, da so jih tiščali k tlom. V gozdu, ki je na Notranjskem kmetu hranilnica in posojilnica pa so zagospodovali. Za vsak štor ki so ga kmetje smeli posekati je bilo treba posebnega dovoljenja.
Nace in Angelca sta onstran meje imela domotožje po Rupi. Praznino v Rupi pa sta čutila samo Rezka in Peter.